Bogdan Hrib

Skoraj resnična zgodba mojega življenja. Resno …

“Dam ti šestdeset sekund! Niti sekunde več!”
“Kaj?!”
“Si gluh? Ali neumen?”
“Ne, ampak … Oprosti, tvoje besede so kot vrstica iz filma,” rečem s sramežljivim nasmeškom.
Deluje izjemno besen s svojimi dolgimi rjavimi kodri in z ogromnim telesom z brazgotinami in tatuji ter, seveda, z ogromnimi rokami. V levi roki drži masiven revolver Magnum, v desni pa droben moderni mobilni telefon. Pravi kriminalec.
“Jebi se! Koga brigajo filmi?! res moram vedeti. Ali pa …”
“Saj sem ti povedal. Gre za nesporazum!”
“Nemogoče! Baraba neumna, moraš mi povedati! In to takoj! To niso heci! Te tvoje pisateljske izmišljije z vohuni pa to. Videl sem na tvoji spletni strani … To je resnični svet. Dovolj je bedarij. Šestdeset sekund! To je to!”
In potem privzdigne levo roko in nameri z Magnumom proti meni, naravnost med oči. Tip je zelo zgovoren, a dialog se zdi kot iz B-filmov … Včasih je življenje boljše od filmov. Ali pa slabše. Tako kot zdaj. Živim triler B produkcije.
“Petdeset!”
“Okej, nehaj … Samo trenutek.”
“Sedeminštirideset!” reče, ko gleda odštevanje na majhnem zaslonu telefona. Ali je tako jezen, da ne more šteti na pamet, ali pa je to zgolj odlična predstava zame.

Pobrali so me pred dvema urama na parkirišču v strogem centru Slovenske Bistrice, prijetnega rustikalnega mesteca blizu Maribora. Stal sem pred sladoledarjem in si hotel privoščiti nekaj ledenega in sladkega in okusnega ― z okusom čokolade in limete. Zvlekli so me v ogromnega črnega športnega terenca in me pripeljali na sredo gozda, mislim, nekam bogu za hrbtom, v kraj, ki se imenuje (videl sem napis na steni pred vhodom) Tinjska Gora. Besedi je nemogoče izgovoriti, sicer pa je lep kraj. Štirje tipi z ogromnimi pištolami. Nikdar v življenju jih nisem videl ali slišal.

Danes je sončna jesenska sobota in bil sem povabljen v Slovenijo na krimi festival z imenom Alibi. Zdaj pa živim nadaljevanje filma Ugrabljen. Precej hecno, ne?

“Okej, zadnja priložnost! Petindvajset!”
“Nehaj, sem ti povedal, da o tej neumni operaciji ne vem nič! Bila je kratka zgodba! Leposlovje!”
“Ne, to ni mogoče! Moraš nekaj vedeti! Dvajset!”
Ko so okrog nas začeli brenčati naboji, je bilo, kot bi prišla vojska odrešitve z nebes. Posebna vojaška enota, ogromni možje s strojnicami in pobarvanimi obrazi. Nekaj dolgih rund. Trije tipi obležijo. Vodja bande je na tleh z lisicami, Magnum je nekje v kotu dnevne sobe.
“Vse v redu, gospod?” me vpraša poveljnik ekipe. “Sem stotnik Thompson, ekipa ena.”
“Absolutno. Me veseli, da sva se spoznala, stotnik. Ravno pravi čas … Mogoče … Malo pozno. Dvakrat ducat sekund. Preštel je do dvajset, ko ste …”
“Se opravičujem, gneča na cesti!”
“V zraku?” ugibam s širokim nasmehom.
“Ste pogledali v nebo, človek? Sredi gozda ste. Ptič nas je spustil malenkost predaleč. Ste videli ceste? Na tem območju so dosti preozke! Vozili smo par milj!”
“Okej, okej, ni problema. Vse je okej. Kakor koli, hvala vam.”
“Vedno opravimo svoje delo!”
“Super. Tudi to zveni kot dialog iz filma …”
“Kaj?”
“Nič.”
Čuden občutek. Kot ekipa B z načrtom B iz filma B produkcije. Kristus! Ampak še vedno sem živ.

