Zdaj me vidiš, zdaj pa ne

Renato Bratkovič

 

Spustil se je na levo koleno, me pobožal po laseh in rekel: Zapomni si, mala, nikol v žiulenju se ne pusti zjebat nobenemu moškemu, da se neo končalo takot s tvojo materjo!
Zarežal se je, vstal in še enkrat pogledal proti mami in bratu, ki sta gledala vstran, sedel v avto in odpeljal. Gledala sem za njim, dokler ni izginil za ovinkom, in prisegla bi, da sem še takrat videla, kako mi je pomežiknil v vzvratnem ogledalu.
Čeprav me je kasneje redno vozil na tekmovanja v judu, je za mamo in brata takrat nehal obstajati.

Jožko je moj starejši partner. Ne življenjski partner, bognedaj, ampak partner v službi. Dobro, nekaj sva imela tudi po službi, ampak začel mi je iti na živce. Rekel je, da nekaj čuti do mene in da bo pustil ženo. Takrat mi je vse padlo dol. Kaj je res treba delati dramo? Kaj ni dovolj, da se zvečer kdaj zapeljeva k Trem ribnikom ali kam na Pohorje?
Mislim, da je bolše, da se nekaj časa nea vidima, mu rečem, ko ustavim pred postajo.
Prosim?!
Čeljust se mu povesi do popka.
Nekaj časa se-
Sem ču, bevskne Jožko. Kak to misliš “nea vidima”? Delima si pisarno, pizda, v istem avtu se vozima!
Ne delaj cirkusa, Jožko. Zdaj me vidiš, zdaj pa ne … Konec je. Nikol nisem mela namena stabo preživet žiulenja do konca svojih dni takot fpravlicah. Mela sma se fajn, dokler je trajalo, zaj pa je konec. Predaleč si šou, jebiga ― sn ti rekla, da ne čutim do tebe nič razn-
Jožko ves penast izstopi, tresne z vrati in se s hitrimi koraki napoti proti vhodu. Preden vstopi, se obrne in nameri s prstom vame, trenutek za tem ga vrata pogoltnejo, jaz pa vzdihnem in izvlečem ključ.
Jožko bolšči v monitor in si spenja lase v čop. Ignorira me. V pisarno vstopi Šef: Luna, pridi, prosim, v mojo pisarno.
Pričakovala sem ta “pridi v mojo pisarno”. Prejšnji teden sem zajebala veliko operacijo proti mednarodni mamilarski tihotapski mreži. Na podlagi zanesljivega vira sem izvrtala podatke o ključni osebi, ki naj bi v tej mreži predstavljala slovensko vejo. Poleg Jožka in mene so pred vrati stali štirje uniformirani specialci. Že ko se je tip na drugi strani vrat usral od strahu, bi mi moralo v trenutku postati jasno, da nekaj ni v redu. Ko pa smo razbili vrata in premetali njegovo luknjo, smo našli samo tri jebene sadike gandže. Od takrat me sodelavci kličejo “Balkonski bojevnik”, policiji pa se baje krave režijo.
Glej, Luna, razmišlo sem … O tem, kaj naj stabo po fsem tem.
Nič ti ni treba razmišlat, sem suspendirana?
Aja, potem bi ti morau dat še dopust, alkaj? Ne, neboš je tak poceni odnesla. Specialno nalogo mam za tebe.
Pred mene porine sliko Branka Vatovca, mladega, vase zagledanega populističnega politika, ki je v parlamentu pristal takoj po faksu in nima sekunde delovne dobe v privatnem sektorju, potem pa pametuje o tem, kako nam migranti kradejo službe, feministke pobijajo nerojene otroke, pedri in lezbe izpodkopavajo temelje naše zahodne krščanske družbe in podobno sranje. Za trenutek se skoraj razveselim, mogoče ga moram pripeljati pred lice pravice?
In kaj je fšpičo?
Prosim?
Kaj je naredo?
Šef zavije z očmi: Nič ni naredo, prejeu je anonimne grožnje, ti pa boš poskrbela, da bojo tud ostale samo grožnje!
Reči, da se hecaš!
Luna, po operaciji Balkonski bojevnik ti dam nekaj, česa neoš zajebala … Upam.
Jebi se!

Foter je procesiral, kar je ravnokar slišal in opazoval ravnatelja, rekel pa ni nič. Ravnatelj ga je vprašujoče pogledal.
Kaj? je vprašal foter. Mali jo je pošlato za joške in ona mu je dala lekcijo, fčem je zaj problem?
Problem je ftem, da je mali zdaj v bolnici in bo tam še kr nekaj časa. In to ni prvi taki incident.
Vete kaj, je rekel foter. Jaz ne pustim, da mi mulci šlatajo hčerko, in če vi nea znate poskrbet, da se “incidenti” ne bi dogajali, mora mala za sebe pač poskrbet sama. Če mene fprašate, je ta sestanek končan, vi pa ― se je foter obrnil k mami mojega sošolca ― se z malim še malo pogovorte, če ne se bom jaz!
Zgrabil me je za roko in me odpeljal na sladoled.

Pizdun me je pustil čakati petnajst minut. Že jaz sem prišla kakih deset minut kasneje, kot je naročil Šef, ampak kaj si ta kreten misli, da je moj čas vreden manj kot njegov?
Prikaže se kot filmska zvezda iz Hollywooda, pokončen in z eno obrvjo višjo od druge, s prsti si gre skozi lase. Dobro, da nisem bila na kosilu, ker bi bruhnila.
Branko, reče in mi ponudi roko, nagne glavo in me poskenira od glave do pete.
Mam en pomembn sestanek, pol pa lahko grema kaj pojest.
Komaj čakam … Zaradi ene procesne napake je inšpektorica z oddelka za boj proti drogam postala osebna spremljevalka človeku, ki bi mu najrajši sama kaj naredila.
Mislim, kolk sem razumeu, si mi naslednih nekaj dni na voljo štrndvajset ur?
Medtem ko ga čakam, pokličem Šefa ― Glej, pravi, z njim boš, kolko te bo pač rabo, boš že ure not prnesla. Nočem, da se mu kaj zgodi, ko je pod mojim varstvom.
Tvojim?!
Dobro, veš, kaj sn hoto povedat. Zaj pa odloži in opravi svoje delo.
Čez dobro uro pride zadovoljen s sestankom, očitno je dosegel, kar je hotel. Ne vem ne s kom ne zakaj se je dobil, pa me iskreno rečeno niti ne zanima. Samo, da mine.
Pajčevino mam v želodcu, reče. Grema v Sestradanega Jocota ― danes ma na meniju morskega pesa za prste polizat.
No, jaz bi ti jih najrajši odgriznila. Zavijem z očmi in obrnem ključ.
Novodobni politik, ki se ima za vplivneža, z ajFonom lovi kompozicijo mrtve narave na mizi in sproti nalaga na Instagram. Ko že petič živčno pogledam na telefon, skapira, da mu ne sledim, ampak gledam na uro: Okej, okej, sori, zaj bo. Naloži si porcijo in naredi še serijo slik “moj krožnik”, navdušeno pove, da je za prejšnjo serijo prejel že 124 lajkov, jaz pa zazeham in si nalijem tretji kozarec vina.
Medtem ko žvečim, mi nekaj naklada, jaz pa gledam, kako odpira usta, vsebina njegove politične agende mi jemlje tek, zato preslišim večino predavanja in si dolivam.
Račun!
Natakar z naglasom južno od Kolpe prijazno prinese račun, Branko pa vzvišeno našteje bankovce in čaka, da mu vrne drobiž do zadnjega centa.
Pizda, takemu pa že nea dam napitnine! Ko bomo nardili Slovenijo spet vlko, bo to letelo nazaj, od kod je prišlo!
“To” nama zaželi še naprej prijeten večer, jaz pa bi se najrajši pogreznila v zemljo. Šef mi bo to drago plačal.
Zunaj se mi pred avtom podrgne z mednožjem po riti, kao po nesreči. Manever ponovi z roko, jaz pa se obrnem in mu jo zvijem na hrbet, da se zloži na pokrov motorja. Reži se, zato mu malo navijem dlan, dokler ne zaječi od bolečine.

Pri štirinajstih sem bila v kinu s tipčkom, ki me je dalj časa gnjavil in vztrajno prosil, naj hodim z njim. Bil je leto starejši in baje kul ― nekaj sošolk je bilo norih nanj, meni pa se ni zdel nič posebnega, imel je pač glavo, roke, noge in vse, kar imajo drugi. Filma se ne spomnim, ker mi je ves čas bezljal z jezikom po ustih, potem pa mi je zlezel z roko pod hlače. Takrat se mi je utrgalo.
Najprej se spomnim teme, potem pa njega, kako se zvija pod mano in prosi, naj ga spustim, ker se mu zdi, da ima zlomljeno roko.
Mojemu fotru se je to zdelo precej zabavno, njegov pa je pizdil, kako je mogoče, da punca kaj takega prizadene svojemu fantu in da me čaka res lepa prihodnost ― ampak brez njegovega sina.

V avtu nisva spregovorila niti besede. Odložim ga pred hišo, počakam, da izgine in se odpeljem domov. Na telefonu imam tri neodgovorjene klice ― Jožko, zdaj bi bila celo z njim rajši kot s tem bivolom. Zjutraj naj bi ga pred hišo počakala že ob osmih. Zvrnem se na kavč, prižgem Netflix in pustim, da me uspava Black Mirror.
Ob devetih sem pred Brankovo hišo. Ves živčen pride ven in si med potjo do avta gladi zapestje.
Pred eno uro bi morala bit tu!
Moraš samo umret pa dauke plačat, mu odvrnem.
Ni mi jasno, kakšne zveze ima s Šefom, da je dobil osebno stražo, ki jo plačujejo davkoplačevalci, ampak zdaj se mi res ne da ukvarjati s tem.
Kam? vprašam.
Pove mi naslov nekega podjetja, kjer ima znova pomemben sestanek. V kafiču nasproti si privoščim dvojni espreso in vodo in gledam, kdaj se bo prikazal ven.

Ko je prišlo obvestilo, da je umrl foter, sem imela že dvajset let. Na pogrebu je bila njegova nova žena in hčerka, stara kakih dvanajst ali trinajst let, nekaj sorodstva po njuni strani in jaz. Za mamo in brata je, kot rečeno, umrl že zdavnaj, v meni pa je zdaj naenkrat pustil praznino.
Lekcijo, naj se ne pustim zjebat nobenemu moškemu, sem vzela smrtno resno.

Branko se prikaže na vhodu in vprašujoče gleda levo in desno. Odločim se, da lahko malo počaka in simpatični natakarici pomaham, naj mi prinese še en dvojni espreso.
Pred njim se ustavita moška in ga ogovorita. Eden od njiju nosi Mercatorjevo vrečko. Branko stopi korak nazaj in začne nekaj razlagati, pri tem pa maha z rokami. Tisti z vrečko potegne ven jogurt in mu ga zabriše v glavo. Bela tekočina se mu razleze po do takrat brezhibni pričeski in pomislim, koliko lajkov bi na Instagramu pobral za posnetek šoka na svojem obrazu. Čisto vse.
Srknem svojo kavo in končno začnem uživati v nalogi, ki mi jo je dodelil Šef.
Branko me išče s pogledom, medtem pa pokasira še en jogurt. Malo se mi zdi škoda hrane, ampak politika je javni servis in če si davkoplačevalec s predstavnikom ljudstva želi deliti jogurt, kdo sem jaz, da mu to preprečim?
Branko panično steče proti mojemu avtu, tipa pa za njim. Zdaj namesto jogurta prileti jajce. Branko se skriva za avtom in se pomika zdaj levo, zdaj desno, tipoma pa ne kapne, da bi ga napadla vsak s svoje strani, ampak družno lazita za njim, pri čemer vsakomur takoj postane jasno, da stanje stvari ne more biti drugačno ― kakršni volivci, taki politiki.
Počasi stopim iz kafiča, prečkam cesto in pritisnem na daljinca. Avto dvakrat sikne in pomežikne z vsemi štirimi. Tipa se ustavita.
Ne pustite se motit, gospodje, rečem, sedem v avto in obrnem ključ. Tipoma je malo nerodno, Branko pa skoči na sovoznikov sedež.
Pizda, ne morš verjet, trudiš se, izpostaulaš se, garaš za dobro ljudstva, pol te pa to isto ljudstvo jebe v glavo!
Dobesedno, rečem, ko mu beli tok še vedno polzi po glavi.
Branko poliže prst.
Ni slabo, reče. Ki pa si bla ti? V bistvu se to ne bi smelo zgodit! Teoretično gledano sn preživeu atentat! Povedo bom tvojim nadrejenim!
Vzamem telefon in poiščem Šefovo številko.
Prosim? se oglasi.
Tu bi ti en rad nekaj povedo, rečem in predam telefon Branku.

Na fotrov grob grem dva- do trikrat letno. Ponavadi takrat, ko se mi nabere sranja, ki ga nimam s kom deliti. Včasih pa tudi, ko mi gre zares okej. Vem, da me ne sliši, ampak vseeno imam občutek, da ne govorim v prazno. Vsaj tisti kamen me sliši. Še več, tisti kamen me razume.

Šef skimava z glavo. Luna, Luna, res nea vem, kaj naj rečem.
Saj ni kaj reč … Suspendiro me boš za en mesec, mogoče me boš dau na disciplinsko, kaj te jaz vem. Ti si tu, da ukrepaš, ne jaz.
Ne seri, neom te suspendiro. Vatovec si je zaslužo lekcijo, če mene fprašaš.
Če bi mi to povedo prej, bi mu še jaz dala inštrukcije.
Šef dvigne kazalec, češ naj neham.
Naj pol napišem poročilo al ne?
Spravi se mi spred oči, predn si premislim. Mam kaj bol pametnega za delat, ko da poslušam tvoje pametovanje. Pokliči mi Jožkota!
Usta se mi razlezejo v nasmeh.
K Šefu moraš, rečem presenečenemu Jožku, se počim za svojo mizo in komaj zadržujem smeh.

Dam ti 60 sekund

Bogdan Hrib

Skoraj resnična zgodba mojega življenja. Resno …

“Dam ti šestdeset sekund! Niti sekunde več!”
“Kaj?!”
“Si gluh? Ali neumen?”
“Ne, ampak … Oprosti, tvoje besede so kot vrstica iz filma,” rečem s sramežljivim nasmeškom.
Deluje izjemno besen s svojimi dolgimi rjavimi kodri in z ogromnim telesom z brazgotinami in tatuji ter, seveda, z ogromnimi rokami. V levi roki drži masiven revolver Magnum, v desni pa droben moderni mobilni telefon. Pravi kriminalec.
“Jebi se! Koga brigajo filmi?! res moram vedeti. Ali pa …”
“Saj sem ti povedal. Gre za nesporazum!”
“Nemogoče! Baraba neumna, moraš mi povedati! In to takoj! To niso heci! Te tvoje pisateljske izmišljije z vohuni pa to. Videl sem na tvoji spletni strani … To je resnični svet. Dovolj je bedarij. Šestdeset sekund! To je to!”
In potem privzdigne levo roko in nameri z Magnumom proti meni, naravnost med oči. Tip je zelo zgovoren, a dialog se zdi kot iz B-filmov … Včasih je življenje boljše od filmov. Ali pa slabše. Tako kot zdaj. Živim triler B produkcije.
“Petdeset!”
“Okej, nehaj … Samo trenutek.”
“Sedeminštirideset!” reče, ko gleda odštevanje na majhnem zaslonu telefona. Ali je tako jezen, da ne more šteti na pamet, ali pa je to zgolj odlična predstava zame.

Pobrali so me pred dvema urama na parkirišču v strogem centru Slovenske Bistrice, prijetnega rustikalnega mesteca blizu Maribora. Stal sem pred sladoledarjem in si hotel privoščiti nekaj ledenega in sladkega in okusnega ― z okusom čokolade in limete. Zvlekli so me v ogromnega črnega športnega terenca in me pripeljali na sredo gozda, mislim, nekam bogu za hrbtom, v kraj, ki se imenuje (videl sem napis na steni pred vhodom) Tinjska Gora. Besedi je nemogoče izgovoriti, sicer pa je lep kraj. Štirje tipi z ogromnimi pištolami. Nikdar v življenju jih nisem videl ali slišal.

Danes je sončna jesenska sobota in bil sem povabljen v Slovenijo na krimi festival z imenom Alibi. Zdaj pa živim nadaljevanje filma Ugrabljen. Precej hecno, ne?

