50 odtenkov smrti

Renato Bratkovič

 

Sonce je žgalo z vso močjo. Zagorela visoka in vitka črnolaska se je prepirala s tipom. Govorila sta enega tistih jezikov, ki zvenijo, kot bi govoril vzvratno, najbrž madžarsko ali romunsko. Tip je nervozno srkal vodo iz plastenke.
Miro jo je opazoval skoz sončna očala in se pretvarjal, da bere. Čez mednožje je imel nemarno vrženo brisačo. Bila je napeta, zdelo se mu je, da pod bakreno kožo kar čuti njene čvrste mišice. Taša je bila včasih takšna. Potem se je zapustila. Sicer se še zmeraj pogosto zgodi, da ji kdo reče, da zares dobro zgleda za svoja leta, takrat Miro vedno doda “za svoja leta plus deset, hehe”.
Ker očitno nea bereš, me lahko namažeš po hrbtu! mu je rekla Taša, ki je pol metra stran od njega ležala na trebuhu, zgoraj brez, in mu pomolila olje za sončenje.
Kak to misliš “očitno nea bereš”? je vprašal Miro in nejevoljno pograbil plastenko, ne da bi odtrgal pogled od črnolaske.
Že pol ure nisi obrno strani …
Miro je spustil 50 odtenkov sive, ki mu jo je v roke porinila Taša, preden so šli na morje, in odvil čep. Začel ji je nanašati olje na vrat, ramena in hrbet. Ko ji ga je vtiral, so se mu prsti vdirali v mehkobo njenih maščobnih blazin. Ja, včasih je bila napeta, čvrsta, mišičasta. Ko ga je prvič zajahala na faksu, je imela rit trdo kot kamen. Bilo mu je všeč, ko jo je objemal z dlanmi in jo vlekel k sebi. Zdaj je bila okoli bokov mehka. Z roko ji je segel pod rob kopalk, vendar ne pregloboko.
Mišice so ji po dveh desetletjih vsakodnevnega deseturnega dela v oddelku za raziskave in razvoj mednarodne visokotehnološke multinacionalke in dvojnem porodu čisto splahnele. Prekrili so jih številni visokokalorični hitri obroki. In nenehni tolažilni prigrizki, ker Miro do nje ni bil več takšen, kot je bil včasih.
To najbrž ni namenjeno meni, ali? je vprašala Taša.
Kaj točno misliš?
Dvigno se ti je?
Ne da bi opazil, mu je brisača zdrsnila in izboklina na kopalkah je bila vidna iz letala.
Ja, komu pa?! je rekel Miro in jo plosknil po mehki riti, ki je nežno vzvalovila proti hrbtu.
Probaj to prihranit do večera! je odvrnila.
Muie!!! je zavpila črnolaska, da jo je slišalo pol plaže, vstala in se s hitrimi koraki odpravila v kafič, Miro pa bi stavil desno jajce, da ga je v mimohodu pogledala.
Taši je vrnil plastenko in se par minut delal, da nadaljuje z branjem, potem pa je začel brskati po torbi. Pretvarjal se je, da išče pir, ki ga je spil že pred eno uro. Potegnil je denarnico in si jo zataknil za kopalke.
Na en pir grem.
Spet? je vprašala Taša, ki se je razmazovala po joških in valovitem trebuhu.
Kak spet? Vročina ubija, na dopustu sem. Menda si bom privoščo mrzl pir na morju, alkaj?
Aja, oprostite, gospod, vi ste na dopustu, kako smo lahko pozabili! Ki sta pa mala dva?
Miro se je ozrl naokoli, otroka sta v peskovniku nekaj gradila iz peska.
Fse pod kontrolo, je rekel Miro in se odpravil za črnolasko.

