Ni bila angel

Eddie Vega

Imela je krila, a ni bila angel, čeprav ji je bilo tako ime, Angel Jones, 26 let, stevardesa pri Kazakhstan Airways. Imela je fanta po imenu Grega, 53 let, bivšega profesionalnega igralca ragbija, ki je živel visoko v hribih okoli Slovenske Bistrice v Sloveniji.

Ko ga je obiskala, ji je pripravil čevapčiče v ogromnem sendviču, prijubljenem v teh koncih sveta. Na vrhu so običajno kocke surove čebule in blaga omaka iz paprike, a Grega ja zanjo uporabil svoj recept: paprika habanero, šilce viskija in čajna žlička opijeve paste. In ko je Angel Jones zagriznila vanj, je zamenjala žgoč občutek na jeziku za ljubezen.

Ta učinek nanjo ni bil Gregov namen, a je bil zadovoljen, ker je priskrbela opij in ker si je želel, da bi se pogosto vračala. Rad je imel njeno družbo, hrepenel pa je za opijem, tako da se je skoraj slinil. Seveda je Angel Jones, ko je videla izraz na njegovem obrazu, ko ji je odpiral vrata, zamenjala njegovo željo po opiju, ki ga je skrivala v krilu, za željo po njej.

Po čevapčičih je poljubila strelno rano pri vrhu njegove hrbtenice. To je storila nežno, saj je naboj bil še zmeraj tam, zataknjen za vratnim vretencem in vsak nenaden gib bi lahko povzročil takojšnjo paralizo, možgansko poškodbo ali smrt.

In vsakič ko je Angel Jones tja poljubila Grego, je rekla: “Hvala … hvala, dragi.” Zataknjen naboj je bil namenjen njej. Bil je eden od sedmih, ki so se zarili v njegovo telo, a edini, ki je ostal v njem, saj je bilo prenevarno, da bi ga skušali odstraniti zaradi bližine hrbtenice. Iz hvaležnosti je ogrožala svojo kariero in svobodo, ko je tihotapila opij, da bi pregnala bolečino, ki je uničevala njegovo telo. To je bila zgodba, ki jo je pogosto ponavljala. Ni imel razloga, da ji ne bi verjel, a je vseeno spraševal, včasih ista vprašanja.

Čeprav sta med njenimi obiski spala v isti postelji, nista počela nič, saj mu je kakršna koli oblika aktivnosti povzročala ostro bolečino ali pa je bil toliko pod vplivom zdravil, da ni mogel nič drugega, kot bolščati v prazno. Spala je mirno z glavo na njegovem ramenu in on je včasih smrčal kot vlažna pločevinasta piščalka, drugič pa kot trobenta z zamašenim ventilom.

Nekega jutra, ko je meglena slovenska svetloba napolnila sobo, je potegnila rjuhe. Hotela se je z roko sprehoditi po njegovem telesu, preden bi se zbudil, in ga užiti tako, da ga ne bi bolelo. Začela je na vratu z blazinicami prstov in risala nevidno črto, ki je povezovala vse brazgotine, okrogle od vhodnih ran ter dolge pokončne in diagonalne črte, ki jih je pustil kirurgov skalpel. Dve črti, ki sta potekali pravokotno ob lopaticah, sta bili začuda videti kot nekakšni brazgotini, ki bi lahko ostali angelu z odrezanimi krili.

Ko se je kasneje zbudil, mu je pomagala v voziček in ga porinila v kuhinjo, kjer mu je napolnila pipo z opijem in mu pripravila umešana jajca z na kocke narezano klobaso in češnjevim paradižnikom in mu jih postregla z 18-centimetrsko hrenovko.

“Tako dobra si z mano,” je rekel medlo, ko mu je vtaknila ustnik med ustnice. Jedel je brez slasti in med grižljaji puhal dimne obročke.

“Rešil si mi življenje,” je odgovorila.

“Ne spomnim se,” je rekel. “Včasih se v sanjah pojavi kak detajl, a ga ne morem z ničimer povezati. Vse si zapišem, a je brez smisla, vse je brez smisla. Streli, toliko jih je, zvoki razbitega stekla, stvari s truščem padajo na tla … Stokanje. In ti držiš metlo, s katere se kadi, kot da bi pometla ognjišče in v slamo ujela nekaj žerjavice. In jaz na tleh bolščim v par mrtvih oči.”

“Rop je bil,” je rekla.

“Točno,” je rekel.

“Tako si mi rekla leto kasneje, ko sem se zbudil iz kome.”

“Bili sta dve leti, dragi. Bila sem zraven, ko si se zbudil, držala sem te za roko.”

“Ampak nekaj je bilo,” je rekel obotavljaje, kot bi segal v temno luknjo, v kateri preži žival z ostrimi zobmi. Gledal je skoz okno, ko se je trudil, da bi končal stavek, da bi se spomnil dogodka, ki je končal obetavno športno kariero. Vrhovi hribov so metali sence čez pobočje v dolgo, ploščato dolino in mesto. “Bilo pa je nekaj, kar nima smisla.”

