Še en korak in sva na varnem

Robert Perišić

Brat mi je našel ta poslič. Hvalil se je, da sta si dobra s tem režiserjem Ervinom. Mislim, ta ni snemal samo oglasov, posnel je tudi en film, po tem je bil kao znan. Mislim, malo ljudi je videlo ta njegov film in, kako bi rekla, ni bil znan točno po tem niti ni dobil kakih nagrad, a sem zanj vseeno vedela iz ženskih časopisov, ker je bil čeden in ker smo ga tam spremljali: vedela sem, s katerimi je hodil. Zdaj je bil z neko televizijsko voditeljico, ki smo jo tudi spremljali v revijah. Bila sta precej hit par.
Zanj so zmeraj napisali – filmski režiser, filmar, ne pa režiser oglasov.
In moj brat, ker je vedel, da vse to spremljam, tako gledališče kot domači film, kar ga je vedno čudilo tako kot druge v kvartu, me je nekoč vprašal: “Kakšen je film tistega režiserja, Ervina, saj veš, katerega mislim?”
Zdelo se je, da ne pozna niti njegovega priimka.
“Tako, malo zmeden, ampak moderen. Kje si ga našel?”
“Pa … Okej sem z njim.”
“Daj no. Si prepričan, da je ta?”
“Pa če ti rečem, jebemti. Nisem neka pička, ki si zmišljuje,” je skoraj zagorel.
“Okej, okej,” sem rekla. Malo sem ga zbadala: “Pa daj, porini me nekam. Mislim, če si si dober z njim. Da bom asistentka nečesa.”
Pogleda me in reče: “Aja? Česa pa, lepo te prosim? Kaj pa ti znaš?”
“Kostumografija, recimo.”
“Misliš, da če se neumno oblačiš, da bi lahko bila kostumografka?”
“Pa lahko bi.”

In res, to je že tretji oglas, pri katerem sem asistentka nečesa.
Asistentka kostumografa, pa vsega drugega tudi.
Te dni vozim stare igralce, ker z njimi snemamo oglas. Vozim pa jih z dedkovim avtom. Mislim, ta avto je zadnje čase nonstop pri meni, dedek pa me pokliče, če ga je treba kam peljati, ker je že tudi njemu jasno, da ni zbran. Zdaj sva v tej shemi, da imam jaz njegov avto in tako … Izpade, kot da nonstop vozim starce po mestu.

Snemamo oglas za zavarovalnico, ki z velikimi koraki vstopa na naše tržišče. Mislim, vstopila je že, vsi smo slišali za njih, a je treba še več.
Očitno imajo neko novo ponudbo za upokojence, ker so najeli stare igralce. Ali pa gre za kako finto? Pred časom sem videla oglas za super hitri Internet, kjer so prav tako igrali starci in je bilo komično. Kao, glej, tudi oni rabijo Internet. V tem oglasu so bili oblečeni rahlo pankersko, naši igralci pa so vseeno normalno oblečeni, precej fino, kot da imajo denar pa to mogoče ni humor.
Ali pa je?
Ne vem, pojma nimam, katero besedilo bo šlo v ofu, tega mi ne povejo pa me niti ne zanima. Zdi se mi, da so stare igralce dobili poceni – tako kot mene, seveda – ker je Ruža Pogorski, stara gledališka igralka, pred mano komentirala dve medžerki iz te firme, ki se brez razloga motata po prizorišču.
Ruža mi reče: Jebemti, za ta drobiž, ki nam ga dajo, se moram še ljubčkati z njimi … A, glej, Ervin! Vidiš ti to frendli spiko, to naklonjenost, to razumevanje vsega. Mislim, rada imam, če so ljudje tolerantni. A to ni to. On enostavne laže. Pa tako mlad je, jebemti.
Malo mi je bilo čudno, ko jo slišaim, kako preklinja, spomnim se je iz gledališča, iz neke klasike. Ni bila pogosto na televiziji, ni bila tak tip, ampak v gledališču je bila top.
Sploh ji ni dobro. Pred kratkim je padla, si nalomila kolk in zlomila zob, enko, meni je čudno, da je sploh prišla v tem stanju, pa tudi ta Ervin je malo zazijal, ko jo je videl tako. Seveda je bilo prepozno, da bi jo zamenjal ali pa se mu je smilila, ker očitno potrebuje keš. Ta stari opičjak Leo Maron, nekdanji Brando te generacije, pa se dela, da ni opazil ali pa res ni opazil, da je Ruži počil zob in ji je parkrat po posneti sceni rekel: “Kaj pa ti frfljaš?”
Mislim, opičjak, ampak posebne sorte … Norec, res, sploh ne veš, kaj vse je sposoben reči. Ima, mislim, več kot sedem križev in praktično se mi je nastavljal, ko sem ga vozila. Mica to, mica tisto, kako kaj življenje, ga serje kaj, ampak ni sluzavec-sluzavec, ampak nekdo, ki ve, da je sluzavec in to amortizira z norijami, kot naprimer, ko je na vsakem križišču vpil “Paziii!” in bruhnil v smeh … In res je videti neverjeten za ta leta, totalno fit, stari norec, vseeno pa mi gre na živce, ko pegla Ružo – Kaj pa ti frfljaš? Pa zravnaj se, mlajša si od mene, ne?
Nisi?
Daj no?
Pa ti si mlajša!
Mogoče v resnici obračunava z njo, celo na to pomisliš – da je nekoč nekaj bilo, da ga je nekoč skenslala, zdaj pa ji vrača. Mogoče pa ni bilo nič posebnega, ker ko malo pogledaš, je tak do vseh. Ti dve direktorici ga obožujeta, on pa toliko, da ju ne zagrabi za rit, smejeta se z njim, on jima pa v bistvu govori vse živo, celo to zavarovalnico žali, onidve pa se hihitata. Tisto, ko ne veš, ali je tip okej ali groza: eno in drugo.

No, zdaj se snema: onadva kao hodita, snemajo njune noge, negotovi starčevski korakci, njeni so še posebej negotovi, potem pa sta točno pred vrati te slavne zavarovalnice, kjer Maron reče Ruži: “Še en korak pa sva na varnem.” Ona pa ga gleda, polna zaupanja.
Prvič je njegov glas izpadel malo hrapav.
Še enkrat so ponovili ta njegov stavek in njen pogled zaupanja.
Tokrat je govoril s čistim glasom, morda malo preveč izrazito, kot bi govoril Shakespearja, a najbrž je to izpadlo točno tako, kot bi moralo biti v oglasu za zavarovalnico, ker je Ervin dvakrat prikimal.

In potem Maron – pade.
Nemogoče, da bi to bilo v scenariju, sem pomislila.
Ne, to ni bilo v scenariju, videla sem Ervina, kako je zijal z odprtimi usti.
Štala.
Zbrali so se okrog njega na tleh.
Rešilec je prišel hitro, na srečo nismo bili daleč od bolnišnice. Odšli so z njim.
Poskušala sem zavrteti film nazaj, medtem ko se je zvok sirene oddaljeval.
Sta Ervin in Maron od nekod prišla skupaj pred snemanjem scene? Sem to videla?
Nekaj groznega mi je padlo na pamet. Še bolj grozno, kot če bi Maron umrl. Lahko je še bolj grozno. Ja, če bi imelo kakšno povezavo z mano, potem bi bilo še bolj grozno.

Ker – kako je moj brat, ki je gledal samo akcijske filme, poznal Ervina?
To mi je postalo jasno zaradi njegove lenobe. Ko smo delali prvi oglas, je brat prišel z mano, mislim, on je okej, prišel je z mano, vstal, da me predstavi Ervinu. Potem mi je drugič to vsilil. Mali, mali paketek.
Kaj je notri? Sem ga takrat vprašala.
Kaj pa misliš?
Daj, no! Dilaš?!
Glej, to je samo za njega, kot frenda. Ker poznam ljudi, ki imajo, on pa jih ne.
Ničesar ne bom prenašala.
Glej jo. Njemu to pomaga pri koncentraciji.
Aha.
Izostri ga, pravi. Točno tako pravi, izostri.
Nesi mu ti to.
Ne morem, ne utegnem.
Tebi se ne da vstajati.
Pa res začnejo zgodaj … Ej, zrihtal sem ti delo, tebi pa je težko to prenesti. Pa ni neki tovor, jebentiš.
Nije tovor, ampak …
Ej, on bo kar popizdil, če ne odneseš, jaz pa res ne morem priti zjutraj. Pa jebemti, kdo bo tebe ob osmi zjutraj gledal, ko se voziš tja? Samo daj mu. To voziš deset minut, jebemti. V čam je problem?

Skušala sem zavrteti film nazaj.
Ma ja, odnekod sta od strani prišla Ervin in Maron pred sceno.
Je pustil Maronu, da se tudi izostri? Stari je bil videti fit, ampak …
Ja, stari norec bi zagotovo poskusil. Razen tega se je morda drogiral tudi pred tridesetimi leti … Morda je kapiral vse to, morda je bil en gram zanj … Samo tako mi delajo možgani pa spet zavrtim film nazaj in ne vem več, če sem prepričana, da sta prišla skupaj od strani. Nisem stoodstotno prepričana, nisem zavesno sledila, kdo bi vedel, da bo to pomembno … Mogoče si od strahu domišljam …

Medtem ko smo razdirali sceno, sem se približala Ervinu.
“Ti veš, kaj mu je? Mislim … Se pravi … Veš, kaj mu je bilo?”
Pogledal me je, kot da mi naj nikdar več v življenju ne pride na misel, da ga to vprašam.
Rekel je: “Nimam jebenega pojma!” Izdihnil je in precedil skoz zobe: “In ne šepetaj mi tu. Umakni se.”

Gledala sem ga. Je normalno, da ga je to vprašanje znerviralo?

Morda.

Umaknila sem se in obstala zmedena ob strani.
Ervin mi je še enkrat zabliskal s pogledom, kot bi hotel reči: umakni se, človek, kaj zijaš …
Neumna sem, sem pomislila. Moram nekaj početi, biti neopazna, izginiti od tu, da si me nihče ne zapomni – kar mi je doslej precej uspevalo. Maron me je klical Mica, Ruža me je klicala Mala … Sploh kdo ve tukaj, kako mi je ime?

Slišala sem, kako ena menedžerka govori drugi: “Če bo umrl, ne moremo imeti tega oglasa.”
Druga ji pravi: “Ampak kako, saj smo plačali.”
Zdaj sta že malo manj pazili, ali se ju sliši.
“Jebemti, ne moremo imeti oglasa za zavarovanje s tipom, ki je umrl na snemanju. Boljše, da počakamo, da se vse pozabi.”
“Misliš?” je ganjeno rekla druga, ki je verjetno na tem opravila več dela.

Kasneje sem Ružo Pogorski peljala domov.
Molčala sem v svojih mislih kot naprimer: naredijo takim starim likom obdukcijo?
Kaj, če se mu vidijo drobci koke v nosnicah?
Bo ta Ervin rekel, da sem mu to jaz prinesla? Ne, ne, sem pomislila, ne bo. Ne bo še sebe vmešal. Ampak, če bo že moral … Mogoče bo natolkel, da sem se jaz družila z Maronom. Da sem ga prevažala, da me je klical Mica … Ampak, pizda materina, ni mu jim treba nič natolči. Jaz sem Marona zjutraj poklicala, naj me počaka pred zgradbo, moj klic je bil verjetno zadnji.
Bom rekla, da mi je to dal brat? Pa saj tega ne morem reči.
Ampak, če bi vrtali okoli mene, bi verjetno sami ugotovili. Dvomim, da je moj leni brat zelo previden.

Z Ružo Pogorski sem ustavila pred njenim domom, potem pa sem tudi sama izstopila, da bi ji pomagala izstopiti iz Tvinga in jo pospremila v zgradbo do dvigala.
Tu me je pogledala in rekla: “Greš gor?”
Običajno so me to spraševali frajerji.
Rečem: “Na pijačo?”
Ona reče: “Hej! Ne me vikat.”
Malo sem sprostila držo. Nekakšna zategnjenost po vsem skupaj.
“Ej,” reče, “ej? Dan je pravšnji, da se ga napijeva, ne?” In temu se nasmeje, tako brez pol zoba, prvič danes.

Ko sva vstopili v stanovanje, sem videla, da ima mucka. Njemu se je, za razliko od prej, smehljala z resničnim veseljem. Sedla je in si ga vzela na krilo. Povedala je, da ga je našla pred dnevi na prometni cesti, ko je razmišljala, da se ne splača živeti. Rekla je, da ga sploh ni nameravala vzeti, a ji preprosto ni pustil izbire tam na robu prometne ceste.
Nisem imela jebene izbire, je rekla.
Gledala sem jo, njo in sivobelega mucka, ki je, zdi se, užival na njenem krilu, in kot bi se mi vračal dih.
Kot da se je malo zvedrilo. Mislim, resnično, dan je bil sončen.