Za krožnim šankom se je namestil tako, da je imel pod nadzorom tako črnolasko kot Tašo na plaži.
Vlko točeno, je rekel, ko ga je natakarica prijazno vprašala, kaj bo. Pa kaj bo gospodična nasproti mene, je dodal, tako da je črnolaska videla, da kaže na njo. Vprašujoče ga je pogledala. Naročila si je nekaj, kar po imenu bolj spominja na motorno olje kot na pijačo, in se premaknila k Miru.
Tenkju, mister, je rekla in dvignila kozarec.
Jor velkam, mis …, je rekel Miro in trčil vanj s svojim vrčkom. Mis …?
Anamaria, je rekla črnolaska in se mu nasmehnila. Miro je preveril, če ga Taša gleda, a je njena pozornost bila usmerjena bogvekam.
Najs vju … je rekel.
Anamaria se je s pogledom sprehodila po obali in pokimala.
Aj min ju, je rekel in se ji nasmehnil.
Ar ju aloun hir, je vprašala Anamaria.
Jee, je, šur. Ju?
Nou … Uit a bojfrend. Ui brouk ap.
Kul … Aj min, ajm sori. Miro je nerodno skimal z glavo.
Uel, hi iz … Hiz e dik, ju nou.
Je, hi šur iz if hi brouk ap uit ju. Čirs, Anamaria.
Čirs …?
Miro. Ajm Miro.
Uat du ju du for e living, Miro?
Miro je malo pomislil, jo dobro premeril ― bakrena mačka, mmmm ― in preveril Tašo. Ajm e profešnal fotografer. Aj fotograf bjutiful grls. Bjutiful nejkid grls.
Anamaria je privzdignila obrv.
Ou, rili?
Miro je pokimal in nakazal natakarici, naj prinese novo rundo.
End vud ju tejk a foto of mi? Nejkid?
Of ju? Olvejz, Anamaria, olvejz, je samozavestno pokimal, ko sta dobila novo pijačo. Bat aj hev to … inspekt ju frst. Bifor aj bring maj kemera uit mi, ju nou.
Miro je spet začutil otrdlino med nogami, zato se je skušal zamotiti, tako da je pogledal, kje je Taša. Ni je bilo na brisači, zato je začel z očmi panično begati naokoli.
Iz evriting okej, Miro?
Je, šur, džast … V tistem jo je videl sklonjeno v peskovniku, dvignila se je in dvojčka za roki odpeljala proti najplitkejšemu delu vode. Sedla je v vodo in se ozrla naokoli. Ne more ga videti, je ugotovil pomirjen.
Aj šud rili si jor badi uidaut …
Ju min uidaut suimingsut?
Igzekli, Anamaria! Bat … Uat abaut jor bojfrend?
Fak Bogdan, lec du it!
Du uat, je vprašal Miro. Ajm not šur I uant to fak jor bojfrend!
Ček if ajm gud tu bi e model?
Miro si ga je namestil v kopalkah in pomignil natakarici za račun.

Anamaria ga je odpeljala do prikolice. Miro se je še zadnjič previdno ozrl naokoli, potem pa vstopil za njo.
Iz hladilnika je vzela pločevinko Silvane in jo počila predenj.
Šah! je rekel Miro, se zarežal in jo odprl.
Po treh pirih je bil čisto sproščen, Taše ni bilo nikjer. Počutil se je kot sveta vladar.
Anamaria je sedela zraven njega in si okoli prsta ene roke ovijala pramen las, s prsti druge pa bobnala po površini mize. Miro jo je ustavil s svojo dlanjo. S palcem je zlezel pod njeno dlan in si jo počasi ponesel na otrdlino v kopalkah. Čez Anamariin obraz se je razlezel nasmeh. Poljubila ga je in z roko smuknila pod njegove kopalke.
Nežno se je poigravala z njim, Miro pa je začutil, da potrebuje še en pir. Dvignil je prazno pločevinko in jo stresel.
Ju uana bir nau?!
Miro je naredil nedolžen izraz na obrazu in zmignil z rameni:
Džast uan mor?
Anamaria je zavila z očmi in mu prinesla še en pir. Miro ga je pograbil in si ga začel hlastno nalivati v usta, Anamaria pa si je snela modrc in odvezala kopalke, da so ji zdrsnile z bokov. Miru se je zaletelo ― med nogami je imela džunglo, kakršne še v življenju ni videl.
Uat ar ju lukin et? Did ju šit in jor penc?
Miro si je vlil preostanek piva in odkimal. Anamaria se je izzivalno prizibala k njemu in ga prijela za roke. S počasnimi, skoraj plesnimi gibi ga je povlekla k sebi, ga obrnila okoli sebe in porinila na posteljo. Potegnila mu je kopalke z bokov. Potegnila mu ga je.
Miro je v ekstazi s prsti krčevito objemal njeno glavo in jo privijal k sebi, da se je na trenutke zdelo, da bo punca bruhnila, ampak to v tem trenutku ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da mu …
V tistem so se vrata prikolice s truščem odprla, ni prišlo Miru, ampak je k njemu prišel nabildani tip, ki je očitno želel konstruktivno zaključiti prepir z Anamario na plaži.
Ce pula mea faci?! je zakričal, odrinil Anamario in dvignil Mira kot otroka, ga zasukal okoli osi in brcnil v rit, da ga je zabilo v steno. Prikolica se je stresla.
Anamarija je zavpila Bogdan!
Miro je zaječal, tip pa ni odnehal. Obnil ga je in ga boksnil na gobec, da se je za trenutek znašel v objemu teme. Potem ni nehal tolči, ne glede na to, kam je padlo.
Miro je imel polna usta krvi, v glavi mu je zvonilo, najprej je videl vse rdeče, potem pa samo še črno. Zvok se je počasi oddaljavel v neko drugo dimenzijo, Anamaria pa ga očitno ni niti poskusila ubraniti.