“Pomembno je, da si mi rešil življenje in zato sem ti hvaležna,” je rekla.

“Kako sem ti rešil življenje? Povej mi še enkrat,” je rekel.

“Skočil si pred mene, ko je ropar začel streljati,” je rekla.

“Točno, točno … Tako se je zgodilo. In povej mi še enkrat, kako je umrl, ” je rekel.

“Tudi ti si imel pištolo in si ga ustrelil v glavo. En strel, en uboj. Bilo je kot v filmu.”

“Če bi bil film, bi lahko še zmeraj hodil,” je rekel.

“Pokadi pipo in ne razmišljaj o tem,” je rekla.

“Ja. Tako bo najbolje. Kaj je še bilo?” je odgovoril. “Nekaj se ne ujema. Ne spomnim se, da bi se kdaj naučil streljati s pištolo. Nikoli nisem čutil potrebe, da bi jo imel.” Z rokami je nakazal boksarske gibe, direkt in aperkat.

“Pobral si jo s tal in besno ustrelil. Ampak zadel si ga naravnost v čelo. Naboj je odnesel koščke njegovih možganov skoz okno.”

“Kako je lahko bila pištola na tleh?”

“Dragi, zakaj si to delaš? Vse sva že obdelala.”

“Povej mi še enkrat, prosim.”

“Presenetila sem ga, ko je brskal po moji omari. Preizkušal je mojo obleko. Pištola je bila na tleh z njegovimi hlačami. Pognal si se proti njej in on ti jo je skušal izpuliti. In potem si ga ustrelil. To je to.”

Namrščil se je in pogledal stran. “Spomnim se obleke, poškropljene s krvjo.”

“Žal mi je …” je rekla.

“Ampak to ne razloži, kako sem lahko tako končal … Če sem ga ustrelil v glavo … Z enim strelom …” je rekel.

“Oh, dragi, tisočkrat sem ti že razložila,” ga je prekinila. “Zakaj si ne zapomniš? Najprej te je nekajkrat ustrelil on.”

Njen odgovor ga je še bolj zbegal in, čeprav s težavo, se je odločil, da bo zamenjal temo. “Zjutraj sem začutil, da mi je čez hrbet gomazela roka in povezovala brazgotine.”

“To sem bila jaz.”

“Zdelo se mi je, da sem sanjal.”

“Jaz sem bila. Resnična jaz. Vidiš, kako se lahko zmedeš?”

“Ja, ampak ko je roka povezala brazgotine, so se mi v mislih prikazal podobe – stala si pred mano, ko se je začelo streljanje, ropar pa je bil za mano in je kričal.”

“Bile so sanje … Grde sanje. Naj ti pripravim še eno pipo,” je rekla.

“Ne … ne. Premisliti moram,” je rekel.

Stala je za njim, mu položila roke na ramena in ga začela masirati. “Ali čutiš moje prste? Čutiš, kako zelo te ljubim?”

“Čutim samo bolečino, ki jo povzročajo tvoji prsti. Nehaj, prosim,” je rekel.

“Kako veš, da tega ne sanjaš? Kako veš, da ne ležiš nezavesten na kavču? Pokadil si več kot kilo, odkar sem prišla. Presenečena sem, da imaš lahko oči odprte.”

“Nisem nezavesten,” je rekel. “Oči imam odprte … Čakaj! Obleka, oseba v obleki …”

“Da, dragi, čutim, kako ti na vratu narašča napetost,” je rekla z globokim utrujenim glasom in skušala otipati brazgotinasto bulo, ki je nakazovala, kje se nahaja košček naboja, zataknjen v njegovi hrbtenici. Ko jo je našla, mu jo je začela masirati v hrbtenico. V nekaj trenutkih so se Gregovi možgani odklopili od telesa in edine delujoče mišice so bile tiste na obrazu, spačene zaradi popolnega spomina, groze, presenečenja, spoznanja.

“Jaz sem te ustrelila,” mu je šepnila na uho. “Saj se spomniš, ne? Seveda je bila nesreča. Hotela sem ustreliti osebo za tvojim hrbtom, osebo, ki si jo želel zaščititi. Ne bi mogel ljubiti svoje žene, če bi jo lahko tako hitro in za tako dolgo pozabil. Presenetilo me je, kako lahko te je bilo prepričati, da je bila ropar! A bila je prav to, ropar. Oropala me je tvojega časa …” Zasmejala se je svoji besedni igri.

Leto kasneje je Angel Jones, 34 let, bivša stevardesa in negovalka za poln delovni čas hranila Grego po intravenozni cevki. Njegovi možgani so slabeli, sprva hitro, potem počasneje do stopnje gomazeče žuželke. A vseeno je grulil kot dojenček, ko mu je pod nos pomolila čevapčiče po njegovem izvirnem receptu in mu na jezik nanesla malo pekoče omake. Grulil je in grulil. In obrisala je slino, ki mu je polzela po bradi s puloverjem njegove uniforme za ragbi.

In od takrat sta živela srečno na tistih hribih, dva temna angela, ki sta si odrezala lastna krila, da bi bila skupaj.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s