“Okej, zadnja priložnost! Petindvajset!”
“Nehaj, sem ti povedal, da o tej neumni operaciji ne vem nič! Bila je kratka zgodba! Leposlovje!”
“Ne, to ni mogoče! Moraš nekaj vedeti! Dvajset!”
Ko so okrog nas začeli brenčati naboji, je bilo, kot bi prišla vojska odrešitve z nebes. Posebna vojaška enota, ogromni možje s strojnicami in pobarvanimi obrazi. Nekaj dolgih rund. Trije tipi obležijo. Vodja bande je na tleh z lisicami, Magnum je nekje v kotu dnevne sobe.
“Vse v redu, gospod?” me vpraša poveljnik ekipe. “Sem stotnik Thompson, ekipa ena.”
“Absolutno. Me veseli, da sva se spoznala, stotnik. Ravno pravi čas … Mogoče … Malo pozno. Dvakrat ducat sekund. Preštel je do dvajset, ko ste …”
“Se opravičujem, gneča na cesti!”
“V zraku?” ugibam s širokim nasmehom.
“Ste pogledali v nebo, človek? Sredi gozda ste. Ptič nas je spustil malenkost predaleč. Ste videli ceste? Na tem območju so dosti preozke! Vozili smo par milj!”
“Okej, okej, ni problema. Vse je okej. Kakor koli, hvala vam.”
“Vedno opravimo svoje delo!”
“Super. Tudi to zveni kot dialog iz filma …”
“Kaj?”
“Nič.”
Čuden občutek. Kot ekipa B z načrtom B iz filma B produkcije. Kristus! Ampak še vedno sem živ.

Zgodba je bila preprosta. Rešiti dve zadevi na enem izletu. Kratka zgodba na moji spletni strani je bila res polna resničnih imen iz skrivnih operacij nekih eksotičnih trgovcev z orožjem z vzhoda in ideja je bila, da bi jih izpostavili in aretirali. Postopek ni bil pretirano izviren. V moji deželi, Romuniji, tu spodaj na Balkanu, je bila že pred drugo svetovno vojno napisana komična drama o srednješolskem učitelju, ki je objavil članek o Aleksandru Velikemu z napačno zapisanimi imeni nekaterih mest ― tipkarske napake veličastne tiskarske dobe novinarstva 20. stoletja ― enako kot z imeni v komercialno neortodoksnih operacijah velikih lokalnih korporacij. Zgodba o izsiljevanju in ljubezni … S srečnim koncem, se razume. Prevzeli smo isti model (a bolj resno): uporabiti nekaj skrivnih informacij iz resničnega podzemlja med vrsticami izmišljene kriminalne zgodbe z namenom razkriti nekaj kriminalcev … Bilo je okej. Tokrat.

“Kdo točno ste torej vi?” me vpraša stotnik in me prebada z očmi.
“Ja, kdo za vraga si, pizdun?” vztraja vodja bande na tleh.
“Drži gobec! Odpeljite ga, fantje!” zavpije stotnik.
Ko ekipa zapusti prostor, me znova prijazno vpraša: “No, kdo ste, človek?”
“Samo pisec, stotnik. Pisec kriminalk. In dober samarijan.”
“Ste res?”
“Sem, lahko se zanesete na to.”
Z lesene mize dvignem telefon, vstavim baterijo in ga vključim. Skoraj sekundo za tem pride sporočilo: “Odlično opravljeno. Najlepša hvala. TJ”
TJ je stari prijatelj, brigadir, se pravi, general z eno zvezdico v britanski vojski. Srečal sem ga pred desetimi leti, ko je bil del mednarodnih sil v boju proti somalijskim piratom, jaz pa sem skušal rešiti bodočo ženo, neke vrste vohunko; takrat je bil zgolj major. Zdaj pa vodi nekakšen oddelek za skrivne operacije in hibridno vojskovanje na sedežu Nata v Bruslju.
“Oprostite, ampak … Kaj v resnici počnete?” me znova vpraša stotnik. “Mislim, kdo vas plačuje?”
“Ne smem povedati.”
“Resno?”
“Resno”
Pogleda me in ni preveč zadovoljen z odgovorom. Verjetno sem zanj pretrmast ali preneumen.
“Ne … Ampak resno?”
“Se opravičujem, stotnik, ampak če vam povem, vas bom moral ubiti!”
Stotnik prhne.
“Ampak, človek, se hecate? To je vrstica iz filma!”
“Seveda je.”
“Ampak moje jebeno vprašanje je bilo resno!” vztraja stotnik.
“Vem. Moj odgovor tudi. Zato sem uporabil vrstico iz filma.”
Potem zapusti sobo z jeznim izrazom in glasom: “Dobimo se v avtu. Čakamo vas. Odložili vas bomo v mestu.”
“Najlepša hvala, stotnik, plačati moram parkirnino in si kupiti tisti okusni sladoled. Hvala, res ste prijazni.”
Zunaj je glasnejši: “Zmešan tip! Totalno zmešan!”
Mogoče ima prav. Mislim, z njegovega zornega kota …
Ime mi je Stelian Munteanu in nisem ne vohun ne posebni agent, niti normalen, pošten policaj. Sem samo običajen tip, ki piše kratke zgodbe ali članke in občasno objavim kriminalni roman in verjamem v prijateljstvo. Imam celo tolpo dobrih prijateljev, ki me kdaj pokličejo na pomoč. Pa tudi prijatelji prijateljev.
Imam samo en večji problem: preveč prijateljev.
Ker moram zdaj napisati kratko zgodbo za festival in to TKBM, potem pa se odpeljem v Trst, kjer se dobim z ženo Sofio in s še enim prijateljem, ki ima problem … In zgodba se nikdar ne konča …
Se kaj vidimo, ko bom naokoli …

Jaz tukaj samo čistim

Lara Paukovič

Iz parka v blokovskem naselju, kjer se je ob popoldnevih ponavadi potikal Jaka in upal, da bo zagledal Veroniko, ki je šla tu mimo vedno na obisk k Blažu, so pred kratkim odstranili edino klop. Stala je na strateškem mestu, napol skrita za zanemarjenim bodičastim grmovjem in tako idealna za oprezanje za tistimi, ki ne bi smeli vedeti, da jih zalezuješ, zato je še toliko bolj obžaloval, da je ni več. Zdaj sta bili za sedenje na voljo samo še dve gugalnici, k sreči ne leseni, pač pa narejeni iz gum, tako da mu ni bilo treba skrbeti, da ne bi zdržali njegove teže. Ruknil se je na eno, milo je zaječala in se rahlo upognila, a ko je našel položaj, ki je gumo najmanj obremenjeval, se je ječanje umirilo. Iz nahrbtnika je povlekel knjigo, Petersonovih Deset pravil za življenje, in se, kadar je prišel kdo mimo – kar je bilo k sreči zelo redko, ker je bil čas kosila – pretvarjal, da je zatopljen v branje. Mikalo ga je, da bi se malo zaguncal. Nihanje ga je pomirjalo in uspavalo, tako kot guganje vozička, ko je bil dojenček; čeprav se tega seveda ni spomnil, vendar se mu je včasih zazdelo, da občutek od nekod pozna. Ali pa kot breztežno lebdenje v mamini maternici. Tudi tega se ni mogel spomniti, a ga je med počasnim guncanjem objela toplota, ki bi bila lahko primerljiva s tem. S kratkimi, čokatimi nogami je zakrilil po zraku, gugalnica je zadrsela sem ter tja in se po nekaj sekundah ustavila. Ravno jo je nameraval pognati ponovno, ko ga je zmotila deklica, ki je prirolala na igrišče. Šteti je morala kakih pet let, oblečena je bila v enega tistih skrajno ogabnih kompletov – krilo in majica v enakem odtenku živo roza barve in z ujemajočimi se detajli (grdimi naborki in čipko), v laseh je imela kup pisanih elastik in nasploh je bila že na prvi pogled tako zoprna, da jo je takoj zasovražil. Nekajkrat je zaokrožila okoli njega in postalo mu je nerodno, sklonil je glavo, da ne bi videla njegovega obraza, slutil je namreč, da ga ocenjuje, in se boleče zavedel svojih gub sala, ki so se razlezle daleč čez rob gugalnice. Ko se je naveličala, se je usedla na gugalnico poleg njega in pričela v pesek na tleh s kolesi rolarjev risati kroge.
Iz bloka, sosednjega tistemu, v katerem je stanoval Veronikin Blaž, je stopila obupno debela ženska in se primajala na igrišče.
»Kaj zdaj, Kaja, se boš gugala ali rolala?« je zasikala.
»Gugalaaaaa,« je deklica zaklicala z osladnim glasom, ki je bil, čeprav je bilo to težko verjeti, še bolj antipatičen kot njen stas. Kako zelo je sovražil otroke.
»Potem si pa sezuj rolarje! Ne vidiš, kaj delaš? Obrabili se bodo, če boš z njimi drsala po pesku.«
»Ne da se mi,« je odrezala mala in mami pokazala jezik.
»Takoj jih sezuj, slišiš?«
Deklica je rolarje slednjič malomarno brcnila z nog. Mama je priracala do nje, jih pobrala in mali pred noge potisnila čevlje, ki so tičali v travi ob gugalnici.
»Tako, vidiš, pridna. Obuj si superge. Zdaj pa ostani tukaj in se guncaj, da bom jaz medtem skuhala kosilo.«
»Gugaj se z mano!« je zahtevala Kaja.
»Ne morem, druga gugalnica je zasedena.«
»Zakaj pa je ta stric tukaj? Gugalnice niso za debele strice,« je izustila deklica in pri tem očitno ignorirala dejstvo, da niti njena mati ne spada v lahko kategorijo. Obenem je Jaki namenila pogled, ob katerem ga je od jeze zaskelelo po vsem telesu. Če bi imel v tistem trenutku pri sebi kakršen koli oster predmet, bi ga mali avši zapičil naravnost v vrat, da ovratnik njene sintetične roza majčke ne bi bil več tako zelo roza, ampak krvavo rdeč.
»Kaja, no,« je bila zgrožena mama, a se je vseeno še naprej obnašala, kot da ga ni zraven. »Ne tako naglas. Stric bere, nič hudega ti noče.«
»Če je pa res.«
»Itak moram domov, saj sem ti rekla. Očka že sprašuje, kdaj bo kosilo. Glej, da prideš gor, ko te pokličem.«
»Okeeeeej!«
Mama se je vrnila, od koder je prišla, deklica pa se je začela guncati. Ob tem je izvajala vse mogoče akrobacije in krilila z rokami, kot bi mu hotela dokazati, da ima ona, otrok, do tega vso pravico, on, nadležna odrasla oseba, pa naj jo kar opazuje, saj je itak predebel, da bi se premaknil. Vse bolj se je odrivala od tal, da je gugalnica letela vse više, on pa je od strani sledil njenim gibom, vendar tako, da tega ni opazila. Ko je dosegla najvišjo točko, se je dvignil, odložil knjigo na tla in sunkovito butnil v njeno gugalnico. Guma se je zaletela v leseno ogrodje, na katero je bila pritrjena, in se odbila od njega, deklico pa je vrglo na pesek. Ni mu bilo čisto jasno, kako ji je to uspelo, ampak priletela je na kolena. Zavil je z očmi – upal je, da bo glava. Kaja je bila tako šokirana, da sploh ni dojela, kaj se ji je zgodilo. Ostala je na tleh in se drgnila po kolenih, usta pa so se ji počasi nabirala v šobo. Vedel je, da mora reagirati hitro: ko bo začela jokati, zlepa ne bo nehala. Gugalnica, s katere je padla, se je zdaj počasi umirila, Kaja pa je pred njo klečala ravno v takšni poziciji, da bi jo igralo, če bi zopet malo močneje zanihalo, zadelo naravnost v nos. Potegnil je za verigo in jo spustil proti njej. Udarec je bil silovit, odprla je usta, da bi zajokala, a je gumo, ki jo je takoj zatem potegnil k sebi, spustil ponovno. Tokrat se ji je iz nosu ulila kri. Zopet se je zdelo, da udarca ni povezala z njegovo prisotnostjo – razširjenih oči je spremljala gibanje gugalnice, a se ni umaknila, kot bi se vdala v usodo. Zasopel je in si s čela obrisal potno srago; ker ni imel kondicije, ga je početje kar hitro utrudilo, ter se ozrl naokoli, da bi preveril, če je igrišče še vedno prazno – in da slučajno ni zgrešil prihoda Veronike. Ko se je prepričal, da ni razloga za skrb (nikjer žive duše), je nihaj sprožil še tretjič. Zdaj gugalnice – tudi da bi prihranil energijo – niti ni več spuščal do konca, samo toliko, da je deklico zadela v glavo, nato jo je za verigo zopet potegnil k sebi in spustil nazaj; kot bi jo mlatil z velikanskim obročem iz gume. Ko je opazoval njen krvav obraz, ki je pod gumo postajal vse bolj sploščen (peti ali šesti udarec je bil posebno brutalen, čisto mogoče, da ji je zlomil nos), je občutil skoraj perverzno zadovoljstvo. Zadovoljen je bil tudi, da so bili udarci tako natančno odmerjeni, da med njimi ni imela časa, da bi zajokala ali zakričala.
Z veseljem bi jo izmaličil do neprepoznavnosti, a je vedel, da se bo moral na neki točki ustaviti. Obležala je na tleh pod gugalnico, on pa je vstal in jo z nogo zbrcal v položaj, da je imela glavo obrnjeno v pesek. Naključnemu mimoidočemu naj bo jasno, da je padla z igrala. Na igrišču zdaj pač ni mogel več ostati; skril se je ob vhod nekega bloka, kjer je lahko naprej oprezal za Veroniko, ki se kot zanalašč še vedno ni prikazala. Ker so bila vhodna vrata v blok odprta, bo skozenj zlahka pobegnil na drugo stran, kjer je imel avto, in odpeljal, ko bo treba, je razmišljal. Ko bodo odkrili deklico in če bo ta, ko pride k zavesti, po nekem čudežu povedala, kaj se ji je zgodilo, njena mama pa se bo podala na lov za debelim stricem, ki je na gugalnici sedel zraven nje. A tudi če bi se to zgodilo, ga ni pretirano skrbelo. Ni živel v bližini, da bi padel v krog osumljencev, njegovega obraza pa si tako ali tako ni zapomnila – ljudje si ga nikoli niso.
Ko je nekaj časa stal tam in s kotičkom očesa še vedno skeniral negibno postavo na tleh igrišča, je prišla skozi vrata bloka mlajša platinasto svetlolasa ženska z vedrom v rokah. Vedro je postavila na stopnice pred sabo, se naslonila na ograjo in si z vžigalnikom fluorescentno roza barve prižgala cigareto, zatem pa iz žepa trenirke izbrskala telefon, okrašen z bleščečimi umetnimi kristali, in se prilepila na zaslon, ne da bi mu namenila kakšno besedo. Ko je po približno desetih minutah končala seanso skrolanja, se je z novo cigareto v ustih zastrmela v daljavo.
»A tam nekdo leži?« je nato rekla, bolj sebi kot njemu. Presenetila ga je – ni pričakoval, da bo pogledala v smer igrišča, pa tudi če bi, ležeče telo z njune perspektive ni bilo takoj opazno. Vseeno bi verjetno storil bolj pametno dejanje, če bi se že prej odpravil in se izognil njenemu poizvedovanju,samo kaj, ko si je pred tem tako želel ujeti vsaj en pogled na Veroniko.
»Kje?«
»Lejte, tam, na drugi strani,« je odvrnila in s prstom nakazala ustrezno smer.
»Ne vem, ne vidim tako dobro. Dioptrija, pa zdaj nimam očal pri sebi,« se je zlagal.
»Aja. Ni panike. Ampak je, ena majhna postava je. Zgleda kot punčka, ki je padla z gugalnice.«
»Resno?« Lasten glas mu je ob tem vprašanju zvenel tuje. Dolgo časa si je prizadeval, da bi posnel ton glasu ljudi, kadar so šokirani, zaskrbljeni ali zaprepadeni, in ga pripel na situacije, kjer bi moral šok ali skrb izraziti tudi sam. A čeprav je vedel, da mu gre že precej dobro, si še vedno ni povsem zaupal – strah ga je bilo, da zveni preveč robotsko, preveč mehanično. »To je pa slišati kar hudo,« je dodal in proti svoji volji zahropel. »Ubogi otrok. Boste poklicali rešilca?«
»Uf, ne vem …« je mencalo dekle. »Jaz tukaj samo čistim. Študentka sem, skoraj nikogar ne poznam. Čez pol ure bom konec in potem imam kozmetičarko. Če zdaj kličem rešilca, bo trajalo sto let, da sploh pridejo, morala jih bom počakati, da jim povem, kje se je zgodila nesreča, ker ko ti enkrat kličeš 112, si soodgovoren, a veste, mislim, nekako logično je, da počakaš, da oni pridejo, da ne izpadeš kot nekdo, ki ga čisto nič ne briga, kaj bo s ponesrečencem. In najbrž bi potem mene zadolžili, da najdem njene starše … res se mi mudi, bedno je, da se je to zgodilo ravno danes.« Premolknila je in potegnila nov dim. Jaka ni ničesar komentiral.
»Pa saj … saj jo bodo našli starši, najbrž je iz kakšnega od teh blokov,« se je ponovno oglasilo dekle. Spet je govorila bolj sebi kot njemu. »To so obsedeni starši, svoje otroke spustijo ven na igrišče in potem vsakih pet minut kričijo z balkona – Anaaaa ali pa Jureeee ali Majaaa, kaj delaš, ne si mazat hlač v peskovniku, dol z gugalnice in take bedarije. Pol leta čistim tu, pa znam že vse na pamet. Nemogoče, da nekdo v kratkem času ne bi opazil, kaj se je zgodilo njegovemu otroku.«
»Mogoče je pa kaj hudega in so minute pomembne,« je rekel Jaka. »Bom šel jaz po telefon v avto in od tam poklical rešilca, vi pa nadaljujte z delom.«
Dekle ga je prvič pogledalo v obraz in se mu prijazno nasmehnilo. V njenem nasmešku ni zaznal pomilovanja ali odkritega gnusa, s kakršnim so ga navadno gledale ženske njenih let. Čeprav je vedel, da to niti slučajno ne more pomeniti, da se ji zdi privlačen – on že ne, niti v sanjah –, ampak je samo zadovoljna, da ji bo naredil uslugo, je začutil zbodljaj poželenja. Raztegnil je ustnice v nekaj, kar je bil verjetno preveč navdušen nasmešek, ona pa je naglo umaknila pogled. »To je pa lepo od vas,« je še rekla. »Če ne zamerite, grem jaz kar nazaj noter.«
»Grem za vami, avto imam na drugi strani.«
Sledil ji je po hodniku, pri dvigalu sta se razšla. Ko se je strpal v svoj avtomobil, je na isto parkirišče pripeljal Veronikin Passat. Ven je stopila z vrečko špecerije v rokah – najbrž se Blažu kot ponavadi ni dalo v trgovino – in pohitela v smer, iz katere je malo prej prišel on. Tudi če je ne bi videl v obraz, bi jo najbrž spoznal po hoji: spustil je šipo, da bi bolje slišal njene drobne korake, rahle udarce pet, nikoli višjih od sedmih centimetrov, ob beton, šelestenje plašča ob vsakem premiku. Ko je izginila za vogalom, se je nasmehnil in odpeljal. Dober dan je bil.