Najprej je bil pošasten glavobol. Sledila je zvočna podlaga prvih romarjev na plažo in zaslepljujoča svetloba v enem očesu, ker drugega ni mogel odpreti. Dvignil se je v sedeči položaj in se naslonil na nekaj trdega. Keson za smeti! Nabildani romunski pizdun ga je deponiral na ekološki otok!
Počasi se je skobacal na noge in se opotekel, ne da bi pravzaprav vedel, v katero smer bi moral iti. Pogledal je naokoli in se za silo zorientiral proti skupnim kopalnicam.
Punca, ki si je umivala zobe, je zavihala nos in se mu umaknila.
Stopil je v kabino in se začel polivati s hladno vodo, da bi prišel k sebi. Kaj naj reče Taši? In kako dolgo je bil odsoten?

Grizla si je ustnice in nekaj časa ni rekla nič. Mu je verjela? Bil je še kar prepričljiv. Denarnice ni imel več v kopalkah, v njej pa razen drobiža za pir in sladoled itak ni imel nič drugega. Nektarina namesto očesa je bila avtentična. Ampak bilo je še nekaj. Najbrž izraz, v katerem se je naivnost otroka mešala z bebavostjo tipa na pragu krize srednjih let …
Brez besed si ga je privila k prsim in ga nekaj časa držala v objemu.
Se pravi, da ne bova klicala policije?
Odkimal je.
In danes torej ne greš na plažo?
Na plažooooooo! sta zavpila dvojčka in poletela iz prikolice.
Ne vem, je rekel.
No, če si premisliš, pridi za nami.
Nekaj časa je skozi odprta vrata gledal za njimi, potem si je nataknil sončna očala in kapo, pograbil 50 odtenkov sive in si čez ramo vrgel brisačo.

Bila sta na istem mestu kot včeraj. Nista se prepirala. Naprotno, delovala sta kot sveže zaljubljen par.
Miro ju ni izpustil iz oči. Zleknil se je v ležalnik poleg Taše, prekrižal noge in si obraz zakril s knjigo.
Pizdun se je nalival z vodo iz litrske plastenke in dajal vtis, kot da je nekaj več. Prideš ti še na vrsto!
Miro je iz torbe potegnil pir in strmel vanj čez knjigo.
Tip je vstal in z izbočenimi prsmi kot polnjen puran zakorakal proti vecejem. Miro je pogledal Anamario, ki je s hrbtom proti njemu strmela nekam v obzorje. Pogledal je Tašo, ki je zadremala. Otroka sta se igrala v peskovniku in jima je dol viselo za vse.
Miro je odložil pločevinko in se počasi dvignil. Knjigo je odložil na ležalnik, potem pa si je premislil in jo vzel s sabo. Stopal je za tipom in pazil, da je držal razdaljo.
Pred vhodom na vece je obstal in previdno pogledal noter: našel ga je, kako stoji pred scalnikom in se preteguje. Potegnil ga je iz kopalk in začel zalivati. S curkom je nekaj risal in si zadovoljno mrmral predse.
Miro ga je potrepljal po rami in se mu nasmehnil s stisnjenimi zobmi, ko ga je tip presenečeno pogledal. Z obema rokama je zgrabil 50 odtenkov sive in z vso silo zamahnil, preden bi tip lahko rekel Ha?
Ena! je rekel Miro in udaril znova. Dva!
Tip je stal in skušal skapirati, kaj se dogaja, ali pa ga pospraviti nazaj v kopalke, vmes pa je dobil že tretji in četri udarec. Po petem je padel na kolena. Miro je tolkel in štel in pri tem neizmerno užival. Tip se je zložil po tleh, Miro pa ga je vsekal že dvajsetič.
Z mano se nea zajebavaš, ti je jasno?
Tip ni niti pisnil.
Enaindvajset, dvaindvajset, triindvajset. A ni ti jasno? Štiriindvajset! No, potem pa ti bom to vbil! V! Gla! Vo! Devetindvajset, trideset. Kak je že reko tisti … Kniga je orožje. Enaintrideset, dvaintrideset. Vzemi jo v roke, hahaha! Triintrideset.
Miro je tolkel kot zmešan.
In, če pomislim, da so vsi govorili, kak je to zanič knjiga!
Preštel je do petdeset, ko je bil tip zdelan kot prejšnji dan on.
Miro se je dvignil in si pretegnil hrbtenico. Pokončno kot prej Romun je odkorakal nazaj, se zleknil v ležalnik in si odprl pločevinko, ki ga je še vedno zvesto čakala.
Taša ga je začudeno pogledala, Miro pa ji je molče nazdravil.
Je vredi kniga?
Ni slaba, mogoče bi samo naslov lahko bil drugačn. Recimo 50 odtenkov smrti?
Ta kniga nima nič s smrtjo.
Miro se je ozrl proti vecejem in tip se je res primajal ven. Videti je bilo, da mu ni nič jasno, ampak zmazal se bo.
Miro je zmignil z rameni in se udobno namestil.
Anamaria je pogledala proti vecejem in se pognala proti Bogdanu. Miro bi stavil levo jajce, da ga je pogledala, ko je šibala mimo.

