Moja klet je tvoja klet

Renato Bratkovič

(Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj namerna. Dogodki so izmišljeni.)

Rad imam svoj posel. Že nekaj časa sem v njem in z vsakim dnem sem boljši. In ljudje jih obožujejo. Moje hamburgerje. Prej sem bil v oglaševanju, s partnerjem (ime mu je bilo Grega Burger, si predstavljaš?) sva imela agencijo, ampak recesija in rezanje stroškov na področju oblikovanja in oglaševanja sta zahtevala premislek o prihodnosti najinega podjetja.
Ja nič, Borut, odzvat se bo treba na potrebe trga … Če bodo kupci zahtevali hamburgerje, bova pač pekla hamburgerje, je rekel Grega.
Ampak to je … Mislim, saj nimava pojma o hamburgerjih. Jaz sploh ne vem, iz česa jih delajo.
Glej, to podjetje je moje življenje in naredil bom vse, da ga rešim. Vse! je rekel in jaz sem ga vzel dobesedno. Sam tako daleč sicer ne bi šel, ampak tudi meni je bil ta majhen prostor brez oken in komaj dovolj velik za dva vse. Obupne razmere, kot pravijo, zahtevajo obupne ukrepe.
Na srečo je bila zima, zato sem ga lahko hranil na balkonu, medtem ko sem po netu brskal za recepti in snoval strategijo nastopa na trgu. Pohištvo, eletrične radiatorje, klimatsko napravo ter računalniško in programsko opremo sem se odločil prodati, s čimer sem nameraval a) preživeti prvih par mesecev in b) najti kolikor toliko soliden prostor za opravljanje nove dejavnosti, kar mi je uspelo že v naslednjih nekaj dneh. In v znak hvaležnosti in spoštovanja sem se odločil projekt imenovati Bar Grega.
Preklical sem naročnike in jih obvestil o spremembi dejavnosti. Ponudil sem jim nov izdelek po promocijski ceni in to, ker bodo moja testna ciljna skupina, z brezplačno dostavo.
Večinoma so bili zadovoljni že s prvo rundo, ampak ker sem vedno znal poslušati želje in potrebe naročnikov, sem pri naslednjih dodajal (ali odvzemal) glede na njihove predloge — sam zaradi prehrambenih navad svojih kreacij nisem pokušal.
Grega je zadostoval za dva dni, zato sem moral odreagirati. Dober prostor ob cesti med dvema krajema mi je bil všeč in tabla z osvetljenim logotipom je bila zares opazna. Prvi radovednež je bil lokalni pijanček Rudi. Obvisel je za šankom in od sedmih zjutraj srkal nevemkatero črno laško, ko je zazvonil telefon.
Halo? Bar Grega?
Seveda, povejte, odgovorim.
Baje imate dostavo malic? Pet burgerjev ob dvanajstih, bi šlo?
Pogledam na uro. Devet. Pogledam Rudija za šankom. Po mojem bi šlo …
Naslov?
Zapišem si naslov in rečem Rudiju: Še boš enega?
Pokima in mi pomoli prazen vrček.
Podstavim ga pod pipo in ročko porinem navzgor, da se speni, pivo pa ne priteče ven. Cmoknem in skimam z glavo.
V kleti mam … Z mano boš moral.
Rudi zmigne z rameni in mi sledi skoz vrata na dvorišče proti stopnicam na desni.
Odprem težka škripajoča vrata in mu z roko pokažem, naj vstopi. Malo je bil počasen, čas pa beži, zato sem s podplatom pomeril malo nad ritjo in sunil, da se je zvalil po stopnicah. Slišalo se je Uh! Ah! Au! Uh! potem pa je sledila, kot temu pravijo, smrtna tišina.
Prižgal sem luč in se spustil po stopnicah. Rutinsko sem ga razkosal, narezal, zmlel in še pred enajsto oblikoval pet zrezkov za prste oblizat. Rudi je nehote dobil poslanstvo. Če so njegovi bližnji mislili, da z njega nikoli ne bo nič, so zdaj iz njega nastali nepozabni burgerji — še preden sem se dobro vrnil v lokal, sem prejel zadovoljni klic in naročilo desetih malic za naslednji dan. Ostanek Rudija bo v hladilniku počakal do jutri, potem pa bo treba poskrbeti za nove surovine.
Prednost lokacije ob tej cesti od kraja A do kraja B je tudi ta, da se po njej prevažajo dnevni migranti, ki jih v neposredni okolici ne bo nihče pogrešal. Ker je eden od mojih rednih odjemalcev mešetar z rabljenimi avtomobili, pa je bil tudi problem konzerv, v katerih so mi bili dostavljeni, precej učinkovito rešen.
Največja napaka novodobnega liberalnega kapitalizma je, da v transakcijah vse strani niso nikoli enako zadovoljne (in zadovoljene). Pri poslovanju z mano ni bil nihče nezadovoljen, kupec je dobil kakovosten izdelek, kar je pozitivno vplivalo na imidž moje blagovne znamke, moj in njegov trg pa se je prek tega zadovoljstva širil na nove uporabnike in na nove dejavnosti. Od prodanih avtomobilov sem namreč vlekel tudi sočno provizijo.
Delala sva ponoči — resda sem moral delati nadure, saj sem redko zapiral pred polnočjo, ampak gostje so si takrat bili po nekaj pirih najbolj pripravljeni deliti mojo klet. Pripravljal sem burgerje in čevape, večji kosi pa so bili idealni za pasulj, ki sem ga vsakič skuhal dan prej. Vili, moj prodajalec avtomobilov, pa je odvažal njihova vozila s parkirišče in jih pospeševal na svojem trgu. Vsi zadovoljni. Dobro, mogoče res ne čisto vsi, ampak tudi tisti gostje, ki so me samo enkrat obiskali, so v končni fazi nekoga osrečili. In to, če mene vprašaš, tudi ni tako slabo.
Vsak izdelek ali storitev se na trgu sreča z nihanji, ki morda niso odvisna zgolj od povpraševanja, lahko se naprimer pojavi konkurenca, ki ti trenutno zamaja položaj na tržišču, pretresi na finančnih trgih ali pa zgolj motnja, ki se vmeša v tvoj proizvodnoprodajni proces. Če imaš unikaten izdelek (odkljukano) in če si neodvisen od delniških mahinacij (odkljukano), potem ostane tretje.
Nekomu je očitno moralo iti v nos, da mi je posel dobro stekel. Nekdo je očitno začel povezovati izginotja posameznikov, o katerih so pisali rumeni traččasopisi v črni kroniki (saj veš, “šokantno, senzacionalno!”) z avtomobili, ki so ves dan stali na mojem parkirišču, ponoči pa prav tako izginjali neznano kam.
Vili ni spraševal in zato tudi ni odgovarjal nič, ampak nekega dne je na šank vseeno nekdo počil z dlanjo in rekel Dober dan. Roke, lepljive od božanja burgerjev, obrišem v predpasnik, ga snamem in obesim na klin.
Dober dan, rečem in si umijem roke v umivalniku za šankom. Z druge strani me s sumljivim nasmeškom gleda moški manjše rasti, zaobljen in nekolikanj zapitega videza. Na glavi ima kapo brixton, zadaj pa malo daljše lase.
Pravijo, da tukaj delate najboljše hamburgerje daleč naokoli.
Pokimam.
In pravijo, da se tukaj ustavljajo številni gostje.
Pravijo, rečem.
Pravijo tudi, da številni potem ne grejo naprej.
Zmignem z rameni.
Pravijo še, da tudi avti številnih gostov ponoči nekam izginejo.
Ljudje govorijo marsikaj, se nasmehnem. Kaj vam lahko ponudim. Temno točeno?
Tip odkima.
Ne pijem. Že deset let se nisem dotaknil alkohola. Jaz sem svoje že spil. Tudi zdaj je nekaj avtov zunaj, gostov pa ne vidim nikjer?
Kavica? Kaj za pojest? Mogoče bi poskusili najboljše hamburgerje daleč naokoli?
Mogoče … Bo dolgo trajalo?
Ne, ne, pripravljeno je. Samo zložim skupaj in spečem?
Tip se malo oblizne in pokima.
Dejstvo, da ne pije, zna biti problem. Zložim mu skupaj dva hamburgerja s krompirčkom in mu ju postrežem.
Res ne bi kaj spili?
Mmmm, mogoče kozarec vode, hvala. Pridružite se mi, nakaže z roko.
Dam mu vodo, si natočim veliko temno in sedem zraven njega. Tip brez zadržka zagrize v hamburger in zastoka od zadovoljstva.
Mmmmmm, to je en zares prekleto dober burger! Mmmmmmm, enkrat mi morate izdati recept …
Če vam ga izdam, ne boste več hoteli k meni, rečem in nagnem vrček.
Ne-ne, prav imate … Vsak se mora držati področja, na katerem je dober, ne?
Se strinjam, pokimam. Definitivno.
No, nadaljuje s polnimi usti, jaz sem recimo tudi dober na svojem področju.
Ne dvomim.
S prosto roko iz žepa izbezlja denarnico in jo razpre, prikaže se policijska značka kot v filmih. Stemni se mi pred očmi. Zdaj ni več časa za razmišljanje. Nagnem zadnji požirek piva, da ne bo šlo v nič, in z vso silo zamahnem proti njegovi glavi, še preden presenečen zapopade, kaj ga čaka. Zvrne se z barskega stolčka in mi z ostanki hamburgerja in s krvjo posvinja tla. Nereda nisem nikoli prenesel, a zdaj je, kar je. Nekajkrat ga še mahnem z vrčkom, da bo ja dal mir, in ga zvlečem za šank in v kuhinjo. Da bi ga spravljal v klet, je še malo presvetlo. Vseeno pogledam, s čim se je pripeljal, in si oddahnem, ko ne vidim nobenega policijskega vozila.
Pospravim svinjarijo, ki mi jo je naredil, ko se je raztegnil po tleh in sprejmem par naročil po telefonu.
Tu počakaj! mu rečem, zaklenem in nesem vrečke z burgerji in s pomfrijem v avto. Zadovoljni naročniki me vsaj malo spravijo v boljšo voljo. Kupec je kralj … Če seveda ceni tvoje delo.
Ko se vrnem, je že dokaj temno. Izza šanka se vije rdeča sled, policaj se plazi proti veceju. Očitno še ni imel dovolj. Zgrabim ga za ovratnik in ga zvlečem ven proti stopnicam.
Če sem ti rekel, da počakaj, potem počakaj!
Tip nekaj momlja in pljuva zobe, a se ne upira preveč. Spodaj odškrnem kljuko in ga porinem noter. Skotali se navzdol in zaustavijo ga šele noge mize, na kateri je privit električni stroj za mletje mesa.
Za sabo zaprem vrata, prižgem luč in zaviham rokave. Na polovici stopnišča je izgubil svojo kapo.
Poznaš tisti vic o policaju, ki je izgubil kapo?
Poberem jo.
V mestu so demonstracije in policija skuša umiriti protestnike.
Stopam proti njemu.
In enemu policaju nekdo zbije kapo z glave. Ko pade na tla, jo drugi brcne. Kapa se znajde pod neštetimi nogami in en tip jo na koncu pobere.
Sklonim se k njemu.
Je to tvoja kapa? vpraša.
Zgrabim ga za lase in privzdignem glavo, pred očmi mu pomaham s kapo.
Ne, ni moja, pravi policaj, jaz sem svojo izgubil.
Ni mu smešno, ampak ko ga takole gledam, se mi v glavi porodi ideja za nov izdelek, policijski burger. Lahko bi celo po prostoru zgoraj razprostrl trak POLICIJA STOP. To bi bilo frajersko!
Te zanima, kam hodijo moji gostje? No, zdaj boš izvedel iz prve roke. Moja klet je tvoja klet. Če si do zdaj težil ljudem — kar lahko potrdim iz izkušnje, jih boš odslej vsaj nekaj osrečil.
Iz žepa potegnem telefon in odtipkam Vilijevo številko.
Vili, bi odpeljal par avtov s parkirišča? Ne, ne morem, pridi s sinom, mene čaka ful dela. Okej … Ajde.
Telefon stlačim v žep in prižgem stroj za mletje, policaj pa skuša še nekaj reči.