To je snov, iz katere so narejene nočne more

Marko Vezovišek/Pen Mark

 

Noč ne more pokriti dneva s plaščem pozabe. Dneva, kot je bil ta, ki leži na tleh, kakor truplo obkroženo s policijsko kredo, pa niti v sanjah. No, v sanjah še posebej! Še posebej ne! Naše majhno življenje je obkroženo s spanjem, in ko v sanjah iščemo pozabo, tam najdemo sebe in svoj lastni spomin. To pa je snov, iz katere so narejene nočne more.

Ne, ta noč ni bila njegov dan, ta dan je bila njegova nočna mora! Takšna, ki te zbudi namesto budilke in jutro, ki te namesto s sončnimi žarki oblije z znojem!

Pa tako lepo se je vse skupaj začelo! Z jutrom, v katerem ni vsaka mora nočna! “Kar se mora, se mora!” je pomislil, to si reče večina ljudi, ko se zjutraj odpravi v službo. Jaz pa hodim v službo z veseljem! “Kar se mora, ni težko!”
Je s tem kaj narobe?

Kje pa! Po dvajsetih letih ustvarjalne svobode, trepljanja po rami, in zbijanja šal na njegov tekoči račun, je ugotovil, da so bili pesniki in pisatelji vedno dovolj dobri za pisanje listin o človekovih pravicah, deklaracij o neodvisnosti in celo ustave, potem pa so začeli izginjati z osamosvojitvenih fotografij in ob velikih obletnicah iz prvih protokolarnih vrst. In ko so v tem novem spoznanju nujnosti iskali sami sebe,
so se našli – na priklopnih sedežih dvoran, okrašenih z zastavami in napuhom povzpetnikov. Oboje v prvih vrstah. Edino trepljanje po rami je še ostalo.

“Najprej se zdi sramotno, kasneje še kočljivo, nazadnje pa naturno!” je šepetaje
citiral pisateljskega sotrpina izpred stotih let in se po vseh manifestih, deklaracijah
in ustavah prvič v življenju podpisal pod neko povsem drugo listino:
pogodbo o zaposlitvi!

Ob letu obsorej tega koraka ni niti malo obžaloval. Redna plača, dodatki, bonitete,
da o honorarju za ekskluzivno izdajo njegovega romana Razsvetljeni, ki je postal uradno protokolarno darilo, niti ne govorimo. No ja, morda v njem nekoliko štrli iz riti doživljenjskega predsednika republike, a to, da ga njegove domislice promovirajo kot svetovljana in velikega vodjo, iz državljanov pa delajo ponosne pripadnike naroda, odtehta ves trud in požrtvovalnost. Kajti vedno je pravi čas, da naredite to, kar je prav. Bolje Ghost Writer kot Koust Writer.

Drug drugemu veliko dogujeta. Pen Mark mu je napisal vse najpomembnejše politične govore, da o aforizmih, modrostih, ki jih uspešno izdaja pod predsednikovim imenom, niti ne govorimo. Nič čudnega, da šefa ljubkovalno kliče – Padre. Njegovi njuni aforizmi se zato samoironično imenujejo – Padrizmi.

Mimogrede, Padre je edini politik, ki se zna pogovarjat z mafijci. Nekako tako kot tisti ameriški kongresnik v Botru. In mafijci vedo, da z njim ni šale. Nekako tako pri Tarantinu. Za iskazan rešpekt jih ljubkovalno kliče – podjetniki.

Pen Markovo nabriljantnejše literarno delo do zdaj pa je osnutek zakona s katerim je parlament Padreja demokratično izvolil za dosmrtnega predsednika. Tako kot nekoč Cezarja, pa še koga. Na nek način je s tem postal diktator, ampak ne kakršenkoli! “Razsvetljeni” diktator, istoimenski roman pa uspešnica.

Ko pa je v trenutku slabosti, zaradi bolečin v teh njegovih leto dni starih sklepih, pojamral njegov lastni ego, je njEgov pogled preusmeril na njun skupni osebni račun na Banka netu. Username: Ego. Password: Evogana.

Res je, sreče pisatelju ne more prinesti ne država, ne partija, ne predsednik! Srečo si lahko človek ustvari samo sam! Neprecenljivo! Za vse ostalo pa je – Master Hard!

Hja, vladarju se ne gleda pod prste in podarjeni plači se ne gleda v inteligenčni kvocient! Vprašanje, ali Stupidokracija pomeni, da vladajo neumni ali pa,
da neumnim vladajo, ostaja tako filozofsko! In tisti ki ga postavi, edini ve,
kaj beseda “filozofsko“ sploh pomeni! Mislim, torej sem!

Pen Mark pa si je mislil svoje: “Junakom vojne naj sledijo junaki dela, umetniku Cukrarne pa naj sledi umetnik življenja!”

Malo ga je sicer skrbelo, da se je njegov slog pisanja v tem zadnjem letu nekoliko pokvaril, a ljudje medtem ne razumejo več kompliciranih metafor, jezikovnih bravur in dolgoveznih orisov narave. Razen kadar opisuje cvetje, s katerim tlakujejo pot, po kateri stopa dosmrtni predsednik Padre. Za vsakdanje življenje pa k predsednikovi fotografiji zadoča preprost slogan na naslovnici revije Le Journal: Ker se cenim!

Hja, PRovci so inkvizicija 21. stoletja. Skrbijo za to, da ljudje mislijo to, kar morajo! Kar v praksi pomeni, da ne mislijo, ampak verjamejo! Ni pomembno kdo je naročnik; dobrodelna organizacija ali psihopat na oblasti. Ko spregovorijo PRovci, spregovori stroka! Z njihovo pomočjo se je oblast humanizirala. Nihče več zares ne gori na grmadi, a to niti ni več potrebno, le tu in tam še po potrebi poženejo medijsko giljotino. Skupaj z njo se pod nebo dvigujejo naklade in ratingi. Če pa ljudstvo še vedno skandira: “I can’t get no satisfaction!” se kakšna glava pač odrola čez Trg revolucije. Rolling Heads instead of Talking Heads! Ne prvič in ne zadnjič!

Takšne politično nekorektne pregrešne misli so se Pen Marku rolale po glavi tistega jutra na poti v službo. Pričelo se ga je lotevati svetobolje. Davno pozabljena literarna veščina. Nasmehnil se je in se čudil od kod neki so se vzeli tile izganjalci dobre volje v tako čudovitem jutru. Vedel pa je, da je sposoben vsako misel v stotinki sekunde zapeljati od uvoda k zapletu in razpletu To je bil najhitrejši filmski napovednik na svetu, a brez zagotovljenega happy enda. Profesionalno tveganje pač. Ko živiš svoje zgodbe in še posebej ko od njih živiš, ti nobena misel ni tuja. In z leti to veščino samo še izpopolnjuješ. V zadnjem letu pa, odkar je v redni službi, je ta magija pričela izginjati. In prav nič ni žaloval zaradi te izgube, kajti vedel je, da je takšen prehod skozi črvino prostora-časa lahko tudi sprožilec, ki se konča v temi črne luknje, kjer je gravitacija tako močna, da za to potovanje ne prodajajo povratnih vozovnic. Nujno je potreboval izganjalca tega hudiča. Klin se s klinom izbija, svetobolje pa … spomnil se je stare popevke …

Kakšen dan, glih za svetobolje
za vprašanja pametna, recimo:
Kako veliko je vesolje?

Ffff ffff …

Prispel je do stavbe Ministrstva na Trgu Revolucije, kjer je bil tudi sedež vlade in urad predsednika. V mogočni eklektični arhitekturi so bile ujete vse smeri razvoja in pripadajoče pomote preteklih stoletij. Tu sta se združevali in ločevali cerkev-država, tu so bili postavljeni temelji civilizacije in družbena nadgradnja, tu so viharile revolucije, tu so vladale dinastije, parlamenti, demokracije … in čisto vsi do zdaj so razglašali, da se je zgodovina z njimi začela, pa tudi to, da se bo končala.

”Edino Inkvizicija je večna! Tako kot godba na pihala!“ je pomislil Pen Mark in se škodoželjno nasmejal. Za zabavo je poskušal našteti vsaj nekaj umetnikov, ki niso bili povezani z oblastjo … eee …, no, kaj pa … eh …

Ko je v mislih neuspešno lupil to čebulo, se je spomnil na domislico iz srednje šole. Ko je kdo prinesel kakšen gram dobre trave in se je na obzorju zasvetil en lep joint, je bil za vstop v posvečeni krog uporabnikov potreben nemški Passwort: Viel Spass mit Guenter Grass. In ko je tista trava dosegla kvaliteto velikega literata, mi pa počeni kot pločevinasti boben, je sledila tudi pohvala: “Zadane kot Guenter!“

In tako kot je Guenter znal zadeti metaforo, smo mi z njim zadeli metaforo za travo! S tem ni bilo nič narobe. Ob padcu berlinskega zidu so po njem poimenovali celo asteroid. V upanju, da Zemlje ne zadane tako dobro kot trava. Je pa ta veliki moralist nekaj let kasneje, potem ko je prejel že vse nagrade, vključno z Nobelovo, priznal, da je bil med drugo svetovno vojno tudi sam član Waffen SS.

Pen Mark se je ob tem zadovoljno nasmejal. “Če je lahko on sodeloval z Naciji, potem lahko tudi jaz s Padrejem! Še vedno pa lahko sam postanem novi Guenter Grass! V bistvu sva že zdaj na nek način sopotnika. In tako kot je bilo nekoč nas in Rusov 200 milijonov, tako imava skupaj z Guenterjem eno Nobelovo nagrado!”

Ja, al pa: Kje se najin svet konča?
Al pa: Kako gre temu svetu na bolje?
Vsakič ko se srečava …

V tistem trenutku je na ušesu začutil nekaj kosmatega. Bili so Guenterjevi košati brki, izpod katerih je v njegovo uho zagrmel globok šepet: “Waffen PEN Klub!”

Z odločnim tušem na svojem Pločevinastem bobnu je še dodatno podčrtal usodnost tega srečanja.

“Brothers in Arms!” je Pen Mark s široko razprtimi občudujočimi očmi Guenterja navdušeno pozdravil.
“Arms in Brothers!” je parafraziral Guenter. Potem sta si padla v objem kot nekoč Honecker in Brežnjev ali pa generala Eisenhower in Žukov. Ali pa nemara Tito in Willy Brandt.

Ker sta se kot brata v orožju kmalu zavedla teh zgodovinskih asociacij, sta se nemudoma ločila z rahlo rdečico na obrazu. Kot nekdanja levičarja sta se namreč predobro zavedala, da je naslednji stadij v razvoju socializma poljub med revolucionarnimi brati. Odkašljala sta se, Pen Mark pa je prekinil neprijetno tišino:
“Kavo?”

”Gerne!” je zadovoljno prikimal Guenter.

Odšla sta do njegove pisarne v zgornjem nadstropju, Pen Mark pa si je še vedno prepeval tisto pesmico:

Sveto? Še Bolje!
Dobre volje je vesolje!

“Pišeš pesmi?” ga je vprašal Guenter.
Pen Mark je prikimal.

“Kaj pa delaš za denar?”
Pen Mark ga je presenečeno pogledal.
“Eeee … govore pišem za predsednika!”

“Pametno!”
“Vem, jaa …” je odgovoril Pen Mark, kot da bi mu bilo malo nerodno.

“Saj ni to nič takega! Tudi jaz sem jih pisal za Willija Brandta!”
“Aja?” se je navdušeno začudil Pen Mark, kot da si s tem že na pol delita Nobelovo.

“To je zelo častno delo!”
“In vedno je pravi čas, da naredite to, kar je prav!” je samega sebe citiral Pen Mark. No, v resnici je citiral Nelsona Mandelo, ampak ideje morajo krožit. Tako kot denar.

“Richtig! Die Zukunft ist zu wichtig um sie Idioten zu uberlassen!”
“Ja, prihodnost je preveč pomembna, da bi jo prepustili idiotom!” ga je simultano prevedel Pen Mark in dodal: ”Schlimm genug was heutzutage passiert!”

“Ja! Blut und Boden Ideologie ist zurueck!”
“Ja! Blut und Boden Literatur auch!”

Oba sta složno pritrjevala drug drugemu in sama sebi, eden v brado, drugi v brke. Medtem ko je Pen Mark odpiral vrata pisarne, je spet brundal tisto pesmico.

Skoz nebeška vrata enajsterca
Ves ta jazz brez Weltschmerzaaaa … a-a …

Pogled se mu je ustavil na tleh. Bila je snov, iz katere so narejene nočne more.

“Blut …” je strokovno ugotovil Guenter Grass.
“… auf dem Boden!” ga je dopolnil Pen Mark.

Guenter je dvignil roko proti stropu, kot da pozdavlja Führerja, potem pa le iztegnil kazalec.

In še predno si je sam pri sebi mislil “Pa na stropu tudi“, se je Pen Marku odvrtel najhitrejši filmski napovednik na svetu, tokrat zanesljivo brez happy enda.

“Faaak!” je zakričal kot Zaratustra nad Engadinskim jezerom pri Sils Mariji.

V glavi se mu je istočasno odvrtelo več paralelnih scenarijev. In prav vsi so se končali v temi črne luknje. Brez možnosti predčasnega izpusta.

