Robert Perišić

Brat mi je našel ta poslič. Hvalil se je, da sta si dobra s tem režiserjem Ervinom. Mislim, ta ni snemal samo oglasov, posnel je tudi en film, po tem je bil kao znan. Mislim, malo ljudi je videlo ta njegov film in, kako bi rekla, ni bil znan točno po tem niti ni dobil kakih nagrad, a sem zanj vseeno vedela iz ženskih časopisov, ker je bil čeden in ker smo ga tam spremljali: vedela sem, s katerimi je hodil. Zdaj je bil z neko televizijsko voditeljico, ki smo jo tudi spremljali v revijah. Bila sta precej hit par.
Zanj so zmeraj napisali – filmski režiser, filmar, ne pa režiser oglasov.
In moj brat, ker je vedel, da vse to spremljam, tako gledališče kot domači film, kar ga je vedno čudilo tako kot druge v kvartu, me je nekoč vprašal: “Kakšen je film tistega režiserja, Ervina, saj veš, katerega mislim?”
Zdelo se je, da ne pozna niti njegovega priimka.
“Tako, malo zmeden, ampak moderen. Kje si ga našel?”
“Pa … Okej sem z njim.”
“Daj no. Si prepričan, da je ta?”
“Pa če ti rečem, jebemti. Nisem neka pička, ki si zmišljuje,” je skoraj zagorel.
“Okej, okej,” sem rekla. Malo sem ga zbadala: “Pa daj, porini me nekam. Mislim, če si si dober z njim. Da bom asistentka nečesa.”
Pogleda me in reče: “Aja? Česa pa, lepo te prosim? Kaj pa ti znaš?”
“Kostumografija, recimo.”
“Misliš, da če se neumno oblačiš, da bi lahko bila kostumografka?”
“Pa lahko bi.”

In res, to je že tretji oglas, pri katerem sem asistentka nečesa.
Asistentka kostumografa, pa vsega drugega tudi.
Te dni vozim stare igralce, ker z njimi snemamo oglas. Vozim pa jih z dedkovim avtom. Mislim, ta avto je zadnje čase nonstop pri meni, dedek pa me pokliče, če ga je treba kam peljati, ker je že tudi njemu jasno, da ni zbran. Zdaj sva v tej shemi, da imam jaz njegov avto in tako … Izpade, kot da nonstop vozim starce po mestu.

Snemamo oglas za zavarovalnico, ki z velikimi koraki vstopa na naše tržišče. Mislim, vstopila je že, vsi smo slišali za njih, a je treba še več.
Očitno imajo neko novo ponudbo za upokojence, ker so najeli stare igralce. Ali pa gre za kako finto? Pred časom sem videla oglas za super hitri Internet, kjer so prav tako igrali starci in je bilo komično. Kao, glej, tudi oni rabijo Internet. V tem oglasu so bili oblečeni rahlo pankersko, naši igralci pa so vseeno normalno oblečeni, precej fino, kot da imajo denar pa to mogoče ni humor.
Ali pa je?
Ne vem, pojma nimam, katero besedilo bo šlo v ofu, tega mi ne povejo pa me niti ne zanima. Zdi se mi, da so stare igralce dobili poceni – tako kot mene, seveda – ker je Ruža Pogorski, stara gledališka igralka, pred mano komentirala dve medžerki iz te firme, ki se brez razloga motata po prizorišču.
Ruža mi reče: Jebemti, za ta drobiž, ki nam ga dajo, se moram še ljubčkati z njimi … A, glej, Ervin! Vidiš ti to frendli spiko, to naklonjenost, to razumevanje vsega. Mislim, rada imam, če so ljudje tolerantni. A to ni to. On enostavne laže. Pa tako mlad je, jebemti.
Malo mi je bilo čudno, ko jo slišaim, kako preklinja, spomnim se je iz gledališča, iz neke klasike. Ni bila pogosto na televiziji, ni bila tak tip, ampak v gledališču je bila top.
Sploh ji ni dobro. Pred kratkim je padla, si nalomila kolk in zlomila zob, enko, meni je čudno, da je sploh prišla v tem stanju, pa tudi ta Ervin je malo zazijal, ko jo je videl tako. Seveda je bilo prepozno, da bi jo zamenjal ali pa se mu je smilila, ker očitno potrebuje keš. Ta stari opičjak Leo Maron, nekdanji Brando te generacije, pa se dela, da ni opazil ali pa res ni opazil, da je Ruži počil zob in ji je parkrat po posneti sceni rekel: “Kaj pa ti frfljaš?”
Mislim, opičjak, ampak posebne sorte … Norec, res, sploh ne veš, kaj vse je sposoben reči. Ima, mislim, več kot sedem križev in praktično se mi je nastavljal, ko sem ga vozila. Mica to, mica tisto, kako kaj življenje, ga serje kaj, ampak ni sluzavec-sluzavec, ampak nekdo, ki ve, da je sluzavec in to amortizira z norijami, kot naprimer, ko je na vsakem križišču vpil “Paziii!” in bruhnil v smeh … In res je videti neverjeten za ta leta, totalno fit, stari norec, vseeno pa mi gre na živce, ko pegla Ružo – Kaj pa ti frfljaš? Pa zravnaj se, mlajša si od mene, ne?
Nisi?
Daj no?
Pa ti si mlajša!
Mogoče v resnici obračunava z njo, celo na to pomisliš – da je nekoč nekaj bilo, da ga je nekoč skenslala, zdaj pa ji vrača. Mogoče pa ni bilo nič posebnega, ker ko malo pogledaš, je tak do vseh. Ti dve direktorici ga obožujeta, on pa toliko, da ju ne zagrabi za rit, smejeta se z njim, on jima pa v bistvu govori vse živo, celo to zavarovalnico žali, onidve pa se hihitata. Tisto, ko ne veš, ali je tip okej ali groza: eno in drugo.