Advertisements

Samo enkrat se umre

Jaka Tomc

Za zajtrk sem skupaj s posušenim čokoladnim rogljičem požrl svoj ponos. Med pitjem grenke neokusne brozge, ki bi ji v kakem drugem časovnem obdobju kdo rekel kava, sem skušal pozabiti občutek dotika njenih prstov na moji koži. Pogledal sem proti kozarcu z vodo, ki je stal na robu mize, in skušal premakniti tekočino s svojimi mislimi. »Premakni se, prasica. Premakni se!« sem vpil v svoji glavi, a se ni zgodilo nič posebnega. Stegnil sem roko in butnil kozarec, da je padel proti tlom. Na moje veliko razočaranje ni bilo tistega katarzičnega zvoka razbitja stekla ob stiku s tršim materialom. »Pizda,« sem rekel naglas.
Medtem, ko je mlačna voda izpirala sivino življenja z mojega izpraznjenega telesa, sem se pogovarjal z bogom. Kar je bilo vsaj malo nenavadno, glede na to, da sem ne le ateist, ampak zaprisežen sovražnik cerkve in vsega, kar je povezano z njo. Zame so verniki nič več in nič manj kot navadne ovce, ki slepo sledijo samooklicanim voditeljem, glasnikom, medijem za višje frekvence. Sami lopovi, če mene kdo vpraša. Grešniki, eden večji od drugega. Mafija. Prevaranti. Izkoriščevalci patetičnih ljudi, ki so pozabili razmišljati s svojo glavo nekje med joško in drugim razredom osnovne šole. Blagor ubogim na duhu, kajti njihovo bo nebeško kraljestvo. Kakšen imbecil moraš biti, da prodajaš takšno sranje?! Kakšen idiot moraš biti, da to sranje požiraš?! Ne razumem ljudi. Nikoli se niti nisem pretirano trudil, da bi jih. Prvič, ko sem se zazrl v globine svoje temačne duše, in to je bilo že zelo zgodaj, sem prišel do spoznanja, da za nas ni upanja. Ko sem kot majhen otrok s prstom tlačil mravlje, in ob tem neizmerno užival, sem odkril božanskost jemanja življenj. Nisem se ustavil pri mravljah. Pri devetnajstih sem, potem ko sem skoraj do smrti premikastil očima, spizdil v tujsko legijo. Ko sem ubil prvega človeka, nisem čutil popolnoma nič. Nobenega navala adrenalina, nobenega olajšanja, nobenega obžalovanja, nobene jeze, nobenega sovraštva, nobene praznine, nobenih misli, nobenega soočenja s strahovi. Nič. Sem pa tisto noč spal kot dojenček. Včasih smo morali streljati na otroke. Sliši se grozno, a nimaš izbire. Ali te bo počil osemletnik z avtomatsko puško ali pa boš ti počil njega. Kadar smo imeli ukaze, da je treba počistiti vas, smo postrelili vse. Ženske, otroke, dojenčke, starce, bolne, pse in koze. Najlažje je, če jih ne gledaš v oči. Zato smo imeli s seboj vsakič vrečke z bonboni. Vržeš, počakaš, rafal. V nekaj minutah je konec. Popis za osebno statistiko in nazaj v bazo. Življenje ni pravljica. En trenutek si tukaj, v naslednjem zreš v večno temo. To je vse.
Sedel sem na balkonu, zrl v daljavo in kadil cigaro. Ob sebi sem imel steklenico Chivasa, ki sem jo po obrokih praznil. Ura je bila nekaj čez deveto zjutraj. Idealen čas za kopanje po samemu sebi. Pomislil sem na mamo, na pravljice, ki mi jih je brala pred spanjem. To so bili lepi časi, brezskrbni časi. Očeta sem komaj poznal. Ko sem bil star pet let, je padel v Iraku. Friendly fire, kot temu rečejo Američani. Padel je pod streli sovojaka. Mama je žalovala pol leta, preden je privlekla domov prvega. Ljubljanskega kmeta s srebrnim mercedesom. Ne spomnim se več, kako mu je bilo ime, vem pa da je bilo iz spalnice stalno slišati kričanje, česar takrat nisem razumel. Fukala sta kot zajca. Vsak dan. Normalno, mama je bila takrat stara petindvajset let. Nekega dne pa je mercedes nehal prihajati. Zamenjalo ga je rdeče kolo. Njegovega imena se spomnim. Miloš. Slikar. Narisal je moj portret, ki ga je mama ponosno obesila nad svojo posteljo in ga ni nikoli snela. Ko sem bil dovolj star, da sem, predvsem po zaslugi kabelske televizije in porničev, dojel, da so vzdihovanje in kriki iz spalnice nekaj povsem običajnega pri odraslih ljudeh, sem večkrat pomislil, kako je gledati portret lastnega sina, ko te nekdo nažiga od zadaj. Takrat sicer v hiši ni bilo veliko fuka, mama je bila že nekaj let drugič poročena, z debilom Ivanom. Ob vsem alkoholu, ki ga je konzumiral, bi bilo čudno, če bi mu vstal, če pa že, pa ne bi vedel ali ga tlači v popek ali v uho. Mama je skušala slediti njegovemu tempu. Spet se je pojavilo kričanje, ki pa je bilo drugačno. Udarci. Z ene in druge strani. Loputanje z vrati. Vžiganje avtomobila sredi noči. Jok. Žvenket stekla zunaj na pločniku. Po enem letu tega sranja sem postal imun. Mamina ljubezen je usahnila. Zamenjala jo je ljubezen do steklenice. Pri štirinajstih sem prvič spizdil od doma. S sošolko, Špelo. Štiri dni sva se skrivala na našem vikendu na Dolenjskem. Ko so uleteli policisti, mi ga je ravno drkala. Vdrli so čez vhodna vrata v tistem trenutku, ko sem špricnil po jedilni mizi. To je eden mojih najlepših spominov. Ko so me pripeljali domov, mama ni niti trznila. Igrala je kurčevo pasjanso v kuhinji. Ko me je zagledala, je rekla: »Filane paprike so v hladilniku.« Hotel sem ji zabrisati jebene paprike v betico. Nisem je več imel rad. To ni bila več moja mama.
Otresel sem cigaro in naredil konkreten požirek viskija. Oblačilo se je. Če je bilo sploh kdaj sončno. Vreme je ena največjih potegavščin vesolja. Nikoli ni v redu. Za vse ne. Sreča? Kaj sploh je? Od kod pride? Kam gre, ko izgine? Zakaj ni trajna? Zakaj je obratno sorazmerna z inteligenco, s količino misli, ki jih človek proizvede, z vprašanji o življenju, o obstoju, o smrti?
Je sreča nekaj živega? Kdaj sem bil nazadnje srečen? Me je ona delala srečnega? Je bila srečna z mano? Fak, ko sem jo prvič videl, tistega poletja 2014 v Medulinu, sem definitivno začutil nekaj. Ko se mi je predstavila: »Živjo, jaz sem Kali,« s svojim nežnim glasom, sem začutil ščegetanje v trebuhu. Po več kot desetih letih. Po več kot petnajstih. Morda prvič sploh. Začutil sem življenje. Želel sem živeti. Hotel sem vedeti, kam bo to pripeljalo. Do srečnega konca gotovo ne. Ti obstajajo le v solzavih filmih, knjigah in tajskih masažah. Prav neverjetno je, koliko ljudi živi v prepričanju, da se bo za njih izšlo srečno. Kako za vraga se lahko konča srečno?! Naj se javi tisti, ki je preživel lastno smrt. Ki je izvlekel kvizka, ko je gospa s koso prišla ponj. Konec je znan in neizbežen. Življenje je pofukana tragedija, v kateri ne preživi nihče. Tako je. Človeštvo ne more preživeti. Planet ne more preživeti. Sonce in vesolje in vse kar obstaja ne morejo preživeti. Vsega bo enkrat konec. To je neizpodbitna resnica. Kali. Ob njej sem prvič pomislil, da bi lahko skozi življenje korakal v dvoje. Da bi se lahko ustalil. Pozabil na vse demone, s katerimi se borim, in zaživel normalno, dolgočasno življenje. A najin odnos je bil daleč od dolgočasnega. Končno sem lahko nekomu izlil vsebino svojega bolnega uma, brez da bi me ta obsojal. Kali je zdržala vse. Daleč od tega, da bi se v vsem strinjala z mano. Imela je svoje mnenje in ga zagovarjala. Včasih celo tako goreče, da sva se pošiljala v pizde materine vse povprek. Tudi kak kozarec ali krožnik je poletel na tla ali v steno. Nikoli vanjo. Nikoli vame. To je bil najboljši približek ljubezni. To je bila strast.
Cigare nisem ugasnil v pepelniku, ampak sem jo frcnil čez balkon. Pa kaj, če koga zadene. Bo kaj drugače? Bo svet kaj bolj beden? Bom jaz slabši človek? Ali nižje sploh gre? Dosegel sem točko brez povratka. Imam enosmerno vozovnico za vlak, ki pelje v pogubo. In nobene postaje ni, na kateri bi lahko izstopil. Vrtelo se mi je od kombinacije viskija in tobaka, zato sem naredil, kar bi naredil vsak razumen človek na mojem mestu. Še en požirek. Zapeklo je v prsih. Kako prijetno je vsaj nekaj čutiti. Ko sem tistega deževnega večera tiščal blazino na obraz ženske, ki je bila nekoč moja mama, nisem občutil ničesar. Vojna te naredi neobčutljivega. Pretirana kontemplacija o življenju tudi. Ali pa propadle zveze. Postaneš kot jebeni kirurg, ki pred seboj vidi le telo, ki ga je treba zakrpati, popraviti, izboljšati. Popolnoma otopel, nezmožen človeškega odzivanja na dražljaje, ki ti jih življenje meče v obraz. Naredil sem ji uslugo. Prosila me je, naj to storim. Njene oči so govorile, naj končam to izrojeno mizerijo, ta usrani približek životarjenja. Ivan je spokal. Prekleti hinavec ji je v faco rekel, da s pijanko ne bo. Pa da se gotovo kurba naokoli, medtem ko on dela v fabriki. Ko bi se vsaj. Na parkirišču sem ga prefukal pred očmi sosedov. Zlomil sem mu golenico, izpahnil ramo in izbil nekaj zob. Živalsko sem ga tolkel in gotovo bi ga ubil, če me ne bi trije silaki potegnili z njega. Mama je samo ena. Ljubezen lahko izzveni, a kri ni voda in to je sveto. Naredil sem, kar sem moral. Smrt nosi veliko različnih obrazov in tokrat si je nadela mojega. Odigral sem svojo vlogo in naredil, kar sem moral. Če je ne bi jaz, bi jo pokopal alkohol. Bolje je bilo, da sem bil jaz. Prav je bilo tako. Nikoli si nisem očital.
Steklenica je bila skoraj prazna. Začelo je deževati. Tudi tisti večer, ko sem prišel v izpraznjeno stanovanje, je deževalo. Kako poetično. Kali je iz mojega življenja odšla tako nenadno, kot je vanj vstopila. Sporočilo na post-it listku roza barve je bilo kratko, a je povedalo vse, kar je bilo za povedati. »Nisem tisto, kar v tem trenutku potrebuješ.« Bam. Vedno je vedela, kaj reči v določenem trenutku. Vedel sem, da je bila njena odločitev prava. Prava. Kako smešna beseda. Pravih ali napačnih odločitev ni. Vse so naše. In ko se odločiš, ni poti nazaj. Kali je zadnjo odločitev sprejela dva večera nazaj. Pravijo, da je umirala nekaj ur, preden se je telo dokončno odločilo, da je čas za predajo. Njeno truplo so našli nekaj deset metrov od avtomobila, s katerim je zletela s ceste, potem ko se je vračala s službene zabave, na kateri je popila več kot po navadi. Življenje je krhko, predvsem pa ni samoumevno. Danes si tu, jutri te ni več. Čez nekaj dni si le še spomin, trohneč na nekem britofu. Tako je.
V steklenici sem pustil požirek ali dva. »Za bogove,« kot bi rekla Kali. Opotekel sem se do spalnice, iz predala z gatami potegnil pištolo in se usedel na rob postelje. Pogledal sem po praznih belih stenah sobe. Lahko bi našel bolj idilično prizorišče. Samo enkrat se umre. Lahko bi bilo v stilu. Le kaj bodo rekli sosedje, ko bodo pri poročilih videli, da so v bloku našli truplo? Najbrž dogodka sploh ne bodo pokrivali. Samomori nikogar ne zanimajo. Pa tako lepo je biti gospodar svoje usode. Gospod da in gospod vzame. Kurac moj. Najlažje je preložiti odgovornost na nekoga drugega. Najlažje je skloniti glavo in biti ovca. Bee, bee, dokler nekega dne ni konec. Moj konec je samo moj in moja pravica je, da si ga izberem sam.
Prislonil sem pištolo na prsa. Ne pod brado ne v usta ne na sence. Ne bi rad ostal rastlina. Krogla v srce, to je tisto pravo. Za drobec trenutka sem si zaželel, da bi posmrtno življenje vendarle obstajalo. Mene verjetno v njem ne bi čakalo nič prijetnega. Kar seješ, to žanješ. Zagledal sem se v ogledalo pred sabo in pomežiknil svojemu dvojniku. Nato sem brez oklevanja in brez nepotrebnih poslovilnih besed še zadnjič vzel življenje.