Opomba: v tej zgodbi v resnici ni bila poškodovana nobena knjiga!
Še ena opomba: nisem prebral petdesetih odtenkov sive …

Advertisements

Moja klet je tvoja klet

Renato Bratkovič

(Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj namerna. Dogodki so izmišljeni.)

Rad imam svoj posel. Že nekaj časa sem v njem in z vsakim dnem sem boljši. In ljudje jih obožujejo. Moje hamburgerje. Prej sem bil v oglaševanju, s partnerjem (ime mu je bilo Grega Burger, si predstavljaš?) sva imela agencijo, ampak recesija in rezanje stroškov na področju oblikovanja in oglaševanja sta zahtevala premislek o prihodnosti najinega podjetja.
Ja nič, Borut, odzvat se bo treba na potrebe trga … Če bodo kupci zahtevali hamburgerje, bova pač pekla hamburgerje, je rekel Grega.
Ampak to je … Mislim, saj nimava pojma o hamburgerjih. Jaz sploh ne vem, iz česa jih delajo.
Glej, to podjetje je moje življenje in naredil bom vse, da ga rešim. Vse! je rekel in jaz sem ga vzel dobesedno. Sam tako daleč sicer ne bi šel, ampak tudi meni je bil ta majhen prostor brez oken in komaj dovolj velik za dva vse. Obupne razmere, kot pravijo, zahtevajo obupne ukrepe.
Na srečo je bila zima, zato sem ga lahko hranil na balkonu, medtem ko sem po netu brskal za recepti in snoval strategijo nastopa na trgu. Pohištvo, eletrične radiatorje, klimatsko napravo ter računalniško in programsko opremo sem se odločil prodati, s čimer sem nameraval a) preživeti prvih par mesecev in b) najti kolikor toliko soliden prostor za opravljanje nove dejavnosti, kar mi je uspelo že v naslednjih nekaj dneh. In v znak hvaležnosti in spoštovanja sem se odločil projekt imenovati Bar Grega.
Preklical sem naročnike in jih obvestil o spremembi dejavnosti. Ponudil sem jim nov izdelek po promocijski ceni in to, ker bodo moja testna ciljna skupina, z brezplačno dostavo.
Večinoma so bili zadovoljni že s prvo rundo, ampak ker sem vedno znal poslušati želje in potrebe naročnikov, sem pri naslednjih dodajal (ali odvzemal) glede na njihove predloge — sam zaradi prehrambenih navad svojih kreacij nisem pokušal.
Grega je zadostoval za dva dni, zato sem moral odreagirati. Dober prostor ob cesti med dvema krajema mi je bil všeč in tabla z osvetljenim logotipom je bila zares opazna. Prvi radovednež je bil lokalni pijanček Rudi. Obvisel je za šankom in od sedmih zjutraj srkal nevemkatero črno laško, ko je zazvonil telefon.
Halo? Bar Grega?
Seveda, povejte, odgovorim.
Baje imate dostavo malic? Pet burgerjev ob dvanajstih, bi šlo?
Pogledam na uro. Devet. Pogledam Rudija za šankom. Po mojem bi šlo …
Naslov?
Zapišem si naslov in rečem Rudiju: Še boš enega?
Pokima in mi pomoli prazen vrček.
Podstavim ga pod pipo in ročko porinem navzgor, da se speni, pivo pa ne priteče ven. Cmoknem in skimam z glavo.
V kleti mam … Z mano boš moral.
Rudi zmigne z rameni in mi sledi skoz vrata na dvorišče proti stopnicam na desni.
Odprem težka škripajoča vrata in mu z roko pokažem, naj vstopi. Malo je bil počasen, čas pa beži, zato sem s podplatom pomeril malo nad ritjo in sunil, da se je zvalil po stopnicah. Slišalo se je Uh! Ah! Au! Uh! potem pa je sledila, kot temu pravijo, smrtna tišina.
