Neskončna noč

Marko Popović

Zbudil sem se, takoj ko sem zaslišal odklepanje vrat. Srce se mi je zmeraj tako odzvalo na ta zvok. Pobral sem mobilca in pogledal na zaslon. 01:17. Prišel je ob najslabšem možnem času: prepozno, da bi bil trezen, prezgodaj, da bi bil utrujen. Najboljše, če sploh ne bi prišel. Zakaj ni spet spal pri babici in dedku?
„Je ata?“ je zašepetala sestra. V temi nisem videl njenega obraza, sem pa čutil, da ji srce razbija kot meni.
„Je, spi. Vse bo v redu,“ sem prepričeval bolj sebe kot njo. Nikogar nisem prepričal.
„Grem lahko k tebi v posteljo?“ je vprašala. „Prosim te!“
Nerad sem ji dovolil. Sem njen starejši brat, ki ima enajst let. Ko to pove ona, zveni veliko. Enkrat sem jo videl, kako se je izprsila pred deklico v parku, ki je bila za glavo višja od nje: „Moj brat ima enajst let!“
Stisnila se je k meni in se pokrila z odejo.
„Prosim te, ne hodi tja!“ je rekla.
„Ne bom, ne boj se,“ sem jo spet nalagal. Vedel sem, kako se je bala. Ampak bal sem se tudi sam. Bal sem se, da bom moral iti, če …
Ne, najbrž ne bo.
Oče je bil tih. Ni kričal in vpil na mamo. Slišala sva, da je iskal hrano. Slišala sva, kako mu mama pripravlja mizo in sprašuje, če bo jogurt ali mleko.
Potem dolgo nisva slišala nič, razen zvoka televizorja. Neka neumna resničnostna oddaja, na katero se je navlekla mama.
„No, vidiš, da je vse v redu,“ sem šepnil sestri.
Še bolj se je stisnila k meni. Ne, še vedno ni v redu. Oba sva to vedela. Varno je, šele ko oče leže in slišiva, kako smrči.
Bo že? sem pomislil in še enkrat preveril zaslon mobilca. 01:47. Kmalu zatem je oče vstal od mize in se napotil proti spalnici.
„Utišaj televizor,“ je rekel mimogrede.
Sekunde so minevale. Resničnostna oddaja ni bila tišja. Ga mama ni slišala? Ali ni našla daljinca?
Sestra me je stisnila za roko.
„Sem rekel, da stišaj to sranje!“ je zavpil oče. Zmeraj se je začelo tako, z neko neumno malenkostjo. Hrana je bila preslana, okno preveč odprto, televizor preglasen. Mama je končno ugasnila, a je bilo že prepozno.
Oče je že tulil, kako se nikdar ne more odpočiti, ko pride domov. Zmeraj hrup. Otroci preglasni ali mama preveč navija teve. Mama se je opravičevala, da je založila daljinca. Zakaj to počne, sem pomislil. Zakaj se preprosto ne umakne, ko začne vpiti? Nikdar ga ni umirila. Niti zdaj.
Sledil je udarec, najbrž klofuta. Mama je zakričala.
Sestra me je prijela za obe roki.
„Ne hodi, prosim te!“
Obstal sem. Najbolj zaradi strahu. Ko sem zadnjič priskočil mami na pomoč, me je oče pretepel s kablom. Po tistem tri dni nisem šel v šolo. Pri sebi sem molil, da bi se vse hitro končalo. Oče se bo nanjo še malo zdrl in odšel spat.
Ni se končalo. Oče je vpil vedno glasneje, mama ga je zaman prosila, naj neha. Potem se je stekla skrit v kuhinjo. Šel je za njo. Slišal sem, kako jo je ujel in udaril.
Ne, ne smem ostati v sobi. Moram pomagati mami. Jaz sem njen veliki sin.
„Ne hodi, prosim te!“ je sestra vpila skozi solze.
„Moram!“ sem ji rekel. „Ti počakaj tukaj.“
Takrat sem slišal, da se je nekaj razbilo. Poletel sem iz sobe in videl mamo, kako je ležala ob pomivalnem stroju, skrita pod kuhinjsko mizo, da so se ji videle samo noge.
„Mama!“ sem kriknil. Ni se premaknila.
Šel sem proti njej, a mi je oče zaprl pot. Srajco je imel raztrgano, obraz pa rdeč od sledi nohtov.
„Kaj si naredil mami?“ sem vprašal.
„Kaj te briga?“ je rekel in se mi približal. Ne, ne spet. Moral sem se zaščiti, nekaj vzeti. Pomislil sem na valjar, a je bil predaleč. Potem sem na mizi zagledal veliki kuhinjski nož. Zgrabil sem ga in ga pomolil proti njemu.
„Stran od mene!” sem zavpil.
Oče se je zasmejal.
„Nikdar ne seži po orožju,” je rekel. „Če ga nisi pripravljen uporabiti.”
Telo mi je drhtelo, ko sem stiskal ročaj noža in počasi stopal nazaj. Zakaj mama ne vstane?
„Mama!” sem zavpil še enkrat. Zaman.
Oče se mi je približal.
„Daj, piči me,” je tiho rekel. Nikdar ni tako govoril. Običajno je tudi name tulil kot na mamo, klel in me žalil, grozil, da me bo zabrisal iz stanovanja. Nikdar ni bil tako miren.
„Ne bližaj se mi!” sem zavpil. „Zares te bom zabodel!”
