Marko Vezovišek/Pen Mark

 

Noč ne more pokriti dneva s plaščem pozabe. Dneva, kot je bil ta, ki leži na tleh, kakor truplo obkroženo s policijsko kredo, pa niti v sanjah. No, v sanjah še posebej! Še posebej ne! Naše majhno življenje je obkroženo s spanjem, in ko v sanjah iščemo pozabo, tam najdemo sebe in svoj lastni spomin. To pa je snov, iz katere so narejene nočne more.

Ne, ta noč ni bila njegov dan, ta dan je bila njegova nočna mora! Takšna, ki te zbudi namesto budilke in jutro, ki te namesto s sončnimi žarki oblije z znojem!

Pa tako lepo se je vse skupaj začelo! Z jutrom, v katerem ni vsaka mora nočna! “Kar se mora, se mora!” je pomislil, to si reče večina ljudi, ko se zjutraj odpravi v službo. Jaz pa hodim v službo z veseljem! “Kar se mora, ni težko!”
Je s tem kaj narobe?

Kje pa! Po dvajsetih letih ustvarjalne svobode, trepljanja po rami, in zbijanja šal na njegov tekoči račun, je ugotovil, da so bili pesniki in pisatelji vedno dovolj dobri za pisanje listin o človekovih pravicah, deklaracij o neodvisnosti in celo ustave, potem pa so začeli izginjati z osamosvojitvenih fotografij in ob velikih obletnicah iz prvih protokolarnih vrst. In ko so v tem novem spoznanju nujnosti iskali sami sebe,
so se našli – na priklopnih sedežih dvoran, okrašenih z zastavami in napuhom povzpetnikov. Oboje v prvih vrstah. Edino trepljanje po rami je še ostalo.

“Najprej se zdi sramotno, kasneje še kočljivo, nazadnje pa naturno!” je šepetaje
citiral pisateljskega sotrpina izpred stotih let in se po vseh manifestih, deklaracijah
in ustavah prvič v življenju podpisal pod neko povsem drugo listino:
pogodbo o zaposlitvi!

Ob letu obsorej tega koraka ni niti malo obžaloval. Redna plača, dodatki, bonitete,
da o honorarju za ekskluzivno izdajo njegovega romana Razsvetljeni, ki je postal uradno protokolarno darilo, niti ne govorimo. No ja, morda v njem nekoliko štrli iz riti doživljenjskega predsednika republike, a to, da ga njegove domislice promovirajo kot svetovljana in velikega vodjo, iz državljanov pa delajo ponosne pripadnike naroda, odtehta ves trud in požrtvovalnost. Kajti vedno je pravi čas, da naredite to, kar je prav. Bolje Ghost Writer kot Koust Writer.

Drug drugemu veliko dogujeta. Pen Mark mu je napisal vse najpomembnejše politične govore, da o aforizmih, modrostih, ki jih uspešno izdaja pod predsednikovim imenom, niti ne govorimo. Nič čudnega, da šefa ljubkovalno kliče – Padre. Njegovi njuni aforizmi se zato samoironično imenujejo – Padrizmi.

Mimogrede, Padre je edini politik, ki se zna pogovarjat z mafijci. Nekako tako kot tisti ameriški kongresnik v Botru. In mafijci vedo, da z njim ni šale. Nekako tako pri Tarantinu. Za iskazan rešpekt jih ljubkovalno kliče – podjetniki.

Pen Markovo nabriljantnejše literarno delo do zdaj pa je osnutek zakona s katerim je parlament Padreja demokratično izvolil za dosmrtnega predsednika. Tako kot nekoč Cezarja, pa še koga. Na nek način je s tem postal diktator, ampak ne kakršenkoli! “Razsvetljeni” diktator, istoimenski roman pa uspešnica.

Ko pa je v trenutku slabosti, zaradi bolečin v teh njegovih leto dni starih sklepih, pojamral njegov lastni ego, je njEgov pogled preusmeril na njun skupni osebni račun na Banka netu. Username: Ego. Password: Evogana.