”Pridi! Greva gor! Zdaj sva skupaj v tem dreku!”
Guenter se je zasmejal: “No, če sva natančna, ti si v dreku za naju oba! Ampak brez skrbi, grem s tabo! Sicer pa imam že nekaj izkušenj s tem!”

Pen Mark je zaklenil pisarno in s teškimi koraki sta se odpravila na podstrešje. Gravitacija črne luknje ni bila nič proti teži preteklosti, ki je korakala z njim, ob njej pa Guenter Grass v uniformi Waffen SS. “Pa imava res nekaj skupnega!“ si je mislil. ”Ne vem pa, če je to Nobelova za literaturo!” Prej slaba vest.

Obstala sta pred vrati podstrešja, kamor ni stopil že eno leto, odkar je neskončna lahkost pozabe naredila življenje znosno in celo prijetno … Tokrat se mu je film odvrtel nazaj, v dobre stare čase, ko si moral najprej izdati prijatelja, da si lahko izdal knjigo. In on je izdal oba!

Open Mark je bil igralec, pevec, skratka nastopač, ki ni izpustil mikrofona, ko ga je enkrat dobil v roke. Pen Mark mu je pisal songe, skeče, kabareje … a slep je, kdor se s petjem ukvarja! In brez denarja.

Ko je sprejel službo na vladi, zanj ni imel več časa. Skušal se mu je odkupiti s tem podstrešjnim stanovanjem. Umetniški atelje kot v pravljici. Kaj češ lepšega? Picasso bi se takoj preselil sem, če bi lahko! Da o prebivalcih Cukrarne niti ne govorimo.
Ampak Open Mark se je užaljeno zaprl vanj in od takrat ga ni več videl.
Podstrešja ni nikoli zapustil. Hrano so mu dostavljali s pomočjo škripca na
dvoriščni strani. Kaj počne, ni vedel nihče.

In zdaj stoji pred vrati, drži za kljuko in se spreminja v kip. Guenter je videl zadrego in začutil njegov strah. S hrbta je spet porinil predse svoj pločevinasti boben in zaigral učinkovit vojaški marš! Prišel je čas, da tudi Pen Mark olupi svojo čebulo.

Z zaigrano odločnostjo je odprl vrata. Svetloba, ki jo je spustil v prostor, se je nežno prekrižala z žarki jutranjega sonca, ki so kapljali skozi špranje na strehi. Tvorili so nekakšen vzorec, podoben varnostni laserski mreži v muzeju, kjer hranijo največje umetnine. In res, na sredi sobe je bila velika skrinja, kot nekakšen osrednji eksponat. Previdno je naredil prvi korak, kot da ne bi hotel sprožiti alarma. Potem pa je dvignil pogled in zazijal. Soba je bila polna portretov na slikarskih stojalih. In na njih en sam obraz. Obraz njegovega šefa, večnega predsednika Padreja. “Super!” se je zasmejal Guenter. “Ja! Ego!” ga je dopolnil Pen Mark.

Pogumno je stopil do okna in odprl rolete. Na tleh je ležalo truplo z iztegnjeno roko.

V njem se je spet prebudil Zaratustra.
“Faaak!” je zakričal in pobegnil s podstrešja.

“Mark! Počakaj!“ Guenter Grass je stekel za njim in ga našel zasopihanega pred vrati pisarne. “Nikomur niti besede!“ je zabičal Guenterju. “Kaj šele romana!”

Vstopila sta v pisarno. Tam pa je na sredi sobe stala zapeljiva lepotica v črni minici. Pravzaprav je bila vsa v črnem, le majhen predpasnik je imela na sebi. “Kot nekoč v Lassalvyevih karikaturah!” je s širokim nasmehom retroaktivno komentiral Guenter.

Kot da je to v takem trenutku edina in najpomembnejša stvar o kateri lahko človek razmišlja, je pomislil Pen Mark, a je Guenterju pustil veselje ob občudovanju mladenke. Sam pa jo je raje takoj strogo zaslišal.

”In vi ste?”
“Jaz tu samo čistim!”

“Ne poznam vas! Kdo vas je poslal?”
“Tarantino!”

Guenter se je ob tem neskončno zabaval.
“Kdo? Tarantino? Des ist ja Lustig! Science Fiction!”

Mladenka mu ni ostala dolžna:
“A to, da me o tem sprašuje Guenter Grass, to pa je nemški realizem al’ kaj?” je odgovorila in dala vedeti, da morajo dandanes študentke primerjalne književnosti poprijeti za vsako delo.

“Tole postaja vedno bolj čudno!“ je nejeverno odkimaval Pen Mark.
“Phh! Tole postaja vedno bolj zanimivo!“ je zadovoljno prikimaval Guenter.
”Pridi, greva na podstrešje, tam še ni konec predstave!”

“Predstave?“ se je zgrozil Pen Mark.
“Na, gut! Morali bi posneti film! Apak vidim, da nisi še nikoli preiskoval umora na svojem podstrešju!”

“Ne grem!”
“Pa dobro, česa se bojiš? A maš alibi?“

“Ja, tebe! Ampak ni ne vem kaj! Eeee … bil sem z duhom slavnega pisatelja …”
“Ok, pozabi, ne potrebuješ Alibija! On potrebuje tebe!”

“Dobro, greva skupaj! Ampak ti ostaneš tu in počistiš do konca!“ je Pen Mark zažugal mladenki.
“Jaa, šef!” je zavila z očmi.

Potem je Guenter med potjo navzgor vzel preiskavo v svoje roke.
“Kako si lahko pisatelj kriminalk ob tem, da se bojiš vsakega trupla?!”

“To ni vsako in ni kakršnokoli truplo!” je Pen Mark poudaril resnost situacije.
“No, predvsem truplo ni!”

“Kaj pa?”
“Inštalacija!”

“Če misliš tisti tuš na sredi podstrešja …”
“Umetniška inštalacija!”

“Ti že veš …”
“Poglej, uporabi malo razuma! Kaj si videl na tleh? Truplo?
Obrisano s polcijsko kredo? Z iztegnjeno roko in iztegnjenim sredincem?”

“Fakića mi je kazal …”
“Richtig!”

“Maščeval se mi je!”
Guenter je pokimal.

“Samo da je živ!”
“Pa še kako!” je komentiral Guenter in pogledal gor proti podstrešju, od koder se je slišala glasna glasba in zvoki nebrzdane zabave. Ko sta se ustavila pred vrati, je naenkrat vse utihnilo.

Guenter je na boben zaigral še kratek marš, potem je Pen Mark odprl vrata. V tistem trenutku se je odprlo stotero zlatih penin, zamaški so leteli na vse strani. Še Guenterja je ponesla evforija: “Ab 5 uhr 45 wird zurückgeschossen!” Potem se je odkašljal, se zresnil in iz bobna potegnil vrečko z vsebino, ki je bila vredna njegovega imena.

“Viel Spass mit Guenter Grass!” je rekel ponosno.

”Come to Daddy, Baby!”
Open Mark je z veščim gibom roke nakazal, naj vrečko izroči študentki primerjalne književnosti, ki je s kozarcem penine nazdravljala v njegovem naročju.

“No zdaj vem, kdo jo je poslal!” je do najnovejših sklepov prihajal Pen Mark.
Potem je stopil do silhuete trupla, ki je na tleh še vedno svetila z iztegnjenim Fakićem, na njej pa je ležal nemški boksar z imenom ART. Tudi državni umetnik,
ki je samo privzdignil obrv, na kratko zazehal in ponovno zaspal. Pen Mark je pokimal: “In zdaj tudi razumem, kaj je hotel avtor povedat!”

Guenter je medtem pokleknil na tla in poljubil roko Open Marku.
”Respect, Padre!”

Pen Mark se je zdrznil.
“Kdo? Padre?!”

Stopil je do njega, in ga dobro pogledal. Ni mogel verjeti svojim očem. Kako v celem letu tega ni opazil? Open Mark in Padre sta ena in ista oseba. Po nekaj trenutkih mučne tišine je tudi sam pokleknil in mu poljubil roko.
”Respect, Padre!”

“Aaaah!” je romantično zavzdihnil zbor mafijcev. Se opravičujem, podjetnikov.

Zavzdihnil je tudi Pen Mark in s stoično, a ponosno rutino vprašal Padreja:
“Kot običajno?”

Študentka primerjalne književnosti je poznala nevarnosti razsvetljenja, ki se je obetalo, in Padreju rutinirano nataknila sončna očala, Padre pa je rutinirano odgovoril:
“Kot običajno!”

Študentka je Padreju rutinirano slekla hlače in mu prižgala joint, ki ga je medtem rutinirano zvil Guenter.

“Pravi umetnik bo za svojo umetnost naredil vse!” je podal svoj življenjski kredo Padre, Art pa je samo globoko zavzdihnil. Padre se je nagnil naprej, Pen Mark pa se je odpravil na svoje delovno mesto. Predno je zlezel Padreju v rit, je tudi on izrekel svoje zadnje besede:
“Le Anal – Ker se cenim!“

Guenter Grass pa je kot strokovni komentator dodal še žanrsko oznako: “Noir!”

“Aaaah!” je romantično zavzdihnil mafijski zbor podjetnikov.

Potem je Pen Marka posesala gravitacija črne luknje, da so mu nogice nemočno bingljale iz Padrejeve riti.

“Kar se mora, ni težko!” je za vse tiste pred tv ekrani komentiral Guenter in pričel dvigovati napetost s svojim pločevinastim bobnom.

Po dobri minuti je Pen Marku počasi zmanjkovalo kisika, njegove nogice so že plesale SOS, ples preživetja, a v takšnih okoliščinah je Padre dobil običajno najboljši navdih. Vse je bilo pripravljeno za veliki pok in razsvetljenje. Zdaj ni bilo več nikogar brez sončnih očal.

Padre je napel vse svoje moči in v pozi Stvarnika slavnosto napovedal:
“Naj bo luč!”

Dal je vse štiri od sebe in glasno prdnil. Little Boy in Fat man v združeni detonaciji.
In bila je luč! Mushroom Cloud

To ni bila navadna atomska bomba, to je bila Ekološka atomska bomba, takšna brez radioaktivnega sevanja. To je bilo Epiduralno rojstvo Padrejevega najnovejšega Padrizma. Če že ni bil EKO, je bil pa vsaj BIO!

Pen Marka je odneslo vse tja do Arta, ki se je končno prebudil, ga povohal in se diskretno umaknil. Pen Mark pa se je usedel na prostor, kjer je bila silhueta trupla. Vse oči so bile uprte vanj.

Končno je spregovoril: “Kar ne ubija, te krepi!“
Guenter Grass pa je prikimal: ”Richtig!”

“Aaaah!” je blaženo zavzdihnila gospodarska zbornica.

Padre je imel seveda zadnjo besedo: “Ne da se hvalim, ampak na svetlo sem spustil še enega genialnega Misleca! Stresam jih kot iz rokava! Pen Mark, zapiši v mojo knjižico Padrizmov! Najino delo v kulturi je končano! Odslej bo ART minister za kulturo, midva pa se bova posvetila veri! Zgradila bova Baziliko Svetega Padreja! Okoli nje pa pesniški rondo. To bo pot ki ne vodi nikamor, daje pa smisel življenju!

Padre je potegnil nase svoje spuščene hlače, Guenter Grass pa je dodal:
“Bazilika je seveda za osebno uporabo! Viel Spass damit!”

Padre si je zaprl še zadrgo na hlačah. “Tako, veselo na delo!
Samo tole naše podstrejše je še potrebno prezračit! Ariel, odpri okno!”

Guenter Grass je seveda zadovoljno sprejel Padrejevo subtilno besedno igro in v prostor spustil svež zrak. Na podstrešju je nastal Vihar! Zaradi povečanega pritiska je bil učinek Padrejeve magije takšen, kot da bi odprli okno v potniškem letalu na višini 10.000 metrov.

Pen Marka je nemudoma posesalo skozi odprtino na strehi.
Padre je samo zamahnil z roko: “Kar ne ubija, te krepi! Padrizem!“

Iz njegovih ust v božja ušesa. Pen Mark je stal na vrhu strehe kot Zaratustra na gori, le navzdol ni upal pogledat. Njegov strah pred višino je bil močnejši od strahu pred letenjem, zato je z zaprtimi očmi objemal dimnik, a jutranji sončni žarki so obsijali njegovo prepoteno čelo in ga prisilili, da je spregledal. Dimnik iz katerega se je kadilo, se je naenkrat spremenil v luknjo na njegovi skrinji, prostorni nočni omarici, v kateri je hranil vse svoje zapiske, ki jih je v ta arhiv metal skozi taisto odprtino. Očitno je prejšnji večer vanjo vrgel še kaj drugega. Ko jo je odprl, je v njej našel ostanek mega jointa, s katerim je preganjal strah pred … Še dobro da ni prišlo do požara. Najprej je ugasnil tlečega Guenterja v skrinji, potem pa še budilko, ki je neusmiljeno ponavljala eno in isto melodijo.

“Faak!”

Prvič v življenju je moral v službo. “Kar se mora, se mora!” Nič čudnega, da je prejšnji večer pokadil cel botanični vrt, ampak kaj hočemo! Umetnik ne izda samega sebe vsak dan. Niti v sanjah! Ali pa ravno v sannjah! Hotel je že zapret skrinjo, ko je na dnu zagledal listek. Potegnil ga je ven, na njem je pisalo:

To je snov, iz katere so narejene nočne more

KONEC

OB NAPAČNEM ČASU NA NAPAČNEM KRAJU

Prebudil sem se na levem boku in se zvalil z ženine fotografije. Zametek glavobola me je pripeljal do spoznanja, da se bo omotična sedanjost, ki se je začela že zjutraj, podaljšala v zdajšnji zgodnji večer.
Ko sem vstajal, sem razprl dlani, se z njimi oprl ob posteljo in dvignil razbolelo telo. Nič mi ni moglo preprečiti, da ne bi tudi šeste obletnice zaznamoval kot vse dosedanje. Mislim, treba je puščati sledi, nekako obeležiti svoj obstoj in markirati nujnost tvorbe, ki ji pravimo življenje. Četudi sem se vse ostale dni v letu prepričeval, da mi tega ni treba, sem si moral odkrito priznati, da bi se z mučnim odlašanjem le skušal izogniti neizogibnemu.
Opotekajoče sem se pricjazil do kuhinje, fotografijo spoštljivo odložil na jedilno mizo in si nad koritom splahnil obraz. V usta sem vrgel tri dorete in jih zalil s postano hmeljsko vsebino, ki je v reklamnem kriglu počivala še od zjutraj. Nato sem nase navlekel črno razparano jakno in temno rjave škornje. Iz omare na hodniku sem počasi vzel zeleno vojaško torbo in si jo poveznil čez rame. Za trenutek sem postal pred vhodnimi vrati in pustil valu adrenalina, da me je vkopal v svoje spone, v katerih sta izmenično besnela nemoč in pogumno olajšanje.
V polmraku sem stopal po z dežjem namočenih ulicah, skoncentrirano zrl v tla in prehodil pot do drevoreda, da bi si priklical vse trenutke, ki so naju z ženo do tistega usodnega večera pred leti zaznamovali in zgradili. Po natančni retrospektivi, ki pa mi po vsem tem času ni bila več sposobna obraza omokriti s solzami, sem po petnajstih minutah prispel do drevesa, kjer se je zgodilo. Svojo levico sem prislonil na vrezane inicialke najinih imen, globoko vdihnil in začutil trpljenje vsake brazde lubja kostanja, ki je s spomeniško načelnostjo vsrkavalo vso bolečino tega kraja. Potem sem stopil za grmovje, se usedel na polivinilno vrečko in v pričakovanju hranil svojo potrpežljivost.

