Prebudil sem se na levem boku in se zvalil z ženine fotografije. Zametek glavobola me je pripeljal do spoznanja, da se bo omotična sedanjost, ki se je začela že zjutraj, podaljšala v zdajšnji zgodnji večer.
Ko sem vstajal, sem razprl dlani, se z njimi oprl ob posteljo in dvignil razbolelo telo. Nič mi ni moglo preprečiti, da ne bi tudi šeste obletnice zaznamoval kot vse dosedanje. Mislim, treba je puščati sledi, nekako obeležiti svoj obstoj in markirati nujnost tvorbe, ki ji pravimo življenje. Četudi sem se vse ostale dni v letu prepričeval, da mi tega ni treba, sem si moral odkrito priznati, da bi se z mučnim odlašanjem le skušal izogniti neizogibnemu.
Opotekajoče sem se pricjazil do kuhinje, fotografijo spoštljivo odložil na jedilno mizo in si nad koritom splahnil obraz. V usta sem vrgel tri dorete in jih zalil s postano hmeljsko vsebino, ki je v reklamnem kriglu počivala še od zjutraj. Nato sem nase navlekel črno razparano jakno in temno rjave škornje. Iz omare na hodniku sem počasi vzel zeleno vojaško torbo in si jo poveznil čez rame. Za trenutek sem postal pred vhodnimi vrati in pustil valu adrenalina, da me je vkopal v svoje spone, v katerih sta izmenično besnela nemoč in pogumno olajšanje.
V polmraku sem stopal po z dežjem namočenih ulicah, skoncentrirano zrl v tla in prehodil pot do drevoreda, da bi si priklical vse trenutke, ki so naju z ženo do tistega usodnega večera pred leti zaznamovali in zgradili. Po natančni retrospektivi, ki pa mi po vsem tem času ni bila več sposobna obraza omokriti s solzami, sem po petnajstih minutah prispel do drevesa, kjer se je zgodilo. Svojo levico sem prislonil na vrezane inicialke najinih imen, globoko vdihnil in začutil trpljenje vsake brazde lubja kostanja, ki je s spomeniško načelnostjo vsrkavalo vso bolečino tega kraja. Potem sem stopil za grmovje, se usedel na polivinilno vrečko in v pričakovanju hranil svojo potrpežljivost.

*

Spomin na tisto noč je bil živ. Živ kot je uvid, da vse kar je narobe na tem svetu, povzroči človek sam. Vedno. Po večerji v centru mesta, kjer sva proslavila njeno službeno napredovanje, sva se odpravila še na sprehod proti temu drevoredu. Ona je oboževala naravo in vse, kar jo je spominjalo nanjo – vonj pokošene trave, menjavanje letnih časov, idila mešanih gozdov, fotografije s koledarjev, pašne živali … Še uporabljen zobotrebec ji je bil priročno izhodišče za začetek dolge debate o lepotah našega planeta.
Trenutek je bil več kot le čudovit za samotno druženje, saj naju je z jasnega neba spremljala polna luna. Ko sva uprizarjala objet simbol pripadnosti, pa naju je obkolila trojica tipov, približno najine starosti. Pojavili so se od nikoder in zahtevali, da jim predava denarnici in telefona. Niti slutila nisva, da se bo končalo s kakšno hudo štalo. Mirno sva jima izročila zahtevane zadeve in v najinih glavah je bila štorija zaključena. Nima smisla prilivati bencina na pogašen kres. A oni niso bili takega mnenja. Na videz najstarejši izmed trojice, vampast osebek z dolgo in neurejeno brado, je začel namigovati, da bi se on rad malo izpraznil. Z ogabnimi zobmi je pljuval še bolj ogabne fantazme. Nisem rabil biti neki genij, da sem dešifriral, očitne, primitivne geste, zato sem se namenil postaviti pred ženo, da bi jo zaščitil. Ko sem želel izvesti manever, pa me je od zadaj po glavi zadel udarec železne palice in nokavtiral na tlakovana tla. Še pri zavesti sem obležal, a premakniti se nisem mogel. Čista nemoč, ki je bila potem začinjena še z rafali brcanja. Trpeče in nemo sem čakal, kar je bilo pripravljeno zanjo. Mlajša debila sta jo odvlekla za bližnje grmovje, kjer je pripravljen že čakal capo di banda.
Strmel sem v smeri, iz katere sem slišal lomljenje vej, slišal sem listje, ki je brezskrbno šumelo in slišal sem krike, ki jih lahko sproža le dotik dveh hladnih teles. Po nekaj minutah me je presenetilo še odmevanje topih udarcev železne volje, ki so mlatili lobanjo in takrat sem začutil najostrejšo bolečino. Ta je grozila, da me bo nekoč v prihodnosti dobesedno raztrgala.
Nato je sledila tišina. Po tlakovani poti je do mene pripeljala rdečo sled, ki je počasi pronicala izpod grmovja in preko korenin kostanja, da bi na koncu mokro napojila moje lasišče. Bilo je kot vpijanje vode brez spomina in ta lahko odteče kamorkoli.