Res je, sreče pisatelju ne more prinesti ne država, ne partija, ne predsednik! Srečo si lahko človek ustvari samo sam! Neprecenljivo! Za vse ostalo pa je – Master Hard!

Hja, vladarju se ne gleda pod prste in podarjeni plači se ne gleda v inteligenčni kvocient! Vprašanje, ali Stupidokracija pomeni, da vladajo neumni ali pa,
da neumnim vladajo, ostaja tako filozofsko! In tisti ki ga postavi, edini ve,
kaj beseda “filozofsko“ sploh pomeni! Mislim, torej sem!

Pen Mark pa si je mislil svoje: “Junakom vojne naj sledijo junaki dela, umetniku Cukrarne pa naj sledi umetnik življenja!”

Malo ga je sicer skrbelo, da se je njegov slog pisanja v tem zadnjem letu nekoliko pokvaril, a ljudje medtem ne razumejo več kompliciranih metafor, jezikovnih bravur in dolgoveznih orisov narave. Razen kadar opisuje cvetje, s katerim tlakujejo pot, po kateri stopa dosmrtni predsednik Padre. Za vsakdanje življenje pa k predsednikovi fotografiji zadoča preprost slogan na naslovnici revije Le Journal: Ker se cenim!

Hja, PRovci so inkvizicija 21. stoletja. Skrbijo za to, da ljudje mislijo to, kar morajo! Kar v praksi pomeni, da ne mislijo, ampak verjamejo! Ni pomembno kdo je naročnik; dobrodelna organizacija ali psihopat na oblasti. Ko spregovorijo PRovci, spregovori stroka! Z njihovo pomočjo se je oblast humanizirala. Nihče več zares ne gori na grmadi, a to niti ni več potrebno, le tu in tam še po potrebi poženejo medijsko giljotino. Skupaj z njo se pod nebo dvigujejo naklade in ratingi. Če pa ljudstvo še vedno skandira: “I can’t get no satisfaction!” se kakšna glava pač odrola čez Trg revolucije. Rolling Heads instead of Talking Heads! Ne prvič in ne zadnjič!

Takšne politično nekorektne pregrešne misli so se Pen Marku rolale po glavi tistega jutra na poti v službo. Pričelo se ga je lotevati svetobolje. Davno pozabljena literarna veščina. Nasmehnil se je in se čudil od kod neki so se vzeli tile izganjalci dobre volje v tako čudovitem jutru. Vedel pa je, da je sposoben vsako misel v stotinki sekunde zapeljati od uvoda k zapletu in razpletu To je bil najhitrejši filmski napovednik na svetu, a brez zagotovljenega happy enda. Profesionalno tveganje pač. Ko živiš svoje zgodbe in še posebej ko od njih živiš, ti nobena misel ni tuja. In z leti to veščino samo še izpopolnjuješ. V zadnjem letu pa, odkar je v redni službi, je ta magija pričela izginjati. In prav nič ni žaloval zaradi te izgube, kajti vedel je, da je takšen prehod skozi črvino prostora-časa lahko tudi sprožilec, ki se konča v temi črne luknje, kjer je gravitacija tako močna, da za to potovanje ne prodajajo povratnih vozovnic. Nujno je potreboval izganjalca tega hudiča. Klin se s klinom izbija, svetobolje pa … spomnil se je stare popevke …

Kakšen dan, glih za svetobolje
za vprašanja pametna, recimo:
Kako veliko je vesolje?

Ffff ffff …

Prispel je do stavbe Ministrstva na Trgu Revolucije, kjer je bil tudi sedež vlade in urad predsednika. V mogočni eklektični arhitekturi so bile ujete vse smeri razvoja in pripadajoče pomote preteklih stoletij. Tu sta se združevali in ločevali cerkev-država, tu so bili postavljeni temelji civilizacije in družbena nadgradnja, tu so viharile revolucije, tu so vladale dinastije, parlamenti, demokracije … in čisto vsi do zdaj so razglašali, da se je zgodovina z njimi začela, pa tudi to, da se bo končala.