Advertisements

Još jedan korak pa smo na sigurnom

Robert Perišić

Brat mi je našao taj poslić. On se hvalio da je dobar s tim redateljem, Ervinom. Mislim, nije taj snimao samo reklame, snimio i jedan film, po tome je bio kao poznat. Mislim, malo je ljudi gledalo taj njegov film i, kako da kažem, nije bio poznat baš striktno po tome, niti je dobio neke nagrade, ali ja sam ipak znala za njega iz ženskih časopisa jer je bio zgodan i njega se pratilo tamo; ono, znala sam s kim je sve hodao. Sad je bio s jednom televizijskom voditeljicom koju se također pratilo u magazinima. Bili su prilično hit par.
Za njega bi uvijek napisali – filmski redatelj, filmaš, a ne redatelj reklama.
I moj brat, kako je znao da ja to sve pratim, i kazalište i domaći film, čemu se on uvijek čudio, kao i drugi u kvartu, pitao me jednom: “Kakav je film od onog režisera, Ervina, znaš na kojeg mislim?”
Činilo se da mu ne zna ni prezime.
“Onako. Malo zbrkan, ali kao moderan. Otkud ti on?”
“Pa…. ja sam okej s njim.”
“Ma daj. Jesi siguran da je to taj?”
“Ma kažem ti, jebote. Pa nisam ja neka pička koja bi to izmišljala”, skoro da je planuo.
“Okej, okej”, rekla sam. Malo sam ga podbadala: “Pa ajde me ubaci negdje. Mislim, ako si dobar s njim. Ono, da budem asistent nečega.”
On me pogleda pa reče: “A jel? A čega, molim te? Šta ti znaš radit?”
“Pa ono, kostimografija, recimo.”
“Misliš, ako se blesavo oblačiš da bi mogla to bit?”
“Pa mogla bi.”

I stvarno, ovo je već treća reklama u kojoj sam asistent nečega.
Kao asistent kostimografa, ali i svega drugoga.
Ovih dana i vozim stare glumce jer snimamo reklamu s njima. A vozim ih s autom od djeda. Mislim, taj auto je u zadnje vrijeme non-stop kod mene, a djed me zove kad ga treba negdje voziti, jer već i on kuži da je dekoncentriran. Sad smo u toj šemi, ja imam njegova auto i tako… Ispada da non-stop razvozim starce po gradu.

Snimamo reklamu za osiguravateljsku kuću koja velikim koracima ulazi u naše tržište. Mislim, već je ušla, svi su čuli za njih, ali treba još.
Očito imaju neku novu ponudu za penzionere jer su uzeli stare glumce. Ili je možda u pitanju neka fora? Vidjela sam nedavno reklamu za super brzi internet gdje su također glumili starci i bilo je to humoristično. Kao, gle, i njima treba internet. Bili su odjeveni pomalo pankerski u toj reklami, no naši su glumci ipak normalno odjeveni, dosta fino, kao da imaju novaca, pa možda to nije humor.
Ili ipak jest?
Ne znam, nemam pojma koji će tekst ići u ofu, meni to ne govore, a nije čak ni da me toliko zanima. Imam dojam da su stare glumce dobili jeftino – kao i mene naravno – jer je Ruža Pogorski, stara kazališna glumica, preda mnom komentirala dvije menadžerice iz te firme koje se bez razloga motaju po setu.
Ruža mi kaže: Jebate, za ovu siću što daju, još se s njima moram i ljubakat… A, gle, Ervina! Vidiš ti tu frendli spiku, tu naklonost, to razumijevanje svega. Mislim, ja volim kad su ljudi tolerantni. Ali nije to to. On jednostavno laže. A tako je mlad, jebate.
Bilo mi malo čudno čuti je kako psuje, pamtim je iz kazališta, iz neke klasike. Nije ona bila puno po televiziji, nije bila taj tip, ali u kazalištu je bila top.
Nije joj uopće dobro. Nedavno je pala, natukla kuk i razbila zub, jedinicu, meni je čudno što je uopće došla u tom stanju, a i ovaj Ervin je malo zinuo kad ju je takvu vidio. Valjda je bilo kasno da je mijenja, ili je bio milostiv, jer očito joj treba lova. A ovaj stari majmun, Leo Maron, nekadašnji Brando te generacije, on se pravi da to ne vidi, ili stvarno ne vidi da je Ruži pukao zub, i par puta joj nakon scene veli: “Pa kaj ti frfljaš?”
Mislim, majmun, ali posebne vrste… Luđak, baš, ono, ti uopće ne znaš što on sve može reći. Ima, mislim, preko sedam banki, i on se praktički meni upucavao dok sam ga vozila. Mica, ovo, mica, ono, kakav je život, sere li ga sere, ali nije ljiga-ljiga, nego neki koji kao zna da je ljiga i već to amortizira ludorijama kao ono kad je na svakom križanju vikao “Paziii!” i onda u smijeh… I stvarno izgleda nevjerojatno za te godine, totalno fit, stari luđak, ali ipak me nervira kako Ružu pegla – Pa kaj ti frfljaš? Pa daj se ispravi, ti si mlađa od mene, ne?
Nisi?
Ma daj?
Pa ti si mlađa!
Možda stvarno izravnava nešto s njom, čak to pomisliš – da je bilo nešto nekad, da ga je nekad otkantala pa joj vraća. A možda i nije bilo ništa posebno, jer kad malo pogledaš, tako on sa svima. Ove dvije direktorice ga obožavaju, a on samo što ih ne uhvati za dupe, cerekaju se s njim, a on im u biti svašta govori, čak i tu osiguravateljsku kuću vrijeđa i sve, a one se cerekaju. Ono, ne znaš je li tip okej ili je užas; i jedno i drugo.

E sad, snima se: oni kao hodaju, tu se snimaju njihove noge, nesigurni starački koračići, naročito njezini su nesigurni, i onda su točno pred vratima te slavne osiguravateljske kuće, gdje Maron kaže Ruži: “Još jedan korak pa smo na sigurnom.” A ona ga gleda puna povjerenja.
Glas mu je prvi put ispao malo hrapav.
Ponavljali su drugi put tu njegovu rečenicu i njezin pogled povjerenja.
Ovaj put je rekao čistim glasom, možda malo preizražajno, kao da govori Shakespearea, ali valjda je to ispalo točno kako treba biti u reklami za osiguranje jer je Ervin dvaput kimnuo.

I onda Maron – padne.
Nemoguće da je to u scenariju, pomislih.
Ne, to nije bilo u scenariju, vidjela sam po Ervinu koji je zurio otvorenih usta.
Frka.
Okupili su se oko njega na podu.
Hitna je došla brzo, bili smo, srećom, nedaleko od bolnice. Otišli su s njim.
Ja sam pokušavala prevrtjeti film unatrag dok se zvuk sirene udaljavao.
Jesu li Ervin i Maron odnekud došli zajedno prije snimanja scene? Jesam li to vidjela?
Nešto grozno mi je palo na pamet. Groznije od toga da Maron umre. Ima još groznije. Da, kad bi to imalo neke veze sa mnom, onda bi to bilo još groznije.

Jer – kako je moj brat, koji je gledao samo akcione filmove, znao Ervina?
To mi se razjasnilo zbog njegove lijenosti. Kad smo bili radili prvu reklamu, brat je došao sa mnom, mislim, okej je on, došao je sa mnom, ustao se, da me upozna s Ervinom. A onda mi je idući put to uvalio. Mali, mali paketić.
Što je unutra?, pitala sam tada.
A što misliš?
Ma daj! Ti dilaš?!
Gle, to je samo za njega, frendovski. Jer znam ljude koji imaju, a on ih ne zna.
Neću ja ništa nositi.
Gle nje. Njemu to pomaže u koncentraciji.
Aha.
Izoštri ga, kaže. Baš tako kaže, izoštri.
Nosi mu ti to.
Ne mogu, ne stignem.
Ne da se tebi ustajati.
Pa fakat rano počinju… Ej, sredio ti posao, a teško ti ponijeti. Pa nije neki teret, bogamu.
Nije teret, nego…
Ej, on će dost popizdit ako ne doneseš, a ja ne mogu stići ujutro, fakat. Pa, jebote, tko će tebe u 8 ujutro gledati dok se voziš do tamo? Samo mu daj. Voziš to deset minuta, jebote. U čemu je problem?

Pokušavala sam prevrtjeti film unatrag.
Ma, da, došli su zajedno odnekud sa strane Ervin i Maron prije scene.
Je li on dopustio Maronu da se također izoštri? Stari je izgledao fit, ali…
Da, stari luđak bi sigurno probao. Osim toga, možda se on drogirao i prije trideset godina… Možda je kužio sve to, možda je jedan gram bio za njega… Samo mi tako mozak radi, pa opet vrtim film unatrag, i više ne znam jesam li sigurna da su zajedno došli sa strane. Nisam 100%, nisam svjesno pratila, tko je znao da će to biti važno… Možda iz straha… umišljam…

Dok smo raspremali set, prišla sam Ervinu.
“Jel ti znaš što mu je? Mislim… ovaj… je li znaš što mu je bilo?”
On me pogleda kao da mi više nikad u životu ne bi trebalo pasti na pamet da ga to upitam.
Reče: “Nemam jebenog pojma!” Uzdahnuo je, i procijedio kroz zube: “I nemoj mi tu šaptati. Odmakni se.”

Gledala sam ga. Je li normalno da ga je to pitanje iznerviralo?

Možda.

Odmaknula sam se i stajala smeteno sa strane.
Ervin me još jednim bljeskom pogleda kao da kaže: miči se, čovječe, što si tu zinula…
Glupa sam, pomislih. Moram raditi nešto, ne biti uočljiva, nestati odavde da me nitko ne zapamti – što mi je, sve dosad, prilično uspijevalo. Maron me zvao Mica, Ruža me zvala Mala… Zna li tu itko kako se zovem?

Čula sam kako jedna menadžerica govori drugoj: “Ako umre, ne možemo imati tu reklamu.”
Ova druga joj veli: “Ali kako, pa platili smo.”
Malo su već slabije pazile je li ih se čuje.
“Jebote, ne možemo imati reklamu za sigurnost s tipom koji je umro, na snimanju. Bolje da čekamo da se sve zaboravi.”
“Misliš?”, rekla je, tronuto, ova koja je valjda više radila na tome.

Vozila sam poslije kući Ružu Pogorski.
Ja sam šutjela, u svojim mislima, poput: je li takvim starim likova rade obdukciju?
Što ako mu se vide zrnca koke u nosnicama?
Hoće li ovaj Ervin reći da sam mu to ja donijela? Ne, ne pomislih, neće. Pa neće on sebe umiješati. Ali, ako baš bude morao… On će možda natuknuti kako sam se ja družila s Maronom. Da sam ga vozila, da me zvao Mica… Ali, u pičku materinu, ne mora im on ništa natuknuti. Pa ja sam Marona jutros nazvala da siđe ispred zgrade, moj poziv mu je vjerojatno zadnji.
Hoću li ja reći da mi je to dao brat? Pa ne mogu to reći.
Ali ako bi čačkali oko mene, to bi vjerojatno i sami shvatili. Sumnjam da je moj lijeni brat jako oprezan.

Stala sam Ruži Pogorski kod njenog stana, onda sam i ja izašla da joj pomognem da izađe iz Tvinga, pa je otpratila u zagradu, do lifta.
Tu me pogledala i rekla: “Hoćeš gore?”
To su mi obično govorili frajeri.
Rekoh: “Na piće?”
Ona reče: “Ej! Ne govori mi vi.”
Malo sam ustuknula. Neka ukočenost nakon svega.
“Ej”, reče ona, “Ej? Dan je baš za napiti se, zar ne?” I nasmije se tome, onako bez pola zuba, prvi put danas.

Kad smo ušli u stan vidjela sam da ima mačića. Njemu se, za razliku od prije, smiješila sa stvarnim veseljem. Sjela je i stavila ga u krilo. Reče kako ga je našla prije nekoliko dana, na prometnoj cesti, dok je razmišljala o tome kako se ne isplati živjeti. Reče kako ga uopće nije planirala uzeti, ali joj naprosto nije dao izbora, tamo na rubu prometne ceste.
Nije bilo jebenog izbora, rekla je.
Gledala sam je, nju i mačića, sivo-bijelog, koji je, čini se, uživao u njezinom krilu, i kao da mi je dolazio dah.
Kao da se malo razvedrilo. Mislim, realno, dan i jest bio sunčan.