Prižgal sem luč in se spustil po stopnicah. Rutinsko sem ga razkosal, narezal, zmlel in še pred enajsto oblikoval pet zrezkov za prste oblizat. Rudi je nehote dobil poslanstvo. Če so njegovi bližnji mislili, da z njega nikoli ne bo nič, so zdaj iz njega nastali nepozabni burgerji — še preden sem se dobro vrnil v lokal, sem prejel zadovoljni klic in naročilo desetih malic za naslednji dan. Ostanek Rudija bo v hladilniku počakal do jutri, potem pa bo treba poskrbeti za nove surovine.
Prednost lokacije ob tej cesti od kraja A do kraja B je tudi ta, da se po njej prevažajo dnevni migranti, ki jih v neposredni okolici ne bo nihče pogrešal. Ker je eden od mojih rednih odjemalcev mešetar z rabljenimi avtomobili, pa je bil tudi problem konzerv, v katerih so mi bili dostavljeni, precej učinkovito rešen.
Največja napaka novodobnega liberalnega kapitalizma je, da v transakcijah vse strani niso nikoli enako zadovoljne (in zadovoljene). Pri poslovanju z mano ni bil nihče nezadovoljen, kupec je dobil kakovosten izdelek, kar je pozitivno vplivalo na imidž moje blagovne znamke, moj in njegov trg pa se je prek tega zadovoljstva širil na nove uporabnike in na nove dejavnosti. Od prodanih avtomobilov sem namreč vlekel tudi sočno provizijo.
Delala sva ponoči — resda sem moral delati nadure, saj sem redko zapiral pred polnočjo, ampak gostje so si takrat bili po nekaj pirih najbolj pripravljeni deliti mojo klet. Pripravljal sem burgerje in čevape, večji kosi pa so bili idealni za pasulj, ki sem ga vsakič skuhal dan prej. Vili, moj prodajalec avtomobilov, pa je odvažal njihova vozila s parkirišče in jih pospeševal na svojem trgu. Vsi zadovoljni. Dobro, mogoče res ne čisto vsi, ampak tudi tisti gostje, ki so me samo enkrat obiskali, so v končni fazi nekoga osrečili. In to, če mene vprašaš, tudi ni tako slabo.
Vsak izdelek ali storitev se na trgu sreča z nihanji, ki morda niso odvisna zgolj od povpraševanja, lahko se naprimer pojavi konkurenca, ki ti trenutno zamaja položaj na tržišču, pretresi na finančnih trgih ali pa zgolj motnja, ki se vmeša v tvoj proizvodnoprodajni proces. Če imaš unikaten izdelek (odkljukano) in če si neodvisen od delniških mahinacij (odkljukano), potem ostane tretje.
Nekomu je očitno moralo iti v nos, da mi je posel dobro stekel. Nekdo je očitno začel povezovati izginotja posameznikov, o katerih so pisali rumeni traččasopisi v črni kroniki (saj veš, “šokantno, senzacionalno!”) z avtomobili, ki so ves dan stali na mojem parkirišču, ponoči pa prav tako izginjali neznano kam.
Vili ni spraševal in zato tudi ni odgovarjal nič, ampak nekega dne je na šank vseeno nekdo počil z dlanjo in rekel Dober dan. Roke, lepljive od božanja burgerjev, obrišem v predpasnik, ga snamem in obesim na klin.
Dober dan, rečem in si umijem roke v umivalniku za šankom. Z druge strani me s sumljivim nasmeškom gleda moški manjše rasti, zaobljen in nekolikanj zapitega videza. Na glavi ima kapo brixton, zadaj pa malo daljše lase.
Pravijo, da tukaj delate najboljše hamburgerje daleč naokoli.
Pokimam.
In pravijo, da se tukaj ustavljajo številni gostje.
Pravijo, rečem.
Pravijo tudi, da številni potem ne grejo naprej.
Zmignem z rameni.
Pravijo še, da tudi avti številnih gostov ponoči nekam izginejo.
Ljudje govorijo marsikaj, se nasmehnem. Kaj vam lahko ponudim. Temno točeno?
Tip odkima.
Ne pijem. Že deset let se nisem dotaknil alkohola. Jaz sem svoje že spil. Tudi zdaj je nekaj avtov zunaj, gostov pa ne vidim nikjer?
Kavica? Kaj za pojest? Mogoče bi poskusili najboljše hamburgerje daleč naokoli?