”Edino Inkvizicija je večna! Tako kot godba na pihala!“ je pomislil Pen Mark in se škodoželjno nasmejal. Za zabavo je poskušal našteti vsaj nekaj umetnikov, ki niso bili povezani z oblastjo … eee …, no, kaj pa … eh …

Ko je v mislih neuspešno lupil to čebulo, se je spomnil na domislico iz srednje šole. Ko je kdo prinesel kakšen gram dobre trave in se je na obzorju zasvetil en lep joint, je bil za vstop v posvečeni krog uporabnikov potreben nemški Passwort: Viel Spass mit Guenter Grass. In ko je tista trava dosegla kvaliteto velikega literata, mi pa počeni kot pločevinasti boben, je sledila tudi pohvala: “Zadane kot Guenter!“

In tako kot je Guenter znal zadeti metaforo, smo mi z njim zadeli metaforo za travo! S tem ni bilo nič narobe. Ob padcu berlinskega zidu so po njem poimenovali celo asteroid. V upanju, da Zemlje ne zadane tako dobro kot trava. Je pa ta veliki moralist nekaj let kasneje, potem ko je prejel že vse nagrade, vključno z Nobelovo, priznal, da je bil med drugo svetovno vojno tudi sam član Waffen SS.

Pen Mark se je ob tem zadovoljno nasmejal. “Če je lahko on sodeloval z Naciji, potem lahko tudi jaz s Padrejem! Še vedno pa lahko sam postanem novi Guenter Grass! V bistvu sva že zdaj na nek način sopotnika. In tako kot je bilo nekoč nas in Rusov 200 milijonov, tako imava skupaj z Guenterjem eno Nobelovo nagrado!”

Ja, al pa: Kje se najin svet konča?
Al pa: Kako gre temu svetu na bolje?
Vsakič ko se srečava …

V tistem trenutku je na ušesu začutil nekaj kosmatega. Bili so Guenterjevi košati brki, izpod katerih je v njegovo uho zagrmel globok šepet: “Waffen PEN Klub!”

Z odločnim tušem na svojem Pločevinastem bobnu je še dodatno podčrtal usodnost tega srečanja.

“Brothers in Arms!” je Pen Mark s široko razprtimi občudujočimi očmi Guenterja navdušeno pozdravil.
“Arms in Brothers!” je parafraziral Guenter. Potem sta si padla v objem kot nekoč Honecker in Brežnjev ali pa generala Eisenhower in Žukov. Ali pa nemara Tito in Willy Brandt.

Ker sta se kot brata v orožju kmalu zavedla teh zgodovinskih asociacij, sta se nemudoma ločila z rahlo rdečico na obrazu. Kot nekdanja levičarja sta se namreč predobro zavedala, da je naslednji stadij v razvoju socializma poljub med revolucionarnimi brati. Odkašljala sta se, Pen Mark pa je prekinil neprijetno tišino:
“Kavo?”

”Gerne!” je zadovoljno prikimal Guenter.

Odšla sta do njegove pisarne v zgornjem nadstropju, Pen Mark pa si je še vedno prepeval tisto pesmico:

Sveto? Še Bolje!
Dobre volje je vesolje!

“Pišeš pesmi?” ga je vprašal Guenter.
Pen Mark je prikimal.

“Kaj pa delaš za denar?”
Pen Mark ga je presenečeno pogledal.
“Eeee … govore pišem za predsednika!”

“Pametno!”
“Vem, jaa …” je odgovoril Pen Mark, kot da bi mu bilo malo nerodno.

“Saj ni to nič takega! Tudi jaz sem jih pisal za Willija Brandta!”
“Aja?” se je navdušeno začudil Pen Mark, kot da si s tem že na pol delita Nobelovo.

