Prihrani en naboj zame

Renato Bratkovič

Ni ga čez pogled v modro nebo in oblake, ki se počasi plazijo po njem. Okej, mogoče malo zmoti dejstvo, da ga zvezan opazuješ iz prtljažnika, ampak lahko bi ga gledal tudi iz krste. Kar se bo kmalu v vsakem primeru zgodilo. V bistvu sem že mrtev.
Pogled v trenutku skazi tip, ki se mi reži in zapre prtljažnik. Zatemnitev. No, tudi na to se bom moral navaditi.
Vožnja traja manj, kot sem si mislil. Prtljažnik se odpre in tipu od prej se pridružita še dva, vsi trije so me pred kake pol ure skrbno zapakirali in pospravili v avto, s programom, ki sledi, pa v celoti nisem seznanjem. Razen s koncem. Ampak, kot sem že rekel, v bistvu sem mrtev.

Največ tri mesece in holangiokarcinom mi odmeva v glavi. Zdravnik me gleda resno in njegov obraz ne izdaja nobenih čustev, čeprav ga imam na sumu, da mi vsaj malo privošči.
Misliš, da si pripravljen na kar koli, a v resnici nisi. Ne moreš biti. Novice, da imaš smrtonosnega raka in da te bo najkasneje v treh mesecih pobralo, ne pričakuješ prav vsak dan. Ne gre za to, da bi se smilil samemu sebi, ampak za to, da najprej pomisliš, kako poskrbeti za tiste, ki ti največ pomenijo, in kaj si do zdaj pustil za sabo … Seštevek je v mojem primeru nič.
Z delom, ki ga opravljam, življenja svojih bližnjih kvečjemu ogrožam. Raziskovalno novinarstvo na področju povezav med gospodarskim kriminalom in politiko te ne pripelje do bogastva. Grožnje, diskreditacije, blokiranje dela, to ja. Ampak tudi jaz, priznam, nisem nedolžen. Do svojih virov se včasih dokopljem z grožnjami, diskreditacijami in blokiranjem dela.
Zdravnik pred mano se je v preteklosti prav zaradi mnene znašel v procesu, potem ko sem objavil zgodbo, ki se ga neposredno sploh ni dotikala: klasična slovenska zgodba o političnem nevretenčarju in lobiranju za vstop tuje korporacije na domača tla. Zdravnik je bil zgolj njegov osebni zdravnik in skupaj s politikom in lobisti so preživeli nekaj dni na jadrnici s prsatimi mladenkami. Njegovo ime je bilo po naključju bežno omenjeno v enem od člankov v seriji, baje pa sem mu povročil “gospodarsko” škodo. Mislim, jebenemu zdravniku!
Mene je omenjeni politik zravnal s tlemi. Mediji mi ne objavljajo prispevkov, za bloganje in podobno sranje pa sem, jebiga, prestar …
Obstaja kakšno … zdravilo?
Zazdi se mi, da komaj zadržuje nasmešek.
Rak se vam je razlezel po bližnjih organih. Saj poznate tisti vic o blatni kopeli, da se boste navadili na zemljo?
Vstanem in se odpravim proti vratom.
Mogoče je napočil čas, da začnete pisati oporoko namesto svojih “zgodb” reče in s prsti nakaže narekovaje.
Jebi se!
Z vrati zaloputnem, kolikor močno gre in odvihram iz čakalnice, v kateri vlada smrtna tišina.

Oporoka …
Edino, kar si zares želim zapustiti otrokoma, je malo boljši svet. Z vzgojo, naj bosta prijazna, naj peljeta tisto babico prek ceste, naj sprehodita psa iz azila, naj kupita revijo od brezdomca na parkirišču in naj predvsem razmišljata s svojo glavo … In z aktivnim posredovanjem s svojim delom.
Ampak prvi pravi učinek mojega dela je bil, da je pred leti po odmevni zgodbi z drugim podjetnim politikom, ki je vsaj šel za par let sedet, spakirala in pobrala otroka. Ne krivim je. Grožnje meni niso zalegle, zato so se spravili nanjo. Vprašanje je, kaj bi lahko še sledilo.
Po prevzemu dekliškega priimka in ponovni poroki dve leti kasneje, se počuti varnejšo, blizu otrokoma pa me še vedno spusti z veliko mero previdnosti.
Jaz sem ostal približno tam, kjer sem bil … Oziroma, če sem čisto iskren, še malenkost nižje.

Z edino prijateljico, ki se je še pripravljena družiti z mano, s steklenico klikam po mapah z zadnjimi dokumenti, ki jih nimam kam poslati. Kot ostareli ljubimec, ki brska po starih spominih, potem ko je na koncu ostal sam, zapuščen od vseh, mladih punc pa njegova ponudba niti malo ne zanima.
Eden zadnjih primerov, na katerem sem delal, pa stvari še nisem prišel čisto do konca, je uvozno-izvozno podjetje Impekta. Tipična slovenska firma, ki ne proizvaja nič, ampak uvaža drek, izvaža denar, ima gromozanski promet, dobiček pa negativen. Lastnik seveda nima nikakršnega premoženja, ker vse, do česar sta se dokopala, pripada njegovi ženi. Ne sprašujte me, kako sem prišel do notranjih podatkov, da me ne boste še bolj zasovražili.
Da skrajšam zgodbo: zakonca Kres sta v eni od tujih davčnih oaz ustanovila podjetje, mu prodala Impekto in nepremičnine, ki so podjetju pripadale, potem pa sta doma ustanovila novo podjetje ImpektaKres in Partnerji ter kupila Impekto nazaj za drobiž. Razlika v ceni se je nekam “izgubila”, od davka pa nista plačala niti d. Povezave so se naprej še bolj zakomplicirale, lovke pa so seveda, ne boste verjeli, znova segale v politiko. Zakonca Kres sta nakazovala donacije Stranki skrajne sredine in prek novega podjetja izstavljala račune za svetovanje vladi, ki jo je stranka pred kratkim prevzela. Da me bo pobralo, preden bi primer lahko razrešil, mi je kljub prazni flaši in glavi v sekundi jasno, lahko pa poskusim sestaviti oporoko.