Vse najboljše za smrtni dan

Sonia Kilvington

Tip na kontroli potnih listov je zadržal zehanje, njegova dlan je komaj prekrila ohlapno čeljust in ozke ustnice. Bilo je pol treh zjutraj, nočni šiht: njegova pozornost bi morala biti na najnižji točki. Računal sem na to in časa svojega leta nazaj v Slovenijo nisem izbral po naključju. Ne po petih letih izgnanstva v turško-ciprskem gorovju.

Utrujeni uradnik je previdno preletel mojo sliko, potem pa še moj obraz. Skušal sem prikriti nelagodnje: potni list tehnično ni bil moj – čeprav me je stal pravo premoženje.

“Namen vašega obiska?” je vprašal.

Pravi?

S krvjo prepojeno prizorišče mi je šlo skozi glavo in me sunilo iz cone udobja: ostani miren, ohrani vse pod nadzorom, pripravil si se na to.

“Obisk … Prijateljev za praznovanje,” sem se zlagal v svojem starem slovenskem narečju.

Prisiljen sem bil pustiti svojo domovino za sabo, a želja po maščevanju in, če sem iskren, moja čustva do Cilke mi niso pustila, da bi za vselej ostal zunaj Slovenije. Ko sem zapustil letališče in se namenil v mesto, sem lahko začutil, kako je začela stara bolečina vreti v meni. A v resnici je bila vedno tu, besnela je pod površino. Žgala je po žilah.

Na prvi pogled se ni veliko spremenilo, medtem ko sem bil v izgnanstvu. Kraj je bil še vedno videti enak. Slovenska Bistrica je bila moj domači kraj, mesto, v katerem sem se počutil pomirjenega. Ko sem se vračal v svoja stara zbirališča, sem želel presenetiti Harisa, bivšega prijatelja in poslovnega partnerja. Bil je človek razvad, ki so ponavadi vključevale velike količine viskija, zato ga ne bo težko najti.

Po petih minutah iskanja sem ga našel na njegovem običajnem napajališču. Sedel je nestabilno na visokem barskem stolu, njegova orjaška rit se je razlivala čez robove. Težko verjameš, da je bil nekoč v šoli športnik in priljubljen pri dekletih. V tistih časih je bil nekaj posebnega s svojo mladostno postavo in starim družinskim šarmom. Uspelo mu je celo, da si je privočil malo prepovedane zabave s par poročenimi ženskami v mestu. Dokler ga ni odkril pobesneli soprog, ki je zaključil njegovo športno kariero, še preden se je dobro začela.

Na Harisovo srečo je njegov stric imel v lasti zanemarjen hotel na obrobju mesta, ki mu ga je prijazno odstopil kot projekt, ki naj bi mu pomagal, da bi se izogibal težavam: če pogledamo nazaj, to morda ni bila tako dobra ideja. Na rit me je vrglo, ko sem ga zagledal za šankom s štiridnevnimi kocinami in neoprano srajco: zdi se,da neomejen dostop do alkohola konec kocev ni bilo tako prijazno darilo za Harisa.

Odločil sem se, da ne bom prehiteval, da ga ob pogledu name ne zagrabi panika. Po incidentu na Cilkinem rojstnem dnevu, pa čeprav je minilo nekaj časa, bi lahko bili nekateri ljudje previdni ob moji prisotnosti in nisem ga hotel prestrašiti.

* * *

“Dva viskija in to ne kakšnega sranja!” Natakarica je privzdignila narisano obrv.

“Ne pred deseto …”

S pogledom se je sprehodil po baru, bilo je že tri do desetih in večina s pivom prepojenih rednih gostov je že dobilo svoje. Pozabil sem, da ne smem pričakovati prijaznejše dobrodošlice kot tujec v mestu.

“Tukaj ne strežemo sranja,” je rekla in treščila dva kozarca na šank točno ob desetih dopoldne.

“Bi podala enega mojemu prijatelju tamle?”

Pogledala me je rahločutno, kot bi potegnil ven pištolo in zahteval njene prihranke, a po pogledu na njeno obleko, ki se je borila, da bi prekrila njen bujni dekolte, in izgubila, sem dvomil, da je vredno.

“To je bar, ne pa postrežna restavracija,” je rekla in pokazala na zbledeli znak, ki se je luščil z zidu, na njem je pisalo “Ne strežemo”.

Masivno oprsje in odlična znanja o skrbi za stranke – v minuti mi je postala bolj zanimiva …

Mikalo me je, da bi poudaril, da tip sedi na drugem koncu šanka, in izrazil dvom, da bi premik enega kozarca pomeni resno kršitev pravil njene zaposlitve. A zaradi jedkega pogleda, ki mi ga je namenila, sem se odločil, da to morda ne bi bila najmodrejša poteza. Namesto tega sem potegnil ven bankovec za dvajset evrov in jo vprašal, ali bi bila tako prijazna. Prizor vseh čedno nagrmadenih bankovcev, ki so objestno nabrekali v moji denarnici so povzročili blago spremembo v njenem srcu.

“Okej,” je rekla, si stlačila bankovec v to svoje sočno oprsje, ki ga z veseljem intimneje preiskal, če se ne bi zdela prijazna kot gad na tripu.

Ko je končno predenj prispel njegov dobri viski, je Haris pokukal v mojo smer.

“Naj me vrag, mislil sem, da si mrtev!” je rekel, njegov podpradek se je stresel.

“Mislil ali upal?” sem vprašal, da bi dodal malo humorja – brez uspeha.

“Sto let je minilo. Kje si bil, pizda?”

“Naokoli. Saj veš?”

“Seveda,” je rekel.

Zarežal sem se, kot da bi stavil denar, da nima jajc, da bi kdaj zapustil mesto. Ostal sem miren, čeprav me je žrlo od pričakovanja, medtem ko me je polnil z nesmiselnimi malomeščanskimi smeti, ki so se zgodile med mojo odsotnostjo.

Kot da bi me to zanimalo, ko pa sem imel samo eno temo v glavi.

Odložil sem čas in skrbel za dotok viskija, dokler ni bil dovolj naklan, da preidem k bistvu tega otročjega razgovora.

“Je Cilka naokoli?” Vzdrževal sem nivo glasu, kot sem bil vadil. A moral sem zadeti napačen ton, saj se je Haris skoraj zadrgnil na pijači, njegova ohlapna usta so poskropila vsebino po njegovi srajci, njegov obraz je postal vijoličast.

“Je ne moreš pustiti pri miru?”

“Kot si jo ti?”

Gledal sem ga, kako se je zvijal, ko je skušal spraviti svojo debelo rit z barskega stola.

“Kje je?”

“Ne vem.”

Haris ni bil nikdar prepričljiv lažnivec. A pričakoval sem nekolikanj tehtnejši premislek od tega. Zgrabil sem njegovo umazano srajco in mu porinil pištolo v vamp.

“Okej, okej – v hotelu je. Nobene potrebe ni, da …” A je že porabil svoj zadnji vdih.

Njegovo krvaveče truplo je naredilo peklensko razdejanje. Iz izkušnje sem vedel, da bo treba vložiti precejšen trud, da se bo to počistilo. Čas je, da si Miss Oprsje zasluži napitnino – brez nič ni nič v tem življenju. Nasmehnil sem se samemu sebi zaradi te ironije.

V tem življenju sam investiraš v svojo karmo.

Glede na hitrost stvari v tem mestu mi je preostalo vsaj pol ure, morda še več, preden me bo kdor koli dohitel. Obilje časa za to, kar sem imel v mislih.

* * *

Nadnaravno je bilo znova videti hotel. V moji glavi je kraj ostal povsem enak: mavzolej za moje spomine. A ko sem videl, kako se je spremenil, me je vrglo. Bil je zanemarjen kup dreka, preden sva ga s Harisom renovirala. Uredila sva vodovod in električno napeljavo, za odličnost pa dodala mini kazino in oder s plesnim drogom.

Ko sem bil vodja, hotel ni bil dosti več kot par nemarnih sob za goste. Kljub vsemu trdemu delu se je iz neznanih razlogov prenovljeni hotel pokazal kot neuspel poskus, da bi turiste odvrnili od Blejskega jezera. Čeprav je res, da je bil kazino majhen, razlog je bil omejen proračun, ki nama ga je nameni Harisov stric Grega. V glavnem je šlo za avtomate s par zdelanimi mizami za karte v ozadju.