Mogoče … Bo dolgo trajalo?
Ne, ne, pripravljeno je. Samo zložim skupaj in spečem?
Tip se malo oblizne in pokima.
Dejstvo, da ne pije, zna biti problem. Zložim mu skupaj dva hamburgerja s krompirčkom in mu ju postrežem.
Res ne bi kaj spili?
Mmmm, mogoče kozarec vode, hvala. Pridružite se mi, nakaže z roko.
Dam mu vodo, si natočim veliko temno in sedem zraven njega. Tip brez zadržka zagrize v hamburger in zastoka od zadovoljstva.
Mmmmmm, to je en zares prekleto dober burger! Mmmmmmm, enkrat mi morate izdati recept …
Če vam ga izdam, ne boste več hoteli k meni, rečem in nagnem vrček.
Ne-ne, prav imate … Vsak se mora držati področja, na katerem je dober, ne?
Se strinjam, pokimam. Definitivno.
No, nadaljuje s polnimi usti, jaz sem recimo tudi dober na svojem področju.
Ne dvomim.
S prosto roko iz žepa izbezlja denarnico in jo razpre, prikaže se policijska značka kot v filmih. Stemni se mi pred očmi. Zdaj ni več časa za razmišljanje. Nagnem zadnji požirek piva, da ne bo šlo v nič, in z vso silo zamahnem proti njegovi glavi, še preden presenečen zapopade, kaj ga čaka. Zvrne se z barskega stolčka in mi z ostanki hamburgerja in s krvjo posvinja tla. Nereda nisem nikoli prenesel, a zdaj je, kar je. Nekajkrat ga še mahnem z vrčkom, da bo ja dal mir, in ga zvlečem za šank in v kuhinjo. Da bi ga spravljal v klet, je še malo presvetlo. Vseeno pogledam, s čim se je pripeljal, in si oddahnem, ko ne vidim nobenega policijskega vozila.
Pospravim svinjarijo, ki mi jo je naredil, ko se je raztegnil po tleh in sprejmem par naročil po telefonu.
Tu počakaj! mu rečem, zaklenem in nesem vrečke z burgerji in s pomfrijem v avto. Zadovoljni naročniki me vsaj malo spravijo v boljšo voljo. Kupec je kralj … Če seveda ceni tvoje delo.
Ko se vrnem, je že dokaj temno. Izza šanka se vije rdeča sled, policaj se plazi proti veceju. Očitno še ni imel dovolj. Zgrabim ga za ovratnik in ga zvlečem ven proti stopnicam.
Če sem ti rekel, da počakaj, potem počakaj!
Tip nekaj momlja in pljuva zobe, a se ne upira preveč. Spodaj odškrnem kljuko in ga porinem noter. Skotali se navzdol in zaustavijo ga šele noge mize, na kateri je privit električni stroj za mletje mesa.
Za sabo zaprem vrata, prižgem luč in zaviham rokave. Na polovici stopnišča je izgubil svojo kapo.
Poznaš tisti vic o policaju, ki je izgubil kapo?
Poberem jo.
V mestu so demonstracije in policija skuša umiriti protestnike.
Stopam proti njemu.
In enemu policaju nekdo zbije kapo z glave. Ko pade na tla, jo drugi brcne. Kapa se znajde pod neštetimi nogami in en tip jo na koncu pobere.
Sklonim se k njemu.
Je to tvoja kapa? vpraša.
Zgrabim ga za lase in privzdignem glavo, pred očmi mu pomaham s kapo.
Ne, ni moja, pravi policaj, jaz sem svojo izgubil.
Ni mu smešno, ampak ko ga takole gledam, se mi v glavi porodi ideja za nov izdelek, policijski burger. Lahko bi celo po prostoru zgoraj razprostrl trak POLICIJA STOP. To bi bilo frajersko!
Te zanima, kam hodijo moji gostje? No, zdaj boš izvedel iz prve roke. Moja klet je tvoja klet. Če si do zdaj težil ljudem — kar lahko potrdim iz izkušnje, jih boš odslej vsaj nekaj osrečil.
Iz žepa potegnem telefon in odtipkam Vilijevo številko.
Vili, bi odpeljal par avtov s parkirišča? Ne, ne morem, pridi s sinom, mene čaka ful dela. Okej … Ajde.
Telefon stlačim v žep in prižgem stroj za mletje, policaj pa skuša še nekaj reči.

