Beskrajna noć

Marko Popović

Probudio sam se čim sam čuo otključavanje vrata. Moje srce je uvek reagovalo na taj zvuk. Podigao sam mobilni sa poda i pogledao u ekran. 01:17. Došao je u najgore vreme: prekasno da bi bio trezan, a prerano da bi bio umoran. Najbolje bi bilo da nije ni dolazio. Zašto nije ponovo spavao kod babe i dede?
„Jel’ to tata?“, šapnula je sestra. U mraku joj nisam video lice, ali sam osećao da joj srce lupa isto kao i moje.
„Jeste, spavaj. Sve će biti uredu.“ ubeđivao sam više sebe nego nju. Nikoga nisam ubedio.
„Mogu u tvoj krevet?“, pitala je. „Molim te!“
Nevoljno sam je pustio. Ja sam njen stariji brat koji ima jedanaest godina. Kad ona to kaže, to zvuči baš puno. Video sam jednom kako se isprsila pred devojčicom u parku koja je bila za glavu viša od nje: „Moj brat ima jedanaest godina!“
Sada se nabila uz mene i pokrila jorganom.
„Molim te nemoj da ideš tamo!“, rekla je.
„Neću, ne boj se“, ponovo sam slagao. Znao sam koliko se plašila. Ali plašio sam se i ja. Plašio sam se da ću morati da izađem ako…
Ne, valjda neće.
Tata je bio tih. Nije urlao i vikao na mamu. Čuli smo samo kako je tražio da jede. Čuli smo i kako mu majka postavlja sto i kako ga pita hoće li jogurt ili mleko.
Onda dugo nismo čuli ništa, osim zvuk sa televizora. Neki glupi rijaliti, na koji se mama navukla.
„Eto vidiš da je sve uredu.“, šapnuo sam sestri.
Ona se još više pribila uz mene. Ne, još uvek nije uredu. Znali smo to oboje. Sigurni smo tek kad tata legne i kada ga čujemo kako hrče.
Hoće li više?, pomislio sam i ponovo pogledao na ekran mobilnog. 01:47. Ubrzo potom, tata je konačno ustao sa stola i krenuo ka spavaćoj sobi.
„Utišaj taj televizor“, rekao je usput.
Sekunde su prolazile. Rijaliti nije postajao tiši. Da li ga mama nije čula? Ili nije mogla da nađe daljinski?
Sestra me je stisla za ruku.
„Rekao sam ti da utišaš to sranje!“, viknuo je otac. Tako je uvek počinjalo, jednom glupom sitnicom. Hrana mu je bila previše slana, prozor previše otvoren, televizor previše glasan. Majka ga je konačno ugasila, ali je bilo prekasno.
Otac je već urlao kako nikad ne može da se odmori kada dođe kući. Stalno je neka buka. Ili deca vrište, ili mama odvrne tv. Mama se izvinjavala, pravdala se da je daljinski negde zaturila. Zašto to radi?, pomislio sam. Zašto se samo ne skloni od njega kad počne da urla? Nikada ga nije smirila. Nije ni sad.
Usledio je udarac, verovatno šamar. Mama je vrisnula.
Sestra me je uhvatila sa obe ruke.
„Nemoj da ideš molim te!“
Zastao sam. Najviše iz straha. Prošli put kad sam izašao da pomognem mami, otac me je pretukao gajtanom od produžnog kabla. Posle toga tri dana nisam išao u školu. U sebi sam se pomolio da se sve brzo završiti. Otac će se još malo izvikati na nju i otići da spava.
Nije se završilo. Otac je urlao sve glasnije, majka ga je uzalud molila da prestane. Onda je potrčala u kuhinju da se skloni. On je krenuo za njom. Čuo sam kako je hvata i udara.
Ne, više ne smem da ostanem u sobi. Moram da pomognem mami. Ja sam njen veliki sin.
„Nemoj da ideš molim te!“, vikala je sestra kroz suze.
„Moram!“, rekao sam joj. „Ti ostani tu.“
Tada sam čuo kako se nešto razbilo. Izleteo sam iz sobe i video majku kako leži na podu pored sudopere, zaklonjenu trpezarijskim stolom tako da su joj se videle samo noge.
„Mama!“ viknuo sam. Nije se pomerila.
Pošao sam ka njoj, ali me je otac preprečio put. Košulja mu je bila pocepana, a lice crveno sa tragovima noktiju preko obraza.
„Šta si uradio mami?“, pitao sam.