Harisova brihtna ideja je bila, da sta najela “artistke”. Par plesalk na drogu, ki so pobegnile neuravnovešenemu dilerju iz Ljubljane. Da bi se zapletel v romanco, je bila zadnja stvar, a v trenutku, ko sem zagledal Cilko, sem vedel, da jo moram imeti. In tako sem se trudil, da bi jo osrečil. Dal sem ji vse, kar je želela. Vse droge, ki jih lahko kupiš z denarjem. Resnično sem verjel, da se bo izšlo. Nisem si mogel predstavljati, zakaj se ne bi. A zdi se, da bolj kot sem se trudil, bolj se je upirala.

Do noči, ko je imela rojstni dan. Ko je vse šlo zares narobe. Pozabil sem ji kupiti darilo in prepir je ušel izpod nadzora. Priznam, v glavnem sem bil kriv jaz. Tokrat sem jo premočno udaril in rekla je, da je konec. Kar tako. A nisem bil neumen, vedel sem, da to ni celotna zgodba: še nekdo je moral biti.

Bil sem uničen.

Resno. Nisem pretirano čustven: nikoli nisem bil, ampak misel, da Cilka pleše na drogu drugega tipa. Tega nisem mogel prenesti. Rotil sem jo, naj mi pove, kdo je, a ni hotela, zlomila mi je srce: zato sem prisegel, da jo bom zlomil …

Bes se je prežgal skozme kot nevihta. Pamet se mi je stopila. Nisem se mogel zbrati. Bil sem zmeden. Sumničil sem vsakogar, še posebej tistega tipa z brado, ki se je vedno slinil nad njeno točko. Prisegala je na svoje življenje, da ni bil on, a sem ga vseeno ustrelil …

To je bila neumnost. Odreagiral sem, preden sem si dal priložnost, da bi dobro premislil. Jasno mi je bilo, da sem popolnoma uničil njen rojstni dan in da bi ji moral prinesti primerno darilo in malo premisliti ta večer.

Pravzaprav ne. Morda pa malenkost preveč obžalujem tukaj? Kot bi rekla moja mati, bog ji daj večni mir: za pošten pretep sta potrebna dva. Mogoče bi moral samo ustreliti prasico, tako bi si prihraniv ves stres zaradi skrbi, s kom je še porivala. Res ne vem. Pogled nazaj ubija, ampak moraš biti realen. Tako ali tako sem zamudil priložnost za zadovoljivejši izid: zato sem rekel Dosti je, pospravil pištolo in zapustil mesto.

* * *

Malo me je sram priznati, ampak roka se mi je tresla, ko sem vstopil v kazino, hladna kovina v mojem žepu ni učinkovala pomirjajoče. Prostor je bil čist v trenutku.

Bil sem šokiran, ko sem videl, kako drugačna je notranjost hotela, od tiste v mojem spominu. Novi vodja je moral razširiti dejavnost, odkar sem odšel. Igralne mize so bile videti nove in so imele fensi nove rulete. Razporeditev pa je bila še zmeraj enaka, s pisarno vodje v ozadju.

No, lahko me jebeš, če ni bilo Cilkino ime na vratih pisarne! Haris jo je moral povišati v vodjo med mojo odsotnostjo. Vedel sem, da jo je ves čas porival, a tega nisem pričakoval! Moram priznati, da je kljub izdaji treba pohvaliti njeneo ambicioznost.

Ko sem odprl vrata, so se mi zašibila kolena. Težko bi ženski pripisal, da me bo zredicirala na to.

Vstopil sem tiho, v upanju, da je novica o moji vrnitvi še ni dosegla. Najbrž je ni, saj se ni takoj obrnila.

Hecno, ampak komaj sem verjel, da je resnična. Od zadaj je bila videti praktično enaka, s pobeljenimi lasmi, ki so ji zapeljivo viseli prek ramen. Čeprav sem, ko se je obrnila, opazil, da je čas zahteval svoj davek. Koža na njenem obrazu je bila manj napeta. Manj vabljiva. In zaradi ostrih črt okoli ust je bil njen izraz precej robatejši kot prej. Za trenutek sem se vprašal, če ni bila napaka, da sem se vrnil.

Dokler ni izgovorila mojega imena: njen opojni glas se mi je prežgal skozi možgane.

Ko je šlo za Cilko, mi ni nikdar bilo jasno, kaj se dogaja z mano. Težko bi rekel, ali me v to stanje potisne to, kakšna je videti, ali način, kako fuka.

Dvignila se je s stola in se smehljala, ko so se njeni prsti dotaknili mojega obraza.

“Si prišel na moj rojstni dan, ljubček?”

“Vrnil sem se, da popravim, Cilka,” sem rekel in izvlekel pištolo iz žepa.

“Sem mislila … Se pravi, da mi še vedno ne verjameš … Celo po vsem tem času?”

“Pet let sem imel, da sem ugotovil, Cilka.” Skušal sem ostati miren. Obljubil sem si, da bom, a čutil sem, kako mi iz drobovja vre surov bes. “Haris je bil, ne?” Stiskal sem pesti, pripravljen, da udarim. Morda bi bilo to bolj zadovoljujoče kot uporabiti pištolo?

Zagledal sem paniko, ostro kot nož, lesketala se je v njenih očeh. “Ne reci, da si …?”

“Vem, da je bil on. Zdaj mi lahko nehaš lagati!”

“Nikdar ti nisem lagala Rok – ampak nisi hotel slišati resnice!” Vpila je name. Kot da bo to kar koli spremenilo.

“Resnica! Ti. Si. Porivala. Drugega.” S pestjo sem udaril po mizi. Hrup me je prestrašil, saj nisem hotel tega.

“Nisem ti bila nezvesta, Rok! Ampak mrcvaril si me vsak dan in bila sem izmučena, ker sem se vedno morala braniti. Izčrpal si me. Tega nisem več mogla prenašati – nisem ti lagala, samo nehala sem zanikovati.”

“Kaj bi rada rekla – da sem si vse skupaj domišljal?” Podžgala je moj bes, kakor je to vedno počela. Moj bes je naraščal, pripravljen, da ekspolodira.

“Ne, ljubi, ne, ti si bil pod stresom, ker si vodil posle. Vsa ta odgovornost – predaleč te je zanesla. Šššššš,” je rekla in nežno božala mojo roko v njeni, prijem okoli pištole je popustil.

“Sediva in se pogovoriva o tem.”

Zrušil sem se na stol in potem mi je drgnila zatilje, kakor je to počela, ko je bilo med nama še vse dobro. Oči so se mi zaprle in nizek stok mi je ušel iz ust.

“Kako prijazno od tebe, da si se vrnil na moj rojstni dan, Rok. A stvari so se spremenile in nočem več, da skrbiš zame.”

“Stvari moram postaviti …”

“Ššššš, ljubi! Nobene potrebe ni za to. Dal si mi popolno darilo. In iz dna srca ti želim vse najboljše za smrtni dan, ljubezen moja.”

I Wish You a Happy Death Day

Sonia Kilvington

The guy on passport control stifled a yawn, his palm barely concealing a slack jaw and thin lips. It was two thirty in the morning, the graveyard shift when medically speaking; his attention span should be at its lowest. I had counted on this and hadn’t chosen the timing of my flight back to Slovenia by accident. Not after five years of exile in the Turkish-Cypriot mountains.
The tired official scanned my photo, carefully, and then my face. I tried to hide my discomfort: the passport wasn’t technically mine – although it had cost me a small fortune to buy it.
“The purpose of your visit?” he asked.
The real one?
A blood-soaked scene ran through my mind, jolting me out of my comfort zone: keep calm, stay in control, you have prepared for this.
“Visiting… friends for a celebration” I lied in my old, Slovenian dialect. I had been forced to leave my homeland behind, but my need for revenge and if I’m truthful, my feelings for Cilka, had made it impossible for me stay away from Slovenia, forever. As I left the airport and headed to town, I could feel the old pain welling up inside. But in truth, it has always been there, raging just below the surface. Burning through my veins.
At first glance, not much appeared to have changed in my exile. The place still looked the same. Slovenska Bistrica was my hometown, the place in which I felt most at ease. Heading back to my old haunts, I wanted to surprise Haris, my former friend, and business partner. He was a creature of habit, which usually involved large measures of whiskey, so finding him shouldn’t prove too difficult.
After a five minute search, I found him in him at his usual watering hole. He was perched quite precariously on a high bar stool, his huge ass spilling over the sides. It’s difficult to believe that he’d been an athlete in school and popular with the girls too! Back in the day, he’d been quite something with his youthful physique and old family charm. He’d even managed a few forbidden flings with a couple of the married women in town. Until the day he was discovered by a furious husband, who had ended his athletic career before it had ever really begun.
Luckily for Harris, his uncle owned a rundown hotel on the outskirts of town, which he’d kindly given to Harris as a project, to keep him out of trouble; although with hindsight, perhaps it had not been such a great idea. I was taken aback when I saw him at the bar, with his four-day stubble and unwashed shirt; it seemed that unlimited access to alcohol had not been such a kind a gift to Haris, afterall.
I decided to take it slowly so that he wouldn’t panic at the sight of me. After the incident that took place on Cilka’s birthday, even though time had now passed, some people might still be a little wary of my company, and I didn’t want to scare him off.

***

“Two whiskeys, not the shit stuff!” The barmaid raised a penciled eyebrow.
“Not before ten…”
Glancing around the bar, it was already three minutes to, and most of the beer-soaked regulars already had been served. I had forgotten that I shouldn’t expect a friendlier welcome as a stranger in town.
“We don’t serve shit in here,” she said, slamming two glasses down on the bar at precisely 10 a.m.
“Mind passing one to my friend, over there?”
She looked at me as subtly as if I had pulled a gun and demanded her savings, but after checking out her outfit, which had already fought and lost a battle to contain her vast cleavage; I doubt it would have been worthwhile.
“This is a bar, not a service restaurant,” she said, pointing to a faded sign, peeling off the wall, which said, ‘No waitress service.’
A massive cleavage as well as customer care skills – she was becoming more interesting by the minute…
I was tempted to point out, that the guy was only sat at the other end of the bar, and I doubted moving one glass would constitute a serious breach of the rules of her employment. But given the caustic look, she was already giving me, I decided that this was probably not the wisest move. Instead, I produced a 20 euro note and asked her if she would be so kind. The sight of all of those neatly stacked notes bulging wantonly from my wallet appeared to prompt a mild change of heart.
“Ok,” she said, stuffing the note deep inside that luscious cleavage, which I would have enjoyed investigating much more intimately, had she not seemed as friendly as an adder on acid.
When his good whiskey finally arrived in front of him, Haris peered over in my direction.
“Bloody hell, I thought you were dead!” he said, his fat chin quivering.
“Thought or hoped?” I said, trying to add a little humour – which fell completely flat.
“It’s been years. Where the fuck have you been?”
“Around. You know?”
“Sure,” he said.
And I laughed, as I would have put money on him not having the balls to ever leave town. But I stayed calm, my guts gnawing with anticipation, while he filled me in on the pointless small town garbage, which had occurred in my absence.
As if I was interested when there was only one subject on my mind.
I bided my time and kept the whiskey flowing until he was just pissed enough for me to get to the point of this puerile conversation.
“Cilka around?” I kept my tone level like I’d practiced. But I must have hit a false note, as Haris choked on his drink, his slack mouth spraying its contents over his shirt, his face bruising purple.
“Can’t you leave her alone?”