50 odtenkov smrti

Renato Bratkovič

 

Sonce je žgalo z vso močjo. Zagorela visoka in vitka črnolaska se je prepirala s tipom. Govorila sta enega tistih jezikov, ki zvenijo, kot bi govoril vzvratno, najbrž madžarsko ali romunsko. Tip je nervozno srkal vodo iz plastenke.
Miro jo je opazoval skoz sončna očala in se pretvarjal, da bere. Čez mednožje je imel nemarno vrženo brisačo. Bila je napeta, zdelo se mu je, da pod bakreno kožo kar čuti njene čvrste mišice. Taša je bila včasih takšna. Potem se je zapustila. Sicer se še zmeraj pogosto zgodi, da ji kdo reče, da zares dobro zgleda za svoja leta, takrat Miro vedno doda “za svoja leta plus deset, hehe”.
Ker očitno nea bereš, me lahko namažeš po hrbtu! mu je rekla Taša, ki je pol metra stran od njega ležala na trebuhu, zgoraj brez, in mu pomolila olje za sončenje.
Kak to misliš “očitno nea bereš”? je vprašal Miro in nejevoljno pograbil plastenko, ne da bi odtrgal pogled od črnolaske.
Že pol ure nisi obrno strani …
Miro je spustil 50 odtenkov sive, ki mu jo je v roke porinila Taša, preden so šli na morje, in odvil čep. Začel ji je nanašati olje na vrat, ramena in hrbet. Ko ji ga je vtiral, so se mu prsti vdirali v mehkobo njenih maščobnih blazin. Ja, včasih je bila napeta, čvrsta, mišičasta. Ko ga je prvič zajahala na faksu, je imela rit trdo kot kamen. Bilo mu je všeč, ko jo je objemal z dlanmi in jo vlekel k sebi. Zdaj je bila okoli bokov mehka. Z roko ji je segel pod rob kopalk, vendar ne pregloboko.
Mišice so ji po dveh desetletjih vsakodnevnega deseturnega dela v oddelku za raziskave in razvoj mednarodne visokotehnološke multinacionalke in dvojnem porodu čisto splahnele. Prekrili so jih številni visokokalorični hitri obroki. In nenehni tolažilni prigrizki, ker Miro do nje ni bil več takšen, kot je bil včasih.
To najbrž ni namenjeno meni, ali? je vprašala Taša.
Kaj točno misliš?
Dvigno se ti je?
Ne da bi opazil, mu je brisača zdrsnila in izboklina na kopalkah je bila vidna iz letala.
Ja, komu pa?! je rekel Miro in jo plosknil po mehki riti, ki je nežno vzvalovila proti hrbtu.
Probaj to prihranit do večera! je odvrnila.
Muie!!! je zavpila črnolaska, da jo je slišalo pol plaže, vstala in se s hitrimi koraki odpravila v kafič, Miro pa bi stavil desno jajce, da ga je v mimohodu pogledala.
Taši je vrnil plastenko in se par minut delal, da nadaljuje z branjem, potem pa je začel brskati po torbi. Pretvarjal se je, da išče pir, ki ga je spil že pred eno uro. Potegnil je denarnico in si jo zataknil za kopalke.
Na en pir grem.
Spet? je vprašala Taša, ki se je razmazovala po joških in valovitem trebuhu.
Kak spet? Vročina ubija, na dopustu sem. Menda si bom privoščo mrzl pir na morju, alkaj?
Aja, oprostite, gospod, vi ste na dopustu, kako smo lahko pozabili! Ki sta pa mala dva?
Miro se je ozrl naokoli, otroka sta v peskovniku nekaj gradila iz peska.
Fse pod kontrolo, je rekel Miro in se odpravil za črnolasko.

Za krožnim šankom se je namestil tako, da je imel pod nadzorom tako črnolasko kot Tašo na plaži.
Vlko točeno, je rekel, ko ga je natakarica prijazno vprašala, kaj bo. Pa kaj bo gospodična nasproti mene, je dodal, tako da je črnolaska videla, da kaže na njo. Vprašujoče ga je pogledala. Naročila si je nekaj, kar po imenu bolj spominja na motorno olje kot na pijačo, in se premaknila k Miru.
Tenkju, mister, je rekla in dvignila kozarec.
Jor velkam, mis …, je rekel Miro in trčil vanj s svojim vrčkom. Mis …?
Anamaria, je rekla črnolaska in se mu nasmehnila. Miro je preveril, če ga Taša gleda, a je njena pozornost bila usmerjena bogvekam.
Najs vju … je rekel.
Anamaria se je s pogledom sprehodila po obali in pokimala.
Aj min ju, je rekel in se ji nasmehnil.
Ar ju aloun hir, je vprašala Anamaria.
Jee, je, šur. Ju?
Nou … Uit a bojfrend. Ui brouk ap.
Kul … Aj min, ajm sori. Miro je nerodno skimal z glavo.
Uel, hi iz … Hiz e dik, ju nou.
Je, hi šur iz if hi brouk ap uit ju. Čirs, Anamaria.
Čirs …?
Miro. Ajm Miro.
Uat du ju du for e living, Miro?
Miro je malo pomislil, jo dobro premeril ― bakrena mačka, mmmm ― in preveril Tašo. Ajm e profešnal fotografer. Aj fotograf bjutiful grls. Bjutiful nejkid grls.
Anamaria je privzdignila obrv.
Ou, rili?
Miro je pokimal in nakazal natakarici, naj prinese novo rundo.
End vud ju tejk a foto of mi? Nejkid?
Of ju? Olvejz, Anamaria, olvejz, je samozavestno pokimal, ko sta dobila novo pijačo. Bat aj hev to … inspekt ju frst. Bifor aj bring maj kemera uit mi, ju nou.
Miro je spet začutil otrdlino med nogami, zato se je skušal zamotiti, tako da je pogledal, kje je Taša. Ni je bilo na brisači, zato je začel z očmi panično begati naokoli.
Iz evriting okej, Miro?
Je, šur, džast … V tistem jo je videl sklonjeno v peskovniku, dvignila se je in dvojčka za roki odpeljala proti najplitkejšemu delu vode. Sedla je v vodo in se ozrla naokoli. Ne more ga videti, je ugotovil pomirjen.
Aj šud rili si jor badi uidaut …
Ju min uidaut suimingsut?
Igzekli, Anamaria! Bat … Uat abaut jor bojfrend?
Fak Bogdan, lec du it!
Du uat, je vprašal Miro. Ajm not šur I uant to fak jor bojfrend!
Ček if ajm gud tu bi e model?
Miro si ga je namestil v kopalkah in pomignil natakarici za račun.

Anamaria ga je odpeljala do prikolice. Miro se je še zadnjič previdno ozrl naokoli, potem pa vstopil za njo.
Iz hladilnika je vzela pločevinko Silvane in jo počila predenj.
Šah! je rekel Miro, se zarežal in jo odprl.
Po treh pirih je bil čisto sproščen, Taše ni bilo nikjer. Počutil se je kot sveta vladar.
Anamaria je sedela zraven njega in si okoli prsta ene roke ovijala pramen las, s prsti druge pa bobnala po površini mize. Miro jo je ustavil s svojo dlanjo. S palcem je zlezel pod njeno dlan in si jo počasi ponesel na otrdlino v kopalkah. Čez Anamariin obraz se je razlezel nasmeh. Poljubila ga je in z roko smuknila pod njegove kopalke.
Nežno se je poigravala z njim, Miro pa je začutil, da potrebuje še en pir. Dvignil je prazno pločevinko in jo stresel.
Ju uana bir nau?!
Miro je naredil nedolžen izraz na obrazu in zmignil z rameni:
Džast uan mor?
Anamaria je zavila z očmi in mu prinesla še en pir. Miro ga je pograbil in si ga začel hlastno nalivati v usta, Anamaria pa si je snela modrc in odvezala kopalke, da so ji zdrsnile z bokov. Miru se je zaletelo ― med nogami je imela džunglo, kakršne še v življenju ni videl.
Uat ar ju lukin et? Did ju šit in jor penc?
Miro si je vlil preostanek piva in odkimal. Anamaria se je izzivalno prizibala k njemu in ga prijela za roke. S počasnimi, skoraj plesnimi gibi ga je povlekla k sebi, ga obrnila okoli sebe in porinila na posteljo. Potegnila mu je kopalke z bokov. Potegnila mu ga je.
Miro je v ekstazi s prsti krčevito objemal njeno glavo in jo privijal k sebi, da se je na trenutke zdelo, da bo punca bruhnila, ampak to v tem trenutku ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da mu …
V tistem so se vrata prikolice s truščem odprla, ni prišlo Miru, ampak je k njemu prišel nabildani tip, ki je očitno želel konstruktivno zaključiti prepir z Anamario na plaži.
Ce pula mea faci?! je zakričal, odrinil Anamario in dvignil Mira kot otroka, ga zasukal okoli osi in brcnil v rit, da ga je zabilo v steno. Prikolica se je stresla.
Anamarija je zavpila Bogdan!
Miro je zaječal, tip pa ni odnehal. Obnil ga je in ga boksnil na gobec, da se je za trenutek znašel v objemu teme. Potem ni nehal tolči, ne glede na to, kam je padlo.
Miro je imel polna usta krvi, v glavi mu je zvonilo, najprej je videl vse rdeče, potem pa samo še črno. Zvok se je počasi oddaljavel v neko drugo dimenzijo, Anamaria pa ga očitno ni niti poskusila ubraniti.

Najprej je bil pošasten glavobol. Sledila je zvočna podlaga prvih romarjev na plažo in zaslepljujoča svetloba v enem očesu, ker drugega ni mogel odpreti. Dvignil se je v sedeči položaj in se naslonil na nekaj trdega. Keson za smeti! Nabildani romunski pizdun ga je deponiral na ekološki otok!
Počasi se je skobacal na noge in se opotekel, ne da bi pravzaprav vedel, v katero smer bi moral iti. Pogledal je naokoli in se za silo zorientiral proti skupnim kopalnicam.
Punca, ki si je umivala zobe, je zavihala nos in se mu umaknila.
Stopil je v kabino in se začel polivati s hladno vodo, da bi prišel k sebi. Kaj naj reče Taši? In kako dolgo je bil odsoten?

Grizla si je ustnice in nekaj časa ni rekla nič. Mu je verjela? Bil je še kar prepričljiv. Denarnice ni imel več v kopalkah, v njej pa razen drobiža za pir in sladoled itak ni imel nič drugega. Nektarina namesto očesa je bila avtentična. Ampak bilo je še nekaj. Najbrž izraz, v katerem se je naivnost otroka mešala z bebavostjo tipa na pragu krize srednjih let …
Brez besed si ga je privila k prsim in ga nekaj časa držala v objemu.
Se pravi, da ne bova klicala policije?
Odkimal je.
In danes torej ne greš na plažo?
Na plažooooooo! sta zavpila dvojčka in poletela iz prikolice.
Ne vem, je rekel.
No, če si premisliš, pridi za nami.
Nekaj časa je skozi odprta vrata gledal za njimi, potem si je nataknil sončna očala in kapo, pograbil 50 odtenkov sive in si čez ramo vrgel brisačo.

Bila sta na istem mestu kot včeraj. Nista se prepirala. Naprotno, delovala sta kot sveže zaljubljen par.
Miro ju ni izpustil iz oči. Zleknil se je v ležalnik poleg Taše, prekrižal noge in si obraz zakril s knjigo.
Pizdun se je nalival z vodo iz litrske plastenke in dajal vtis, kot da je nekaj več. Prideš ti še na vrsto!
Miro je iz torbe potegnil pir in strmel vanj čez knjigo.
Tip je vstal in z izbočenimi prsmi kot polnjen puran zakorakal proti vecejem. Miro je pogledal Anamario, ki je s hrbtom proti njemu strmela nekam v obzorje. Pogledal je Tašo, ki je zadremala. Otroka sta se igrala v peskovniku in jima je dol viselo za vse.
Miro je odložil pločevinko in se počasi dvignil. Knjigo je odložil na ležalnik, potem pa si je premislil in jo vzel s sabo. Stopal je za tipom in pazil, da je držal razdaljo.
Pred vhodom na vece je obstal in previdno pogledal noter: našel ga je, kako stoji pred scalnikom in se preteguje. Potegnil ga je iz kopalk in začel zalivati. S curkom je nekaj risal in si zadovoljno mrmral predse.
Miro ga je potrepljal po rami in se mu nasmehnil s stisnjenimi zobmi, ko ga je tip presenečeno pogledal. Z obema rokama je zgrabil 50 odtenkov sive in z vso silo zamahnil, preden bi tip lahko rekel Ha?
Ena! je rekel Miro in udaril znova. Dva!
Tip je stal in skušal skapirati, kaj se dogaja, ali pa ga pospraviti nazaj v kopalke, vmes pa je dobil že tretji in četri udarec. Po petem je padel na kolena. Miro je tolkel in štel in pri tem neizmerno užival. Tip se je zložil po tleh, Miro pa ga je vsekal že dvajsetič.
Z mano se nea zajebavaš, ti je jasno?
Tip ni niti pisnil.
Enaindvajset, dvaindvajset, triindvajset. A ni ti jasno? Štiriindvajset! No, potem pa ti bom to vbil! V! Gla! Vo! Devetindvajset, trideset. Kak je že reko tisti … Kniga je orožje. Enaintrideset, dvaintrideset. Vzemi jo v roke, hahaha! Triintrideset.
Miro je tolkel kot zmešan.
In, če pomislim, da so vsi govorili, kak je to zanič knjiga!
Preštel je do petdeset, ko je bil tip zdelan kot prejšnji dan on.
Miro se je dvignil in si pretegnil hrbtenico. Pokončno kot prej Romun je odkorakal nazaj, se zleknil v ležalnik in si odprl pločevinko, ki ga je še vedno zvesto čakala.
Taša ga je začudeno pogledala, Miro pa ji je molče nazdravil.
Je vredi kniga?
Ni slaba, mogoče bi samo naslov lahko bil drugačn. Recimo 50 odtenkov smrti?
Ta kniga nima nič s smrtjo.
Miro se je ozrl proti vecejem in tip se je res primajal ven. Videti je bilo, da mu ni nič jasno, ampak zmazal se bo.
Miro je zmignil z rameni in se udobno namestil.
Anamaria je pogledala proti vecejem in se pognala proti Bogdanu. Miro bi stavil levo jajce, da ga je pogledala, ko je šibala mimo.