*

Spomin na tisto noč je bil živ. Živ kot je uvid, da vse kar je narobe na tem svetu, povzroči človek sam. Vedno. Po večerji v centru mesta, kjer sva proslavila njeno službeno napredovanje, sva se odpravila še na sprehod proti temu drevoredu. Ona je oboževala naravo in vse, kar jo je spominjalo nanjo – vonj pokošene trave, menjavanje letnih časov, idila mešanih gozdov, fotografije s koledarjev, pašne živali … Še uporabljen zobotrebec ji je bil priročno izhodišče za začetek dolge debate o lepotah našega planeta.
Trenutek je bil več kot le čudovit za samotno druženje, saj naju je z jasnega neba spremljala polna luna. Ko sva uprizarjala objet simbol pripadnosti, pa naju je obkolila trojica tipov, približno najine starosti. Pojavili so se od nikoder in zahtevali, da jim predava denarnici in telefona. Niti slutila nisva, da se bo končalo s kakšno hudo štalo. Mirno sva jima izročila zahtevane zadeve in v najinih glavah je bila štorija zaključena. Nima smisla prilivati bencina na pogašen kres. A oni niso bili takega mnenja. Na videz najstarejši izmed trojice, vampast osebek z dolgo in neurejeno brado, je začel namigovati, da bi se on rad malo izpraznil. Z ogabnimi zobmi je pljuval še bolj ogabne fantazme. Nisem rabil biti neki genij, da sem dešifriral, očitne, primitivne geste, zato sem se namenil postaviti pred ženo, da bi jo zaščitil. Ko sem želel izvesti manever, pa me je od zadaj po glavi zadel udarec železne palice in nokavtiral na tlakovana tla. Še pri zavesti sem obležal, a premakniti se nisem mogel. Čista nemoč, ki je bila potem začinjena še z rafali brcanja. Trpeče in nemo sem čakal, kar je bilo pripravljeno zanjo. Mlajša debila sta jo odvlekla za bližnje grmovje, kjer je pripravljen že čakal capo di banda.
Strmel sem v smeri, iz katere sem slišal lomljenje vej, slišal sem listje, ki je brezskrbno šumelo in slišal sem krike, ki jih lahko sproža le dotik dveh hladnih teles. Po nekaj minutah me je presenetilo še odmevanje topih udarcev železne volje, ki so mlatili lobanjo in takrat sem začutil najostrejšo bolečino. Ta je grozila, da me bo nekoč v prihodnosti dobesedno raztrgala.
Nato je sledila tišina. Po tlakovani poti je do mene pripeljala rdečo sled, ki je počasi pronicala izpod grmovja in preko korenin kostanja, da bi na koncu mokro napojila moje lasišče. Bilo je kot vpijanje vode brez spomina in ta lahko odteče kamorkoli.

*

Prižgal sem si cigaret in popravil polivinilno vrečko pod ritjo. Globoko sem zainhaliral in čakal. Čakal s svojim udomačenim strahom, ovitim v premislek, ki je želel ubežati času. A ta je mineval in me leta in leta razžiral in prav počasi rezal. Konec koncev, vsak ima točko, na kateri se zlomi.

*

Na prvo obletnico sem pospravil njenega krvnika. On je bil moja iniciacija, moj kalup, preko katerega sem se izoblikoval in postal zverziran primerek teme. Ko sem po parih mesecih prišel iz bolnice, sem ga po krajšem opazovanju le izsledil, ga preučeval in se mu ultimativno maščeval. Prebutal sem ga na isti način kot je on mene. Neumorno sem tolkel po njem in se na ta način želel pokloniti spominu nanjo. Ne vem, kaj bi ona porekla na to, a trans, ki sem ga občutil, ko sem ga obdeloval, mi je preprečeval vsakršno razumsko gesto. Nudil mi je ubijalski, skoraj prvinski nagon, ki se je umiril šele, ko je pod sabo zagledal lužo temne krvi. Ko je bila zadeva opravljena in je topla rdečina postajala gosta Pollockova abstrakcija, sem ga pustil ležati kot crkovino. Zrl sem v trofejo in si v hlače obrisal zapacane roke. Vznemirjen in ponosen, da sem v življenju poskusil nekaj novega, sem se hitro in neopazno pobral od tam. Prispel sem do ženinega groba, iz vaze odstranil uvele rože in se priklonil.

*

Po sedmem čiku, sem nocoj le dočakal nov mejnik. Novo obeležje, novo daritev, nov trans. Zagledal sem podobnega vampastega patrona z neurejeno brado, ki se bo več kot očitno, ko se mi bo približal, znašel ob napačnem času na napačnem kraju. Kot nekoč midva. Tako kot pet njegovih predhodnikov. Z odločnimi koraki je stopal proti mogočnemu kostanju in niti najmanj ni slutil, da se njegovemu življenju obeta hudomušen, železen posmeh, ki sem ga izvlekel iz svoje torbe.
Ob prihodu domov sem jo odložil nazaj v omaro. Palice v njej nisem opral. Naj se rdečina zasuši v plasteh in naj brbota do naslednje obletnice. Sezul sem škornje in na medeninast obešalnik lociral jakno. Ko sem vstopil v kuhinjo, sem pomežiknil proti ženi, ji v mislih poslal čuten poljub in si v koritu spral roke. Nato sem previdno z jedilne mize pobral fotografijo in jo skuril. Ob čakanju popolnega dogorenja, me je vročina prijetno spomnila, da plameni ostanejo topli tudi med gorenjem. Iz fascikla na mizi sem iz vložne mape z oznako naslednje obletnice vzel novo fotografijo in takrat se je zunaj močno ulilo.

Še en korak in sva na varnem

Robert Perišić

Brat mi je našel ta poslič. Hvalil se je, da sta si dobra s tem režiserjem Ervinom. Mislim, ta ni snemal samo oglasov, posnel je tudi en film, po tem je bil kao znan. Mislim, malo ljudi je videlo ta njegov film in, kako bi rekla, ni bil znan točno po tem niti ni dobil kakih nagrad, a sem zanj vseeno vedela iz ženskih časopisov, ker je bil čeden in ker smo ga tam spremljali: vedela sem, s katerimi je hodil. Zdaj je bil z neko televizijsko voditeljico, ki smo jo tudi spremljali v revijah. Bila sta precej hit par.
Zanj so zmeraj napisali – filmski režiser, filmar, ne pa režiser oglasov.
In moj brat, ker je vedel, da vse to spremljam, tako gledališče kot domači film, kar ga je vedno čudilo tako kot druge v kvartu, me je nekoč vprašal: “Kakšen je film tistega režiserja, Ervina, saj veš, katerega mislim?”
Zdelo se je, da ne pozna niti njegovega priimka.
“Tako, malo zmeden, ampak moderen. Kje si ga našel?”
“Pa … Okej sem z njim.”
“Daj no. Si prepričan, da je ta?”
“Pa če ti rečem, jebemti. Nisem neka pička, ki si zmišljuje,” je skoraj zagorel.
“Okej, okej,” sem rekla. Malo sem ga zbadala: “Pa daj, porini me nekam. Mislim, če si si dober z njim. Da bom asistentka nečesa.”
Pogleda me in reče: “Aja? Česa pa, lepo te prosim? Kaj pa ti znaš?”
“Kostumografija, recimo.”
“Misliš, da če se neumno oblačiš, da bi lahko bila kostumografka?”
“Pa lahko bi.”

In res, to je že tretji oglas, pri katerem sem asistentka nečesa.
Asistentka kostumografa, pa vsega drugega tudi.
Te dni vozim stare igralce, ker z njimi snemamo oglas. Vozim pa jih z dedkovim avtom. Mislim, ta avto je zadnje čase nonstop pri meni, dedek pa me pokliče, če ga je treba kam peljati, ker je že tudi njemu jasno, da ni zbran. Zdaj sva v tej shemi, da imam jaz njegov avto in tako … Izpade, kot da nonstop vozim starce po mestu.

Snemamo oglas za zavarovalnico, ki z velikimi koraki vstopa na naše tržišče. Mislim, vstopila je že, vsi smo slišali za njih, a je treba še več.
Očitno imajo neko novo ponudbo za upokojence, ker so najeli stare igralce. Ali pa gre za kako finto? Pred časom sem videla oglas za super hitri Internet, kjer so prav tako igrali starci in je bilo komično. Kao, glej, tudi oni rabijo Internet. V tem oglasu so bili oblečeni rahlo pankersko, naši igralci pa so vseeno normalno oblečeni, precej fino, kot da imajo denar pa to mogoče ni humor.
Ali pa je?
Ne vem, pojma nimam, katero besedilo bo šlo v ofu, tega mi ne povejo pa me niti ne zanima. Zdi se mi, da so stare igralce dobili poceni – tako kot mene, seveda – ker je Ruža Pogorski, stara gledališka igralka, pred mano komentirala dve medžerki iz te firme, ki se brez razloga motata po prizorišču.
Ruža mi reče: Jebemti, za ta drobiž, ki nam ga dajo, se moram še ljubčkati z njimi … A, glej, Ervin! Vidiš ti to frendli spiko, to naklonjenost, to razumevanje vsega. Mislim, rada imam, če so ljudje tolerantni. A to ni to. On enostavne laže. Pa tako mlad je, jebemti.
Malo mi je bilo čudno, ko jo slišaim, kako preklinja, spomnim se je iz gledališča, iz neke klasike. Ni bila pogosto na televiziji, ni bila tak tip, ampak v gledališču je bila top.
Sploh ji ni dobro. Pred kratkim je padla, si nalomila kolk in zlomila zob, enko, meni je čudno, da je sploh prišla v tem stanju, pa tudi ta Ervin je malo zazijal, ko jo je videl tako. Seveda je bilo prepozno, da bi jo zamenjal ali pa se mu je smilila, ker očitno potrebuje keš. Ta stari opičjak Leo Maron, nekdanji Brando te generacije, pa se dela, da ni opazil ali pa res ni opazil, da je Ruži počil zob in ji je parkrat po posneti sceni rekel: “Kaj pa ti frfljaš?”
Mislim, opičjak, ampak posebne sorte … Norec, res, sploh ne veš, kaj vse je sposoben reči. Ima, mislim, več kot sedem križev in praktično se mi je nastavljal, ko sem ga vozila. Mica to, mica tisto, kako kaj življenje, ga serje kaj, ampak ni sluzavec-sluzavec, ampak nekdo, ki ve, da je sluzavec in to amortizira z norijami, kot naprimer, ko je na vsakem križišču vpil “Paziii!” in bruhnil v smeh … In res je videti neverjeten za ta leta, totalno fit, stari norec, vseeno pa mi gre na živce, ko pegla Ružo – Kaj pa ti frfljaš? Pa zravnaj se, mlajša si od mene, ne?
Nisi?
Daj no?
Pa ti si mlajša!
Mogoče v resnici obračunava z njo, celo na to pomisliš – da je nekoč nekaj bilo, da ga je nekoč skenslala, zdaj pa ji vrača. Mogoče pa ni bilo nič posebnega, ker ko malo pogledaš, je tak do vseh. Ti dve direktorici ga obožujeta, on pa toliko, da ju ne zagrabi za rit, smejeta se z njim, on jima pa v bistvu govori vse živo, celo to zavarovalnico žali, onidve pa se hihitata. Tisto, ko ne veš, ali je tip okej ali groza: eno in drugo.

No, zdaj se snema: onadva kao hodita, snemajo njune noge, negotovi starčevski korakci, njeni so še posebej negotovi, potem pa sta točno pred vrati te slavne zavarovalnice, kjer Maron reče Ruži: “Še en korak pa sva na varnem.” Ona pa ga gleda, polna zaupanja.
Prvič je njegov glas izpadel malo hrapav.
Še enkrat so ponovili ta njegov stavek in njen pogled zaupanja.
Tokrat je govoril s čistim glasom, morda malo preveč izrazito, kot bi govoril Shakespearja, a najbrž je to izpadlo točno tako, kot bi moralo biti v oglasu za zavarovalnico, ker je Ervin dvakrat prikimal.

In potem Maron – pade.
Nemogoče, da bi to bilo v scenariju, sem pomislila.
Ne, to ni bilo v scenariju, videla sem Ervina, kako je zijal z odprtimi usti.
Štala.
Zbrali so se okrog njega na tleh.
Rešilec je prišel hitro, na srečo nismo bili daleč od bolnišnice. Odšli so z njim.
Poskušala sem zavrteti film nazaj, medtem ko se je zvok sirene oddaljeval.
Sta Ervin in Maron od nekod prišla skupaj pred snemanjem scene? Sem to videla?
Nekaj groznega mi je padlo na pamet. Še bolj grozno, kot če bi Maron umrl. Lahko je še bolj grozno. Ja, če bi imelo kakšno povezavo z mano, potem bi bilo še bolj grozno.

Ker – kako je moj brat, ki je gledal samo akcijske filme, poznal Ervina?
To mi je postalo jasno zaradi njegove lenobe. Ko smo delali prvi oglas, je brat prišel z mano, mislim, on je okej, prišel je z mano, vstal, da me predstavi Ervinu. Potem mi je drugič to vsilil. Mali, mali paketek.
Kaj je notri? Sem ga takrat vprašala.
Kaj pa misliš?
Daj, no! Dilaš?!
Glej, to je samo za njega, kot frenda. Ker poznam ljudi, ki imajo, on pa jih ne.
Ničesar ne bom prenašala.
Glej jo. Njemu to pomaga pri koncentraciji.
Aha.
Izostri ga, pravi. Točno tako pravi, izostri.
Nesi mu ti to.
Ne morem, ne utegnem.
Tebi se ne da vstajati.
Pa res začnejo zgodaj … Ej, zrihtal sem ti delo, tebi pa je težko to prenesti. Pa ni neki tovor, jebentiš.
Nije tovor, ampak …
Ej, on bo kar popizdil, če ne odneseš, jaz pa res ne morem priti zjutraj. Pa jebemti, kdo bo tebe ob osmi zjutraj gledal, ko se voziš tja? Samo daj mu. To voziš deset minut, jebemti. V čam je problem?

Skušala sem zavrteti film nazaj.
Ma ja, odnekod sta od strani prišla Ervin in Maron pred sceno.
Je pustil Maronu, da se tudi izostri? Stari je bil videti fit, ampak …
Ja, stari norec bi zagotovo poskusil. Razen tega se je morda drogiral tudi pred tridesetimi leti … Morda je kapiral vse to, morda je bil en gram zanj … Samo tako mi delajo možgani pa spet zavrtim film nazaj in ne vem več, če sem prepričana, da sta prišla skupaj od strani. Nisem stoodstotno prepričana, nisem zavesno sledila, kdo bi vedel, da bo to pomembno … Mogoče si od strahu domišljam …

Medtem ko smo razdirali sceno, sem se približala Ervinu.
“Ti veš, kaj mu je? Mislim … Se pravi … Veš, kaj mu je bilo?”
Pogledal me je, kot da mi naj nikdar več v življenju ne pride na misel, da ga to vprašam.
Rekel je: “Nimam jebenega pojma!” Izdihnil je in precedil skoz zobe: “In ne šepetaj mi tu. Umakni se.”

Gledala sem ga. Je normalno, da ga je to vprašanje znerviralo?

Morda.

Umaknila sem se in obstala zmedena ob strani.
Ervin mi je še enkrat zabliskal s pogledom, kot bi hotel reči: umakni se, človek, kaj zijaš …
Neumna sem, sem pomislila. Moram nekaj početi, biti neopazna, izginiti od tu, da si me nihče ne zapomni – kar mi je doslej precej uspevalo. Maron me je klical Mica, Ruža me je klicala Mala … Sploh kdo ve tukaj, kako mi je ime?

Slišala sem, kako ena menedžerka govori drugi: “Če bo umrl, ne moremo imeti tega oglasa.”
Druga ji pravi: “Ampak kako, saj smo plačali.”
Zdaj sta že malo manj pazili, ali se ju sliši.
“Jebemti, ne moremo imeti oglasa za zavarovanje s tipom, ki je umrl na snemanju. Boljše, da počakamo, da se vse pozabi.”
“Misliš?” je ganjeno rekla druga, ki je verjetno na tem opravila več dela.

Kasneje sem Ružo Pogorski peljala domov.
Molčala sem v svojih mislih kot naprimer: naredijo takim starim likom obdukcijo?
Kaj, če se mu vidijo drobci koke v nosnicah?
Bo ta Ervin rekel, da sem mu to jaz prinesla? Ne, ne, sem pomislila, ne bo. Ne bo še sebe vmešal. Ampak, če bo že moral … Mogoče bo natolkel, da sem se jaz družila z Maronom. Da sem ga prevažala, da me je klical Mica … Ampak, pizda materina, ni mu jim treba nič natolči. Jaz sem Marona zjutraj poklicala, naj me počaka pred zgradbo, moj klic je bil verjetno zadnji.
Bom rekla, da mi je to dal brat? Pa saj tega ne morem reči.
Ampak, če bi vrtali okoli mene, bi verjetno sami ugotovili. Dvomim, da je moj leni brat zelo previden.