“To je zelo častno delo!”
“In vedno je pravi čas, da naredite to, kar je prav!” je samega sebe citiral Pen Mark. No, v resnici je citiral Nelsona Mandelo, ampak ideje morajo krožit. Tako kot denar.

“Richtig! Die Zukunft ist zu wichtig um sie Idioten zu uberlassen!”
“Ja, prihodnost je preveč pomembna, da bi jo prepustili idiotom!” ga je simultano prevedel Pen Mark in dodal: ”Schlimm genug was heutzutage passiert!”

“Ja! Blut und Boden Ideologie ist zurueck!”
“Ja! Blut und Boden Literatur auch!”

Oba sta složno pritrjevala drug drugemu in sama sebi, eden v brado, drugi v brke. Medtem ko je Pen Mark odpiral vrata pisarne, je spet brundal tisto pesmico.

Skoz nebeška vrata enajsterca
Ves ta jazz brez Weltschmerzaaaa … a-a …

Pogled se mu je ustavil na tleh. Bila je snov, iz katere so narejene nočne more.

“Blut …” je strokovno ugotovil Guenter Grass.
“… auf dem Boden!” ga je dopolnil Pen Mark.

Guenter je dvignil roko proti stropu, kot da pozdavlja Führerja, potem pa le iztegnil kazalec.

In še predno si je sam pri sebi mislil “Pa na stropu tudi“, se je Pen Marku odvrtel najhitrejši filmski napovednik na svetu, tokrat zanesljivo brez happy enda.

“Faaak!” je zakričal kot Zaratustra nad Engadinskim jezerom pri Sils Mariji.

V glavi se mu je istočasno odvrtelo več paralelnih scenarijev. In prav vsi so se končali v temi črne luknje. Brez možnosti predčasnega izpusta.

”Pridi! Greva gor! Zdaj sva skupaj v tem dreku!”
Guenter se je zasmejal: “No, če sva natančna, ti si v dreku za naju oba! Ampak brez skrbi, grem s tabo! Sicer pa imam že nekaj izkušenj s tem!”

Pen Mark je zaklenil pisarno in s teškimi koraki sta se odpravila na podstrešje. Gravitacija črne luknje ni bila nič proti teži preteklosti, ki je korakala z njim, ob njej pa Guenter Grass v uniformi Waffen SS. “Pa imava res nekaj skupnega!“ si je mislil. ”Ne vem pa, če je to Nobelova za literaturo!” Prej slaba vest.

Obstala sta pred vrati podstrešja, kamor ni stopil že eno leto, odkar je neskončna lahkost pozabe naredila življenje znosno in celo prijetno … Tokrat se mu je film odvrtel nazaj, v dobre stare čase, ko si moral najprej izdati prijatelja, da si lahko izdal knjigo. In on je izdal oba!

Open Mark je bil igralec, pevec, skratka nastopač, ki ni izpustil mikrofona, ko ga je enkrat dobil v roke. Pen Mark mu je pisal songe, skeče, kabareje … a slep je, kdor se s petjem ukvarja! In brez denarja.

Ko je sprejel službo na vladi, zanj ni imel več časa. Skušal se mu je odkupiti s tem podstrešjnim stanovanjem. Umetniški atelje kot v pravljici. Kaj češ lepšega? Picasso bi se takoj preselil sem, če bi lahko! Da o prebivalcih Cukrarne niti ne govorimo.
Ampak Open Mark se je užaljeno zaprl vanj in od takrat ga ni več videl.
Podstrešja ni nikoli zapustil. Hrano so mu dostavljali s pomočjo škripca na
dvoriščni strani. Kaj počne, ni vedel nihče.

In zdaj stoji pred vrati, drži za kljuko in se spreminja v kip. Guenter je videl zadrego in začutil njegov strah. S hrbta je spet porinil predse svoj pločevinasti boben in zaigral učinkovit vojaški marš! Prišel je čas, da tudi Pen Mark olupi svojo čebulo.