Opomba: v tej zgodbi v resnici ni bila poškodovana nobena knjiga!
Še ena opomba: nisem prebral petdesetih odtenkov sive …

Neskončna noč

Marko Popović

Zbudil sem se, takoj ko sem zaslišal odklepanje vrat. Srce se mi je zmeraj tako odzvalo na ta zvok. Pobral sem mobilca in pogledal na zaslon. 01:17. Prišel je ob najslabšem možnem času: prepozno, da bi bil trezen, prezgodaj, da bi bil utrujen. Najboljše, če sploh ne bi prišel. Zakaj ni spet spal pri babici in dedku?
„Je ata?“ je zašepetala sestra. V temi nisem videl njenega obraza, sem pa čutil, da ji srce razbija kot meni.
„Je, spi. Vse bo v redu,“ sem prepričeval bolj sebe kot njo. Nikogar nisem prepričal.
„Grem lahko k tebi v posteljo?“ je vprašala. „Prosim te!“
Nerad sem ji dovolil. Sem njen starejši brat, ki ima enajst let. Ko to pove ona, zveni veliko. Enkrat sem jo videl, kako se je izprsila pred deklico v parku, ki je bila za glavo višja od nje: „Moj brat ima enajst let!“
Stisnila se je k meni in se pokrila z odejo.
„Prosim te, ne hodi tja!“ je rekla.
„Ne bom, ne boj se,“ sem jo spet nalagal. Vedel sem, kako se je bala. Ampak bal sem se tudi sam. Bal sem se, da bom moral iti, če …
Ne, najbrž ne bo.
Oče je bil tih. Ni kričal in vpil na mamo. Slišala sva, da je iskal hrano. Slišala sva, kako mu mama pripravlja mizo in sprašuje, če bo jogurt ali mleko.
Potem dolgo nisva slišala nič, razen zvoka televizorja. Neka neumna resničnostna oddaja, na katero se je navlekla mama.
„No, vidiš, da je vse v redu,“ sem šepnil sestri.
Še bolj se je stisnila k meni. Ne, še vedno ni v redu. Oba sva to vedela. Varno je, šele ko oče leže in slišiva, kako smrči.
Bo že? sem pomislil in še enkrat preveril zaslon mobilca. 01:47. Kmalu zatem je oče vstal od mize in se napotil proti spalnici.
„Utišaj televizor,“ je rekel mimogrede.
Sekunde so minevale. Resničnostna oddaja ni bila tišja. Ga mama ni slišala? Ali ni našla daljinca?
Sestra me je stisnila za roko.
„Sem rekel, da stišaj to sranje!“ je zavpil oče. Zmeraj se je začelo tako, z neko neumno malenkostjo. Hrana je bila preslana, okno preveč odprto, televizor preglasen. Mama je končno ugasnila, a je bilo že prepozno.
Oče je že tulil, kako se nikdar ne more odpočiti, ko pride domov. Zmeraj hrup. Otroci preglasni ali mama preveč navija teve. Mama se je opravičevala, da je založila daljinca. Zakaj to počne, sem pomislil. Zakaj se preprosto ne umakne, ko začne vpiti? Nikdar ga ni umirila. Niti zdaj.
Sledil je udarec, najbrž klofuta. Mama je zakričala.
Sestra me je prijela za obe roki.
„Ne hodi, prosim te!“
Obstal sem. Najbolj zaradi strahu. Ko sem zadnjič priskočil mami na pomoč, me je oče pretepel s kablom. Po tistem tri dni nisem šel v šolo. Pri sebi sem molil, da bi se vse hitro končalo. Oče se bo nanjo še malo zdrl in odšel spat.
Ni se končalo. Oče je vpil vedno glasneje, mama ga je zaman prosila, naj neha. Potem se je stekla skrit v kuhinjo. Šel je za njo. Slišal sem, kako jo je ujel in udaril.
Ne, ne smem ostati v sobi. Moram pomagati mami. Jaz sem njen veliki sin.
„Ne hodi, prosim te!“ je sestra vpila skozi solze.
„Moram!“ sem ji rekel. „Ti počakaj tukaj.“
Takrat sem slišal, da se je nekaj razbilo. Poletel sem iz sobe in videl mamo, kako je ležala ob pomivalnem stroju, skrita pod kuhinjsko mizo, da so se ji videle samo noge.
„Mama!“ sem kriknil. Ni se premaknila.
Šel sem proti njej, a mi je oče zaprl pot. Srajco je imel raztrgano, obraz pa rdeč od sledi nohtov.
„Kaj si naredil mami?“ sem vprašal.
„Kaj te briga?“ je rekel in se mi približal. Ne, ne spet. Moral sem se zaščiti, nekaj vzeti. Pomislil sem na valjar, a je bil predaleč. Potem sem na mizi zagledal veliki kuhinjski nož. Zgrabil sem ga in ga pomolil proti njemu.
„Stran od mene!” sem zavpil.
Oče se je zasmejal.
„Nikdar ne seži po orožju,” je rekel. „Če ga nisi pripravljen uporabiti.”
Telo mi je drhtelo, ko sem stiskal ročaj noža in počasi stopal nazaj. Zakaj mama ne vstane?
„Mama!” sem zavpil še enkrat. Zaman.
Oče se mi je približal.
„Daj, piči me,” je tiho rekel. Nikdar ni tako govoril. Običajno je tudi name tulil kot na mamo, klel in me žalil, grozil, da me bo zabrisal iz stanovanja. Nikdar ni bil tako miren.
„Ne bližaj se mi!” sem zavpil. „Zares te bom zabodel!”
Spet se je nasmehnil.
„In kam me boš zabodel? V srce, trebuh, vrat? Kam?”
Odkimal sem. Nisem ga hotel raniti. Hotel sem samo, da gre in se nikdar več ne vrne. To ni več moj oče. To že zdavnaj ni več tisti človek, ki me je nosil na ramenih in mi bral zgodbe pred spanjem. Ne spomnim se več, kdaj je začel piti in se spremenil v takega nasilneža.
S ceste so se slišale sirene. Na srečo smo živeli v šestnajstnadstropnem bloku in nekdo od sosedov je gotovo slišal hrup in poklical policijo.
„Preveč kolebaš,” mi je rekel oče, kot bi me učil voziti kolo. „Hitreje moraš napasti.”
S hrbtom sem se zaletel v predalnik. Svetilka je padla in se razbila na parketu. Samo za trenutek sem odmaknil pogled. Bilo je dovolj. Oče me je zgrabil za roko in stisnil tako močno, da je dlan ostala brez krvi. Spustil sem nož. Dal mi je klofuto. In še eno. Padel sem po tleh. Kri mi je tekla iz nosa, v želodcu se mi je obračalo, kot da bom vsak trenutek bruhal. Skozi motno sliko očetovega obraza sta se prebijala zadah po alkoholu in njegov neznosno miren glas:
„Zdaj te bom naučil, kako se uporablja nož.”
Zgrabil me je za roko in jo dvignil. Potem je vzel nož, razširil noge in usmeril rezilo proti meni. Me bo zares ranil? sem pomislil. Tolikokrat me je pretepel, a zdaj sem se ga prvič zares bal.
„Prvič, ko vstopiš v boj, glej nasprotniku zmeraj v oči!” je govoril, medtem ko sem kot hipnotiziran zrl v rezilo noža, ki se je bleščal v šibki sobni svetlobi. Pomislil sem na mamo. Če jo je ubil, bo tudi mene in sestro? Na netu sem bral o takih primerih. Oče pride domov in pobije celo družino.
Tedaj sem zaslišal zvonec in udarce po vratih.
„Odprite! Policija!”
Trenutek upanja je trajal prekratko. Oče me je stisnil ob zid.
„Drugič, odločiti se moraš, kam in kako boš napadel!”
Nož je bil komaj par centimetrov stran od mene.
Udarci po vratih so postajali močnejši.
„Policija! Odpri!”
„In tretjič, ne smeš se izdati. Moraš fintirati. Spustiš se nazdol …”
Oče je zamahnil nizko, kot da me bo zabodel v trebuh. Nagonsko sem se zaščitil z dlanmi, on pa je hitro dvignil roko.
„Potem pa udariš od zgoraj!”
Zdaj ni bilo več zaščite. Rezilo noža je šlo naravnost proti mojim prsim.
Slišal sem, kako ključavnica popušča, a bilo je prepozno.
Začutil sem udarec točno nad srcem. Mehur se mi je izpraznil. Vsa tekočina je stekla iz mene čez moge. Bolečina se mi je širila po telesu. A bila je pretopa in prešibka. Spustil sem pogled in na prsih zagledal očetov kazalec.
Stari šolski trik. Nekdo dvigne svinčnik, kot da te bo zabodel, v zadnjem hipu pa spusti svinčnik in te piči s kazalcem.
Oče me je gledal resno.
„No, nečesa si se naučil,” je rekel, ko so se vrata odprla in sta se dva policaja znašla v stanovanju. Enega sem takoj prepoznal. Bil je že pri nas, tudi takrat zaradi klica soseda. Oče mu je rekel, da gre za malo hujši prepir. Mama je potrdila. Imela je majhno ranico na zgornji ustnici.
Zdaj je nepremično ležala na tleh. Policaj je pokleknil zraven nje.
Njegov kolega je nameril s pištolo v očeta.
„Odvrzi orožje in roke gor!”
Oče je ubogal brez ugovora. Policaj mu je nataknil lisice.
Sestra je pritekla k meni in se oprijela moje noge.
Spet sem zadihal in začutil, da se mi moči vračajo. Šla sva k mami in pokleknila zraven nje. Oči je imela zaprte, kri ji je tekla iz arkade. Policaj ji je otipal utrip.
„Srce deluje normalno,” je rekel. „Zaradi udarca je izgubila zavest.”
Stisnil sem jo za roko. Nekaj sem ji hotel reči, a sem imel v grlu cmok velikosti teniške žogice. Niti zajokati nisem mogel.
„Si dobro?” me je vprašal policaj. Pokimal sem. Policaj je šel v kopalnico in mi prinesel toaletni papir, da bi si obrisal kri z obraza. Potem naju je s sestro objel.
„Vse bo v redu,” nama je rekel. „Ne bojta se.”
Nisem se bal. Niti takrat, ko so odpeljali očeta, niti, ko je mama končno prišla k zavesti, niti, ko nam je policaj razlagal, kako moramo izpolniti prijavo in kako nas bo država zaščitila, niti, ko je končno zapustil naše stanovanje, niti, ko smo mama, sestra in jaz sedeli na trosedu in molčali, niti, ko sem stal ob oknu in gledal v noč, niti, ko se je končno pojavilo sonce.
Ves čas sem bil popolnoma miren, ker sem vedel, da je zdaj zares konec.
Vedel sem, da naslednjič ne bom kolebal.

