Jaz tukaj samo čistim

Lara Paukovič

Iz parka v blokovskem naselju, kjer se je ob popoldnevih ponavadi potikal Jaka in upal, da bo zagledal Veroniko, ki je šla tu mimo vedno na obisk k Blažu, so pred kratkim odstranili edino klop. Stala je na strateškem mestu, napol skrita za zanemarjenim bodičastim grmovjem in tako idealna za oprezanje za tistimi, ki ne bi smeli vedeti, da jih zalezuješ, zato je še toliko bolj obžaloval, da je ni več. Zdaj sta bili za sedenje na voljo samo še dve gugalnici, k sreči ne leseni, pač pa narejeni iz gum, tako da mu ni bilo treba skrbeti, da ne bi zdržali njegove teže. Ruknil se je na eno, milo je zaječala in se rahlo upognila, a ko je našel položaj, ki je gumo najmanj obremenjeval, se je ječanje umirilo. Iz nahrbtnika je povlekel knjigo, Petersonovih Deset pravil za življenje, in se, kadar je prišel kdo mimo – kar je bilo k sreči zelo redko, ker je bil čas kosila – pretvarjal, da je zatopljen v branje. Mikalo ga je, da bi se malo zaguncal. Nihanje ga je pomirjalo in uspavalo, tako kot guganje vozička, ko je bil dojenček; čeprav se tega seveda ni spomnil, vendar se mu je včasih zazdelo, da občutek od nekod pozna. Ali pa kot breztežno lebdenje v mamini maternici. Tudi tega se ni mogel spomniti, a ga je med počasnim guncanjem objela toplota, ki bi bila lahko primerljiva s tem. S kratkimi, čokatimi nogami je zakrilil po zraku, gugalnica je zadrsela sem ter tja in se po nekaj sekundah ustavila. Ravno jo je nameraval pognati ponovno, ko ga je zmotila deklica, ki je prirolala na igrišče. Šteti je morala kakih pet let, oblečena je bila v enega tistih skrajno ogabnih kompletov – krilo in majica v enakem odtenku živo roza barve in z ujemajočimi se detajli (grdimi naborki in čipko), v laseh je imela kup pisanih elastik in nasploh je bila že na prvi pogled tako zoprna, da jo je takoj zasovražil. Nekajkrat je zaokrožila okoli njega in postalo mu je nerodno, sklonil je glavo, da ne bi videla njegovega obraza, slutil je namreč, da ga ocenjuje, in se boleče zavedel svojih gub sala, ki so se razlezle daleč čez rob gugalnice. Ko se je naveličala, se je usedla na gugalnico poleg njega in pričela v pesek na tleh s kolesi rolarjev risati kroge.
Iz bloka, sosednjega tistemu, v katerem je stanoval Veronikin Blaž, je stopila obupno debela ženska in se primajala na igrišče.
»Kaj zdaj, Kaja, se boš gugala ali rolala?« je zasikala.
»Gugalaaaaa,« je deklica zaklicala z osladnim glasom, ki je bil, čeprav je bilo to težko verjeti, še bolj antipatičen kot njen stas. Kako zelo je sovražil otroke.
»Potem si pa sezuj rolarje! Ne vidiš, kaj delaš? Obrabili se bodo, če boš z njimi drsala po pesku.«
»Ne da se mi,« je odrezala mala in mami pokazala jezik.
»Takoj jih sezuj, slišiš?«
Deklica je rolarje slednjič malomarno brcnila z nog. Mama je priracala do nje, jih pobrala in mali pred noge potisnila čevlje, ki so tičali v travi ob gugalnici.
»Tako, vidiš, pridna. Obuj si superge. Zdaj pa ostani tukaj in se guncaj, da bom jaz medtem skuhala kosilo.«
»Gugaj se z mano!« je zahtevala Kaja.
»Ne morem, druga gugalnica je zasedena.«
»Zakaj pa je ta stric tukaj? Gugalnice niso za debele strice,« je izustila deklica in pri tem očitno ignorirala dejstvo, da niti njena mati ne spada v lahko kategorijo. Obenem je Jaki namenila pogled, ob katerem ga je od jeze zaskelelo po vsem telesu. Če bi imel v tistem trenutku pri sebi kakršen koli oster predmet, bi ga mali avši zapičil naravnost v vrat, da ovratnik njene sintetične roza majčke ne bi bil več tako zelo roza, ampak krvavo rdeč.