Z zaigrano odločnostjo je odprl vrata. Svetloba, ki jo je spustil v prostor, se je nežno prekrižala z žarki jutranjega sonca, ki so kapljali skozi špranje na strehi. Tvorili so nekakšen vzorec, podoben varnostni laserski mreži v muzeju, kjer hranijo največje umetnine. In res, na sredi sobe je bila velika skrinja, kot nekakšen osrednji eksponat. Previdno je naredil prvi korak, kot da ne bi hotel sprožiti alarma. Potem pa je dvignil pogled in zazijal. Soba je bila polna portretov na slikarskih stojalih. In na njih en sam obraz. Obraz njegovega šefa, večnega predsednika Padreja. “Super!” se je zasmejal Guenter. “Ja! Ego!” ga je dopolnil Pen Mark.

Pogumno je stopil do okna in odprl rolete. Na tleh je ležalo truplo z iztegnjeno roko.

V njem se je spet prebudil Zaratustra.
“Faaak!” je zakričal in pobegnil s podstrešja.

“Mark! Počakaj!“ Guenter Grass je stekel za njim in ga našel zasopihanega pred vrati pisarne. “Nikomur niti besede!“ je zabičal Guenterju. “Kaj šele romana!”

Vstopila sta v pisarno. Tam pa je na sredi sobe stala zapeljiva lepotica v črni minici. Pravzaprav je bila vsa v črnem, le majhen predpasnik je imela na sebi. “Kot nekoč v Lassalvyevih karikaturah!” je s širokim nasmehom retroaktivno komentiral Guenter.

Kot da je to v takem trenutku edina in najpomembnejša stvar o kateri lahko človek razmišlja, je pomislil Pen Mark, a je Guenterju pustil veselje ob občudovanju mladenke. Sam pa jo je raje takoj strogo zaslišal.

”In vi ste?”
“Jaz tu samo čistim!”

“Ne poznam vas! Kdo vas je poslal?”
“Tarantino!”

Guenter se je ob tem neskončno zabaval.
“Kdo? Tarantino? Des ist ja Lustig! Science Fiction!”

Mladenka mu ni ostala dolžna:
“A to, da me o tem sprašuje Guenter Grass, to pa je nemški realizem al’ kaj?” je odgovorila in dala vedeti, da morajo dandanes študentke primerjalne književnosti poprijeti za vsako delo.

“Tole postaja vedno bolj čudno!“ je nejeverno odkimaval Pen Mark.
“Phh! Tole postaja vedno bolj zanimivo!“ je zadovoljno prikimaval Guenter.
”Pridi, greva na podstrešje, tam še ni konec predstave!”

“Predstave?“ se je zgrozil Pen Mark.
“Na, gut! Morali bi posneti film! Apak vidim, da nisi še nikoli preiskoval umora na svojem podstrešju!”

“Ne grem!”
“Pa dobro, česa se bojiš? A maš alibi?“

“Ja, tebe! Ampak ni ne vem kaj! Eeee … bil sem z duhom slavnega pisatelja …”
“Ok, pozabi, ne potrebuješ Alibija! On potrebuje tebe!”

“Dobro, greva skupaj! Ampak ti ostaneš tu in počistiš do konca!“ je Pen Mark zažugal mladenki.
“Jaa, šef!” je zavila z očmi.

Potem je Guenter med potjo navzgor vzel preiskavo v svoje roke.
“Kako si lahko pisatelj kriminalk ob tem, da se bojiš vsakega trupla?!”

“To ni vsako in ni kakršnokoli truplo!” je Pen Mark poudaril resnost situacije.
“No, predvsem truplo ni!”

“Kaj pa?”
“Inštalacija!”

“Če misliš tisti tuš na sredi podstrešja …”
“Umetniška inštalacija!”