Beskrajna noć

Marko Popović

Probudio sam se čim sam čuo otključavanje vrata. Moje srce je uvek reagovalo na taj zvuk. Podigao sam mobilni sa poda i pogledao u ekran. 01:17. Došao je u najgore vreme: prekasno da bi bio trezan, a prerano da bi bio umoran. Najbolje bi bilo da nije ni dolazio. Zašto nije ponovo spavao kod babe i dede?
„Jel’ to tata?“, šapnula je sestra. U mraku joj nisam video lice, ali sam osećao da joj srce lupa isto kao i moje.
„Jeste, spavaj. Sve će biti uredu.“ ubeđivao sam više sebe nego nju. Nikoga nisam ubedio.
„Mogu u tvoj krevet?“, pitala je. „Molim te!“
Nevoljno sam je pustio. Ja sam njen stariji brat koji ima jedanaest godina. Kad ona to kaže, to zvuči baš puno. Video sam jednom kako se isprsila pred devojčicom u parku koja je bila za glavu viša od nje: „Moj brat ima jedanaest godina!“
Sada se nabila uz mene i pokrila jorganom.
„Molim te nemoj da ideš tamo!“, rekla je.
„Neću, ne boj se“, ponovo sam slagao. Znao sam koliko se plašila. Ali plašio sam se i ja. Plašio sam se da ću morati da izađem ako…
Ne, valjda neće.
Tata je bio tih. Nije urlao i vikao na mamu. Čuli smo samo kako je tražio da jede. Čuli smo i kako mu majka postavlja sto i kako ga pita hoće li jogurt ili mleko.
Onda dugo nismo čuli ništa, osim zvuk sa televizora. Neki glupi rijaliti, na koji se mama navukla.
„Eto vidiš da je sve uredu.“, šapnuo sam sestri.
Ona se još više pribila uz mene. Ne, još uvek nije uredu. Znali smo to oboje. Sigurni smo tek kad tata legne i kada ga čujemo kako hrče.
Hoće li više?, pomislio sam i ponovo pogledao na ekran mobilnog. 01:47. Ubrzo potom, tata je konačno ustao sa stola i krenuo ka spavaćoj sobi.
„Utišaj taj televizor“, rekao je usput.
Sekunde su prolazile. Rijaliti nije postajao tiši. Da li ga mama nije čula? Ili nije mogla da nađe daljinski?
Sestra me je stisla za ruku.
„Rekao sam ti da utišaš to sranje!“, viknuo je otac. Tako je uvek počinjalo, jednom glupom sitnicom. Hrana mu je bila previše slana, prozor previše otvoren, televizor previše glasan. Majka ga je konačno ugasila, ali je bilo prekasno.
Otac je već urlao kako nikad ne može da se odmori kada dođe kući. Stalno je neka buka. Ili deca vrište, ili mama odvrne tv. Mama se izvinjavala, pravdala se da je daljinski negde zaturila. Zašto to radi?, pomislio sam. Zašto se samo ne skloni od njega kad počne da urla? Nikada ga nije smirila. Nije ni sad.
Usledio je udarac, verovatno šamar. Mama je vrisnula.
Sestra me je uhvatila sa obe ruke.
„Nemoj da ideš molim te!“
Zastao sam. Najviše iz straha. Prošli put kad sam izašao da pomognem mami, otac me je pretukao gajtanom od produžnog kabla. Posle toga tri dana nisam išao u školu. U sebi sam se pomolio da se sve brzo završiti. Otac će se još malo izvikati na nju i otići da spava.
Nije se završilo. Otac je urlao sve glasnije, majka ga je uzalud molila da prestane. Onda je potrčala u kuhinju da se skloni. On je krenuo za njom. Čuo sam kako je hvata i udara.
Ne, više ne smem da ostanem u sobi. Moram da pomognem mami. Ja sam njen veliki sin.
„Nemoj da ideš molim te!“, vikala je sestra kroz suze.
„Moram!“, rekao sam joj. „Ti ostani tu.“
Tada sam čuo kako se nešto razbilo. Izleteo sam iz sobe i video majku kako leži na podu pored sudopere, zaklonjenu trpezarijskim stolom tako da su joj se videle samo noge.
„Mama!“ viknuo sam. Nije se pomerila.
Pošao sam ka njoj, ali me je otac preprečio put. Košulja mu je bila pocepana, a lice crveno sa tragovima noktiju preko obraza.
„Šta si uradio mami?“, pitao sam.
„A što tebe briga?“, rekao je i pošao ka meni. Ne, ne opet. Morao sam da se zaštitim, da uzmem nešto. Pomislio sam na oklagiju, ali je bila predaleko. Onda sam na stolu ugledao veliki kuhinjski nož. Zgrabio sam ga i uperio ga u njega.
„Beži od mene!”, viknuo sam.
Otac se nasmejao.
„Nikad ne poteži oružije”, rekao je. „Ako nisi spreman da ga upotrebiš.”
Celo telo mi je drhtalo dok sam stiskao dršku noža i polako hodao unazad. Zašto mama ne ustaje?
„Mama!”, viknuo sam još jednom. Uzalud.
Otac mi se približio.
„Ajde ubodi me.”, rekao je tiho. Nikada nije tako govorio. Obično je i na mene urlao kao na majku, psovao me i vređao, pretio da će me izbaciti iz stana. Nikada nije bio ovako miran.
„Ne prilazi mi!”, vikao sam. „Ubošću te stvarno!”
Ponovo se osmehnuo.
„A gde ćeš me ubosti? U srce, u stomak, u vrat? Gde?”
Odmahnuo sam glavom. Nisam želeo da ga povredim. Želeo samo da ode i ne vrati se više nikad. To više nije moj otac. To već odavno nije onaj čovek koji me je nosio na ramenima i čitao priče pred spavanje. Više se ni ne sećam kad je počeo da pije i pretvorio se u ovakvog nasilnika.
Sa ulice su se začule sirene. Srećom, živeli smo u soliteru sa šesnaest spratova i neko od komšija je sigurno čuo buku i pozvao policiju.
„Previše oklevaš”, rekao mi je otac kao da me uči da vozim bickl. „Moraš brže da napadneš.”
Udario sam leđima u komodu. Lampa je pala i razbila se o parket. Samo na trenutak sam skrenuo pogled. To je bilo dovoljno. Otac me je uhvatio za ruku i stisnuo je tako da mi je čitava šaka ostala bez krvi. Ispustio sam nož. On mi je udario šamar. Pa još jedan. Pao sam na pod. Krv mi je curila iz nosa, u stomaku se prevrtalo kao da ču svakog časa povratiti. Kroz zamućenu sliku očevog lica probijali su se zadah alkohola i njegov nepodnošljivo miran glas:
„Sad ću da te naučim kako se koristi nož.”
Uhvatio me je za ruku i podigao. Onda je uzeo nož, pa raširio noge i uperio ošricu ka meni. Zar će me zaista povrediti?, pomislio sam. Toliko puta sam dobio batine od oca, ali sad ga se prvi put stvarno plašio.
„Prvo, kad ulaziš u borbu, uvek gledaj protivnika u oči!”, govorio je dok sam hipnotisano gledao u oštricu noža koja se presijavala na slabom sobnom svetlu. Pomislio sam na mamu. Ako je nju ubio, da li će sad i mene i sestru? Čitao sam o takvim slučajevima na netu. Otac dođe kući i ubije celu porodicu.
Tada sam začuo zvono i udarce o vrata.
„Otvorite! Policija!”
Trenutak nade trajao je prekratko. Otac me je saterao uza zid.
„Drugo, moraš da odlučiš tačno gde napadaš i kako napadaš!”
Nož je bio na jedva nekoliko santimetara od mene.
Udarci o vrata su bili sve jači.
„Policija! Otvaraj!”
„I treće, ne smeš da se odaješ. Moraš da fintiraš. Kreneš nadole…”
Otac je zamahnuo nisko kao da će me ubosti u stomak. Instiktivno sam pošao šakama da se zaštitim, ali on je naglo podigao ruku.
„A onda udariš odozgo!”
Sada više nije bilo zaštite. Oštrica noža išla je pravo ka mojim grudima.
Čuo sam kako brava popušta, ali bilo je kasno.
Udarac sam osetio tačno iznad srca. Bešika mi se ispraznila. Sva tečnost je izlašla iz mene i curila niz nogu. Bol se širio po telu. Ali bol je previše tup i previše slab. Spustio sam pogled i na svojim grudima vidio očev kažiprst.
Stari trik iz škole. Neko podigne olovku kao da će te ubosti njome, a onda u poslenjem trenutku spusti olovku i ubode te kažiprstom.
Otac me je gledao ozbiljno.
„Eto, nešto si naučio.”, rekao je kad su se vrata otvorila i dvojica policajaca upala u stan. Jednog sam odmah prepoznao. Već je dolazio kod nas, takođe na poziv komšija. Otac mu je tada rekao da je bila malo žustrija svađa. I majka mu je to potvrdila. Imala je samo manju rasekotinu na gornjoj usni.
Sada je mama ležala nepomično na podu. Policajac je kleknuo pored nje.
Njegov kolega je uperio pištolj u oca.
„Baci oružije i ruke u vis!”
Otac je bez reči poslušao. Policajac mu je vezao lisice
Sestra je dotrčala do mene i zakačila mi se za nogu.
Ponovo sam prodisao i osetio kako mi se snaga vraća. Otišli smo do majke i kleknuli pored nje. Oči su joj bile zatvorene, krv curila iz arkade. Policajac joj je opipavao puls.
„Srce joj radi normalno.”, rekao je. „Samo je izgubila svest od udarca.”
Stisnuo sam je za ruku. Želeo sam nešto da joj kažem, ali mi je u grlu stajala knedla veličine teniske loptice. Nisam mogao čak ni da plačem.
„Jesi li ti dobro?”, pitao me je policajac. Klimnuo sam glavom. Policajac je otišao do kupatila i doneo mi toalet papir da obrišem krv sa lica. Onda je zagrlio sestru i mene.
„Sve će biti uredu”, rekao nam je „Ne bojte se.”
I nisam se bojao. Ni kad su odveli oca, ni kad je mama konačno došla svesti, ni dok nam je policajac objašnjavao kako treba da podnesemo prijavu i kako će nas država zaštiti, ni kad je konačno otišao iz našeg stana, ni dok smo mama sestra i ja sedeli na trosedu i ćutali, ni dok sam stajao pored prozora i gledao u noć, ni kad se sunce konačno pojavilo.
Sve vreme sam bio savršeno miran, jer sam znao sam da je sada stvarno gotovo.
Znao sam da sledeći put neću oklevati.