Prihrani en naboj zame

Renato Bratkovič

Ni ga čez pogled v modro nebo in oblake, ki se počasi plazijo po njem. Okej, mogoče malo zmoti dejstvo, da ga zvezan opazuješ iz prtljažnika, ampak lahko bi ga gledal tudi iz krste. Kar se bo kmalu v vsakem primeru zgodilo. V bistvu sem že mrtev.
Pogled v trenutku skazi tip, ki se mi reži in zapre prtljažnik. Zatemnitev. No, tudi na to se bom moral navaditi.
Vožnja traja manj, kot sem si mislil. Prtljažnik se odpre in tipu od prej se pridružita še dva, vsi trije so me pred kake pol ure skrbno zapakirali in pospravili v avto, s programom, ki sledi, pa v celoti nisem seznanjem. Razen s koncem. Ampak, kot sem že rekel, v bistvu sem mrtev.

Največ tri mesece in holangiokarcinom mi odmeva v glavi. Zdravnik me gleda resno in njegov obraz ne izdaja nobenih čustev, čeprav ga imam na sumu, da mi vsaj malo privošči.
Misliš, da si pripravljen na kar koli, a v resnici nisi. Ne moreš biti. Novice, da imaš smrtonosnega raka in da te bo najkasneje v treh mesecih pobralo, ne pričakuješ prav vsak dan. Ne gre za to, da bi se smilil samemu sebi, ampak za to, da najprej pomisliš, kako poskrbeti za tiste, ki ti največ pomenijo, in kaj si do zdaj pustil za sabo … Seštevek je v mojem primeru nič.
Z delom, ki ga opravljam, življenja svojih bližnjih kvečjemu ogrožam. Raziskovalno novinarstvo na področju povezav med gospodarskim kriminalom in politiko te ne pripelje do bogastva. Grožnje, diskreditacije, blokiranje dela, to ja. Ampak tudi jaz, priznam, nisem nedolžen. Do svojih virov se včasih dokopljem z grožnjami, diskreditacijami in blokiranjem dela.
Zdravnik pred mano se je v preteklosti prav zaradi mnene znašel v procesu, potem ko sem objavil zgodbo, ki se ga neposredno sploh ni dotikala: klasična slovenska zgodba o političnem nevretenčarju in lobiranju za vstop tuje korporacije na domača tla. Zdravnik je bil zgolj njegov osebni zdravnik in skupaj s politikom in lobisti so preživeli nekaj dni na jadrnici s prsatimi mladenkami. Njegovo ime je bilo po naključju bežno omenjeno v enem od člankov v seriji, baje pa sem mu povročil “gospodarsko” škodo. Mislim, jebenemu zdravniku!
Mene je omenjeni politik zravnal s tlemi. Mediji mi ne objavljajo prispevkov, za bloganje in podobno sranje pa sem, jebiga, prestar …
Obstaja kakšno … zdravilo?
Zazdi se mi, da komaj zadržuje nasmešek.
Rak se vam je razlezel po bližnjih organih. Saj poznate tisti vic o blatni kopeli, da se boste navadili na zemljo?
Vstanem in se odpravim proti vratom.
Mogoče je napočil čas, da začnete pisati oporoko namesto svojih “zgodb” reče in s prsti nakaže narekovaje.
Jebi se!
Z vrati zaloputnem, kolikor močno gre in odvihram iz čakalnice, v kateri vlada smrtna tišina.

Oporoka …
Edino, kar si zares želim zapustiti otrokoma, je malo boljši svet. Z vzgojo, naj bosta prijazna, naj peljeta tisto babico prek ceste, naj sprehodita psa iz azila, naj kupita revijo od brezdomca na parkirišču in naj predvsem razmišljata s svojo glavo … In z aktivnim posredovanjem s svojim delom.
Ampak prvi pravi učinek mojega dela je bil, da je pred leti po odmevni zgodbi z drugim podjetnim politikom, ki je vsaj šel za par let sedet, spakirala in pobrala otroka. Ne krivim je. Grožnje meni niso zalegle, zato so se spravili nanjo. Vprašanje je, kaj bi lahko še sledilo.
Po prevzemu dekliškega priimka in ponovni poroki dve leti kasneje, se počuti varnejšo, blizu otrokoma pa me še vedno spusti z veliko mero previdnosti.
Jaz sem ostal približno tam, kjer sem bil … Oziroma, če sem čisto iskren, še malenkost nižje.

Z edino prijateljico, ki se je še pripravljena družiti z mano, s steklenico klikam po mapah z zadnjimi dokumenti, ki jih nimam kam poslati. Kot ostareli ljubimec, ki brska po starih spominih, potem ko je na koncu ostal sam, zapuščen od vseh, mladih punc pa njegova ponudba niti malo ne zanima.
Eden zadnjih primerov, na katerem sem delal, pa stvari še nisem prišel čisto do konca, je uvozno-izvozno podjetje Impekta. Tipična slovenska firma, ki ne proizvaja nič, ampak uvaža drek, izvaža denar, ima gromozanski promet, dobiček pa negativen. Lastnik seveda nima nikakršnega premoženja, ker vse, do česar sta se dokopala, pripada njegovi ženi. Ne sprašujte me, kako sem prišel do notranjih podatkov, da me ne boste še bolj zasovražili.
Da skrajšam zgodbo: zakonca Kres sta v eni od tujih davčnih oaz ustanovila podjetje, mu prodala Impekto in nepremičnine, ki so podjetju pripadale, potem pa sta doma ustanovila novo podjetje ImpektaKres in Partnerji ter kupila Impekto nazaj za drobiž. Razlika v ceni se je nekam “izgubila”, od davka pa nista plačala niti d. Povezave so se naprej še bolj zakomplicirale, lovke pa so seveda, ne boste verjeli, znova segale v politiko. Zakonca Kres sta nakazovala donacije Stranki skrajne sredine in prek novega podjetja izstavljala račune za svetovanje vladi, ki jo je stranka pred kratkim prevzela. Da me bo pobralo, preden bi primer lahko razrešil, mi je kljub prazni flaši in glavi v sekundi jasno, lahko pa poskusim sestaviti oporoko.