“Like you did?”

I watched him squirm; trying to get his fat ass off the stool.

“Where is she?”

“I don’t know.”

Haris had never been a convincing liar. But I had expected a little more consideration than this. I grabbed his dirty shirt, pressing my gun into his gut.
“Ok, Ok – she’s at the hotel – there is no need to…” But he was already wasting his last breath.
His bleeding carcass made a hell of a mess. I knew from experience that it would take a considerable amount of effort to clean it up. Time for the Miss Cleavage to earn her gratuity – you don’t get something for nothing in this life! I smiled to myself at the irony of it.
You make your own Karma in this life.
Knowing the pace of things in this town, I would have at least half an hour, maybe even longer before anyone caught up with me. Should be ample time for what I had in mind.

***

It felt surreal seeing the hotel again. In my own head, the place had stayed exactly the same: a mausoleum for my memories. But seeing it look so different, it really threw me. It had been a rundown pile of crap before we had renovated it, Haris and me, by sorting the plumbing and wiring, then adding some class with a mini casino and a stage with a dancing pole.
When I’d been the manager, the hotel hadn’t been much more than a few grubby guest rooms. Despite all of our hard work, for some reason, the re-vamped hotel had proved a futile attempt to lure the tourists away from Lake Bled. Although it’s true that the casino was small scale, that was down to the limited budget we’d received from Haris’ uncle Grega. It was mostly slots with a couple of worn out card tables at the back.
It had been Haris’ bright idea to hire the ‘artistes’’. They were a couple of pole dancers escaping from a deranged dealer in Ljubljana. Getting involved in a romance had been the last thing on my mind, but from the second I saw Cilka, I knew I had to have her. And I tried so hard to make her happy. I gave her everything she wanted. All the drugs money could buy. I truly believed it would work out. Couldn’t imagine why it wouldn’t. But it seemed the harder I tried, the more she resisted.
Until the night of her birthday. When everything went seriously wrong. I had forgotten to buy her a gift and the row had gotten out of hand. Admittedly, it was mostly my fault. I’d hit her too hard, this time, and she told me it was over. Just like that. But I wasn’t stupid, I knew that wasn’t the whole story; there had to be someone else.
I was gutted.
Seriously. I don’t feel much; never have, but the thought of Cilka dancing on some other guy’s pole. I couldn’t take it. I begged her to tell me who it was, but she refused, breaking my heart; so I vowed I would break her too…
The fury burnt through me like an electrical storm. My mind went into meltdown. I couldn’t concentrate. I was all over the place. Suspecting everyone, especially that guy with the beard, who was always drooling over her act. She swore on her life, it wasn’t him, but I shot him anyway…
It was a stupid thing to do. I reacted before I had given myself chance to think it through. I realized I had made a total mess of her birthday and should have bought her a proper gift and put a little thought into the evening.
Actually no. I maybe I am giving myself a little too much grief, here? As my mother would have said, God rest her soul; it takes two to make a decent fight! Maybe I should have just shot the bitch, so I wouldn’t have had all that stress of worrying about who else she was screwing. I don’t honestly know. Hindsight is a killer, but you have to get real. I’d already missed my chance of creating a more satisfying outcome; so I called it quits, stashed the gun and left town.

***

I am a little ashamed to admit this, but my hand was trembling as I entered the casino, the cold metal in my pocket, doing nothing to calm me down. It literally took seconds to clear the place.
I was quite shocked to see that the inside of the hotel was so different from how I remembered it. The new manager must have expanded the operation after I’d left. The gaming tables looked new and they had a fancy new roulette wheel. The layout was still the same though; with the manager’s office at the back.
Well, fuck me if wasn’t Cilka’s name on the office door! Haris must have promoted her to manager in my absence. I knew he’d been screwing her all along, but I hadn’t expected this! I must admit, that despite her betrayal, I had to give Cilka some credit for her ambition.
As I opened the door my knees felt weak. I could hardly credit that a woman had reduced me to this. I entered quietly, hoping the news of my return hadn’t reached her. I guess not, as she didn’t turn straight around.
It’s odd, but I could barely believe that she was real. From the back, she looked pretty much the same, with her bleached hair hanging seductively over her shoulders. Although as she turned towards me, I noticed that time had taken its toll. The skin on her face was less taught. Less alluring. And the hard lines around her mouth made her expression much harsher than before. I wondered for a second if I had made a mistake in coming back.
Until she said my name: her luscious voice burning through my brain.
When it comes to Cilka, I have never understood what happens to me. I couldn’t tell you if it’s the way she looks or the way she fucks, which gets me into such a state.
She rose from her seat, smiling as her fingers touched my face.
“You came back for my birthday, sweetheart?”
“I came back to make it right, Cilka,” I said, taking the gun from my pocket.
“I thought… you mean you still don’t believe me… even after all of this time?”
“I’ve have had five years to figure it out, Cilka.” I was trying to stay calm. I had promised myself that I would, but I could feel the surge of raw rage storming from my gut. “It was Haris, wasn’t it?” I felt my fists clenching, ready to strike out. Maybe that would be more satisfying than using the gun?
I saw panic, sharp as a knife, gleam in her eyes,” Don’t tell me you’ve..?”
“I know it was him. You can stop lying to me now!”
“I never lied to you Rok – but you wouldn’t listen to the truth!” She yelled at me. As if that was going to make any difference.
“The truth! You. Screwed. Someone. Else.” My fist struck the table. The noise startled me as I hadn’t intended to do that.
“I wasn’t unfaithful to you Rok! But you tormented me every day, and I was exhausted with defending myself. You wore me down. I just couldn’t take it anymore – I didn’t lie, I just stopped denying it.”
“What are you saying – that I imagined the whole thing? She had detonated my fury, just as she always did, and I felt my rage expanding, ready to explode.
“No, baby, no, you were stressed out with running the business. All that responsibility – it pushed you too far. Hush now, “she said, caressing my hands gently in hers, easing the gun from my grasp.
“Let’s sit down and talk about this.”
I slumped into a chair and then she was rubbing the back of my neck just like she used to when things had felt so good between us. My eyes closed and a low groan escaped my lips.
“It was so sweet of you to come back on my birthday, Rok. But things have changed and I don’t want you to take care of me anymore.”
“I needed to put things…”
“Hush baby! There is no need for that now. You have already given me the perfect gift.
And from the bottom of my heart. I wish you a very happy death day, my love.”