Nihče ni nedolžen

Anamaria Ionescu

Starec je sedel na travi in gledal, kako blatna voda Donave teče mimo. Tovorna ladja se je počasi premikala ob bolgarski obali. Ljudje so hodili, govorili in se smejali na sprehajališču za njegovim hrbtom, a Valeriuju ne bi moglo bolj dol viseti. Ni se niti trudil pogledati mladeniča z bejzbol kapo, ki se mu je približeval.
“Pozen si!” so bile prve besede, ki jih je spregovoril danes.
“Kako za vraga pa veš, če sem pozen ali ne? Nimaš zapestne ure, telefona pa tudi ne nosiš s sabo.”
“Ne potrebujem ure. Preverim jo, preden grem zdoma in znam izmeriti čas. Glede telefona pa, samo mulci ga potrebujete ves čas. Sedi.”
“Tukaj? Ne si ne bi privoščil kake kave? Ali piva?” je vprašal mladenič in s prstom pokazal na bližnjo ladjo, ki so jo spremenili v restavracijo.
“Nikdar ne hodim tja, kamor ne spadam. Sedi.”
Costin – tako je bilo mladeniču ime, je gledal svoje svetle kavbojke in razmišljal, da bodo verjetno zaradi trave postale zelenkaste. No, prav mu je, kaj pa ni oblekel kaj pametnejšega za srečanje s tem starim žakljem. Na koncu je sedel k Valeriu. Brez dodatnih besed je iz notranjega žepa jakne privlekel majhno bombažno vrečko in jo dal starcu. Ta jo je vzel in previdno preveril vsebino.
“Daj, stari, to je dober tobak. Vzel sem ga s fotrove zaloge.”
Valeriu ni bil tako zelo star. Zagotovo jih še ni imel 70. A za šestnajstletnika se je zdel starodaven. Costin se je večkrat spraševal, zakaj je iskal njegovo družbo. Jasno, užival je v njegovih zgodbah. Valeriu je živel v Giurgiu vse življenje. Kolikor je bilo Costinu znano, dejansko ni stopil izven tega donavskega mesteca. A navdušenje, ki ga je čutil do Valeria, je izviralo od drugod. Stari v vsem svojem življenju ni delal niti en sam dan. Že zgodaj je odkril, da ima dar govora. Pripovedovanja zgodb.Goljufanja, laganja in varanja. Te (in nekatere druge) sposobnosti je spremenil v poklic. Vedno je našel način, da je dobil, kar je hotel. Costin je naprimer užival v njegovih zgodbah. In tip je imel zgodb! Če si mu le verjel, je poznal vsakogar, ki je v mestu kaj pomenil. Rojen je bil sredi komunističnega obdobja. Od daleč je lahko opazoval vse velikaše tega režima v mestu. Od velikih šefov v Partiji do učiteljev, piscev in igralcev. Iz nekega razloga so vsi slej kot prej prišli do njegove družine. Potem je prišla Revolucija in lahko je opazoval, kako so se veliki frajerji spremenili v prah. In zrasla je nova elita. Vse je bilo tako zanimivo. Skupaj z vsemi obskurnimi stvarmi, ki so jih morali početi za preživetje. Kradli so, lagali, podkupovali, se poročali s pravimi ljudmi, hodili v posteljo z napačnimi. Včasih koga ubili in se izmazali. Ali pa ne. Kakor koli, zdelo se je, da stari o vseh ve vse. Ali pa je tako vsaj zvenel. Costin je hotel vedeti. Zato mu je plačeval z očetovim tobakom.
“In kaj bi rad slišal danes?”
“Kaj popopranega.”
“Zmeraj hočeš kaj popopranega.”
“Zabavno je. In dobro je vedeti. Kdo ve, kdaj mi bo prav prišlo.!
“Če kakor koli uporabiš stvari, ki ti jih povem, se najprej prepričaj, da so resnične.”
“Kaj niso?”
“No, ne vem. Star sem. Včasih v glavi pomešam stvari.”
“Verjetno, ja. Kakšna zgodba bo pa danes?
“Sem ti pravil, kako je umrla moja stara mama?”
Valeriu je bil sirota. S sestro sta živela v sirotišnici v Bukarešti. Ko je bil star šest let, njegova sestra Mara pa dve, ju je posvojil eden od hišnikov, ki je tam delal. Bil je majhen, suh možakar, zmeraj bolan, zmeraj je bil videti, kot da se bo vsak čas razpočil. A ponudil jima je dom. In družino kot majhen cirkus.
“Glej, stari, če bi hotel poslušati o vsakdanji, dolgočasni, neumni družini, bi ostal doma.”
“Fant moj dragi, moja družina je morda neumna, ampak vse prej kot vsakdanja. Ali dolgočasna. A če nočeš zgodbe, lahko greš.”
“Bi dal tobak nazaj?”
“Ni šans. Bil si pozen. In čakal sem te. In nisem jaz kriv, če ti ni do poslušanja.”
Costin je malo premislil. Valeriujevo družino so sestavljale tri tete, sestrične njegovega očeta. Ena bolj utrgana od druge. In grde kot hudič. Krdelo je vodila njihova mama, ki so jo naslavljali kot “stara mama”, a je že zdavnaj umrla, ko je bil Valeriu še otrok. In seveda njegova sestra, a o njej ni dosti govoril. “No,” je pomislil fant, “robo sem mu že dal, zato je bolje, da prisluhnem zgodbi. Zaradi njegovega načina pripovedovanja, če nič drugega.”
“Okej, človek, ustreli.”
Možakar je iz žepa privlekel tanek papirček in si v miru zvil cigareto, da bi preizkusil čisto nov tobak. Prižgal je in globoko potegnil.
“Torej, odkar pomnim, je stara mama govorila, da ima težave s srcem. Nihče ji ni verjel, ker je bila kot mula. Majhna, a težka in močna. Oče se je vedno šalalil okoli tega. Rekel je, da če bi jo imel Hitler, ko je skušal osvojiti Rusijo, bi zdaj vsi govorili nemško. Kar naprej je govorila, da bo zaradi nas nekega dne umrla. In imela je tistega nobel zdravnika iz Bukarešte, ki je govoril enako. Še več, enkrat ali dvakrat na leto je teden preživela v veliki bolnišnici v prestolnici. Kakor koli, ko sem imel osem let, je teta Gloria povzročila prvo veliko družinsko krizo. Imela je 25 let in je bila med vsemi tremi najlepša. No, najlepša je pretiran opis. Bila je malo težja, tako kot njena mati, a je imela privlačne obline in velike joške. Zato obraz ni nikogar motil. Ali lasje, ki si jih je barvala rdeče in so bili videti kot metla. Veturia, njena mati, je upala, da se bo vsaj ona poročila in imela otroke. Drugi dve, Laura in Mihaela, sta bili suhi, kot bi pravkar zapustili koncentracijsko taborišče. Laura je imela težave z zobmi. Če se je nasmehnila, si imel mesec dni nočne more. Mihalea bi bila še kar sprejemljiva, a je odkrila boga. Tako se je oblačila od vratu do prstov na nogi črno ali sivo in vse, kar je bilo oddaleč povezano s seksom, je pri njej izzvalo kletvice in temne slutnje. Včasih sem jo dražil z umazanimi besedami, ki sem jih slišal na ulici. Moj najbolj živ spomin nanjo je, kako se je spotaknila ob lastno krilo, ko me je lovila z metlo. Tako, vidiš, je bila Gloria stari mami zadnje upanje, da bi imela vnuke.”
“Saj je imela vaju, ne?”
“To ni isto. Moj oče ni bil njen sin. Nisem niti prepričan, da ga je imela rada. A je bil bliže temu, kar bi poimenovali normalen človek. A gotovo je bil ljubeč in ubogljiv in to je cenila. Midva z Maro pa sva bila posvojena. Ko ji je oče povedal, da naju namerava vzeti, se je strinjala, ker je vedela, da se nobena ženska ne bo nikoli zagrela zanj. Rada je preživljala čas z Maro, ker je bila vedno vsa nasmejana, vedra in sladka, name pa ni bila najbolj nora.”
“Zakaj? Ker si bil nagajiv?”
“Ne. Ker bom enkrat postal moški, po njenem mnenju pa so vsi moški barabe. Nimam pojma, ali je tako mislila, ker je imela z moškimi slabe izkušnje, ali ker moški niso nikdar pogledali za njo, ker je bila grda. Po mestu so govorili, da je plačevala moškim, da so spali z njo in tako je dobila hčerke.”
“Jezus, to ni kul! In kaj je naredila Gloria?”
“Na skrivaj se je poročila.”
“Uau! Ampak, a ni to nekaj, kar si je Veturia želela zanjo?”
“Ja, ampak ne na tak način. Nisem prepričan, kaka pričakovanja je z Glorio imela, a zagotovo niso vključevala cigana, ki je preprodajal robo, ki so jo na skrivaj prinašali mornarji z različnih ladij. Vidiš, takrat nisi v trgovinah našel nič. To sicer ni imelo nobene zveze s tem, da si bil reven. Lahko si prišel do denarja, še posebej, če si bil del delavskega razreda. Ampak trgovine so bile dobesedno prazne. Tako so ljudje z jajci, ki so živeli blizu meje, takorekoč našli poslovne priložnosti. A moral si biti previden. Če so te dobili, si precej časa preživel v zaporu. Ta cigan, s katerim se je Gloria poročila, je bil dvakrat v zaporu. Zato Veturia ni imela razloga, da bi bila ponosna zaradi njene poroke. Ni se mogla pohvaliti s tem pred ljudmi, ki so govorili, da njene grde punce ne bodo nikdar dobile svoje partije. Pravzaprav je bila tako razburjena, da ni hotela Glorie in Gigija, njenega moža, niti na božični večerji. In ves večer se je pritoževala zaradi težav s srcem. Nič ni jedla, vzela pa je ogromno tablet za srce. Takrat se mi zdi, da je družina prvič bila malo v skrbeh. In zadnjič, ker je nedolgo po svetem Janezu v januarju umrla. To je bil prvi pogreb, na katerem sem bil.
“Misliš, da je Veturia umrla zaradi hčerkine poroke?”
“No, moj oče jo je eno popoldne obiskal in jo našel na hrbtu v naslonjaču s široko odprtimi usti in očmi in s prazno škatlo tablet za srce v roki. Kljub božični krizi ni nihče tega pričakoval. Poklicali so rešilca, prišel je neki zdravnik in potrdil, da je mrtva zaradi infarkta in to je bilo s stališča oblasti vse. Sreča za nas! Stara mama je imela do vratu pretihotapljenih dobrin in če bi kdo malo pobrskal, bi bili v težavah. A zadeva je s pogrebom eksplodirala. Mihaela in Laura sta pripravili takšen pomp, kot je le šlo. Iz cerkve v Bukarešti sta pripeljali celo tri duhovnike. Pol mesta se je prikazalo. Bolj zaradi radovednosti kot kaj drugega. Veturio se zmeraj videli kot dvomljiv ekstravaganten lik. Nihče ni točno vedel, s čim se je ukvarjala in kako to, da se policija ni nikdar vmešavala v njene posle. Nekateri so mislili, da je povezana s takratno tajno policijo Securitate in jim je pripovedovala drobne skrivnosti ljudi, do katerih je imela dostop. In to bi lahko bilo tudi res.”
“Nihče ne ve tudi, s čim se ukvarjaš ti.”
“Razlika danes je v tem, da ljudi ne znima! Kakor koli! Odpravljali smo se na pokopališče, ko se je v svojem novem mercedesu prikazala Gloria. Luksuzen avto je zdaj, ko se pogovarjava, velika stvar. Takrat pa je to bilo, kot bi poletel na luno. Stopila je iz avta in se prepričala, da vsi vidijo njen krzneni plašč in velike dragulje in zlatnino. Nekaj trenutkov so bili vsi v šoku. Mihaela je prva prišla k sebi in rekla:
“Tukaj nisi dobrodošla.”
“In kdo si ti, da mi to govoriš? Mamin pogreb je. Seveda moram biti tu.”
“Mama te ne bi hotela tukaj. Kot te ni hotela za božič.”
To je bil nizek udarec. In to v javnosti. Kljub govoricam in tračem ljudje od zunaj do tega trenutka niso imeli nobenih informacij o notranjih zadevah družine. Zdaj pa je bilo naenkrat vsem vse na očeh. Gloria je obmolknila. In prisežem, da sem videl drobno solzico v kotičku njenega naličenega očesa. A samo za trenutek. Obrzdala se je in rekla:
“A res? Kaj pa misliš, kako bi se počutila, če bi jaz plačala za ves ta cirkus iz moževega žepa? Moža, ki ga ljudje tukaj ne prenesete?”
V tem trnutku si lahko videl, kako se govorice širijo v množici. Novica, da Gigi Cigan plačuje Veturiin pogreb je bila najfascinantnejša novica od Stalinove smrti. Lahko sem si predstavljal, kako stara mama buta z glavo ob svojo lepo krsto, ko posluša ta pogovor. Tudi oče si je to najbrž predtavljal, saj jih je skušal pomiriti. Do konca se ni več zgodilo nič pomembnega. Ko so ljudje odšli, se je Gloria odločila, da je svojo dolžnost opravila in se je odločila, da bo svoo veliko okroglo rit spravila v svoj veliki avto in pomivanje posode prepustila svojima grdima revnima sestrama. A preden je zaprla vrata za sabo, je obstala, se obrnila in rekla:
“You know, everybody blames me and Gigi for mother’s death, but it was not me who got her ill in the first place. It was you.”
“Veste, vsi za mamino smrt krivijo mene in Gigija, a ni zbolela zaradi mene. Zbolela je zaradi vas.”
“Mene?” so enoglasno odgovorili oče, Mihaela in Laura.
“Tebe, družinski svetnik! Zdaj te je sam bog in cerkev, a ne misli, da seks s celotno posadko na ruski ladji in splav zatem nista imela vpliva nanjo.”
Kaj? Mislim, to je bilo še boljše kot božič. Si predstavljaš? To žensko, ki me je bila sposobna nabliskati samo zato, ker sem klel, je položila cela posadka in je potem naredila nezakonit splav. Takrat sem bil mulc. Komaj da sem razumel pomen tetinih besed, a jasno mi je bilo, da je bila to popolna klofuta za Mihaelo. Imelo me je, da bi šel do nje in jo objel. A sem samo mirno stal. Mihaela je bila rdeča kot ogenj in oči je imela solzne.
“Posiljena sem bil …” ji je uspelo zašepetati.
Gloria je bruhnila v smeh.
“Posiljena moj kurac! Uživala si v vsaki minuti. Še zdaj se spomnim, kako si se še dolgo po tem dotikala in stokala v postelji poleg moje.
“Pojma nisem imela o vsem tem,” je res presenečeno rekla Laura.
“Naj se te bog usmili,” je odgovorila Gloria, ne da bi odmaknila oči od druge sestre. “Enkrat te je pogledal in se odločil, da ti prihrani kakršno koli spolno znanje ali poželenje.”
Potem je odšla skozi vrata in za sabo puščala težko sled sladkega parfuma. Nihče dolgo ni spregovoril besede. Mihaela je začela pospravljati in se pretvarjala, kot da se ni nič zgodilo, med tem ko sta jo Laura in oče gledala kot hipnotizirana. Šele čez dve uri so vsi sedli za mizo v jedilnici in pili kavo.
“Kaj je bilo to?” si je Laura končno upala vprašati z nizkim glasom.
Njena sestra se je odločila, da ji bo povedala zgodbo, z očmi in rokami na skodelici.
“Torej, bila sem mlada in nevedna. Nekega dne sem se sprehajala po pristanišču. Na krovu tiste velike ladje je bil Vasilij. Tako lep je bil! Najlepši moški, karsem jih do takrat videla. Ali od takrat. Dobesedno obstala sem in strmela vanj. Opazil je. Poklical me je na krov. Povedal mi je svoje ime, jaz sem povedala, kako je ime meni. Prijel me je za roko in me predstavil drugim mornarjem. Nisem razumela, kaj so govorili ali zakaj se smejijo. In ne bi mi moglo biti bolj vseeno. Vse, kar sem vedela, je bilo to, da me je gledal lep moški. Dali so mi čaj. In vodko. Še nikoli prej je nisem pila. Čez čas so se me začeli dotikati. In poljubljati. Bilo je lepo. Vasilij mi je prvi to naredil. Ni res, kar je rekla. Nisem seksala z vsemi. Po Vasiliju so videli kri in razumeli, da sem bila devica. Samo en je še imel jajca. Majhen temnolasec. Ko je bilo konec, me je Vasilij spravil z ladje in vsega je bilo konec. Ne spomnim se več, kako sem prišla domov. Mama je spala. Vsi ste spali. Stuširala sem se in šla v posteljo. Spomnim se bolečine, a nikakršnega obžalovanja. Čez tri mesece sem spoznala, da sem noseča. Na nikogar se nisem mogla obrniti, zato sem povedala mami. Našla je zdravnika v Olteniti, ki je pomagal. Plačala mu je ogromno, a zdelo se je smiselno. Bilo je tvegano. Če bi se kar koli zgodilo, bi šel v zapor. Splav je bila najhujša stvar, s katero sem se morala soočiti. Bolečina je bila neznosna. Izgubla sem veliko krvi. Edino, kar je mama rekla, je bilo: “Čisto prav ti je, kaj pa si taka kurba. Če te še kdaj vidim z moškim, te pretepem do smrti.” Od takrat sovražim moške. Ne zaradi tega, kar se je zgodilo na ladji, ampak zaradi noči, ko so v kleti iz mene pobrali ostanke otroka.”
Kot osemletniku se mi ni sanjalo, o čem je govorila. A iz glasu sem zaznal napetost in trpljenje. Večino časa sem se delal norca iz nje in jo spravljal ob živce, tisto noč pa se mi je zasmilila. Oče je stopil k njej in jo objel. Nekaj časa ni nihče rekel nič. Potem pa je Laura morala odpreti usta:
“No, to bi lahko povzročilo mamine težave s srcem …”
Mihaeline oči so se znova napolnile s solzami. A najbolj me je presentil pogled na očetov obraz. To je bilo edinokrat v življenju, da sem videl bes v njegovih očeh.
“Torej praviš,” je oče spregovoril s tihim glasom,”da je mamino bolezen povzročila Mihaelina neumna napaka. Tvoja pa ne.”
“Kaj hočeš reči?” je vprašala Laura, prehitro da ne bi zvenela obrambno.
“O, se pravi, da si pozabila. Kako so ti že pravili na cesti? Laura Zverina?”
“Ah, daj. To je bil samo vzdevek!”
“In zakaj so te tako klicali?”
“Ker nisem pustila, da bi se zaradi videza izživljali nad mano. Nobeden od vas ne ve, kako je, če se iz tebe norčuje celo mesto. Jaz vem. Enkrat sem imela dovolj in to je to.”
“A je? Tisti brezdomi fant ti je res prišel do živega. Vedno se spraševal, kaj je takega rekel, da je prebudil hudiča v tebi. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Tvoja mama je poklicala mojega očeta. Imela je veliko težavo in je potrebovala pomoč svojega brata. Ena od hčerk je pretepla enajstletnika do smrti. Oče me je zbudil in šla sva, kamor nama je naročila tvoja mati: polje zunaj mesta. Bila si tam vsa krvava. Ležal je pod tvojimi nogami. Mislim, da ni imel ene cele kosti v telesu. Z očetom sva izkopala luknjo, položila truplo vanjo in ga prekrila. Vrnila sva se domov, ampak oče se je počutil zelo bolnega. Zaradi stresa in napora mu je odpovedalo srce. Zjutraj je bil mrtev.”
“Jezus, ženska!” je rekla Mihaela in položila roko na usta.
“Daj mi mir,” je odvrnila, pljuvaje med neenakomernimi zobmi. “Vsaj spomine imaš. Lahko si predstavljaš moškega, ki te je pogledal in v tebi videl žensko. Jaz sem pa zmeraj bila spaček. Še lastna družina mi komaj gleda v obraz.”
“To ni opravičilo. Nisi edina, ki ni našla ljubezni. Ne moreš pa hoditi naokoli in z golimi rokami pobijati ljudi samo zato, ker te ni mogoče ljubiti.”
Laura je pogledala mojega očeta s čudnim izrazom in nenavadnim nasmeškom.
“No, ti veš vse o tem, kako je, če nisi ljubljen, ne?”
Oče se je nasmehnil.
“Daj, udari! Ti si na vrsti, ne?”
“O, zdaj si pa ded, ne? Ne kot vsa ta leta, ko si bil zaljubljen v srednješolskega ravnatelja. Ne le, da je bil fant s pegami po vsem obrazu zaljubljen v učitelja, ampak je bil ta učitelj 45-letni moški. Tako je, dame in gospodje, našega ljubega bratranca privlačijo moški. Edini problem je, da je tako neznaten, da ga ti sploh ne opazijo. Ravnatelj se je celo norčeval iz mame, ko ji je to povedal. Vseeno mu je morala plačati, da je bil tiho. In te izpisati iz šole. Zato si navaden hišnik. In mamin denar ti je omogočil, da si posvojil ta dva.”
“Ja. In še vedno mislim, da je to najboljši način, na katerega je mama kdaj koli porabila denar.”
Nekaj je bilo v njegovem mirnem glasu in hladni drži, zaradi česar sem ga vzljubil še bolj kot prej..
Costin je nekaj časa molčal.
“Uau,” je končno rekel. “Torej v tvoji družini ni nihče bil nedolžen.”
“Ne obstaja nič takega kot nedolžno človeško bitje.”
“In koga lahko krivimo za njeno smrt?”
“No, se spomniš, da sem ti pravil, da je bil moj oče ves čas šibek in bolehen? Imel je nekakšne vitamine iz tujine. Tiste bele tablete v plastični cevki je imel vseskozi s sabo. Nimam pojma, ali so res pomagali, ampak oče jih je tu in tam vzel. Tudi tablete moje stare mame so bile iz tujine. Mislim, da iz Francije. Tudi te so v plastični cevi, ampak so bile barvne, por rumene, pol rdeče, videti so bile kot bombončki. Mara je bila pogosto s staro mamo. Zaradi nje se je stara ženska počutila bolje, ker je bila tako vesel in priden otrok. Enkrat sva jo z očetom prišla pobrat. Z Veturio sta se bogve zakaj zapletla v prepir. Mara je opazila, da je bil oče zelo žalosten. Želela si je, da bi bili vsi okoli nje srečni. In mislila si je, da se bo oče razvedril, če bo dobil kakega od bombončkov, zaradi katerih se stara mama tako dobro počuti.”
“Kaj?”
“Ne pozabi, da je imla komaj štiri leta. Resničnost je videti dosti preprostejša skozi otroške oči. Ne vem, kaj se je zares zgodilo, ko sva šla, ampak naslednje jutro se je oče želel pobotati s staro mamo. In jo je našel mrtvo.”
“Jezus …”
“Ja. Po pogrebu smo očistili hišo, oče je našel neke tablete, ki so bile videti čisto kot njegove, bile so poskrite po kotičkih sobe, a ni seštel dve in dve, dokler ni našel Veturiinih tablet v svojem žepu.”
“Človek, to pa je zgodba!”
“Je bila dovolj popoprana zate?”
“Zagotovo. Ampak ni mi jasno, kako je Mari padlo v glavo, da bi z zamenjavo tablet razveselila očeta.”
Stari se je zasmejal.
“Kaj?” je vprašal Costin. “Sem kaj izpustil?”
“Z Maro sva bila siroti. Tak kraj iz tebe naredi malega negativca – to sem bil jaz, ali pa izjemno pridnega in discipliniranega otroka. In taka je bila Mara. Takrat je zmeraj spraševala za dovoljenje, če se je želela igrati s svojimi igračami. Česa takega ne bi naredila brez odobritve.”
“Odobritve? Ampak kdo bi ji …? O moj bog, ti si bil! Ti si ji rekel, naj to naredi, ti stara baraba!”
“Osem let sem imel, se spomniš? Bil sem samo fant, ki je bil prepričan, da stara mama z njim in njegovim očetom grozno ravna, ker sta bila moška. Preprosto sem sovražil staro vrečo.”
Valeriujeva zgodba je Costina zares zadela. Tako zelo, da je v šoli zbral par fantov in jo delil z njimi. Ni bil tako dober pripovedovalec kot stari, a je napravil kar dober vtis. Razen na Andreia, matematičnega genija, ki je zmignil z rameni in rekel: “Popoln idiot si, če misliš, da bi lahko vitaminske tablete povzročile smrt stare ženske! Petsto gramov očetovega tobaka si plačal za komplicirano zgodbo o preprostem infarktu!”