No, zdaj se snema: onadva kao hodita, snemajo njune noge, negotovi starčevski korakci, njeni so še posebej negotovi, potem pa sta točno pred vrati te slavne zavarovalnice, kjer Maron reče Ruži: “Še en korak pa sva na varnem.” Ona pa ga gleda, polna zaupanja.
Prvič je njegov glas izpadel malo hrapav.
Še enkrat so ponovili ta njegov stavek in njen pogled zaupanja.
Tokrat je govoril s čistim glasom, morda malo preveč izrazito, kot bi govoril Shakespearja, a najbrž je to izpadlo točno tako, kot bi moralo biti v oglasu za zavarovalnico, ker je Ervin dvakrat prikimal.

In potem Maron – pade.
Nemogoče, da bi to bilo v scenariju, sem pomislila.
Ne, to ni bilo v scenariju, videla sem Ervina, kako je zijal z odprtimi usti.
Štala.
Zbrali so se okrog njega na tleh.
Rešilec je prišel hitro, na srečo nismo bili daleč od bolnišnice. Odšli so z njim.
Poskušala sem zavrteti film nazaj, medtem ko se je zvok sirene oddaljeval.
Sta Ervin in Maron od nekod prišla skupaj pred snemanjem scene? Sem to videla?
Nekaj groznega mi je padlo na pamet. Še bolj grozno, kot če bi Maron umrl. Lahko je še bolj grozno. Ja, če bi imelo kakšno povezavo z mano, potem bi bilo še bolj grozno.

Ker – kako je moj brat, ki je gledal samo akcijske filme, poznal Ervina?
To mi je postalo jasno zaradi njegove lenobe. Ko smo delali prvi oglas, je brat prišel z mano, mislim, on je okej, prišel je z mano, vstal, da me predstavi Ervinu. Potem mi je drugič to vsilil. Mali, mali paketek.
Kaj je notri? Sem ga takrat vprašala.
Kaj pa misliš?
Daj, no! Dilaš?!
Glej, to je samo za njega, kot frenda. Ker poznam ljudi, ki imajo, on pa jih ne.
Ničesar ne bom prenašala.
Glej jo. Njemu to pomaga pri koncentraciji.
Aha.
Izostri ga, pravi. Točno tako pravi, izostri.
Nesi mu ti to.
Ne morem, ne utegnem.
Tebi se ne da vstajati.
Pa res začnejo zgodaj … Ej, zrihtal sem ti delo, tebi pa je težko to prenesti. Pa ni neki tovor, jebentiš.
Nije tovor, ampak …
Ej, on bo kar popizdil, če ne odneseš, jaz pa res ne morem priti zjutraj. Pa jebemti, kdo bo tebe ob osmi zjutraj gledal, ko se voziš tja? Samo daj mu. To voziš deset minut, jebemti. V čam je problem?