Tukaj izstopim

Silvija Hinzmann

Bilo je že pozno jesensko popoldne, ko je Joe Prohaska ustavil starega kabrioleta pred vhodnimi vrati, ugasnil motor in izstopil. Čeprav ga je privedla navigacija, ni bil prepričan, ali gre res za hišo, v kateri je s starši preživel nekaj dni pri družini očetovega prijatelja v tem mestecu v Slavoniji. Ampak naslov Novakova 17 je bil točen, poznal ga je na pamet. Enonadstropna hiša z razpadajočo fasado in okni, na katerih so bile rolete, tako se mu je zdelo, več let spuščene, je stala za visokimi črnimi cipresami v dvorišču, zaraslem z grmovjem.
Prohaska ni bil sentimentalen. Zdavnaj je nehal razmišljati o razlogih, zaradi katerih je njegov oče konec šestdesetih odšel v Nemčijo. Tam je začel novo življenje in ko se je kasneje oženil z Nemko, kar so mu nekateri v družini zamerili, je prihajal z njo in sinom Josefom na morje v Istro in v rojstni kraj. Čez leta so Josefovi spomini na to provincialno mestece potonili v megli pozabe. A ko je pred dvema dnevoma zaradi smrtnega primera v družini prispel sem, se je vseeno odločil poiskati hišo v Novakovi ulici, ki se je nahajala na obrobju. Stal je na pločniku in razmišljal, ali ima kakšen smisel potrkati na vrata. V hiši nihče ne stanuje, to mu je bilo jasno. Izvlekel je mobitel iz žepa kavbojk, naredil nekaj fotografij in stopil proti avtu.
“Kaj pa imate tukaj za slikat? To je zasebna hiša,” zavpije človek, ki se je od nekod pojavil na dvorišču za vogalom hiše in prišel k vhodnim vratom iz zarjavelega kovanega železa. Imel je morda sedemdeset let, njegov obraz je bil bled in neobrit, redki sivi lasje pa so mu padali čez ovratnik na srajci.
Prohaska se nasmehne.
“O, pardon, hotel sem samo na hitro, za spomin … Tu so nekoč stanovali prijatelji mojih staršev. Slučajno sem v mestu, pa sem se ustavil, da bi …”
Ko je Prohasko opazoval skoz debela stekla očal, se je človek nasmehnil.
“A, tako, samo za spomin pravite? Potem je dobro. Veste, pri nas so vsakršni ljudje. Nikdar ne veš, s kom imaš opravka. Pred kratkim sem tukaj zalotil neke mulce, ki so za hišo kadili travo in pili pivo. Sem proti drogam in kriminalu. Kako ste rekli, da je bilo ime tem ljudem in kdaj je to bilo?”
“Enkrat konec sedemdesetih, imel sem devet ali deset let,” odvrne Prohaska, ne da bi odgovoril na prvi del vprašanja. Nekaj v starčevem pogledu ga je opomnilo, naj bo previden. To je bila njegova stara navada.
“Zares pred davnimi časi.” Starec se še bolj približa vhodnim vratom. “Dovolite, da se vam predstavim: Albert Kovačić, upokojeni učitelj angleščine.”
“Jaz sem Josef Prohaska, ampak kličejo me Joe.”
“Dobro, Joe, ste za kavo? Živim tu čez.” Albert zamahne z roko proti hiši na sosednjem dvorišču, ki se je skrivala pod ogromnim hrastom.
“Hvala, naprej moram, ne bi rad motil.”
“Mah, saj ne motite.” Albert odvije zarjavelo verigo, odpre škripajoča vrata, ponudi Prohaski roko in ga povleče za sabo. “No, vidite, kako pri nas vse propada. Če se spomnim, kako je bilo prej vse urejeno, čisto. A to so bili drugi časi. Zdaj gre vse k hudiču. Družina Marković, Olga in Vladimir sta bila zadnja lastnika. Dobro smo se razumeli, resno, nikdar jima ni bilo težko pomagati drugim. Odselila sta se v Ameriko v začetku devetdesetih, takoj po začetku vojne. Kaj naj rečem? To je ta prekleta politika. Njuna hči Slavica je šla z njima. A tako je življenje, izgubljamo vedno tisto najdražje. Hiša je bila dolga leta prazna, zdaj je že skoraj ruševina. Pred nekaj leti je prišla neka baraba, baje odvetnik iz Zagreba, pa je spraševal po lastnikih. Baje je hotel hišo kupiti ali prodati, a mu nisem mogel verjeti niti besede, nagnal sem in ga poslal saj veste kam, da ne bom prostaški. Kako ste rekli, da je bilo ime?”
“Prohaska, Joe Prohaska.”
“Ja, vem, mislim prijatelje vaših staršev.”
“Pisali so se Horvat.”
Prišla sta do visoke žive meje, v kateri se je nahajal ozek prehod na Albertovo dvorišče.
“Horvat, Horvat?” je ponovil Albert. “Tu jih je veliko in to je bilo najbrž, preden so se moji priselili sem.”
“Saj ni tako pomembno,” nejevoljno zamrmra Prohaska, saj mu je šele zdaj uspelo izvleči svojo iz Albertove roke. Stari ni opazil, da ga pelje kot majhnega otroka.
Povzpela sta se na teraso za Albertovo hišo.
“Sedite, grem po kavo.” Mrmraje v brado je Albert izginil v hiši.
Prohaska se spusti v trd, od moljev požrt naslanjač, potegne iz žepa zavojček cigaret, si prižge in razmišlja, zakaj je sploh bil za to neumno kavo in ali naj raje prenoči v hotelu ali se odpelja naprej. Po eni strani ni imel volje, da bi izgubil še več časa, po drugi pa se mu ni ljubilo preživeti najmanj pet ur za volanom, ker ga doma nihče ne čaka.
Čez nekaj minut se Albert vrne, postavi dve skodelici s kavo, sladkor in pepelnik na mizo, na katerem je ležal kup starih časopisov, odrine papir na stran in sede na razmajan stol.
“Stanujete tu sami?” ga vpraša Prohaska, samo zato, da bi nekaj rekel.
“O ja, sam. Včasih mi ena ženska pride pospravit, vse drugo pa lahko sam. In s čim se sicer ukvarjate?”
Prohaska se nasmehne. Spet to vprašanje, na katero ni rad odgovarjal. Še pred tremi leti je bil glavni komisar kriminalne policije v Stuttgartu z več kot dvajsetletnim stažem. Ko bi moral aretirati nekega moškega, ker se je zaprl v stanovanje bivše žene, ki ji je uspelo zbežati ven, in grozil, da bo ubil njuno malo hčerko, potem pa še sebe. Ni jim ga uspelo pregovoriti, naj malo izpusti in se preda. Vlomili so v stanovanje in prišlo je do streljanja. Moški je njegovega kolega zadel v prsi in ga na mestu ubil, Prohaska je ranil ugrabitelja v roko, mala pa je stekla Prohaski v naročje. Moškik je med padcem ustrelil in Prohaski zmrcvaril golenico. Njegovi kolegi so moškega zvezali, Prohaska pa je končal v bolnišnici. Po operaciji je nekaj tednov preživel na rehabilitaciji, potem pa pustil službo in postal zgodnji upokojenec. Da bi bila smola še večja, je njegova žena kmalu umrla. Joe Prohaska se je preselil v Istro, kupil staro zidanico v vasi Kloštar nad Limskim kanalom in jo obnovil. V Rovinju je živel njegov prijatelj iz otroštva Ivo Horvat, sin očetovega prijatelja iz Slavonije. Ivo se je rodil v Istri, bil je oženjen, od tasta pa je nasledil prodajalno fotografskih aparatov in opreme. Joe Prohaska je bil medtem njegov poslovni partner.
“Delam kot fotograf,” je na kratko odgovoril.
“A, razumem, zato ste slikali to hišo. Najprej sem pomislil, da ste nepremičninski agent. Kje ste rekli, da živite?”
“Blizu Rovinja.”
“Lepo, lepo, ampak Rovinj je precej drago mesto?”
“Ja, prav imate.” Prohaska ugasne cigareto in naskrivaj pogleda na uro. “Hvala za kavo, zdaj pa moram zares na pot.”
Vstala sta in si podala roke. Prohaska se spusti s terase, gre skozi živo mejo in je že skoraj na ulici, ko zasliši nekakšen hrup in vpitje iz Albertove hiše. Ne da bi razmišljal, se obrne in steče nazaj. Vpitja je bilo konec v trenutku, ko se je vrnil na teraso. Previdno vstopi v hišo, gre skozi kuhinjo in pokuka na hodnik. Vrata dnevne sobe so bila odprta, soba je bila v poltemi, Alberta pa nikjer.
“Albert, kje ste? Halo, je vse v redu?” zavpije Prohaska.
Nihče mu ne odgovori.
Za vrati sobe na koncu hodnika se je slišal tihi jok. Prohaska z nogo odrine vrata. Na omarici ob staromodni zakonski postelji je svetila rumenkasta svetilka. Na postelji, nastlani z blazinami, odejami in obleko je ležal odprt kovček. Na robu postelje je sedela starejša ženska. Drhtela je z vsem telesom, bolščala v prazno, v desni roki je držala velik kuhinjski nož. Albert je z razširjenimi rokami ležal pred njo med posteljo in zidom. Temni madeži krvi na njegovi srajci so postajali vse večji.
Prohaska vstopi v sobo, počepne k Albertu in mu skuša otipati utrip na vratu, ampak ni ga občutil.
Ženska trzne, pogleda Prohasko in položi nož na posteljo.
“Ni mu pomoči, konec je z njim,” je rekla s hrapavim glasom.
“In kdo ste vi?” vpraša Prohaska in se zravna.
“Jaz sem nihče in nič! Ampak zdaj lahko grem, kamor želim. Samo na hitro moram spakirati. Prav to sem hotela, pa se je pojavil Albert, začel je vzganjati hrup in me hotel udariti. Zdaj je končno mir in tišina. Bodite tako prijazni in mi pokličite taksi. Samo v kopalnico stopim in se na hitro umijem in očistim roke. Toliko krvi povsod.”
V šoku je, pomisli Prohaska.
“Seveda, takoj ga bom poklical. Povejte mi, kako vam je ime.”
“Pa saj vam je Albert povedal.”
“Vi ste ta, ki mu včasih pospravi hišo?”
“Ja, ja, samo da ne prihajam, ampak odhajam in to za vselej. Tukaj pospravljam, odkar se je tisto zgodilo.”
“Tisti zgodilo? Ne razumem.”
“Ni pomembno. Pokličite mi taksi, takoj!”
“Vi ste Slavica marković.”
Ženska se nasmehne. “Točno ta.”
“Ampak Albert je rekel, da ste odšli v Ameriko.”
“Pa saj vidite, da nisem. Ni me pustil oditi. Zadrževal me je kot v zaporu, kot svojo sužnjo. Bil je nasilen. Nihče ni imel pojma, da sem tu. Vi ste prvi po ne vem koliko letih, da vam je sploh dovolil stopiti na svoje dvorišče. Celo kavo vam je ponudil. Ne vem, kaj je hotel od vas. Ampak rešili ste me. Zato sem začela pakirati.”
“Zakaj ga niste že prej zapustili? Lahko bi pomoč poiskali pri sosedih, poklicali policijo?”
Slavica skoči na noge. V roki ima nož.
“To so moje zasebne zadeve. Pokličite taksi in izginite!”
“V redu, v redu. No, težava je v tem, da ste Alberta ubili. Zato ne morete nikamor, policijo moram poklicati.”
“Najprej taksi. Ko grem, pa pokličite kogar želite.” Zamahnila je z nožem, a Prohaska se umakne, jo zgrabi za roko, jo zvije za njen hrbet in nož pade na tla.
“Zdaj pa dovolj, umirite se!” Prohaska jo posede na posteljo in jo drži z eno roko, medtem ko z drugo skuša izvleži mobitel iz žepa. Slavica pa se nagne in ga ugrizne v dlan, da jo za hip spusti. Hitro se obrne na drugo stran postelje in zbeži ven. Prohaska skoči za njo, ampak ženska je izginila, kot bi jo pogoltnila črna zemlja.
Prohaska obstane na terasi, si besno prižge zigareto in pokliče policijo.
Ko je čez deset minut prispel policijski avto z dvema mladima policajema, je minilo skoraj pol ure, preden jima je pojasnil položaj. Zapisala sta si njegove podatke, poklicala kolege na kriminalističnem oddelku in tehnike za zavarovanje dokazov. Ko so prispeli, so preiskali Albertovo hišo in staro lopo na dvorišču. Prohaska je inšpektorju povedal, da je tudi sam prej delal na policiji, pa ga ni zanimalo. Odvrnil mu je, naj se raje ne meša v njegovo delo. Prohaska mu vseeno predlaga, naj preiščejo še sosednjo hišo.
“Tam je Slavica Marković prej stanovala.”
“To sem tako ali tako pravkar nameraval,” mu policaj odgovori nejevoljno.
Morali so vlomiti skozi vhodna vrata. Preiskali so vse prostore. Niso imeli dovolj ljudi, pa tudi luči niso delale, ker ni bilo elektrike. Spustila se je noč. Na ulici se je zbrala množica radovednih sosedov, prispela je tudi televizijska ekipa.
Slavico so našli v kleti s prerezanimi žilami na podlahteh. Prerezala si jih je s črepinjo vinske steklenice. Ležala je med dvema skrinjama, v katerih so kasneje našli okostji njenih staršev.
Prohaska je preostanek noči prebil v hotelu Slavonija in se naslednje jutro vrnil v Istro.
Dva dni kasneje ga je poklical Giovanni Rossi, inšpektor kriminalističnega oddelka policijske postaje Rovinj. Poznala sta se, odkar je Prohaska tukaj živel, in sta postala prijatelja.
Dobila sta se v barčku na obali.
“No, primer v Slavoniji je rešen. Po telefonu sem govoril s tamkajšnjim kolegom. Pravi, da je Albert Kovačić bil priča, morda pa celo pomočnik pri umoru zakoncev Marković. V kovčku v spalnici so našli dnevnik, ki ga je Slavica pisala kot deklica. V njem so zapisi, ki dokazujejo, da je zastrupila svoja starša, ker sta jo hotela odpeljati v tujino in jo proti njeni volji spraviti v bolnišnico za duševne bolnike. Zato je pregovorila Alberta, naj ji priskrbi dve veliki skrinji, domnevno za knjige, ki jih je želela vzeti s sabo v Ameriko.”
“Za knjige?”
“Ja, knjige. No vidiite, Joe, jaz ne berem ničesar, razen kar moram.”
“Morda je bil tudi Albert duševno moten. Vsaj zdelo se mi je tako. Ampak tako živeti in umreti je žalostno.”
“Ja, ja, priklenjena sta bila eden na drugega. Vi pa ste se znašli ob napačnem času na napačnem mestu.”
“Ja, ampak po naključju kot vedno.”