Mene boste izsiljevali?! se peni Kres. Pohodil vas bom, iztrgal vam bom notranje organe, skakal bom po vas, se trese.
Ne izsiljujem vas, gospod Kres, menim samo, da ste naredili napako. Kdor dela, se tudi moti, ne? In rad bi vam dal priložnost, da napako popravite ali pa da vsaj naredite nekaj dobrega.
Poslovnež sem, ne pa dobrodelnik!
Poglejte, enkrat v življenju vsak dobi priložnost, da premisli svojo vlogo na tem svetu. Jaz to priložnost dajem vam.
Priložnost? Samo denar bi mi radi izpulili! Veste, koliko sem žrtvoval in koliko noči sem prebedel, da sem uspel s firmo?
Potem boste zdaj vsaj enkrat ali dvakrat lahko brez slabe vesti zaspali. Gospod Kres, govoriva o drobižu, ki ne bo imelo nikakršnega vpliva na vaše poslovanje. Objava v enem od osrednjih dnevnikov pa bo … Pa ne samo na vaše.
In mislite, da vam bom kar tako, ker mi grozite, nakazal denar na vaš račun?
Ne, nič ne bova nakazovala. Ne komplicirajva. Dali mi boste gotovino.
Kres se obrne proti oknu in razmišlja. V dilemi je kot jaz. Ampak on je baraba v osnovi, jaz pa sem to postal po kruti igri usode.
In če ne …?
Kot sem rekel, osrednji slovenski dnevnik skupaj z vsemi pripadajočimi posledicami.

Moje delo, podobno kot delo detektivov, zahteva hitro sklepanje in ostre čute, zato sem, še preden sem parkiral na sredi ceste, opazil avto, ki mi je sledil. In tipa, ki hodita za mano vsak na svoji strani ceste.
S počasnimi koraki stopam proti pošti s potovalko, v kateri je Kresov umazani denar. Rezervni ključ svojega predala sem skupaj s pismom, ki bo bivši in otrokoma razložilo, kako je z mano, kje jih čaka denar in da naj z dvigom počakajo do božiča, poslal že včeraj. Dokumente o Kresovih grehih sem uničil, kot sem mu obljubil. Zaradi tega se ne počutim nič bolj poštenega, ampak besedo sem držal. Za razliko od njega.
Na pošti odklenem svoj predal in stisnem torbo vanj. Tipa čakata zunaj pred vrati. Ne trudita se, da bi bila neopazna.
Zaklenem in s počasnimi koraki stopam proti njima. Tik pred vrati porinem ključ v usta in ga na njuno presenečenje pogoltnem. Tipa sta šokirana, meni pa gre na smeh.
Zunaj me zgrabita in tretji pripelje avto tik pred vrata. Z lepilnim trakom mi v sekundi zvežejo roke na hrbet in me stlačijo v prtljažnik, nekaj mimoidočih pa začudeno gleda.
Skrita kamera, reče eden od zasledovalcev.
Pokrov prtljažnika se zapre.

Kot rečeno, vožnja ni trajala dolgo. Vseeno pa sem neizmerno vesel pogleda na nebo in oblake. Še nikoli do zdaj se mi niso zdeli tako lepi.
Spravi se ven! sikne eden od treh.
Idilična podoba narave me presune. In razen nas štirih nikjer nikogar. Drugi me od zadaj z brco nad meči spravi na kolena.
Zakaj si požrl ključ, pizda! Imaš dve možnosti — počakamo, da se poserješ in ga izbezgaš iz dreka, ali pa te odpremo tukaj na licu mesta.
Ena možnost lepša kot druga, se nasmehnem.
Tretji me poči s pištolo prek čeljusti. Nikoli si nisem mislil, da je mogoče uživati tudi v toploti in okusu krvi v ustih.
Izpljunem rdečo mešanico.
Eden od tipov izvleče telefon iz žepa.
Ja, dobili smo ga … Ne, požrl je ključ, kaj naj naredimo? Razumem … Okej, velja.
Obrne se proti meni in se zareži.
Zate imam dobro in slabo novico. Katero bi rad najprej slišal?
Pa začniva z dobro, rečem.
Pusti denar, je rekel Kres. Torej, videti je, da si bogat!
Super! In slaba?
Hja, v bogastvu ne boš dolgo užival.
S pištolo mi pomaha pred nosom.
Ne me basat, se zarežim z olajšanjem in pomislim na svoj holangiokarcinom.
Imaš kakšne posebne želje glede “procesa”?
Ne, ne, ti samo … prihrani naboj zame.
Tip napne pištolo in jo usmeri vame, jaz pa se s pogledom sprehodim po pokrajini.