Nobody’s Innocent

By Anamaria Ionescu

The old man was sitting on the grass, watching the muddy waters of the Danube passing by. A cargo ship was slowly rolling close to the Bulgarian shore. People were walking, talking and laughing on the alley behind him, but Valeriu couldn’t care less. He didn’t even try to look at the young man with a baseball cap approaching him.
“You’re late!” were his first spoken words of the day.
“How the hell do you know if I’m late or not? You don’t have a wristwatch and you don’t carry your phone with you.”
“I don’t need a watch. I check it before leaving home, and I know how to count time. As for the phone, only you, youngsters need it all the time. Sit down.”
“Here? Don’t you want to grab a cup of coffee? Or a beer?” the young man said pointing out to the ship turned into a restaurant nearby.
“I never go where I don’t belong. Sit down.”
Costin – that was the youngster’s name, looked at his light blue jeans, thinking they would probably get greenish stains from the grass. Well, it served him right for having nothing better to do then wear the new jeans when meeting this old bag. In the end he sat near Valeriu. Without any other words, he pulled out, from the inner pocket of his jacket, a small cotton bag and gave it to the old man. He took it and carefully checked its content.
“C’mon, old man, it’s good tobacco. I took it from my father’s stash.”
Valeriu wasn’t that old. He definitely wasn’t 70 yet. But for the 16 years old boy he seemed pretty ancient. More than once Costin wondered why on earth he was looking for his company. Clearly, he enjoyed his stories. Valeriu had been living in Giurgiu all his life. In fact, for all Costin knew, he never set foot outside the small Danubian town. But the fascination he had for Valeriu laid elsewhere. The old man never worked a day his entire life. From an early age he discovered he had the gift of speech. Of storytelling. Of deceiving, lying and cheating. And turned these abilities (and a few more) in a lifetime profession. He always found a way of getting things. For example, Costin enjoyed his stories. And, boy, the guy had some stories to tell! If you were to believe him, he knew everyone that mattered in that town. He was born in the middle of the communist era. He got to watch from a distance all the big people of the town during that regime. From big bosses in the Party to teachers, writers and actors. For some reason, they all found their way to his family one time or the other. And then Revolution came and he could watch big shots becoming dust. And new elite arising. It was all so interesting. And it came with all the obscure things they had to do to survive. They stole, they lied, they bribed, they married the right people, they got in bed with the wrong people. Sometimes they killed and got away with it. Or not. Either way, the old man seemed to know everything about everybody. Or he made it sound like he did. Costin wanted to know about things. So he paid for it with his father’s tobacco.
“So what do you want to listen to today?”
“Something spicy.”
“You always want spicy stuff.”
“They are fun. And good to know. Who knows when I might need it.”
“If you are to use things I tell you in any way, you must make sure that they are real, first.”
“Aren’t they?”
“Well, I don’t know. I’m an old man. Sometimes I mix things in my mind”
“Yeah, sure. What’s the story for today?”
“Did I tell you about my grandmother’s death?”
Valeriu was an orphan. He and his little sister had lived in an orphanage in Bucharest. When he was six and his sister, Mara, two, they were adopted by one of the genitors working there. He was a small, thin man, always sick, always looking like he was about to pop up anytime. But he gave them a home. And a family like a small circus.
“Look, old man, if I wanted to hear about an ordinary, boring, dumb family, I would have stayed at home.”
“My dear boy, my family might be dumb. But they are far from being ordinary. Or boring. But if you don’t want the story, you may leave.”
“Would you give the tobacco back?”
“No way. You were late. And I waited for you. And it’s not my fault you don’t feel like listening.”
Costin gave it a thought. Valeriu’s family had consisted in three aunts, his father’s cousins. One crazier than the other. And ugly like hell. The leader of the pack used to be their mother, the one he referred to as “grandmother”, but she died a long time ago, when Valeriu was just a kid. And, of course, his sister, but he didn’t speak of her much. “Well, the boy thought, I’ve already given him the stuff. I might as well listen to his story. For his way of telling it, if nothing else.”
“Ok, man, fire away.”
The man pulled out a small thin sheet out of his pocket and calmly made a cigarette to test his brand new tobacco. Lit it up and had a deep smoke.
“Well, ever since I can remember, my grandma said she had a heart condition. Nobody believed her, because she was like a mule. Small, but heavy and strong. My father always joked about that. He said that if Hitler would have had her when he attempted to invade Russia, we would all have been speaking German by now. But she kept telling we would be the death of her one day. And she had this fancy doctor from Bucharest saying the same. More than that, once or twice a year she would spend a week in a big hospital in the capital for treatment. Anyways, when I was about 8, my aunt Gloria caused the first major family crises. She was about 25 and the most beautiful of the three. Well, beautiful is an exaggeration. She was a bit heavy, like her mother, but she had appealing curves and big tits. So nobody minded her face. Or her hair that she used to dye red and looked like a broom. Veturia, her mother, hoped that at least she would get married and have some kids. The other two, Laura and Mihaela were thin like they’d just got out of a concentration camp. Laura had a problem with her teeth. If she smiled, you’d get nightmares for a month. Mihaela would had been acceptable, but she’d found God. So she was dressed up from neck to toes in black or gray and anything remotely connected with sex would bring curses and dark premonitions from her. I used to tease her speaking out any dirty word I’d found out from the streets. My most vivid memory of her is getting stumbled in her own skirts trying to chase me with a broomstick. So, you see, Gloria was grandma’s last hope of having grandchildren.”
“Well, she had the two of you, didn’t she?”
“It was not the same. My father was not her son. I’m not even sure she loved him. But he was closer to what one might call a normal person. And he was definitely caring and obedient and she appreciated it. As for me and Mara, we were adopted. When father had told her he intended to take us over she agreed because she knew no woman would ever be interested in him. She enjoyed spending time with Mara because she was all smiling, cheerful and sweet, but she wasn’t that crazy about me.”
“Why? Because you were naughty?”
“No. Because I was going to grow up into a man, and in her opinion, all men were bastards. I have no idea if she felt that way because of her experience with men, or because, being a bit ugly herself, men didn’t really look for her. The talk of the town was that she’d pay men to sleep with her and that’s how she got the girls.”
“Jeez, that sucked! So, what did Gloria do?”
“She got married secretly.”
“Wow! But wasn’t that what Veturia wished for her?”
“Yes, but not like that. I’m not sure what her expectations for Gloria were, but they didn’t include a gypsy guy who sold merchandise brought in secretly by the sailors working on different ships. You see, back then you couldn’t find anything in shops. It had nothing to do with being poor. You could make nice money, especially if you were part of the working class. But groceries and shops were literally empty. So people living near borders that had a bit of guts would find opportunities for business, so to speak. But you had to be really careful. If they got you, you’d spend quite some time in prison. This gypsy guy Gloria had married had been to prison twice. So, Veturia had no reason to be proud of her marriage. She could not throw it into the face of the people saying that her ugly girls would have never been a catch. In fact, she was so upset; she wouldn’t have Gloria and Gigi, her husband, over for Christmas dinner. And the whole evening she complained about her heart troubling her. She had nothing to eat and had taken a lot of her heart pills. That, I think, was the very first moment the family got a little worried. And it also was the last, since she would pass away not long after St. John’s Day, in January. It was the first funeral I ever attended to.”
“You mean Veturia died because of her daughter’s marriage?”
“Well, my father came to see her one afternoon, and find her laying back on an armchair, mouth and eyes wide open and an empty box of her heart medicine in her hand. In spite of the Christmas crises, nobody saw it coming. They called the ambulance; some doctor arrived, pronounced her dead as a result of a stroke and it was the end of it from authorities’ point of view. Lucky us! Grandma was up to her neck in trafficking goods, so if someone would have looked into it, we could have been in trouble. But things broke loose with the funeral. Mihaela and Laura made it as big as they could back then. They even brought three priests from a church in Bucharest. Half of the town showed up. More out of curiosity than anything else. Veturia was always seen as a dubious extravagant character. Nobody knew exactly what she did for a living and how came that the police never looked into her business. Some people thought she was hand in hand with the secret police of the time, the Securitate, telling on people’s little secrets that she had access to. And that might as well have been the truth.”
“Nobody knows what you do for a living either.”
“The difference is nowadays people just don’t care! Anyways! We were about to get to the cemetery when Gloria showed up in her new Mercedes. Having a luxury car is a big deal as we speak. Back then it was like flying to the moon or something. She got out of the car and made sure everyone could see her fur coat and the big shiny gold jewelry she was wearing. For a couple of moments, everyone was in shock. Mihaela was the first to snap out of it. She came to her and said:
“You’re not welcome here.”
“Who are you to say? It’s my mother’s funeral. Of course, I have to be here.”
“Mother wouldn’t want you here. Like she didn’t want you for Christmas.”
That was a low blow. And in public, too. In spite of rumors and gossip, outside people never had information from inside the family until that moment. And suddenly, everything was on display. Gloria was reduced to silence. And I swear I could see a small tear at the corner of her made up eye. But only for a moment. She got out of it and sassed:
“Oh, really? But what do you think she would have felt about me paying this whole them circus from my husband’s pocket? The very man you people cannot stand the sight of!”
At that point you could literally see the rumor spreading throughout the crowd. Gigi, the gypsy paying for Veturia’s funeral was the most fascinating piece of news since Stalin’s death. I could imagine my grandma banging her head against the beautiful coffin hearing this conversation. My father could probably imagine it as well because he calmed them down. Nothing important happened till the end of it. After all the people left, Gloria decided that she’d done her duty and was about to get her round big ass in her big car and leave the dishes for her two ugly and poor sisters. But just before closing the door behind her she stopped, turned around and said:
“You know, everybody blames me and Gigi for mother’s death, but it was not me who got her ill in the first place. It was you.”
“Me?” replied my father, Mihaela and Laura at once.
“You, the family saint! You’re all God and church now, but don’t think for a minute that the sex you had on the Russian ship with the whole fucking crew and the abortion you did afterward didn’t affect her.”
What? I mean it was better than Christmas. Can you imagine? This woman, who used to beat the crap out of me just fur cursing, had gotten laid with an entire crew and then had an illegal abortion. I was a kid back then. I could hardly grasp the whole meaning of my aunt’s words, but what I clearly got was that she’d given a real blow to Mihaela. I felt like getting to her and give her a hug. But I stood still. Mihaela was red like fire and her eyes were in tears.
“I was raped…” she managed to say in a whispered voice.
Gloria burst into a noisy laughter.
“Raped, my ass! You enjoyed every minute of it. I can still remember you touching yourself and moaning, in the bed next to mine, long after that moment.”
“I had no idea of all these”, Laura said with real surprise.
“God had mercy on you, Gloria replied keeping eye contact with the other sister. He took one look at you and decided He should spare you of any sexual knowledge or desire.”
After that she got out the door, leaving a heavy trace of sweet perfume. Nobody said a word long after that. Mihaela was getting the house in order, trying hard to act like nothing had happened, while Laura and father looked at her hypnotized. It was about two hours later when the three of them sat at the dining room table, drinking some coffee.
“What was that all about?” Laura dared to ask in a low voice.
Her sister set on telling the story with her eyes and hands on the coffee mug.
“Well, I was young and ignorant. One day I was walking through the harbor. On the deck of this big ship was Vasili. He was so beautiful! The most beautiful man I’d seen until then. Or since. I literally stopped and stared at him. He noticed. Called me up on deck. He told me his name, I told him mine. He took me by the hand and introduced me to the other sailors. I couldn’t understand what they were saying or what were they laughing about. And I couldn’t care less. All I knew was that a handsome man looked at me. They gave me tea. And vodka. I’d never drunk vodka before. After the time they started touching me. And kissing me. It felt really good. Vasili was the first to do me. It was not true what she said. I didn’t have sex with all of them. After I did it with Vasili they saw the blood and understood I was a virgin. Only one other had the guts to do it as well. A short, dark-haired one. Once things were over, Vasili got me off the boat and it was over. I can’t remember for the life of me how I got home. Mom was sleeping. So were all of you. I had a shower and went to bed. I remember the pain, but no regrets whatsoever. It was three months later I realized I was pregnant. I had no one else to turn to, so I told mother. She found a doctor in Oltenita who helped. She paid him a lot of money, but that made sense. It was really risky. If something happened, he would have gone to jail. The abortion was the most horrifying thing I’d ever had to face. The pain was excruciating. I lost a lot of blood. The only thing mother said to me was: “It serves you right for being such a whore. If I ever see you with a man I’ll beat the life out of you.” From that point on I hated all the men. Not for what happened on the boat, but for that night when they got the remains of the baby out of me in the basement.”
As an 8 years old kid, I couldn’t possibly understand what she was telling. But I got the tension and suffering from her voice. Most of the time I was just teasing and annoying her. But that night I felt sorry for her. My father came to her and gave her a hug. For a while nobody said anything. But then Laura had to open her mouth:
“Well, that could have caused mother’s heart condition… “
Mihaela’s eyes filled with tears once more. But what had really surprised me was the look on my father’s face. It was the only time in his entire life when I ever saw the fury in his eyes.
“So what you say, my father spoke in a low voice, is that mother’s illness was caused by Mihaela’s stupid mistake. And not by yours.”
“What do you mean?” Laura asked too promptly not to be defensive.
“Oh, so you conveniently forgot. How it was they called you on the street? Laura the Beast?”
“Oh, c’mon, it was just a nickname!”
“Why did they call you that?”
“Because I didn’t let them bully me for my look. Neither of you knows how it feels to be the joke of the town. I do. One day I had enough of it. That was all.”
“Was it? That homeless boy who really got to you. I always wondered what was that he told you that got the devil out of you. I remember it all like it was yesterday. Your mother called my father. She had a big problem and she needed her brother to help her. One of her daughters had beaten 11 years old to his death. Father woke me up and we came where your mother told us: on a field outside the town. You were there, all covered in blood. He was laying at your feet. I think he didn’t have one bone left unbroken in his body. Me and my father dogged a hole in the ground, put the body in it and covered it back. We got back home, but dad felt very sick. Because of the stress and the effort, his heart gave out. He was dead by the next morning.”
“Jesus, woman!” Mihaela said putting her hand on her mouth.
“Give me break, she answered, spitting through her irregular teeth. At least you had your memories. You can think of a man that looked at you and saw a woman. I was always the freak. Even my family can’t bear to look at my face. “
“That’s no excuse. You’re not the only one that couldn’t find affection. But you can’t go out killing people with bare hands because you’re impossible to be loved.”
Laura looked at my father with a funny look and a strange smile on her face.
“Well, you know everything about being unlovable, don’t you?”
Father smiled.
“Go ahead, hit! It’s your turn, isn’t it?”
“Oh, so you’re all man now, aren’t you? Not like all those years ago when you fell in love with the high school principal. Not only that a kid with spots all over his face was attracted by a teacher, but it so happened that the teacher was a 45 years old man. That’s right, ladies and gentlemen, our dear cousin is attracted to men. The only problem is that he’s so insignificant that they don’t even notice him. The principal even made fun of mother when he told her. But she still had to pay him to keep quiet. And take you out of school. That’s why you’re nothing but a genitor. And it was the mother’s money that made possible for you to adopt these two.”
“Yes. And I still think that it was the best way your mother had ever spend her money.”
It was something in his calm voice and cool attitude that made me love him more than ever before.
Costin remained silent for a while.
“Wow, he said finally. So nobody was innocent in your family.”
“There’s no such thing like an innocent human being.”
“And which one of them was to be blamed for her death?”
“Well, do you remember I told you my father was quite feeble and sick all the time? He had some sort of vitamins brought from abroad. He had those white pills in a plastic tube with him all the time. I have no idea if they really helped, but father took them now and then. My grandmother’s pills were also brought from outside the country. France, I think. They came in a plastic tube as well, but they were colored, half yellow, half red, looking like small candies. Mara was very often around grandma. She made the old woman feel better because she was such a merry and good child. One day my father and I came to pick her up from grandmother’s house. He and Vetruia got into a fight, God knows what about. Mara noticed that father was very sad. She wanted everyone to be happy around her. And she thought dad would cheer up if he had some of the candies that made grandma feel so good.”
“What?”
“Remember she was only 4. Reality looks a lot simpler through a child’s eyes. I don’t really know what happened after we left, but the next morning, father came to make peace with grandma. And found her dead.”
“Jeez…”
“Yeah. After the funeral, when he cleaned the house, dad found some pills that looked very much like his, spread in all the hidden corners of the room, but didn’t put two and two together until he found Veturia’s medication in his pocket.”
“Man, this is quite a story!”
“So, was it spicy enough for you?”
“Sure was. But I cannot figure out how did Mara get into her head the idea that switching pills would make you father joyful.”
The old man laughed.
“What? asked Costin intrigued. What am I missing?”
“Me and Mara we were orphanage kids. That kind of place either makes you a small villain – that was me, or a very good and disciplined child. And that was Mara. Back then she would ask permission to play with her own toys. She wouldn’t have done something like that without an approval.”
“Approval? But who would have…? Oh, my God, it was you! You told her to do it, you old bastard!”
“I was only 8, remember? I was just a boy who thought that his grandmother was treating him and his father horribly just because they were men. I simply hated the old bag.”
Valeriu’s story really got to Costin. So much so, that he gathered a few guys in his class and shared it with them. He wasn’t as good as the old man in telling, but he made quite an impression. Except for Andrei, the Math genius, who shrugged his shoulders and said:
“You’re a complete idiot if you think a vitamin pill could have caused the old woman’s death! You paid with 500 grams of your father’s tobacco for a complicated story about a simple stroke!”