Izaći ću odavde

Silvija Hinzmann

Bilo je već kasno jesensko poslijepodne kad je Joe Prohaska svoj stari kabriolet zaustavio pred kapijom, ugasio motor i izašao. Iako ga je navigacija dovela, nije bio siguran radi li se zaista o kući u kojoj je sa svojim roditeljima proveo nekoliko dana kod obitelji očevog prijatelja u ovom gradiću u Slavoniji. Ali adresa Novakova 17 je bila točna, znao ju je još napamet. Jednokatnica otrcane fasade i prozorima na kojima su rolete kako se mu činilo već godinama bile spuštene, stajala je iza visokih crnih čempresa u žbunjem zaraslom drovištu.
Prohaska nije bio sentimentalan. Odavno je prestao razmišljati o razlozima zbog kojih je njegov otac krajem šezdesetih godina otišao u Njemačku. Tamo je započeo novi život i kad se kasnije oženio Njemicom, a što su mu neki iz obitelji zamjerili, dolazio je s njom i sinom Josefom na more u Istru i rodni kraj. Tijekom godina Jozefova su sjećanja na ovaj provincijalni gradić tonula u magli zaborava. Ali kad je prije dva dana zbog srmtnog slučaja u obitelji stigao ovamo, odlučio je ipak potražiti kuću u Novakovoj ulici koja se nalazila na periferiji. Stajao je na pločniku i razmišljao ima li smisla zakucati na vrata. Kuća je nenastanjena, to mu je je bilo jasno. Izvukao je mobitel iz džepa traperica, napravio nekoliko fotografija i pošao prema autu.
“A šta vi tu imate slikati? Ovo je privatna kuća”, povikne čovjek koji se odnekud pojvio u dvorištu iza ugla kuće i prišao kapiji od zahrđalog kovanog željeza. Imao je možda sedamdeset godina, lice mu je bilo blijedo i neobrijano, a rijetka sijeda kosa padala mu preko ovratnika košulje.
Prohaska se nasmiješi.
“O pardon, htio sam samo na brzinu, za uspomenu… Tu su nekad stanovali prijatelji mojih roditelja. Slučajno sam u gradu, pa sam stao da …”
Promatrajući Prohasku kroz debela stakla naočala, čovjek se nasmiješio.
“A, tako, kažete samo za uspomenu? Onda dobro. Znate, ima kod nas svakakvog svijeta. Nikad se ne zna, s kim čovjek ima posla. Nedavno sam tu zatekao neke balavce koji su iza kuće pušili travu i pili pivo. Ja sam protiv droga i kriminala. Kako ste rekli da su se zvali ti ljudi i kada je to bilo?”
“Negdje krajem sedamdesetih, bilo mi je devet ili deset godina”, odvrati Prohaska bez da odgovori na prvi dio pitanja. Nešto u pogledu starca potaknulo ga da bude oprezan. To mu je bila stara navika.
“Zaista, davno”. Starac priđe još bliže kapiji. “Dozvolite da se prestavim: Albert Kovačić, nastavnik engleskog jezika u mirovini.”
“Ja sam Jozef Prohaska, ali me zovu Joe.”
“Dobro, Joe, jeste li za kavu? Ja stanujem odmah tu preko.” Albert mahne rukom prema kući u susjednom dvorištu koja se skrivala ispod jednog ogromnog hrasta.
“Hvala, moram dalje, ne bih htio smetati.”
“Ma, ne smetate.” Albert odmota hrđavi lanac, otvori škripeću kapiju, pruži Prohaski ruku i povuče ga za sobom. “Evo, vidite kako kod nas sve propada. Kad se sjetim kako je prije bilo, sve uređeno, čisto. Al’ to su bila druga vremena. Sad sve odlazi k vragu. ObiteljMarković, Olga i Vladimir, bili su zadnji vlasnici. Dobro smo se slagali, stvarno, nikad im nije bilo teško da drugima pomognu. Odselili su se u Ameriku početkom devedesetih, odmah po početku rata. Šta da kažem? To vam je ta prokleta politika. Njihova kći Slavica je otišla snjima. Ali takav je život, gubimo uvijek ono najdraže. Kuća je godinama bila prazna, sad je skoro ruševina. Prije nekoliko godina došao je neki mangup, navodno odvjetnik iz Zagreba, pa se raspitivao za vlasnike, htio kuću navodno kupiti ili prodati, al’ sam mu nisam vjerovao ni rječi, potjerao sam ga i poslao u znate već kud, da ne budem prost. Kako ste rekli da je bilo ime?”
“Prohaska, Joe Prohaska.”
“Da, znam, mislim oni prijatelji vaših roditelja.”
“Zvali su se Horvat.”
Došli su do visoke živice u kojoj se nalazio uski prolaz u Albertovo dvorište.
“Horvat, Horvat?”, ponovi je Albert. “Tu ih ima jako puno, a bilo je to vjerojatno prije nego što su se moji ovamo doselili.”
“Nije toliko važno”, promrmlja Prohaska mrzovolno jer mu je tek sad uspjelo izvući ruku iz Albertove šake. Stari nije primijetio da ga vodi kao da je malo dijete.
Popeli su se na terasu iza Albertove kuće.
“Sjednite, idem po kavu.” Dalje nešto mrmljajući u bradu Albert nestane u kući.
Prohaska se spusti na tvrdu, moljcima izgriženu fotelju, izvadi iz džepa paketić cigareta, zapali jednu razmišljajući zašto je uopće pristao na tu blesavu kavu i da li bi bilo bolje da prenoći u hotelu ili da vozi dalje. S jedne strane nije imao volje gubiti još više vremena, a s druge strane mu se nije dalo provesti najmanje pet sati za volanom jer ga kod kuće nitko ne čeka.
Nakon nekoliko minuta Albert se vrati, stavi dve šalice s kavom, šećer i pepeljaru na stol na kojem je ležala razbacana hrpa starih novina i časopisa, gurne papire na stranu i sjedne na klimavu stolicu.
“Vi tu stanujete sami?”, upita Prohaska tek tako da nešto kaže.
“Da, da, sam. Ponekad mi dođe jedna žena pospremiti, sve drugo mogu sam. A čime se vi inače bavite?”
Prohaska se nasmješi. Opet to pitanje, na koje je nerado odgovarao. Do prije tri godine bio je glavni komisar krim- policije u Stuttgartu sa više od dva desetljeća staža. Kad mu je jedan muškarac kojeg su trebali uhiti jer se zatvorio u stan bivše žene, kojoj je uspjelo pobjeći van, i prijetio da će ubiti njihovu malu kćer, pa onda sebe. Nije im uspjelo nagovoriti ga na malu pusti i da se preda. Provalili su vrata, upali u stan i došlo je do pucnjave. Čovjek je jednog kolegu pogodcem u prsa na mjestu ubio, Prohaska je povredio otmičara hitcem u ruku, a mala otrčala Prohaski u naručje. Čovjek je još u padu pucao i Prohaski razmrskao potkoljenicu. Drugi kolege su čovjeka svezali, a Prohaska je završio u bolnici. Nakon operacije proveo je nekoliko tjedana na rehabilitaciji, onda napustio posao i postao rani umirovljenik. Da nesreća bude veća, njegova supruga je naglo urmla. Joe Prohaska se preselio u Istru, kupio staru kamenu kuću u Kloštaru, selu iznad Limskog kanala, i obnovio je. U Rovinju je živio njegov prijatelj iz djetinjstva, Ivo Horvat, sin očevog prijatelja iz Slavonije. Ivo se rodio u Istri, bio je oženjen, a od svekrva je naslijedio prodavaonicu fotoaparata i opreme. Joe Prohaska je u međuvremenu bio njegov poslovni partner.
“Radim kao fotograf”, odgovorio je kratko.
“A, razumijem, onda ste zato slikali tu kuću. Prvo sam bio pomislio da ste neki agent za prodaju nekretnina. Gdje ste rekli da živite?”
“U blizini Rovinja.”
“Lijepo, lijepo, ali Rovinj je prilično skupo mjesto?”
“Da, imate pravo.” Prohaska ugasi cigaretu i krišom pogleda na sat. “Hvala na kavi, ali sad moram stvarno na put.”
Ustali su i rukovali se. Prohaska siđe s terase, prođe kroz živicu i već je bio skoro na ulici, kad je čuo neku galamu i viku koja je dolazila iz Albertove kuće. Bez razmišljanja on se okrene i potrči natrag. Vika je prestala u trenutku kad se vratio na terasu. Uđe oprezno u kuću, prođe kuhinju i zaviri u hodnik. Vrata dnevnog boravka bila su otvorena, soba je bila u polumraku, ali Alberta nije bilo.
“Alberte, gdje ste? Halo, je li sve u redu?”, vikne Peohaska.
Ali mu nitko ne odgovori.
Iza vrata sobe na kraju hodnika čuo se tihi plač. Prohaska odgurne vrata nogom. Na ormariću pokraj staromodnog bračnog kreveta svjetlila je zućkasta svjetiljka. Na krevetu pretrpanom jastucima, pokrivačima i odjećom ležao je rasklopljen kofer. Na rubu kreveta sjedila je postarija žena. Drhtala je cijelim tijelom, zurila u prazno, a veliki kuhinjski nož držala u desnoj ruci. Albert je raširenih ruku ležao pred njom, između kreveta i zida. Tamne mrlje krvi na njegovoj košulji postajale su sve veće.
Prohaska uže u sobu, čučne uz Alberta i opipa mu bilo na vratu, alo ono se nije osjetilo.
Žena se trgne, pogleda Prohasku i polegne nož na krevet.
“Nema mu spasa, gotov je”, rekla je hrapavim glasom.
“A tko ste vi?”, upita Prohaska uspravi se.
“Ja nisam nitko i ništa! Ali sad mogu ići kud god mi je volja. Moram još brzo spakovati kofer. Baš sam to htjela, ali Albert se vratio i počeo galamiti i htio me udariti. Sad je konačno mir i tišina. Budite dobar, pozovite mi taksi. Idem kratko u kupaonu umiti se i oprati ruke. Toliko krvi svuda.”
U šoku je, pomisli Prohaska.
“Naravno, odmah ću nazvati. Recite mi kako se zovete.”
“Pa Albert vam je rekao.”
“Vi ste ta koja mu ponekad čisti kuću?”
“Da, da, samo što ne dolazim nego odlazim, i to zauvijek. Ja tu čistim odkako se ono desilo.”
“Ono desilo? Ne razumijem.”
“Nije važno. Zovite mi taksi, odmah!”
“Vi ste Slavica Marković.”
Žena se nasmješi. “Upravo ta.”
“Ali Albert je rekao da ste otišla u Ameriku.”
“Pa vidite da nisam. On mi nije dao da odem. Držao me kao u zatvoru, kao svoju robinju. Bio je nasilan. Nitko nije imao pojma da sam tu. Vi ste prvi nakon ne znam ni sama koliko godina kome je dozvolio da uopće uđe u njegovo dvorište. Čak vam je i kavu ponudio. Ne znam što je od vas htio. Ali vi ste me spasili. Zato sam počela pakovati.”
“Zašto ga niste ranije napustili? Mogla ste tražiti pomoć kod susjeda, pozvati policiju?”
Slavica skoči na noge. U ruci joj je bio nož.
“To su moje moje privatne stvari. Nazovite taksi i idite!”
“U redu, u redu. No, problem je taj da ste Alberta ubili. Zato ne možete nikuda, moram pozvati policiju.”
“Prvo taksi. Kad odem, zovite koga hoćete.” Zamahnula je nožem, ali se Prohaska izmakne, zgrabi je za ruku, zavrne iza leđa, a nož padne na pod.
“Sad je dosta, smirite se!” Projaska je posjedne na krevet, držeći je jednom rukom, dok je drugom pokušao izvući mobitel iz džepa. Ali Slavica se sagne i ugrize Prohasku za dlan, tako da je na trenutak ipak pustio. Ona se brzo okrene na drugu stranu kreveta i pobjegne van. Prohaska skoči za njom, ali je žena nestala kao da ju je progutala crna zemlja.
Prohaska stane na terasi, zapali ljutito cigaretu i nazove policiju.
Kad je nakon desetak minuta stigao policijski auto s dvojicom mladih policajaca, trebalo mu je skoro pola sata da im objasni situaciju. Upisali su njegove podatke, pozvali kolege kriminalističkog odjeljenja i tehičare za osiguranje dokaza, pa kad su ovi stigli, pretresli su Albertovu kuću i staru šupu u dvorištu. Prohaska je inspektoru rekao da je prije i sam radio kod policije, ali čovjeka to nije zanimalo. Odvratio mu da je bolje da se ne miješa u njegov posao. Prohaska mu ipak predloži da se treba pretresti i susjedna kuća.
“Tamo je Slavica Marković prije stanovala.”
“To sam tako i tako upravo htio narediti”, odgovori policajac nevoljko.
Morali su razvaliti ulazna vrata. Pretražili su sve prostorije. Nisu imali dovoljno ljudi i ni rasvjete jer struje naravno nije bilo. Spustila se noć. Na ulici se skupilo mnoštvo znatiželjnih susjeda, došla je i jedna TV-ekipa.
Slavicu su našli u podrumu prerezanih žila na podlakticama. Prerezala ih je krhotinom vinske boce. Ležala je između dvije škrinje u kojima su kasnije pronašli skeletirana tijela njezinih roditelja.
Prohaska je ostatak noći proveo u hotelu “Slavonija” i slijedećeg se jutra vratio u Istru.
Dva dana kasnije nazvao ga je Giovanni Rossi, inspektor kriminalističkog odjeljenja policijske postaje Rovinj. Znali su se otkako je Prohaska tu živio, sprijateljili se.
Našli su se u jednom kafiću na rivi.
“Eto, stvar u Slavoniji je rješena. Telefonirao sam sa tamošnjim kolegom. Kaže da je Albert Kovačić bio svjedok, a eventualno i pomoćnik kod ubojstva bračnog para Marković. U koferu u spavačoj sobi našli su dnevnik koji je Slavica pisala kao djevojka. Tamo ima zapisa koji dokazuju da je ona svoje roditelje otrovala jer su je htjeli povesti u inozemstvo i protiv njene volje smjestiti u bolnicu za duševne bolesnike. Zato je nagovorila Alberta da joj nabavi dve velike škrinje, navodno za knjige koje je htjela ponijeti u Ameriku.”
“Za knjige?”
“Da, knjige. Eto vidite, Joe, ja ne čitam ništa osim ono što moram.”
“Možda je Albert bio isto duševno poremećen. Meni se bar nekako pričinilo. Ali tako živjeti i tako umrijeti zaista je žalosno.”
“Da, da, oni su bili okovani jedan uz drugog. A vi ste se našli u krivo vrijeme na krivom mjestu.”
“Da, ali kao uvijek samo igrom slučaja.”