Spet se je nasmehnil.
„In kam me boš zabodel? V srce, trebuh, vrat? Kam?”
Odkimal sem. Nisem ga hotel raniti. Hotel sem samo, da gre in se nikdar več ne vrne. To ni več moj oče. To že zdavnaj ni več tisti človek, ki me je nosil na ramenih in mi bral zgodbe pred spanjem. Ne spomnim se več, kdaj je začel piti in se spremenil v takega nasilneža.
S ceste so se slišale sirene. Na srečo smo živeli v šestnajstnadstropnem bloku in nekdo od sosedov je gotovo slišal hrup in poklical policijo.
„Preveč kolebaš,” mi je rekel oče, kot bi me učil voziti kolo. „Hitreje moraš napasti.”
S hrbtom sem se zaletel v predalnik. Svetilka je padla in se razbila na parketu. Samo za trenutek sem odmaknil pogled. Bilo je dovolj. Oče me je zgrabil za roko in stisnil tako močno, da je dlan ostala brez krvi. Spustil sem nož. Dal mi je klofuto. In še eno. Padel sem po tleh. Kri mi je tekla iz nosa, v želodcu se mi je obračalo, kot da bom vsak trenutek bruhal. Skozi motno sliko očetovega obraza sta se prebijala zadah po alkoholu in njegov neznosno miren glas:
„Zdaj te bom naučil, kako se uporablja nož.”
Zgrabil me je za roko in jo dvignil. Potem je vzel nož, razširil noge in usmeril rezilo proti meni. Me bo zares ranil? sem pomislil. Tolikokrat me je pretepel, a zdaj sem se ga prvič zares bal.
„Prvič, ko vstopiš v boj, glej nasprotniku zmeraj v oči!” je govoril, medtem ko sem kot hipnotiziran zrl v rezilo noža, ki se je bleščal v šibki sobni svetlobi. Pomislil sem na mamo. Če jo je ubil, bo tudi mene in sestro? Na netu sem bral o takih primerih. Oče pride domov in pobije celo družino.
Tedaj sem zaslišal zvonec in udarce po vratih.
„Odprite! Policija!”
Trenutek upanja je trajal prekratko. Oče me je stisnil ob zid.
„Drugič, odločiti se moraš, kam in kako boš napadel!”
Nož je bil komaj par centimetrov stran od mene.
Udarci po vratih so postajali močnejši.
„Policija! Odpri!”
„In tretjič, ne smeš se izdati. Moraš fintirati. Spustiš se nazdol …”
Oče je zamahnil nizko, kot da me bo zabodel v trebuh. Nagonsko sem se zaščitil z dlanmi, on pa je hitro dvignil roko.
„Potem pa udariš od zgoraj!”
Zdaj ni bilo več zaščite. Rezilo noža je šlo naravnost proti mojim prsim.
Slišal sem, kako ključavnica popušča, a bilo je prepozno.
Začutil sem udarec točno nad srcem. Mehur se mi je izpraznil. Vsa tekočina je stekla iz mene čez moge. Bolečina se mi je širila po telesu. A bila je pretopa in prešibka. Spustil sem pogled in na prsih zagledal očetov kazalec.
Stari šolski trik. Nekdo dvigne svinčnik, kot da te bo zabodel, v zadnjem hipu pa spusti svinčnik in te piči s kazalcem.
Oče me je gledal resno.
„No, nečesa si se naučil,” je rekel, ko so se vrata odprla in sta se dva policaja znašla v stanovanju. Enega sem takoj prepoznal. Bil je že pri nas, tudi takrat zaradi klica soseda. Oče mu je rekel, da gre za malo hujši prepir. Mama je potrdila. Imela je majhno ranico na zgornji ustnici.
Zdaj je nepremično ležala na tleh. Policaj je pokleknil zraven nje.
Njegov kolega je nameril s pištolo v očeta.
„Odvrzi orožje in roke gor!”
Oče je ubogal brez ugovora. Policaj mu je nataknil lisice.
Sestra je pritekla k meni in se oprijela moje noge.
Spet sem zadihal in začutil, da se mi moči vračajo. Šla sva k mami in pokleknila zraven nje. Oči je imela zaprte, kri ji je tekla iz arkade. Policaj ji je otipal utrip.
„Srce deluje normalno,” je rekel. „Zaradi udarca je izgubila zavest.”
Stisnil sem jo za roko. Nekaj sem ji hotel reči, a sem imel v grlu cmok velikosti teniške žogice. Niti zajokati nisem mogel.
„Si dobro?” me je vprašal policaj. Pokimal sem. Policaj je šel v kopalnico in mi prinesel toaletni papir, da bi si obrisal kri z obraza. Potem naju je s sestro objel.
„Vse bo v redu,” nama je rekel. „Ne bojta se.”
Nisem se bal. Niti takrat, ko so odpeljali očeta, niti, ko je mama končno prišla k zavesti, niti, ko nam je policaj razlagal, kako moramo izpolniti prijavo in kako nas bo država zaščitila, niti, ko je končno zapustil naše stanovanje, niti, ko smo mama, sestra in jaz sedeli na trosedu in molčali, niti, ko sem stal ob oknu in gledal v noč, niti, ko se je končno pojavilo sonce.
Ves čas sem bil popolnoma miren, ker sem vedel, da je zdaj zares konec.
Vedel sem, da naslednjič ne bom kolebal.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s