Mene boste izsiljevali?! se peni Kres. Pohodil vas bom, iztrgal vam bom notranje organe, skakal bom po vas, se trese.
Ne izsiljujem vas, gospod Kres, menim samo, da ste naredili napako. Kdor dela, se tudi moti, ne? In rad bi vam dal priložnost, da napako popravite ali pa da vsaj naredite nekaj dobrega.
Poslovnež sem, ne pa dobrodelnik!
Poglejte, enkrat v življenju vsak dobi priložnost, da premisli svojo vlogo na tem svetu. Jaz to priložnost dajem vam.
Priložnost? Samo denar bi mi radi izpulili! Veste, koliko sem žrtvoval in koliko noči sem prebedel, da sem uspel s firmo?
Potem boste zdaj vsaj enkrat ali dvakrat lahko brez slabe vesti zaspali. Gospod Kres, govoriva o drobižu, ki ne bo imelo nikakršnega vpliva na vaše poslovanje. Objava v enem od osrednjih dnevnikov pa bo … Pa ne samo na vaše.
In mislite, da vam bom kar tako, ker mi grozite, nakazal denar na vaš račun?
Ne, nič ne bova nakazovala. Ne komplicirajva. Dali mi boste gotovino.
Kres se obrne proti oknu in razmišlja. V dilemi je kot jaz. Ampak on je baraba v osnovi, jaz pa sem to postal po kruti igri usode.
In če ne …?
Kot sem rekel, osrednji slovenski dnevnik skupaj z vsemi pripadajočimi posledicami.

Moje delo, podobno kot delo detektivov, zahteva hitro sklepanje in ostre čute, zato sem, še preden sem parkiral na sredi ceste, opazil avto, ki mi je sledil. In tipa, ki hodita za mano vsak na svoji strani ceste.
S počasnimi koraki stopam proti pošti s potovalko, v kateri je Kresov umazani denar. Rezervni ključ svojega predala sem skupaj s pismom, ki bo bivši in otrokoma razložilo, kako je z mano, kje jih čaka denar in da naj z dvigom počakajo do božiča, poslal že včeraj. Dokumente o Kresovih grehih sem uničil, kot sem mu obljubil. Zaradi tega se ne počutim nič bolj poštenega, ampak besedo sem držal. Za razliko od njega.
Na pošti odklenem svoj predal in stisnem torbo vanj. Tipa čakata zunaj pred vrati. Ne trudita se, da bi bila neopazna.
Zaklenem in s počasnimi koraki stopam proti njima. Tik pred vrati porinem ključ v usta in ga na njuno presenečenje pogoltnem. Tipa sta šokirana, meni pa gre na smeh.
Zunaj me zgrabita in tretji pripelje avto tik pred vrata. Z lepilnim trakom mi v sekundi zvežejo roke na hrbet in me stlačijo v prtljažnik, nekaj mimoidočih pa začudeno gleda.
Skrita kamera, reče eden od zasledovalcev.
Pokrov prtljažnika se zapre.

Kot rečeno, vožnja ni trajala dolgo. Vseeno pa sem neizmerno vesel pogleda na nebo in oblake. Še nikoli do zdaj se mi niso zdeli tako lepi.
Spravi se ven! sikne eden od treh.
Idilična podoba narave me presune. In razen nas štirih nikjer nikogar. Drugi me od zadaj z brco nad meči spravi na kolena.
Zakaj si požrl ključ, pizda! Imaš dve možnosti — počakamo, da se poserješ in ga izbezgaš iz dreka, ali pa te odpremo tukaj na licu mesta.
Ena možnost lepša kot druga, se nasmehnem.
Tretji me poči s pištolo prek čeljusti. Nikoli si nisem mislil, da je mogoče uživati tudi v toploti in okusu krvi v ustih.
Izpljunem rdečo mešanico.
Eden od tipov izvleče telefon iz žepa.
Ja, dobili smo ga … Ne, požrl je ključ, kaj naj naredimo? Razumem … Okej, velja.
Obrne se proti meni in se zareži.
Zate imam dobro in slabo novico. Katero bi rad najprej slišal?
Pa začniva z dobro, rečem.
Pusti denar, je rekel Kres. Torej, videti je, da si bogat!
Super! In slaba?
Hja, v bogastvu ne boš dolgo užival.
S pištolo mi pomaha pred nosom.
Ne me basat, se zarežim z olajšanjem in pomislim na svoj holangiokarcinom.
Imaš kakšne posebne želje glede “procesa”?
Ne, ne, ti samo … prihrani naboj zame.
Tip napne pištolo in jo usmeri vame, jaz pa se s pogledom sprehodim po pokrajini.

Advertisements