“Ti že veš …”
“Poglej, uporabi malo razuma! Kaj si videl na tleh? Truplo?
Obrisano s polcijsko kredo? Z iztegnjeno roko in iztegnjenim sredincem?”

“Fakića mi je kazal …”
“Richtig!”

“Maščeval se mi je!”
Guenter je pokimal.

“Samo da je živ!”
“Pa še kako!” je komentiral Guenter in pogledal gor proti podstrešju, od koder se je slišala glasna glasba in zvoki nebrzdane zabave. Ko sta se ustavila pred vrati, je naenkrat vse utihnilo.

Guenter je na boben zaigral še kratek marš, potem je Pen Mark odprl vrata. V tistem trenutku se je odprlo stotero zlatih penin, zamaški so leteli na vse strani. Še Guenterja je ponesla evforija: “Ab 5 uhr 45 wird zurückgeschossen!” Potem se je odkašljal, se zresnil in iz bobna potegnil vrečko z vsebino, ki je bila vredna njegovega imena.

“Viel Spass mit Guenter Grass!” je rekel ponosno.

”Come to Daddy, Baby!”
Open Mark je z veščim gibom roke nakazal, naj vrečko izroči študentki primerjalne književnosti, ki je s kozarcem penine nazdravljala v njegovem naročju.

“No zdaj vem, kdo jo je poslal!” je do najnovejših sklepov prihajal Pen Mark.
Potem je stopil do silhuete trupla, ki je na tleh še vedno svetila z iztegnjenim Fakićem, na njej pa je ležal nemški boksar z imenom ART. Tudi državni umetnik,
ki je samo privzdignil obrv, na kratko zazehal in ponovno zaspal. Pen Mark je pokimal: “In zdaj tudi razumem, kaj je hotel avtor povedat!”

Guenter je medtem pokleknil na tla in poljubil roko Open Marku.
”Respect, Padre!”

Pen Mark se je zdrznil.
“Kdo? Padre?!”

Stopil je do njega, in ga dobro pogledal. Ni mogel verjeti svojim očem. Kako v celem letu tega ni opazil? Open Mark in Padre sta ena in ista oseba. Po nekaj trenutkih mučne tišine je tudi sam pokleknil in mu poljubil roko.
”Respect, Padre!”

“Aaaah!” je romantično zavzdihnil zbor mafijcev. Se opravičujem, podjetnikov.

Zavzdihnil je tudi Pen Mark in s stoično, a ponosno rutino vprašal Padreja:
“Kot običajno?”

Študentka primerjalne književnosti je poznala nevarnosti razsvetljenja, ki se je obetalo, in Padreju rutinirano nataknila sončna očala, Padre pa je rutinirano odgovoril:
“Kot običajno!”

Študentka je Padreju rutinirano slekla hlače in mu prižgala joint, ki ga je medtem rutinirano zvil Guenter.

“Pravi umetnik bo za svojo umetnost naredil vse!” je podal svoj življenjski kredo Padre, Art pa je samo globoko zavzdihnil. Padre se je nagnil naprej, Pen Mark pa se je odpravil na svoje delovno mesto. Predno je zlezel Padreju v rit, je tudi on izrekel svoje zadnje besede:
“Le Anal – Ker se cenim!“

Guenter Grass pa je kot strokovni komentator dodal še žanrsko oznako: “Noir!”

“Aaaah!” je romantično zavzdihnil mafijski zbor podjetnikov.

Potem je Pen Marka posesala gravitacija črne luknje, da so mu nogice nemočno bingljale iz Padrejeve riti.

“Kar se mora, ni težko!” je za vse tiste pred tv ekrani komentiral Guenter in pričel dvigovati napetost s svojim pločevinastim bobnom.

Po dobri minuti je Pen Marku počasi zmanjkovalo kisika, njegove nogice so že plesale SOS, ples preživetja, a v takšnih okoliščinah je Padre dobil običajno najboljši navdih. Vse je bilo pripravljeno za veliki pok in razsvetljenje. Zdaj ni bilo več nikogar brez sončnih očal.