Skušala sem zavrteti film nazaj.
Ma ja, odnekod sta od strani prišla Ervin in Maron pred sceno.
Je pustil Maronu, da se tudi izostri? Stari je bil videti fit, ampak …
Ja, stari norec bi zagotovo poskusil. Razen tega se je morda drogiral tudi pred tridesetimi leti … Morda je kapiral vse to, morda je bil en gram zanj … Samo tako mi delajo možgani pa spet zavrtim film nazaj in ne vem več, če sem prepričana, da sta prišla skupaj od strani. Nisem stoodstotno prepričana, nisem zavesno sledila, kdo bi vedel, da bo to pomembno … Mogoče si od strahu domišljam …

Medtem ko smo razdirali sceno, sem se približala Ervinu.
“Ti veš, kaj mu je? Mislim … Se pravi … Veš, kaj mu je bilo?”
Pogledal me je, kot da mi naj nikdar več v življenju ne pride na misel, da ga to vprašam.
Rekel je: “Nimam jebenega pojma!” Izdihnil je in precedil skoz zobe: “In ne šepetaj mi tu. Umakni se.”

Gledala sem ga. Je normalno, da ga je to vprašanje znerviralo?

Morda.

Umaknila sem se in obstala zmedena ob strani.
Ervin mi je še enkrat zabliskal s pogledom, kot bi hotel reči: umakni se, človek, kaj zijaš …
Neumna sem, sem pomislila. Moram nekaj početi, biti neopazna, izginiti od tu, da si me nihče ne zapomni – kar mi je doslej precej uspevalo. Maron me je klical Mica, Ruža me je klicala Mala … Sploh kdo ve tukaj, kako mi je ime?

Slišala sem, kako ena menedžerka govori drugi: “Če bo umrl, ne moremo imeti tega oglasa.”
Druga ji pravi: “Ampak kako, saj smo plačali.”
Zdaj sta že malo manj pazili, ali se ju sliši.
“Jebemti, ne moremo imeti oglasa za zavarovanje s tipom, ki je umrl na snemanju. Boljše, da počakamo, da se vse pozabi.”
“Misliš?” je ganjeno rekla druga, ki je verjetno na tem opravila več dela.

Kasneje sem Ružo Pogorski peljala domov.
Molčala sem v svojih mislih kot naprimer: naredijo takim starim likom obdukcijo?
Kaj, če se mu vidijo drobci koke v nosnicah?
Bo ta Ervin rekel, da sem mu to jaz prinesla? Ne, ne, sem pomislila, ne bo. Ne bo še sebe vmešal. Ampak, če bo že moral … Mogoče bo natolkel, da sem se jaz družila z Maronom. Da sem ga prevažala, da me je klical Mica … Ampak, pizda materina, ni mu jim treba nič natolči. Jaz sem Marona zjutraj poklicala, naj me počaka pred zgradbo, moj klic je bil verjetno zadnji.
Bom rekla, da mi je to dal brat? Pa saj tega ne morem reči.
Ampak, če bi vrtali okoli mene, bi verjetno sami ugotovili. Dvomim, da je moj leni brat zelo previden.

Z Ružo Pogorski sem ustavila pred njenim domom, potem pa sem tudi sama izstopila, da bi ji pomagala izstopiti iz Tvinga in jo pospremila v zgradbo do dvigala.
Tu me je pogledala in rekla: “Greš gor?”
Običajno so me to spraševali frajerji.
Rečem: “Na pijačo?”
Ona reče: “Hej! Ne me vikat.”
Malo sem sprostila držo. Nekakšna zategnjenost po vsem skupaj.
“Ej,” reče, “ej? Dan je pravšnji, da se ga napijeva, ne?” In temu se nasmeje, tako brez pol zoba, prvič danes.

Ko sva vstopili v stanovanje, sem videla, da ima mucka. Njemu se je, za razliko od prej, smehljala z resničnim veseljem. Sedla je in si ga vzela na krilo. Povedala je, da ga je našla pred dnevi na prometni cesti, ko je razmišljala, da se ne splača živeti. Rekla je, da ga sploh ni nameravala vzeti, a ji preprosto ni pustil izbire tam na robu prometne ceste.
Nisem imela jebene izbire, je rekla.
Gledala sem jo, njo in sivobelega mucka, ki je, zdi se, užival na njenem krilu, in kot bi se mi vračal dih.
Kot da se je malo zvedrilo. Mislim, resnično, dan je bil sončen.