Z Ružo Pogorski sem ustavila pred njenim domom, potem pa sem tudi sama izstopila, da bi ji pomagala izstopiti iz Tvinga in jo pospremila v zgradbo do dvigala.
Tu me je pogledala in rekla: “Greš gor?”
Običajno so me to spraševali frajerji.
Rečem: “Na pijačo?”
Ona reče: “Hej! Ne me vikat.”
Malo sem sprostila držo. Nekakšna zategnjenost po vsem skupaj.
“Ej,” reče, “ej? Dan je pravšnji, da se ga napijeva, ne?” In temu se nasmeje, tako brez pol zoba, prvič danes.

Ko sva vstopili v stanovanje, sem videla, da ima mucka. Njemu se je, za razliko od prej, smehljala z resničnim veseljem. Sedla je in si ga vzela na krilo. Povedala je, da ga je našla pred dnevi na prometni cesti, ko je razmišljala, da se ne splača živeti. Rekla je, da ga sploh ni nameravala vzeti, a ji preprosto ni pustil izbire tam na robu prometne ceste.
Nisem imela jebene izbire, je rekla.
Gledala sem jo, njo in sivobelega mucka, ki je, zdi se, užival na njenem krilu, in kot bi se mi vračal dih.
Kot da se je malo zvedrilo. Mislim, resnično, dan je bil sončen.

Još jedan korak pa smo na sigurnom

Robert Perišić

Brat mi je našao taj poslić. On se hvalio da je dobar s tim redateljem, Ervinom. Mislim, nije taj snimao samo reklame, snimio i jedan film, po tome je bio kao poznat. Mislim, malo je ljudi gledalo taj njegov film i, kako da kažem, nije bio poznat baš striktno po tome, niti je dobio neke nagrade, ali ja sam ipak znala za njega iz ženskih časopisa jer je bio zgodan i njega se pratilo tamo; ono, znala sam s kim je sve hodao. Sad je bio s jednom televizijskom voditeljicom koju se također pratilo u magazinima. Bili su prilično hit par.
Za njega bi uvijek napisali – filmski redatelj, filmaš, a ne redatelj reklama.
I moj brat, kako je znao da ja to sve pratim, i kazalište i domaći film, čemu se on uvijek čudio, kao i drugi u kvartu, pitao me jednom: “Kakav je film od onog režisera, Ervina, znaš na kojeg mislim?”
Činilo se da mu ne zna ni prezime.
“Onako. Malo zbrkan, ali kao moderan. Otkud ti on?”
“Pa…. ja sam okej s njim.”
“Ma daj. Jesi siguran da je to taj?”
“Ma kažem ti, jebote. Pa nisam ja neka pička koja bi to izmišljala”, skoro da je planuo.
“Okej, okej”, rekla sam. Malo sam ga podbadala: “Pa ajde me ubaci negdje. Mislim, ako si dobar s njim. Ono, da budem asistent nečega.”
On me pogleda pa reče: “A jel? A čega, molim te? Šta ti znaš radit?”
“Pa ono, kostimografija, recimo.”
“Misliš, ako se blesavo oblačiš da bi mogla to bit?”
“Pa mogla bi.”

I stvarno, ovo je već treća reklama u kojoj sam asistent nečega.
Kao asistent kostimografa, ali i svega drugoga.
Ovih dana i vozim stare glumce jer snimamo reklamu s njima. A vozim ih s autom od djeda. Mislim, taj auto je u zadnje vrijeme non-stop kod mene, a djed me zove kad ga treba negdje voziti, jer već i on kuži da je dekoncentriran. Sad smo u toj šemi, ja imam njegova auto i tako… Ispada da non-stop razvozim starce po gradu.

Snimamo reklamu za osiguravateljsku kuću koja velikim koracima ulazi u naše tržište. Mislim, već je ušla, svi su čuli za njih, ali treba još.
Očito imaju neku novu ponudu za penzionere jer su uzeli stare glumce. Ili je možda u pitanju neka fora? Vidjela sam nedavno reklamu za super brzi internet gdje su također glumili starci i bilo je to humoristično. Kao, gle, i njima treba internet. Bili su odjeveni pomalo pankerski u toj reklami, no naši su glumci ipak normalno odjeveni, dosta fino, kao da imaju novaca, pa možda to nije humor.
Ili ipak jest?
Ne znam, nemam pojma koji će tekst ići u ofu, meni to ne govore, a nije čak ni da me toliko zanima. Imam dojam da su stare glumce dobili jeftino – kao i mene naravno – jer je Ruža Pogorski, stara kazališna glumica, preda mnom komentirala dvije menadžerice iz te firme koje se bez razloga motaju po setu.
Ruža mi kaže: Jebate, za ovu siću što daju, još se s njima moram i ljubakat… A, gle, Ervina! Vidiš ti tu frendli spiku, tu naklonost, to razumijevanje svega. Mislim, ja volim kad su ljudi tolerantni. Ali nije to to. On jednostavno laže. A tako je mlad, jebate.
Bilo mi malo čudno čuti je kako psuje, pamtim je iz kazališta, iz neke klasike. Nije ona bila puno po televiziji, nije bila taj tip, ali u kazalištu je bila top.
Nije joj uopće dobro. Nedavno je pala, natukla kuk i razbila zub, jedinicu, meni je čudno što je uopće došla u tom stanju, a i ovaj Ervin je malo zinuo kad ju je takvu vidio. Valjda je bilo kasno da je mijenja, ili je bio milostiv, jer očito joj treba lova. A ovaj stari majmun, Leo Maron, nekadašnji Brando te generacije, on se pravi da to ne vidi, ili stvarno ne vidi da je Ruži pukao zub, i par puta joj nakon scene veli: “Pa kaj ti frfljaš?”
Mislim, majmun, ali posebne vrste… Luđak, baš, ono, ti uopće ne znaš što on sve može reći. Ima, mislim, preko sedam banki, i on se praktički meni upucavao dok sam ga vozila. Mica, ovo, mica, ono, kakav je život, sere li ga sere, ali nije ljiga-ljiga, nego neki koji kao zna da je ljiga i već to amortizira ludorijama kao ono kad je na svakom križanju vikao “Paziii!” i onda u smijeh… I stvarno izgleda nevjerojatno za te godine, totalno fit, stari luđak, ali ipak me nervira kako Ružu pegla – Pa kaj ti frfljaš? Pa daj se ispravi, ti si mlađa od mene, ne?
Nisi?
Ma daj?
Pa ti si mlađa!
Možda stvarno izravnava nešto s njom, čak to pomisliš – da je bilo nešto nekad, da ga je nekad otkantala pa joj vraća. A možda i nije bilo ništa posebno, jer kad malo pogledaš, tako on sa svima. Ove dvije direktorice ga obožavaju, a on samo što ih ne uhvati za dupe, cerekaju se s njim, a on im u biti svašta govori, čak i tu osiguravateljsku kuću vrijeđa i sve, a one se cerekaju. Ono, ne znaš je li tip okej ili je užas; i jedno i drugo.

E sad, snima se: oni kao hodaju, tu se snimaju njihove noge, nesigurni starački koračići, naročito njezini su nesigurni, i onda su točno pred vratima te slavne osiguravateljske kuće, gdje Maron kaže Ruži: “Još jedan korak pa smo na sigurnom.” A ona ga gleda puna povjerenja.
Glas mu je prvi put ispao malo hrapav.
Ponavljali su drugi put tu njegovu rečenicu i njezin pogled povjerenja.
Ovaj put je rekao čistim glasom, možda malo preizražajno, kao da govori Shakespearea, ali valjda je to ispalo točno kako treba biti u reklami za osiguranje jer je Ervin dvaput kimnuo.

I onda Maron – padne.
Nemoguće da je to u scenariju, pomislih.
Ne, to nije bilo u scenariju, vidjela sam po Ervinu koji je zurio otvorenih usta.
Frka.
Okupili su se oko njega na podu.
Hitna je došla brzo, bili smo, srećom, nedaleko od bolnice. Otišli su s njim.
Ja sam pokušavala prevrtjeti film unatrag dok se zvuk sirene udaljavao.
Jesu li Ervin i Maron odnekud došli zajedno prije snimanja scene? Jesam li to vidjela?
Nešto grozno mi je palo na pamet. Groznije od toga da Maron umre. Ima još groznije. Da, kad bi to imalo neke veze sa mnom, onda bi to bilo još groznije.

Jer – kako je moj brat, koji je gledao samo akcione filmove, znao Ervina?
To mi se razjasnilo zbog njegove lijenosti. Kad smo bili radili prvu reklamu, brat je došao sa mnom, mislim, okej je on, došao je sa mnom, ustao se, da me upozna s Ervinom. A onda mi je idući put to uvalio. Mali, mali paketić.
Što je unutra?, pitala sam tada.
A što misliš?
Ma daj! Ti dilaš?!
Gle, to je samo za njega, frendovski. Jer znam ljude koji imaju, a on ih ne zna.
Neću ja ništa nositi.
Gle nje. Njemu to pomaže u koncentraciji.
Aha.
Izoštri ga, kaže. Baš tako kaže, izoštri.
Nosi mu ti to.
Ne mogu, ne stignem.
Ne da se tebi ustajati.
Pa fakat rano počinju… Ej, sredio ti posao, a teško ti ponijeti. Pa nije neki teret, bogamu.
Nije teret, nego…
Ej, on će dost popizdit ako ne doneseš, a ja ne mogu stići ujutro, fakat. Pa, jebote, tko će tebe u 8 ujutro gledati dok se voziš do tamo? Samo mu daj. Voziš to deset minuta, jebote. U čemu je problem?

Pokušavala sam prevrtjeti film unatrag.
Ma, da, došli su zajedno odnekud sa strane Ervin i Maron prije scene.
Je li on dopustio Maronu da se također izoštri? Stari je izgledao fit, ali…
Da, stari luđak bi sigurno probao. Osim toga, možda se on drogirao i prije trideset godina… Možda je kužio sve to, možda je jedan gram bio za njega… Samo mi tako mozak radi, pa opet vrtim film unatrag, i više ne znam jesam li sigurna da su zajedno došli sa strane. Nisam 100%, nisam svjesno pratila, tko je znao da će to biti važno… Možda iz straha… umišljam…

Dok smo raspremali set, prišla sam Ervinu.
“Jel ti znaš što mu je? Mislim… ovaj… je li znaš što mu je bilo?”
On me pogleda kao da mi više nikad u životu ne bi trebalo pasti na pamet da ga to upitam.
Reče: “Nemam jebenog pojma!” Uzdahnuo je, i procijedio kroz zube: “I nemoj mi tu šaptati. Odmakni se.”

Gledala sam ga. Je li normalno da ga je to pitanje iznerviralo?

Možda.

Odmaknula sam se i stajala smeteno sa strane.
Ervin me još jednim bljeskom pogleda kao da kaže: miči se, čovječe, što si tu zinula…
Glupa sam, pomislih. Moram raditi nešto, ne biti uočljiva, nestati odavde da me nitko ne zapamti – što mi je, sve dosad, prilično uspijevalo. Maron me zvao Mica, Ruža me zvala Mala… Zna li tu itko kako se zovem?

Čula sam kako jedna menadžerica govori drugoj: “Ako umre, ne možemo imati tu reklamu.”
Ova druga joj veli: “Ali kako, pa platili smo.”
Malo su već slabije pazile je li ih se čuje.
“Jebote, ne možemo imati reklamu za sigurnost s tipom koji je umro, na snimanju. Bolje da čekamo da se sve zaboravi.”
“Misliš?”, rekla je, tronuto, ova koja je valjda više radila na tome.

Vozila sam poslije kući Ružu Pogorski.
Ja sam šutjela, u svojim mislima, poput: je li takvim starim likova rade obdukciju?
Što ako mu se vide zrnca koke u nosnicama?
Hoće li ovaj Ervin reći da sam mu to ja donijela? Ne, ne pomislih, neće. Pa neće on sebe umiješati. Ali, ako baš bude morao… On će možda natuknuti kako sam se ja družila s Maronom. Da sam ga vozila, da me zvao Mica… Ali, u pičku materinu, ne mora im on ništa natuknuti. Pa ja sam Marona jutros nazvala da siđe ispred zgrade, moj poziv mu je vjerojatno zadnji.
Hoću li ja reći da mi je to dao brat? Pa ne mogu to reći.
Ali ako bi čačkali oko mene, to bi vjerojatno i sami shvatili. Sumnjam da je moj lijeni brat jako oprezan.

Stala sam Ruži Pogorski kod njenog stana, onda sam i ja izašla da joj pomognem da izađe iz Tvinga, pa je otpratila u zagradu, do lifta.
Tu me pogledala i rekla: “Hoćeš gore?”
To su mi obično govorili frajeri.
Rekoh: “Na piće?”
Ona reče: “Ej! Ne govori mi vi.”
Malo sam ustuknula. Neka ukočenost nakon svega.
“Ej”, reče ona, “Ej? Dan je baš za napiti se, zar ne?” I nasmije se tome, onako bez pola zuba, prvi put danas.

Kad smo ušli u stan vidjela sam da ima mačića. Njemu se, za razliku od prije, smiješila sa stvarnim veseljem. Sjela je i stavila ga u krilo. Reče kako ga je našla prije nekoliko dana, na prometnoj cesti, dok je razmišljala o tome kako se ne isplati živjeti. Reče kako ga uopće nije planirala uzeti, ali joj naprosto nije dao izbora, tamo na rubu prometne ceste.
Nije bilo jebenog izbora, rekla je.
Gledala sam je, nju i mačića, sivo-bijelog, koji je, čini se, uživao u njezinom krilu, i kao da mi je dolazio dah.
Kao da se malo razvedrilo. Mislim, realno, dan i jest bio sunčan.

50 odtenkov smrti

Renato Bratkovič

 

Sonce je žgalo z vso močjo. Zagorela visoka in vitka črnolaska se je prepirala s tipom. Govorila sta enega tistih jezikov, ki zvenijo, kot bi govoril vzvratno, najbrž madžarsko ali romunsko. Tip je nervozno srkal vodo iz plastenke.
Miro jo je opazoval skoz sončna očala in se pretvarjal, da bere. Čez mednožje je imel nemarno vrženo brisačo. Bila je napeta, zdelo se mu je, da pod bakreno kožo kar čuti njene čvrste mišice. Taša je bila včasih takšna. Potem se je zapustila. Sicer se še zmeraj pogosto zgodi, da ji kdo reče, da zares dobro zgleda za svoja leta, takrat Miro vedno doda “za svoja leta plus deset, hehe”.
Ker očitno nea bereš, me lahko namažeš po hrbtu! mu je rekla Taša, ki je pol metra stran od njega ležala na trebuhu, zgoraj brez, in mu pomolila olje za sončenje.
Kak to misliš “očitno nea bereš”? je vprašal Miro in nejevoljno pograbil plastenko, ne da bi odtrgal pogled od črnolaske.
Že pol ure nisi obrno strani …
Miro je spustil 50 odtenkov sive, ki mu jo je v roke porinila Taša, preden so šli na morje, in odvil čep. Začel ji je nanašati olje na vrat, ramena in hrbet. Ko ji ga je vtiral, so se mu prsti vdirali v mehkobo njenih maščobnih blazin. Ja, včasih je bila napeta, čvrsta, mišičasta. Ko ga je prvič zajahala na faksu, je imela rit trdo kot kamen. Bilo mu je všeč, ko jo je objemal z dlanmi in jo vlekel k sebi. Zdaj je bila okoli bokov mehka. Z roko ji je segel pod rob kopalk, vendar ne pregloboko.
Mišice so ji po dveh desetletjih vsakodnevnega deseturnega dela v oddelku za raziskave in razvoj mednarodne visokotehnološke multinacionalke in dvojnem porodu čisto splahnele. Prekrili so jih številni visokokalorični hitri obroki. In nenehni tolažilni prigrizki, ker Miro do nje ni bil več takšen, kot je bil včasih.
To najbrž ni namenjeno meni, ali? je vprašala Taša.
Kaj točno misliš?
Dvigno se ti je?
Ne da bi opazil, mu je brisača zdrsnila in izboklina na kopalkah je bila vidna iz letala.
Ja, komu pa?! je rekel Miro in jo plosknil po mehki riti, ki je nežno vzvalovila proti hrbtu.
Probaj to prihranit do večera! je odvrnila.
Muie!!! je zavpila črnolaska, da jo je slišalo pol plaže, vstala in se s hitrimi koraki odpravila v kafič, Miro pa bi stavil desno jajce, da ga je v mimohodu pogledala.
Taši je vrnil plastenko in se par minut delal, da nadaljuje z branjem, potem pa je začel brskati po torbi. Pretvarjal se je, da išče pir, ki ga je spil že pred eno uro. Potegnil je denarnico in si jo zataknil za kopalke.
Na en pir grem.
Spet? je vprašala Taša, ki se je razmazovala po joških in valovitem trebuhu.
Kak spet? Vročina ubija, na dopustu sem. Menda si bom privoščo mrzl pir na morju, alkaj?
Aja, oprostite, gospod, vi ste na dopustu, kako smo lahko pozabili! Ki sta pa mala dva?
Miro se je ozrl naokoli, otroka sta v peskovniku nekaj gradila iz peska.
Fse pod kontrolo, je rekel Miro in se odpravil za črnolasko.