Zgodba je bila preprosta. Rešiti dve zadevi na enem izletu. Kratka zgodba na moji spletni strani je bila res polna resničnih imen iz skrivnih operacij nekih eksotičnih trgovcev z orožjem z vzhoda in ideja je bila, da bi jih izpostavili in aretirali. Postopek ni bil pretirano izviren. V moji deželi, Romuniji, tu spodaj na Balkanu, je bila že pred drugo svetovno vojno napisana komična drama o srednješolskem učitelju, ki je objavil članek o Aleksandru Velikemu z napačno zapisanimi imeni nekaterih mest ― tipkarske napake veličastne tiskarske dobe novinarstva 20. stoletja ― enako kot z imeni v komercialno neortodoksnih operacijah velikih lokalnih korporacij. Zgodba o izsiljevanju in ljubezni … S srečnim koncem, se razume. Prevzeli smo isti model (a bolj resno): uporabiti nekaj skrivnih informacij iz resničnega podzemlja med vrsticami izmišljene kriminalne zgodbe z namenom razkriti nekaj kriminalcev … Bilo je okej. Tokrat.

“Kdo točno ste torej vi?” me vpraša stotnik in me prebada z očmi.
“Ja, kdo za vraga si, pizdun?” vztraja vodja bande na tleh.
“Drži gobec! Odpeljite ga, fantje!” zavpije stotnik.
Ko ekipa zapusti prostor, me znova prijazno vpraša: “No, kdo ste, človek?”
“Samo pisec, stotnik. Pisec kriminalk. In dober samarijan.”
“Ste res?”
“Sem, lahko se zanesete na to.”
Z lesene mize dvignem telefon, vstavim baterijo in ga vključim. Skoraj sekundo za tem pride sporočilo: “Odlično opravljeno. Najlepša hvala. TJ”
TJ je stari prijatelj, brigadir, se pravi, general z eno zvezdico v britanski vojski. Srečal sem ga pred desetimi leti, ko je bil del mednarodnih sil v boju proti somalijskim piratom, jaz pa sem skušal rešiti bodočo ženo, neke vrste vohunko; takrat je bil zgolj major. Zdaj pa vodi nekakšen oddelek za skrivne operacije in hibridno vojskovanje na sedežu Nata v Bruslju.
“Oprostite, ampak … Kaj v resnici počnete?” me znova vpraša stotnik. “Mislim, kdo vas plačuje?”
“Ne smem povedati.”
“Resno?”
“Resno”
Pogleda me in ni preveč zadovoljen z odgovorom. Verjetno sem zanj pretrmast ali preneumen.
“Ne … Ampak resno?”
“Se opravičujem, stotnik, ampak če vam povem, vas bom moral ubiti!”
Stotnik prhne.
“Ampak, človek, se hecate? To je vrstica iz filma!”
“Seveda je.”
“Ampak moje jebeno vprašanje je bilo resno!” vztraja stotnik.
“Vem. Moj odgovor tudi. Zato sem uporabil vrstico iz filma.”
Potem zapusti sobo z jeznim izrazom in glasom: “Dobimo se v avtu. Čakamo vas. Odložili vas bomo v mestu.”
“Najlepša hvala, stotnik, plačati moram parkirnino in si kupiti tisti okusni sladoled. Hvala, res ste prijazni.”
Zunaj je glasnejši: “Zmešan tip! Totalno zmešan!”
Mogoče ima prav. Mislim, z njegovega zornega kota …
Ime mi je Stelian Munteanu in nisem ne vohun ne posebni agent, niti normalen, pošten policaj. Sem samo običajen tip, ki piše kratke zgodbe ali članke in občasno objavim kriminalni roman in verjamem v prijateljstvo. Imam celo tolpo dobrih prijateljev, ki me kdaj pokličejo na pomoč. Pa tudi prijatelji prijateljev.
Imam samo en večji problem: preveč prijateljev.
Ker moram zdaj napisati kratko zgodbo za festival in to TKBM, potem pa se odpeljem v Trst, kjer se dobim z ženo Sofio in s še enim prijateljem, ki ima problem … In zgodba se nikdar ne konča …
Se kaj vidimo, ko bom naokoli …