»Kaja, no,« je bila zgrožena mama, a se je vseeno še naprej obnašala, kot da ga ni zraven. »Ne tako naglas. Stric bere, nič hudega ti noče.«
»Če je pa res.«
»Itak moram domov, saj sem ti rekla. Očka že sprašuje, kdaj bo kosilo. Glej, da prideš gor, ko te pokličem.«
»Okeeeeej!«
Mama se je vrnila, od koder je prišla, deklica pa se je začela guncati. Ob tem je izvajala vse mogoče akrobacije in krilila z rokami, kot bi mu hotela dokazati, da ima ona, otrok, do tega vso pravico, on, nadležna odrasla oseba, pa naj jo kar opazuje, saj je itak predebel, da bi se premaknil. Vse bolj se je odrivala od tal, da je gugalnica letela vse više, on pa je od strani sledil njenim gibom, vendar tako, da tega ni opazila. Ko je dosegla najvišjo točko, se je dvignil, odložil knjigo na tla in sunkovito butnil v njeno gugalnico. Guma se je zaletela v leseno ogrodje, na katero je bila pritrjena, in se odbila od njega, deklico pa je vrglo na pesek. Ni mu bilo čisto jasno, kako ji je to uspelo, ampak priletela je na kolena. Zavil je z očmi – upal je, da bo glava. Kaja je bila tako šokirana, da sploh ni dojela, kaj se ji je zgodilo. Ostala je na tleh in se drgnila po kolenih, usta pa so se ji počasi nabirala v šobo. Vedel je, da mora reagirati hitro: ko bo začela jokati, zlepa ne bo nehala. Gugalnica, s katere je padla, se je zdaj počasi umirila, Kaja pa je pred njo klečala ravno v takšni poziciji, da bi jo igralo, če bi zopet malo močneje zanihalo, zadelo naravnost v nos. Potegnil je za verigo in jo spustil proti njej. Udarec je bil silovit, odprla je usta, da bi zajokala, a je gumo, ki jo je takoj zatem potegnil k sebi, spustil ponovno. Tokrat se ji je iz nosu ulila kri. Zopet se je zdelo, da udarca ni povezala z njegovo prisotnostjo – razširjenih oči je spremljala gibanje gugalnice, a se ni umaknila, kot bi se vdala v usodo. Zasopel je in si s čela obrisal potno srago; ker ni imel kondicije, ga je početje kar hitro utrudilo, ter se ozrl naokoli, da bi preveril, če je igrišče še vedno prazno – in da slučajno ni zgrešil prihoda Veronike. Ko se je prepričal, da ni razloga za skrb (nikjer žive duše), je nihaj sprožil še tretjič. Zdaj gugalnice – tudi da bi prihranil energijo – niti ni več spuščal do konca, samo toliko, da je deklico zadela v glavo, nato jo je za verigo zopet potegnil k sebi in spustil nazaj; kot bi jo mlatil z velikanskim obročem iz gume. Ko je opazoval njen krvav obraz, ki je pod gumo postajal vse bolj sploščen (peti ali šesti udarec je bil posebno brutalen, čisto mogoče, da ji je zlomil nos), je občutil skoraj perverzno zadovoljstvo. Zadovoljen je bil tudi, da so bili udarci tako natančno odmerjeni, da med njimi ni imela časa, da bi zajokala ali zakričala.
Z veseljem bi jo izmaličil do neprepoznavnosti, a je vedel, da se bo moral na neki točki ustaviti. Obležala je na tleh pod gugalnico, on pa je vstal in jo z nogo zbrcal v položaj, da je imela glavo obrnjeno v pesek. Naključnemu mimoidočemu naj bo jasno, da je padla z igrala. Na igrišču zdaj pač ni mogel več ostati; skril se je ob vhod nekega bloka, kjer je lahko naprej oprezal za Veroniko, ki se kot zanalašč še vedno ni prikazala. Ker so bila vhodna vrata v blok odprta, bo skozenj zlahka pobegnil na drugo stran, kjer je imel avto, in odpeljal, ko bo treba, je razmišljal. Ko bodo odkrili deklico in če bo ta, ko pride k zavesti, po nekem čudežu povedala, kaj se ji je zgodilo, njena mama pa se bo podala na lov za debelim stricem, ki je na gugalnici sedel zraven nje. A tudi če bi se to zgodilo, ga ni pretirano skrbelo. Ni živel v bližini, da bi padel v krog osumljencev, njegovega obraza pa si tako ali tako ni zapomnila – ljudje si ga nikoli niso.
Ko je nekaj časa stal tam in s kotičkom očesa še vedno skeniral negibno postavo na tleh igrišča, je prišla skozi vrata bloka mlajša platinasto svetlolasa ženska z vedrom v rokah. Vedro je postavila na stopnice pred sabo, se naslonila na ograjo in si z vžigalnikom fluorescentno roza barve prižgala cigareto, zatem pa iz žepa trenirke izbrskala telefon, okrašen z bleščečimi umetnimi kristali, in se prilepila na zaslon, ne da bi mu namenila kakšno besedo. Ko je po približno desetih minutah končala seanso skrolanja, se je z novo cigareto v ustih zastrmela v daljavo.