Za krožnim šankom se je namestil tako, da je imel pod nadzorom tako črnolasko kot Tašo na plaži.
Vlko točeno, je rekel, ko ga je natakarica prijazno vprašala, kaj bo. Pa kaj bo gospodična nasproti mene, je dodal, tako da je črnolaska videla, da kaže na njo. Vprašujoče ga je pogledala. Naročila si je nekaj, kar po imenu bolj spominja na motorno olje kot na pijačo, in se premaknila k Miru.
Tenkju, mister, je rekla in dvignila kozarec.
Jor velkam, mis …, je rekel Miro in trčil vanj s svojim vrčkom. Mis …?
Anamaria, je rekla črnolaska in se mu nasmehnila. Miro je preveril, če ga Taša gleda, a je njena pozornost bila usmerjena bogvekam.
Najs vju … je rekel.
Anamaria se je s pogledom sprehodila po obali in pokimala.
Aj min ju, je rekel in se ji nasmehnil.
Ar ju aloun hir, je vprašala Anamaria.
Jee, je, šur. Ju?
Nou … Uit a bojfrend. Ui brouk ap.
Kul … Aj min, ajm sori. Miro je nerodno skimal z glavo.
Uel, hi iz … Hiz e dik, ju nou.
Je, hi šur iz if hi brouk ap uit ju. Čirs, Anamaria.
Čirs …?
Miro. Ajm Miro.
Uat du ju du for e living, Miro?
Miro je malo pomislil, jo dobro premeril ― bakrena mačka, mmmm ― in preveril Tašo. Ajm e profešnal fotografer. Aj fotograf bjutiful grls. Bjutiful nejkid grls.
Anamaria je privzdignila obrv.
Ou, rili?
Miro je pokimal in nakazal natakarici, naj prinese novo rundo.
End vud ju tejk a foto of mi? Nejkid?
Of ju? Olvejz, Anamaria, olvejz, je samozavestno pokimal, ko sta dobila novo pijačo. Bat aj hev to … inspekt ju frst. Bifor aj bring maj kemera uit mi, ju nou.
Miro je spet začutil otrdlino med nogami, zato se je skušal zamotiti, tako da je pogledal, kje je Taša. Ni je bilo na brisači, zato je začel z očmi panično begati naokoli.
Iz evriting okej, Miro?
Je, šur, džast … V tistem jo je videl sklonjeno v peskovniku, dvignila se je in dvojčka za roki odpeljala proti najplitkejšemu delu vode. Sedla je v vodo in se ozrla naokoli. Ne more ga videti, je ugotovil pomirjen.
Aj šud rili si jor badi uidaut …
Ju min uidaut suimingsut?
Igzekli, Anamaria! Bat … Uat abaut jor bojfrend?
Fak Bogdan, lec du it!
Du uat, je vprašal Miro. Ajm not šur I uant to fak jor bojfrend!
Ček if ajm gud tu bi e model?
Miro si ga je namestil v kopalkah in pomignil natakarici za račun.

Anamaria ga je odpeljala do prikolice. Miro se je še zadnjič previdno ozrl naokoli, potem pa vstopil za njo.
Iz hladilnika je vzela pločevinko Silvane in jo počila predenj.
Šah! je rekel Miro, se zarežal in jo odprl.
Po treh pirih je bil čisto sproščen, Taše ni bilo nikjer. Počutil se je kot sveta vladar.
Anamaria je sedela zraven njega in si okoli prsta ene roke ovijala pramen las, s prsti druge pa bobnala po površini mize. Miro jo je ustavil s svojo dlanjo. S palcem je zlezel pod njeno dlan in si jo počasi ponesel na otrdlino v kopalkah. Čez Anamariin obraz se je razlezel nasmeh. Poljubila ga je in z roko smuknila pod njegove kopalke.
Nežno se je poigravala z njim, Miro pa je začutil, da potrebuje še en pir. Dvignil je prazno pločevinko in jo stresel.
Ju uana bir nau?!
Miro je naredil nedolžen izraz na obrazu in zmignil z rameni:
Džast uan mor?
Anamaria je zavila z očmi in mu prinesla še en pir. Miro ga je pograbil in si ga začel hlastno nalivati v usta, Anamaria pa si je snela modrc in odvezala kopalke, da so ji zdrsnile z bokov. Miru se je zaletelo ― med nogami je imela džunglo, kakršne še v življenju ni videl.
Uat ar ju lukin et? Did ju šit in jor penc?
Miro si je vlil preostanek piva in odkimal. Anamaria se je izzivalno prizibala k njemu in ga prijela za roke. S počasnimi, skoraj plesnimi gibi ga je povlekla k sebi, ga obrnila okoli sebe in porinila na posteljo. Potegnila mu je kopalke z bokov. Potegnila mu ga je.
Miro je v ekstazi s prsti krčevito objemal njeno glavo in jo privijal k sebi, da se je na trenutke zdelo, da bo punca bruhnila, ampak to v tem trenutku ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da mu …
V tistem so se vrata prikolice s truščem odprla, ni prišlo Miru, ampak je k njemu prišel nabildani tip, ki je očitno želel konstruktivno zaključiti prepir z Anamario na plaži.
Ce pula mea faci?! je zakričal, odrinil Anamario in dvignil Mira kot otroka, ga zasukal okoli osi in brcnil v rit, da ga je zabilo v steno. Prikolica se je stresla.
Anamarija je zavpila Bogdan!
Miro je zaječal, tip pa ni odnehal. Obnil ga je in ga boksnil na gobec, da se je za trenutek znašel v objemu teme. Potem ni nehal tolči, ne glede na to, kam je padlo.
Miro je imel polna usta krvi, v glavi mu je zvonilo, najprej je videl vse rdeče, potem pa samo še črno. Zvok se je počasi oddaljavel v neko drugo dimenzijo, Anamaria pa ga očitno ni niti poskusila ubraniti.

Najprej je bil pošasten glavobol. Sledila je zvočna podlaga prvih romarjev na plažo in zaslepljujoča svetloba v enem očesu, ker drugega ni mogel odpreti. Dvignil se je v sedeči položaj in se naslonil na nekaj trdega. Keson za smeti! Nabildani romunski pizdun ga je deponiral na ekološki otok!
Počasi se je skobacal na noge in se opotekel, ne da bi pravzaprav vedel, v katero smer bi moral iti. Pogledal je naokoli in se za silo zorientiral proti skupnim kopalnicam.
Punca, ki si je umivala zobe, je zavihala nos in se mu umaknila.
Stopil je v kabino in se začel polivati s hladno vodo, da bi prišel k sebi. Kaj naj reče Taši? In kako dolgo je bil odsoten?

Grizla si je ustnice in nekaj časa ni rekla nič. Mu je verjela? Bil je še kar prepričljiv. Denarnice ni imel več v kopalkah, v njej pa razen drobiža za pir in sladoled itak ni imel nič drugega. Nektarina namesto očesa je bila avtentična. Ampak bilo je še nekaj. Najbrž izraz, v katerem se je naivnost otroka mešala z bebavostjo tipa na pragu krize srednjih let …
Brez besed si ga je privila k prsim in ga nekaj časa držala v objemu.
Se pravi, da ne bova klicala policije?
Odkimal je.
In danes torej ne greš na plažo?
Na plažooooooo! sta zavpila dvojčka in poletela iz prikolice.
Ne vem, je rekel.
No, če si premisliš, pridi za nami.
Nekaj časa je skozi odprta vrata gledal za njimi, potem si je nataknil sončna očala in kapo, pograbil 50 odtenkov sive in si čez ramo vrgel brisačo.

Bila sta na istem mestu kot včeraj. Nista se prepirala. Naprotno, delovala sta kot sveže zaljubljen par.
Miro ju ni izpustil iz oči. Zleknil se je v ležalnik poleg Taše, prekrižal noge in si obraz zakril s knjigo.
Pizdun se je nalival z vodo iz litrske plastenke in dajal vtis, kot da je nekaj več. Prideš ti še na vrsto!
Miro je iz torbe potegnil pir in strmel vanj čez knjigo.
Tip je vstal in z izbočenimi prsmi kot polnjen puran zakorakal proti vecejem. Miro je pogledal Anamario, ki je s hrbtom proti njemu strmela nekam v obzorje. Pogledal je Tašo, ki je zadremala. Otroka sta se igrala v peskovniku in jima je dol viselo za vse.
Miro je odložil pločevinko in se počasi dvignil. Knjigo je odložil na ležalnik, potem pa si je premislil in jo vzel s sabo. Stopal je za tipom in pazil, da je držal razdaljo.
Pred vhodom na vece je obstal in previdno pogledal noter: našel ga je, kako stoji pred scalnikom in se preteguje. Potegnil ga je iz kopalk in začel zalivati. S curkom je nekaj risal in si zadovoljno mrmral predse.
Miro ga je potrepljal po rami in se mu nasmehnil s stisnjenimi zobmi, ko ga je tip presenečeno pogledal. Z obema rokama je zgrabil 50 odtenkov sive in z vso silo zamahnil, preden bi tip lahko rekel Ha?
Ena! je rekel Miro in udaril znova. Dva!
Tip je stal in skušal skapirati, kaj se dogaja, ali pa ga pospraviti nazaj v kopalke, vmes pa je dobil že tretji in četri udarec. Po petem je padel na kolena. Miro je tolkel in štel in pri tem neizmerno užival. Tip se je zložil po tleh, Miro pa ga je vsekal že dvajsetič.
Z mano se nea zajebavaš, ti je jasno?
Tip ni niti pisnil.
Enaindvajset, dvaindvajset, triindvajset. A ni ti jasno? Štiriindvajset! No, potem pa ti bom to vbil! V! Gla! Vo! Devetindvajset, trideset. Kak je že reko tisti … Kniga je orožje. Enaintrideset, dvaintrideset. Vzemi jo v roke, hahaha! Triintrideset.
Miro je tolkel kot zmešan.
In, če pomislim, da so vsi govorili, kak je to zanič knjiga!
Preštel je do petdeset, ko je bil tip zdelan kot prejšnji dan on.
Miro se je dvignil in si pretegnil hrbtenico. Pokončno kot prej Romun je odkorakal nazaj, se zleknil v ležalnik in si odprl pločevinko, ki ga je še vedno zvesto čakala.
Taša ga je začudeno pogledala, Miro pa ji je molče nazdravil.
Je vredi kniga?
Ni slaba, mogoče bi samo naslov lahko bil drugačn. Recimo 50 odtenkov smrti?
Ta kniga nima nič s smrtjo.
Miro se je ozrl proti vecejem in tip se je res primajal ven. Videti je bilo, da mu ni nič jasno, ampak zmazal se bo.
Miro je zmignil z rameni in se udobno namestil.
Anamaria je pogledala proti vecejem in se pognala proti Bogdanu. Miro bi stavil levo jajce, da ga je pogledala, ko je šibala mimo.

Opomba: v tej zgodbi v resnici ni bila poškodovana nobena knjiga!
Še ena opomba: nisem prebral petdesetih odtenkov sive …