Poljub življenja

Andrea Žigić Dolenec

ONA
“I’m gonna find someone to make me feel the way I should,” je pela Devil Doll, medtem ko je suzuki grabil noč in cesto. Čutila je utrujenost v glavi in mišicah. To vsiljeno-ležerno, poslovno-intimno in dolgočasno-sluzasto vzdušje, ki ga je zapustila, namesto da bi se mu brez razmisleka prepustila, jo je utrujalo. Predstavitev in dogovori so bili dolgi in vse, kar si je v tem trenutku želela, je bila lastna postelja. Od nje jo je ločilo še sto kilometrov.

ON
Howlin’ Wolf je zavijal v volčjem kraju, on pa je sedel zvaljen v MANov zračni sedež. Pot je poznal. Vedel je, da za tem ovinkom prihaja počivališče, na katerem je rešil tisto malo štoparko. Bila je šesta in bilo je dosti laže, kot je mislil. Pripravljena je, malo koketno, vstopila v kabino. Bilo je poletje kot zdaj in imela kratko obleko. Bila je polnejša z velikimi prsmi — kmečka punca z izzivalno dvignjenimi bradavičkami. Vozil je kakih trideset kilometrov, ustavil in izstopil. Mislila je, da je nekaj narobe s tovornjakom – skočila je iz kabine v svoji plapolajoči oblekici in se zazrla v gozd – približal se ji je izza hrbta in ji povohal lase. Požgečkala ga je po obrazu. Trenutek je okleval, potem pa se je spomnil, da so pred njim še ure vožnje in da potrebuje adrenalin. Zlomil ji je vrat z enim samim priučenim gibom. Vse se je zgodilo v sekundi, nobenega upora, nobenega glasu. Ni utegnila niti občutiti nevarnosti.

ONA
TPMS je pokazal, da je zadnja desna pnevmatika prazna. Upočasnila je in opazila počivališče. Ustavila je in pustila luči prižgane. Niti pomislila ni, da bi sama skušala zamenjati gumo. Signala ni bilo in mobi ji ni koristil. Ni ji preostalo drugega, kot da izstopi v lepljivo noč, izvleče evrotrikotnik, ga postavi ob cesto in upa, da ga bo kdo hitro opazil. Potem je prižgala cigareto, potegnila vodo iz plastenke in se približala prvim deblom gozda. Stala je in kadila, ko je zaslišala zvok, ki je prebodel tišino.

ON
Dobro se spomni, da je bila njena koža bela in mehka, malce vlažna. Zgrabil jo je pod pazduhama in odvlekel v gozd. Ni bilo daleč in tovornjak ga je varoval pred pogledi s ceste. Ni hitel, gledal je, kako se ji sezuvajo sandali, eden za drugim. Roke so ji visele ob telesu, glava je obvisela, dolgi lasje pa so se vlekli po tleh. Užival je v vsakem trenutku, ki se ga je trudil zapomniti, in ki se bo po potrebi vračal v mislhi, ko ga bo potreboval za dvig nivoja adrenalina na dolgih vožnjah. To ga je držalo budnega.
Privlekel jo je do prvega večjega grma in položil na zemljo. Še enkrat jo je pogledal. Pravzaprav mu niti ni bila všeč. Še boljše, lahko bi mu postalo žal, tega pa mi ni bilo treba. Potreboval je energijo ubijanja in pravkar je dobil tisto najboljše. Zadovoljen je nadaljeval pot, njo pa so našli šele peti dan s psi.

ONA
Zvok se je približeval. Slišati je bilo kot večji tovornjak, potem pa je zagledala še luči. Postavila se je na rob ceste in pomahala. Tovornjak je zavil in ustavil, voznik je izstopil in se napotil proti njej, osvetljen s suzukijevimi lučmi: ne previsok ne prenizek, s sproščenimi močnimi rokami. Obstal je korak pred njo. Gledal jo je – niti trenila ni – in ji podal dlan, veliko in preznojeno. Ni je motilo in to jo je vznemirilo.
Zagledala se je v njeno neobrito brado, spustila pogled na adamovo jabolko, ga znova dvignila in se srečala z njegovim. Usmerila je pogled proti gozdu, in ga ponovno vrnila, ko je ponovno vzpostavila nadzor nad sabo.
Gledal je njena usta, ko je izgovarjala svoje ime, potem pa je ona gledala njegova in poslušala njegov glas, ki se je vzpenjal po sproščenih glasilkah. Sploh ni slišala, kaj ji govori, poslušala je samo dih v ozadju vsake besede. V trenutku, ko je nehal govoriti, se ji je zazdelo, da jo je nekaj vprašal. Namesto da bi odgovorila, se je samo smehljala, preučevala obliko njegove glave in razmišljala, da je Aomame imela prav. Pomembna je oblika glave.

ON
Ko je videl žensko na počivališču, na tistem istem počivališču, ni mogel verjeti. Stari dobri spomini so priklicali veselje.
Ko se ji je bližal, si je predstavljal, kako ji s prsti lomi vretenca, eno za drugo, medtem ko ona kliče na pomoč.
“Dober večer.”
“Dober večer.”
Pomaknil se je korak bliže, ona pa se ni odmaknila. Samo stala je in ga gledala. Na vratu je občutil njen dih in v istem trenutku se mu je dvignil. Misle na lahko dostopno smrt in naval energije ga je vzburila kot porno revija, ko je bil še mulc.
“Guma ali kaj drugega?” je vprašal.
“Guma.”
Obrnila mu je hrbet in iskala francoski ključ v prtljažniku. Postavil se je za njo in jo potegnil k sebi. Z eno roko jo je držal okoli pasu, medtem ko je z drugo odmaknil lase z vratu in jo poljubil.
“Najprej delo, potem pleasure,” je rekla, stegnila vrat in privzdignila glavo na stran. V tem trenutku bi se strinjal z vsem, kar bi zahtevala od njega, odrekel bi se celo lahki in gotovi smrti na pustem počivališču.

ONA
“Vse življenje čakam moškega, ki me bo najprej poljubil na vrat. Če bi mi kdo rekel, da ga bom srečala sredi noči v tej vukojebini, bi mu rekla, da ni normalen,” si je mislila, ko je gledala njegove roke in si jih predstavljala povsod na sebi.
Odvil je kolo v tem položaju istočasno močan in šibek in vedela je, kaj mora narediti brez odlašanja.

ON
Čvekam bedarije, je pomislil med stavki, s katerimi ji je govoril, kako je nevarno, če ženska potuje sama ponoči in se ustavlja na pusti cesti, kjer ima noč zlobnejši pomen, in se pogovarja z neznanim moškim in da se izpostavlja takšni pogubi, ker se na krajih, kjer ni nikogar, dogaja marsikaj, še posebej lepim ženskam.
“Je to grožnja ali kompliment?” je vprašala.
“Kako daš kompliment ženski, ki je videti kot milijon dolarjev?”
Nasmejala se je: “Se pravi, grožnja.”
Molčal je in gledal njeno golo ramo. Razmišljal je, da bi jo zgrabil in odvlekel v gozd, kjer ni nikogar in ju nihče ne bi mogel najti. Želja je bila večja od smrti.

ONA
Ni mi treba vsega tega, kar se začne s pogledom in se potem gradi in komplicira, zlaga in razstavlja, ruši in izginja. Preveč zanosa prinaša preveč trpljenja, čeprav je trpljenja vedno preveč. Mislila si je to in se zavestno odrekala temu, kar bi jo lahko osrečilo, ker je vedela, da sledi obup.

ON
Nečesa takega ne srečaš dvakrat, to je večje od same smrti, izjema vredna predaje, nekdo, komur se ne upam nadejati, nekdo, zaradi kogar sem pripravljen postati nekdo drug. Kolikšna verjetnost je, da se prav na tem mestu srečata dva človeka, ki se ne poznata, a vesta vse, kar bi en o drugemu morala vedeti?
Šibkost je bila močnejša od potrebe po ubijanju – vstal je in ji brez besed podal francoski ključ.

ONA
Vzela ga je. Močno ga je pograbila in stisnila. Ležal je velik, težek in preznojen v njeni roki.
On se je sklonil, da bi spustil dvigalko. Čakala je, da konča, želela si je, da bi trajalo čim dlje, potem pa je v zadnjem trenutku, preden je lahko vstal, zamahnila s francozom in ga zadela v tilnik.

ON
Stegnil se je poleg nje na hrbet, kakor da bi čakal, da ga zajaha v najboljšem seksu. Njene noge so bile najboljši prizor, kar si jih je lahko zamislil.

ONA
Smrt je moj ljubimec, nikdar me ne razočara – ji je šlo skozi glavo, ko je sedala v suzukija, Beth Hart pa je pela:
“I don’t know why you came alon
At such a perfect time
But if I let you hang around
I’m bound to lose my mind.
‘Cause your hands may be strong.
But the feelings are all wrong
Your heart is as black as night”