Padre je napel vse svoje moči in v pozi Stvarnika slavnosto napovedal:
“Naj bo luč!”

Dal je vse štiri od sebe in glasno prdnil. Little Boy in Fat man v združeni detonaciji.
In bila je luč! Mushroom Cloud

To ni bila navadna atomska bomba, to je bila Ekološka atomska bomba, takšna brez radioaktivnega sevanja. To je bilo Epiduralno rojstvo Padrejevega najnovejšega Padrizma. Če že ni bil EKO, je bil pa vsaj BIO!

Pen Marka je odneslo vse tja do Arta, ki se je končno prebudil, ga povohal in se diskretno umaknil. Pen Mark pa se je usedel na prostor, kjer je bila silhueta trupla. Vse oči so bile uprte vanj.

Končno je spregovoril: “Kar ne ubija, te krepi!“
Guenter Grass pa je prikimal: ”Richtig!”

“Aaaah!” je blaženo zavzdihnila gospodarska zbornica.

Padre je imel seveda zadnjo besedo: “Ne da se hvalim, ampak na svetlo sem spustil še enega genialnega Misleca! Stresam jih kot iz rokava! Pen Mark, zapiši v mojo knjižico Padrizmov! Najino delo v kulturi je končano! Odslej bo ART minister za kulturo, midva pa se bova posvetila veri! Zgradila bova Baziliko Svetega Padreja! Okoli nje pa pesniški rondo. To bo pot ki ne vodi nikamor, daje pa smisel življenju!

Padre je potegnil nase svoje spuščene hlače, Guenter Grass pa je dodal:
“Bazilika je seveda za osebno uporabo! Viel Spass damit!”

Padre si je zaprl še zadrgo na hlačah. “Tako, veselo na delo!
Samo tole naše podstrejše je še potrebno prezračit! Ariel, odpri okno!”

Guenter Grass je seveda zadovoljno sprejel Padrejevo subtilno besedno igro in v prostor spustil svež zrak. Na podstrešju je nastal Vihar! Zaradi povečanega pritiska je bil učinek Padrejeve magije takšen, kot da bi odprli okno v potniškem letalu na višini 10.000 metrov.

Pen Marka je nemudoma posesalo skozi odprtino na strehi.
Padre je samo zamahnil z roko: “Kar ne ubija, te krepi! Padrizem!“

Iz njegovih ust v božja ušesa. Pen Mark je stal na vrhu strehe kot Zaratustra na gori, le navzdol ni upal pogledat. Njegov strah pred višino je bil močnejši od strahu pred letenjem, zato je z zaprtimi očmi objemal dimnik, a jutranji sončni žarki so obsijali njegovo prepoteno čelo in ga prisilili, da je spregledal. Dimnik iz katerega se je kadilo, se je naenkrat spremenil v luknjo na njegovi skrinji, prostorni nočni omarici, v kateri je hranil vse svoje zapiske, ki jih je v ta arhiv metal skozi taisto odprtino. Očitno je prejšnji večer vanjo vrgel še kaj drugega. Ko jo je odprl, je v njej našel ostanek mega jointa, s katerim je preganjal strah pred … Še dobro da ni prišlo do požara. Najprej je ugasnil tlečega Guenterja v skrinji, potem pa še budilko, ki je neusmiljeno ponavljala eno in isto melodijo.

“Faak!”

Prvič v življenju je moral v službo. “Kar se mora, se mora!” Nič čudnega, da je prejšnji večer pokadil cel botanični vrt, ampak kaj hočemo! Umetnik ne izda samega sebe vsak dan. Niti v sanjah! Ali pa ravno v sannjah! Hotel je že zapret skrinjo, ko je na dnu zagledal listek. Potegnil ga je ven, na njem je pisalo:

To je snov, iz katere so narejene nočne more

KONEC