»A tam nekdo leži?« je nato rekla, bolj sebi kot njemu. Presenetila ga je – ni pričakoval, da bo pogledala v smer igrišča, pa tudi če bi, ležeče telo z njune perspektive ni bilo takoj opazno. Vseeno bi verjetno storil bolj pametno dejanje, če bi se že prej odpravil in se izognil njenemu poizvedovanju,samo kaj, ko si je pred tem tako želel ujeti vsaj en pogled na Veroniko.
»Kje?«
»Lejte, tam, na drugi strani,« je odvrnila in s prstom nakazala ustrezno smer.
»Ne vem, ne vidim tako dobro. Dioptrija, pa zdaj nimam očal pri sebi,« se je zlagal.
»Aja. Ni panike. Ampak je, ena majhna postava je. Zgleda kot punčka, ki je padla z gugalnice.«
»Resno?« Lasten glas mu je ob tem vprašanju zvenel tuje. Dolgo časa si je prizadeval, da bi posnel ton glasu ljudi, kadar so šokirani, zaskrbljeni ali zaprepadeni, in ga pripel na situacije, kjer bi moral šok ali skrb izraziti tudi sam. A čeprav je vedel, da mu gre že precej dobro, si še vedno ni povsem zaupal – strah ga je bilo, da zveni preveč robotsko, preveč mehanično. »To je pa slišati kar hudo,« je dodal in proti svoji volji zahropel. »Ubogi otrok. Boste poklicali rešilca?«
»Uf, ne vem …« je mencalo dekle. »Jaz tukaj samo čistim. Študentka sem, skoraj nikogar ne poznam. Čez pol ure bom konec in potem imam kozmetičarko. Če zdaj kličem rešilca, bo trajalo sto let, da sploh pridejo, morala jih bom počakati, da jim povem, kje se je zgodila nesreča, ker ko ti enkrat kličeš 112, si soodgovoren, a veste, mislim, nekako logično je, da počakaš, da oni pridejo, da ne izpadeš kot nekdo, ki ga čisto nič ne briga, kaj bo s ponesrečencem. In najbrž bi potem mene zadolžili, da najdem njene starše … res se mi mudi, bedno je, da se je to zgodilo ravno danes.« Premolknila je in potegnila nov dim. Jaka ni ničesar komentiral.
»Pa saj … saj jo bodo našli starši, najbrž je iz kakšnega od teh blokov,« se je ponovno oglasilo dekle. Spet je govorila bolj sebi kot njemu. »To so obsedeni starši, svoje otroke spustijo ven na igrišče in potem vsakih pet minut kričijo z balkona – Anaaaa ali pa Jureeee ali Majaaa, kaj delaš, ne si mazat hlač v peskovniku, dol z gugalnice in take bedarije. Pol leta čistim tu, pa znam že vse na pamet. Nemogoče, da nekdo v kratkem času ne bi opazil, kaj se je zgodilo njegovemu otroku.«
»Mogoče je pa kaj hudega in so minute pomembne,« je rekel Jaka. »Bom šel jaz po telefon v avto in od tam poklical rešilca, vi pa nadaljujte z delom.«
Dekle ga je prvič pogledalo v obraz in se mu prijazno nasmehnilo. V njenem nasmešku ni zaznal pomilovanja ali odkritega gnusa, s kakršnim so ga navadno gledale ženske njenih let. Čeprav je vedel, da to niti slučajno ne more pomeniti, da se ji zdi privlačen – on že ne, niti v sanjah –, ampak je samo zadovoljna, da ji bo naredil uslugo, je začutil zbodljaj poželenja. Raztegnil je ustnice v nekaj, kar je bil verjetno preveč navdušen nasmešek, ona pa je naglo umaknila pogled. »To je pa lepo od vas,« je še rekla. »Če ne zamerite, grem jaz kar nazaj noter.«
»Grem za vami, avto imam na drugi strani.«
Sledil ji je po hodniku, pri dvigalu sta se razšla. Ko se je strpal v svoj avtomobil, je na isto parkirišče pripeljal Veronikin Passat. Ven je stopila z vrečko špecerije v rokah – najbrž se Blažu kot ponavadi ni dalo v trgovino – in pohitela v smer, iz katere je malo prej prišel on. Tudi če je ne bi videl v obraz, bi jo najbrž spoznal po hoji: spustil je šipo, da bi bolje slišal njene drobne korake, rahle udarce pet, nikoli višjih od sedmih centimetrov, ob beton, šelestenje plašča ob vsakem premiku. Ko je izginila za vogalom, se je nasmehnil in odpeljal. Dober dan je bil.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s