*

Prižgal sem si cigaret in popravil polivinilno vrečko pod ritjo. Globoko sem zainhaliral in čakal. Čakal s svojim udomačenim strahom, ovitim v premislek, ki je želel ubežati času. A ta je mineval in me leta in leta razžiral in prav počasi rezal. Konec koncev, vsak ima točko, na kateri se zlomi.

*

Na prvo obletnico sem pospravil njenega krvnika. On je bil moja iniciacija, moj kalup, preko katerega sem se izoblikoval in postal zverziran primerek teme. Ko sem po parih mesecih prišel iz bolnice, sem ga po krajšem opazovanju le izsledil, ga preučeval in se mu ultimativno maščeval. Prebutal sem ga na isti način kot je on mene. Neumorno sem tolkel po njem in se na ta način želel pokloniti spominu nanjo. Ne vem, kaj bi ona porekla na to, a trans, ki sem ga občutil, ko sem ga obdeloval, mi je preprečeval vsakršno razumsko gesto. Nudil mi je ubijalski, skoraj prvinski nagon, ki se je umiril šele, ko je pod sabo zagledal lužo temne krvi. Ko je bila zadeva opravljena in je topla rdečina postajala gosta Pollockova abstrakcija, sem ga pustil ležati kot crkovino. Zrl sem v trofejo in si v hlače obrisal zapacane roke. Vznemirjen in ponosen, da sem v življenju poskusil nekaj novega, sem se hitro in neopazno pobral od tam. Prispel sem do ženinega groba, iz vaze odstranil uvele rože in se priklonil.

*

Po sedmem čiku, sem nocoj le dočakal nov mejnik. Novo obeležje, novo daritev, nov trans. Zagledal sem podobnega vampastega patrona z neurejeno brado, ki se bo več kot očitno, ko se mi bo približal, znašel ob napačnem času na napačnem kraju. Kot nekoč midva. Tako kot pet njegovih predhodnikov. Z odločnimi koraki je stopal proti mogočnemu kostanju in niti najmanj ni slutil, da se njegovemu življenju obeta hudomušen, železen posmeh, ki sem ga izvlekel iz svoje torbe.
Ob prihodu domov sem jo odložil nazaj v omaro. Palice v njej nisem opral. Naj se rdečina zasuši v plasteh in naj brbota do naslednje obletnice. Sezul sem škornje in na medeninast obešalnik lociral jakno. Ko sem vstopil v kuhinjo, sem pomežiknil proti ženi, ji v mislih poslal čuten poljub in si v koritu spral roke. Nato sem previdno z jedilne mize pobral fotografijo in jo skuril. Ob čakanju popolnega dogorenja, me je vročina prijetno spomnila, da plameni ostanejo topli tudi med gorenjem. Iz fascikla na mizi sem iz vložne mape z oznako naslednje obletnice vzel novo fotografijo in takrat se je zunaj močno ulilo.