Neskončna noč

Marko Popović

Zbudil sem se, takoj ko sem zaslišal odklepanje vrat. Srce se mi je zmeraj tako odzvalo na ta zvok. Pobral sem mobilca in pogledal na zaslon. 01:17. Prišel je ob najslabšem možnem času: prepozno, da bi bil trezen, prezgodaj, da bi bil utrujen. Najboljše, če sploh ne bi prišel. Zakaj ni spet spal pri babici in dedku?
„Je ata?“ je zašepetala sestra. V temi nisem videl njenega obraza, sem pa čutil, da ji srce razbija kot meni.
„Je, spi. Vse bo v redu,“ sem prepričeval bolj sebe kot njo. Nikogar nisem prepričal.
„Grem lahko k tebi v posteljo?“ je vprašala. „Prosim te!“
Nerad sem ji dovolil. Sem njen starejši brat, ki ima enajst let. Ko to pove ona, zveni veliko. Enkrat sem jo videl, kako se je izprsila pred deklico v parku, ki je bila za glavo višja od nje: „Moj brat ima enajst let!“
Stisnila se je k meni in se pokrila z odejo.
„Prosim te, ne hodi tja!“ je rekla.
„Ne bom, ne boj se,“ sem jo spet nalagal. Vedel sem, kako se je bala. Ampak bal sem se tudi sam. Bal sem se, da bom moral iti, če …
Ne, najbrž ne bo.
Oče je bil tih. Ni kričal in vpil na mamo. Slišala sva, da je iskal hrano. Slišala sva, kako mu mama pripravlja mizo in sprašuje, če bo jogurt ali mleko.
Potem dolgo nisva slišala nič, razen zvoka televizorja. Neka neumna resničnostna oddaja, na katero se je navlekla mama.
„No, vidiš, da je vse v redu,“ sem šepnil sestri.
Še bolj se je stisnila k meni. Ne, še vedno ni v redu. Oba sva to vedela. Varno je, šele ko oče leže in slišiva, kako smrči.
Bo že? sem pomislil in še enkrat preveril zaslon mobilca. 01:47. Kmalu zatem je oče vstal od mize in se napotil proti spalnici.
„Utišaj televizor,“ je rekel mimogrede.
Sekunde so minevale. Resničnostna oddaja ni bila tišja. Ga mama ni slišala? Ali ni našla daljinca?
Sestra me je stisnila za roko.
„Sem rekel, da stišaj to sranje!“ je zavpil oče. Zmeraj se je začelo tako, z neko neumno malenkostjo. Hrana je bila preslana, okno preveč odprto, televizor preglasen. Mama je končno ugasnila, a je bilo že prepozno.
Oče je že tulil, kako se nikdar ne more odpočiti, ko pride domov. Zmeraj hrup. Otroci preglasni ali mama preveč navija teve. Mama se je opravičevala, da je založila daljinca. Zakaj to počne, sem pomislil. Zakaj se preprosto ne umakne, ko začne vpiti? Nikdar ga ni umirila. Niti zdaj.
Sledil je udarec, najbrž klofuta. Mama je zakričala.
Sestra me je prijela za obe roki.
„Ne hodi, prosim te!“
Obstal sem. Najbolj zaradi strahu. Ko sem zadnjič priskočil mami na pomoč, me je oče pretepel s kablom. Po tistem tri dni nisem šel v šolo. Pri sebi sem molil, da bi se vse hitro končalo. Oče se bo nanjo še malo zdrl in odšel spat.
Ni se končalo. Oče je vpil vedno glasneje, mama ga je zaman prosila, naj neha. Potem se je stekla skrit v kuhinjo. Šel je za njo. Slišal sem, kako jo je ujel in udaril.
Ne, ne smem ostati v sobi. Moram pomagati mami. Jaz sem njen veliki sin.
„Ne hodi, prosim te!“ je sestra vpila skozi solze.
„Moram!“ sem ji rekel. „Ti počakaj tukaj.“
Takrat sem slišal, da se je nekaj razbilo. Poletel sem iz sobe in videl mamo, kako je ležala ob pomivalnem stroju, skrita pod kuhinjsko mizo, da so se ji videle samo noge.
„Mama!“ sem kriknil. Ni se premaknila.
Šel sem proti njej, a mi je oče zaprl pot. Srajco je imel raztrgano, obraz pa rdeč od sledi nohtov.
„Kaj si naredil mami?“ sem vprašal.
„Kaj te briga?“ je rekel in se mi približal. Ne, ne spet. Moral sem se zaščiti, nekaj vzeti. Pomislil sem na valjar, a je bil predaleč. Potem sem na mizi zagledal veliki kuhinjski nož. Zgrabil sem ga in ga pomolil proti njemu.
„Stran od mene!” sem zavpil.
Oče se je zasmejal.
„Nikdar ne seži po orožju,” je rekel. „Če ga nisi pripravljen uporabiti.”
Telo mi je drhtelo, ko sem stiskal ročaj noža in počasi stopal nazaj. Zakaj mama ne vstane?
„Mama!” sem zavpil še enkrat. Zaman.
Oče se mi je približal.
„Daj, piči me,” je tiho rekel. Nikdar ni tako govoril. Običajno je tudi name tulil kot na mamo, klel in me žalil, grozil, da me bo zabrisal iz stanovanja. Nikdar ni bil tako miren.
„Ne bližaj se mi!” sem zavpil. „Zares te bom zabodel!”
Spet se je nasmehnil.
„In kam me boš zabodel? V srce, trebuh, vrat? Kam?”
Odkimal sem. Nisem ga hotel raniti. Hotel sem samo, da gre in se nikdar več ne vrne. To ni več moj oče. To že zdavnaj ni več tisti človek, ki me je nosil na ramenih in mi bral zgodbe pred spanjem. Ne spomnim se več, kdaj je začel piti in se spremenil v takega nasilneža.
S ceste so se slišale sirene. Na srečo smo živeli v šestnajstnadstropnem bloku in nekdo od sosedov je gotovo slišal hrup in poklical policijo.
„Preveč kolebaš,” mi je rekel oče, kot bi me učil voziti kolo. „Hitreje moraš napasti.”
S hrbtom sem se zaletel v predalnik. Svetilka je padla in se razbila na parketu. Samo za trenutek sem odmaknil pogled. Bilo je dovolj. Oče me je zgrabil za roko in stisnil tako močno, da je dlan ostala brez krvi. Spustil sem nož. Dal mi je klofuto. In še eno. Padel sem po tleh. Kri mi je tekla iz nosa, v želodcu se mi je obračalo, kot da bom vsak trenutek bruhal. Skozi motno sliko očetovega obraza sta se prebijala zadah po alkoholu in njegov neznosno miren glas:
„Zdaj te bom naučil, kako se uporablja nož.”
Zgrabil me je za roko in jo dvignil. Potem je vzel nož, razširil noge in usmeril rezilo proti meni. Me bo zares ranil? sem pomislil. Tolikokrat me je pretepel, a zdaj sem se ga prvič zares bal.
„Prvič, ko vstopiš v boj, glej nasprotniku zmeraj v oči!” je govoril, medtem ko sem kot hipnotiziran zrl v rezilo noža, ki se je bleščal v šibki sobni svetlobi. Pomislil sem na mamo. Če jo je ubil, bo tudi mene in sestro? Na netu sem bral o takih primerih. Oče pride domov in pobije celo družino.
Tedaj sem zaslišal zvonec in udarce po vratih.
„Odprite! Policija!”
Trenutek upanja je trajal prekratko. Oče me je stisnil ob zid.
„Drugič, odločiti se moraš, kam in kako boš napadel!”
Nož je bil komaj par centimetrov stran od mene.
Udarci po vratih so postajali močnejši.
„Policija! Odpri!”
„In tretjič, ne smeš se izdati. Moraš fintirati. Spustiš se nazdol …”
Oče je zamahnil nizko, kot da me bo zabodel v trebuh. Nagonsko sem se zaščitil z dlanmi, on pa je hitro dvignil roko.
„Potem pa udariš od zgoraj!”
Zdaj ni bilo več zaščite. Rezilo noža je šlo naravnost proti mojim prsim.
Slišal sem, kako ključavnica popušča, a bilo je prepozno.
Začutil sem udarec točno nad srcem. Mehur se mi je izpraznil. Vsa tekočina je stekla iz mene čez moge. Bolečina se mi je širila po telesu. A bila je pretopa in prešibka. Spustil sem pogled in na prsih zagledal očetov kazalec.
Stari šolski trik. Nekdo dvigne svinčnik, kot da te bo zabodel, v zadnjem hipu pa spusti svinčnik in te piči s kazalcem.
Oče me je gledal resno.
„No, nečesa si se naučil,” je rekel, ko so se vrata odprla in sta se dva policaja znašla v stanovanju. Enega sem takoj prepoznal. Bil je že pri nas, tudi takrat zaradi klica soseda. Oče mu je rekel, da gre za malo hujši prepir. Mama je potrdila. Imela je majhno ranico na zgornji ustnici.
Zdaj je nepremično ležala na tleh. Policaj je pokleknil zraven nje.
Njegov kolega je nameril s pištolo v očeta.
„Odvrzi orožje in roke gor!”
Oče je ubogal brez ugovora. Policaj mu je nataknil lisice.
Sestra je pritekla k meni in se oprijela moje noge.
Spet sem zadihal in začutil, da se mi moči vračajo. Šla sva k mami in pokleknila zraven nje. Oči je imela zaprte, kri ji je tekla iz arkade. Policaj ji je otipal utrip.
„Srce deluje normalno,” je rekel. „Zaradi udarca je izgubila zavest.”
Stisnil sem jo za roko. Nekaj sem ji hotel reči, a sem imel v grlu cmok velikosti teniške žogice. Niti zajokati nisem mogel.
„Si dobro?” me je vprašal policaj. Pokimal sem. Policaj je šel v kopalnico in mi prinesel toaletni papir, da bi si obrisal kri z obraza. Potem naju je s sestro objel.
„Vse bo v redu,” nama je rekel. „Ne bojta se.”
Nisem se bal. Niti takrat, ko so odpeljali očeta, niti, ko je mama končno prišla k zavesti, niti, ko nam je policaj razlagal, kako moramo izpolniti prijavo in kako nas bo država zaščitila, niti, ko je končno zapustil naše stanovanje, niti, ko smo mama, sestra in jaz sedeli na trosedu in molčali, niti, ko sem stal ob oknu in gledal v noč, niti, ko se je končno pojavilo sonce.
Ves čas sem bil popolnoma miren, ker sem vedel, da je zdaj zares konec.
Vedel sem, da naslednjič ne bom kolebal.

Beskrajna noć

Marko Popović

Probudio sam se čim sam čuo otključavanje vrata. Moje srce je uvek reagovalo na taj zvuk. Podigao sam mobilni sa poda i pogledao u ekran. 01:17. Došao je u najgore vreme: prekasno da bi bio trezan, a prerano da bi bio umoran. Najbolje bi bilo da nije ni dolazio. Zašto nije ponovo spavao kod babe i dede?
„Jel’ to tata?“, šapnula je sestra. U mraku joj nisam video lice, ali sam osećao da joj srce lupa isto kao i moje.
„Jeste, spavaj. Sve će biti uredu.“ ubeđivao sam više sebe nego nju. Nikoga nisam ubedio.
„Mogu u tvoj krevet?“, pitala je. „Molim te!“
Nevoljno sam je pustio. Ja sam njen stariji brat koji ima jedanaest godina. Kad ona to kaže, to zvuči baš puno. Video sam jednom kako se isprsila pred devojčicom u parku koja je bila za glavu viša od nje: „Moj brat ima jedanaest godina!“
Sada se nabila uz mene i pokrila jorganom.
„Molim te nemoj da ideš tamo!“, rekla je.
„Neću, ne boj se“, ponovo sam slagao. Znao sam koliko se plašila. Ali plašio sam se i ja. Plašio sam se da ću morati da izađem ako…
Ne, valjda neće.
Tata je bio tih. Nije urlao i vikao na mamu. Čuli smo samo kako je tražio da jede. Čuli smo i kako mu majka postavlja sto i kako ga pita hoće li jogurt ili mleko.
Onda dugo nismo čuli ništa, osim zvuk sa televizora. Neki glupi rijaliti, na koji se mama navukla.
„Eto vidiš da je sve uredu.“, šapnuo sam sestri.
Ona se još više pribila uz mene. Ne, još uvek nije uredu. Znali smo to oboje. Sigurni smo tek kad tata legne i kada ga čujemo kako hrče.
Hoće li više?, pomislio sam i ponovo pogledao na ekran mobilnog. 01:47. Ubrzo potom, tata je konačno ustao sa stola i krenuo ka spavaćoj sobi.
„Utišaj taj televizor“, rekao je usput.
Sekunde su prolazile. Rijaliti nije postajao tiši. Da li ga mama nije čula? Ili nije mogla da nađe daljinski?
Sestra me je stisla za ruku.
„Rekao sam ti da utišaš to sranje!“, viknuo je otac. Tako je uvek počinjalo, jednom glupom sitnicom. Hrana mu je bila previše slana, prozor previše otvoren, televizor previše glasan. Majka ga je konačno ugasila, ali je bilo prekasno.
Otac je već urlao kako nikad ne može da se odmori kada dođe kući. Stalno je neka buka. Ili deca vrište, ili mama odvrne tv. Mama se izvinjavala, pravdala se da je daljinski negde zaturila. Zašto to radi?, pomislio sam. Zašto se samo ne skloni od njega kad počne da urla? Nikada ga nije smirila. Nije ni sad.
Usledio je udarac, verovatno šamar. Mama je vrisnula.
Sestra me je uhvatila sa obe ruke.
„Nemoj da ideš molim te!“
Zastao sam. Najviše iz straha. Prošli put kad sam izašao da pomognem mami, otac me je pretukao gajtanom od produžnog kabla. Posle toga tri dana nisam išao u školu. U sebi sam se pomolio da se sve brzo završiti. Otac će se još malo izvikati na nju i otići da spava.
Nije se završilo. Otac je urlao sve glasnije, majka ga je uzalud molila da prestane. Onda je potrčala u kuhinju da se skloni. On je krenuo za njom. Čuo sam kako je hvata i udara.
Ne, više ne smem da ostanem u sobi. Moram da pomognem mami. Ja sam njen veliki sin.
„Nemoj da ideš molim te!“, vikala je sestra kroz suze.
„Moram!“, rekao sam joj. „Ti ostani tu.“
Tada sam čuo kako se nešto razbilo. Izleteo sam iz sobe i video majku kako leži na podu pored sudopere, zaklonjenu trpezarijskim stolom tako da su joj se videle samo noge.
„Mama!“ viknuo sam. Nije se pomerila.
Pošao sam ka njoj, ali me je otac preprečio put. Košulja mu je bila pocepana, a lice crveno sa tragovima noktiju preko obraza.
„Šta si uradio mami?“, pitao sam.
„A što tebe briga?“, rekao je i pošao ka meni. Ne, ne opet. Morao sam da se zaštitim, da uzmem nešto. Pomislio sam na oklagiju, ali je bila predaleko. Onda sam na stolu ugledao veliki kuhinjski nož. Zgrabio sam ga i uperio ga u njega.
„Beži od mene!”, viknuo sam.
Otac se nasmejao.
„Nikad ne poteži oružije”, rekao je. „Ako nisi spreman da ga upotrebiš.”
Celo telo mi je drhtalo dok sam stiskao dršku noža i polako hodao unazad. Zašto mama ne ustaje?
„Mama!”, viknuo sam još jednom. Uzalud.
Otac mi se približio.
„Ajde ubodi me.”, rekao je tiho. Nikada nije tako govorio. Obično je i na mene urlao kao na majku, psovao me i vređao, pretio da će me izbaciti iz stana. Nikada nije bio ovako miran.
„Ne prilazi mi!”, vikao sam. „Ubošću te stvarno!”
Ponovo se osmehnuo.
„A gde ćeš me ubosti? U srce, u stomak, u vrat? Gde?”
Odmahnuo sam glavom. Nisam želeo da ga povredim. Želeo samo da ode i ne vrati se više nikad. To više nije moj otac. To već odavno nije onaj čovek koji me je nosio na ramenima i čitao priče pred spavanje. Više se ni ne sećam kad je počeo da pije i pretvorio se u ovakvog nasilnika.
Sa ulice su se začule sirene. Srećom, živeli smo u soliteru sa šesnaest spratova i neko od komšija je sigurno čuo buku i pozvao policiju.
„Previše oklevaš”, rekao mi je otac kao da me uči da vozim bickl. „Moraš brže da napadneš.”
Udario sam leđima u komodu. Lampa je pala i razbila se o parket. Samo na trenutak sam skrenuo pogled. To je bilo dovoljno. Otac me je uhvatio za ruku i stisnuo je tako da mi je čitava šaka ostala bez krvi. Ispustio sam nož. On mi je udario šamar. Pa još jedan. Pao sam na pod. Krv mi je curila iz nosa, u stomaku se prevrtalo kao da ču svakog časa povratiti. Kroz zamućenu sliku očevog lica probijali su se zadah alkohola i njegov nepodnošljivo miran glas:
„Sad ću da te naučim kako se koristi nož.”
Uhvatio me je za ruku i podigao. Onda je uzeo nož, pa raširio noge i uperio ošricu ka meni. Zar će me zaista povrediti?, pomislio sam. Toliko puta sam dobio batine od oca, ali sad ga se prvi put stvarno plašio.
„Prvo, kad ulaziš u borbu, uvek gledaj protivnika u oči!”, govorio je dok sam hipnotisano gledao u oštricu noža koja se presijavala na slabom sobnom svetlu. Pomislio sam na mamu. Ako je nju ubio, da li će sad i mene i sestru? Čitao sam o takvim slučajevima na netu. Otac dođe kući i ubije celu porodicu.
Tada sam začuo zvono i udarce o vrata.
„Otvorite! Policija!”
Trenutak nade trajao je prekratko. Otac me je saterao uza zid.
„Drugo, moraš da odlučiš tačno gde napadaš i kako napadaš!”
Nož je bio na jedva nekoliko santimetara od mene.
Udarci o vrata su bili sve jači.
„Policija! Otvaraj!”
„I treće, ne smeš da se odaješ. Moraš da fintiraš. Kreneš nadole…”
Otac je zamahnuo nisko kao da će me ubosti u stomak. Instiktivno sam pošao šakama da se zaštitim, ali on je naglo podigao ruku.
„A onda udariš odozgo!”
Sada više nije bilo zaštite. Oštrica noža išla je pravo ka mojim grudima.
Čuo sam kako brava popušta, ali bilo je kasno.
Udarac sam osetio tačno iznad srca. Bešika mi se ispraznila. Sva tečnost je izlašla iz mene i curila niz nogu. Bol se širio po telu. Ali bol je previše tup i previše slab. Spustio sam pogled i na svojim grudima vidio očev kažiprst.
Stari trik iz škole. Neko podigne olovku kao da će te ubosti njome, a onda u poslenjem trenutku spusti olovku i ubode te kažiprstom.
Otac me je gledao ozbiljno.
„Eto, nešto si naučio.”, rekao je kad su se vrata otvorila i dvojica policajaca upala u stan. Jednog sam odmah prepoznao. Već je dolazio kod nas, takođe na poziv komšija. Otac mu je tada rekao da je bila malo žustrija svađa. I majka mu je to potvrdila. Imala je samo manju rasekotinu na gornjoj usni.
Sada je mama ležala nepomično na podu. Policajac je kleknuo pored nje.
Njegov kolega je uperio pištolj u oca.
„Baci oružije i ruke u vis!”
Otac je bez reči poslušao. Policajac mu je vezao lisice
Sestra je dotrčala do mene i zakačila mi se za nogu.
Ponovo sam prodisao i osetio kako mi se snaga vraća. Otišli smo do majke i kleknuli pored nje. Oči su joj bile zatvorene, krv curila iz arkade. Policajac joj je opipavao puls.
„Srce joj radi normalno.”, rekao je. „Samo je izgubila svest od udarca.”
Stisnuo sam je za ruku. Želeo sam nešto da joj kažem, ali mi je u grlu stajala knedla veličine teniske loptice. Nisam mogao čak ni da plačem.
„Jesi li ti dobro?”, pitao me je policajac. Klimnuo sam glavom. Policajac je otišao do kupatila i doneo mi toalet papir da obrišem krv sa lica. Onda je zagrlio sestru i mene.
„Sve će biti uredu”, rekao nam je „Ne bojte se.”
I nisam se bojao. Ni kad su odveli oca, ni kad je mama konačno došla svesti, ni dok nam je policajac objašnjavao kako treba da podnesemo prijavu i kako će nas država zaštiti, ni kad je konačno otišao iz našeg stana, ni dok smo mama sestra i ja sedeli na trosedu i ćutali, ni dok sam stajao pored prozora i gledao u noć, ni kad se sunce konačno pojavilo.
Sve vreme sam bio savršeno miran, jer sam znao sam da je sada stvarno gotovo.
Znao sam da sledeći put neću oklevati.