„A što tebe briga?“, rekao je i pošao ka meni. Ne, ne opet. Morao sam da se zaštitim, da uzmem nešto. Pomislio sam na oklagiju, ali je bila predaleko. Onda sam na stolu ugledao veliki kuhinjski nož. Zgrabio sam ga i uperio ga u njega.
„Beži od mene!”, viknuo sam.
Otac se nasmejao.
„Nikad ne poteži oružije”, rekao je. „Ako nisi spreman da ga upotrebiš.”
Celo telo mi je drhtalo dok sam stiskao dršku noža i polako hodao unazad. Zašto mama ne ustaje?
„Mama!”, viknuo sam još jednom. Uzalud.
Otac mi se približio.
„Ajde ubodi me.”, rekao je tiho. Nikada nije tako govorio. Obično je i na mene urlao kao na majku, psovao me i vređao, pretio da će me izbaciti iz stana. Nikada nije bio ovako miran.
„Ne prilazi mi!”, vikao sam. „Ubošću te stvarno!”
Ponovo se osmehnuo.
„A gde ćeš me ubosti? U srce, u stomak, u vrat? Gde?”
Odmahnuo sam glavom. Nisam želeo da ga povredim. Želeo samo da ode i ne vrati se više nikad. To više nije moj otac. To već odavno nije onaj čovek koji me je nosio na ramenima i čitao priče pred spavanje. Više se ni ne sećam kad je počeo da pije i pretvorio se u ovakvog nasilnika.
Sa ulice su se začule sirene. Srećom, živeli smo u soliteru sa šesnaest spratova i neko od komšija je sigurno čuo buku i pozvao policiju.
„Previše oklevaš”, rekao mi je otac kao da me uči da vozim bickl. „Moraš brže da napadneš.”
Udario sam leđima u komodu. Lampa je pala i razbila se o parket. Samo na trenutak sam skrenuo pogled. To je bilo dovoljno. Otac me je uhvatio za ruku i stisnuo je tako da mi je čitava šaka ostala bez krvi. Ispustio sam nož. On mi je udario šamar. Pa još jedan. Pao sam na pod. Krv mi je curila iz nosa, u stomaku se prevrtalo kao da ču svakog časa povratiti. Kroz zamućenu sliku očevog lica probijali su se zadah alkohola i njegov nepodnošljivo miran glas:
„Sad ću da te naučim kako se koristi nož.”
Uhvatio me je za ruku i podigao. Onda je uzeo nož, pa raširio noge i uperio ošricu ka meni. Zar će me zaista povrediti?, pomislio sam. Toliko puta sam dobio batine od oca, ali sad ga se prvi put stvarno plašio.
„Prvo, kad ulaziš u borbu, uvek gledaj protivnika u oči!”, govorio je dok sam hipnotisano gledao u oštricu noža koja se presijavala na slabom sobnom svetlu. Pomislio sam na mamu. Ako je nju ubio, da li će sad i mene i sestru? Čitao sam o takvim slučajevima na netu. Otac dođe kući i ubije celu porodicu.
Tada sam začuo zvono i udarce o vrata.
„Otvorite! Policija!”
Trenutak nade trajao je prekratko. Otac me je saterao uza zid.
„Drugo, moraš da odlučiš tačno gde napadaš i kako napadaš!”
Nož je bio na jedva nekoliko santimetara od mene.
Udarci o vrata su bili sve jači.
„Policija! Otvaraj!”
„I treće, ne smeš da se odaješ. Moraš da fintiraš. Kreneš nadole…”
Otac je zamahnuo nisko kao da će me ubosti u stomak. Instiktivno sam pošao šakama da se zaštitim, ali on je naglo podigao ruku.
„A onda udariš odozgo!”
Sada više nije bilo zaštite. Oštrica noža išla je pravo ka mojim grudima.
Čuo sam kako brava popušta, ali bilo je kasno.
Udarac sam osetio tačno iznad srca. Bešika mi se ispraznila. Sva tečnost je izlašla iz mene i curila niz nogu. Bol se širio po telu. Ali bol je previše tup i previše slab. Spustio sam pogled i na svojim grudima vidio očev kažiprst.
Stari trik iz škole. Neko podigne olovku kao da će te ubosti njome, a onda u poslenjem trenutku spusti olovku i ubode te kažiprstom.
Otac me je gledao ozbiljno.
„Eto, nešto si naučio.”, rekao je kad su se vrata otvorila i dvojica policajaca upala u stan. Jednog sam odmah prepoznao. Već je dolazio kod nas, takođe na poziv komšija. Otac mu je tada rekao da je bila malo žustrija svađa. I majka mu je to potvrdila. Imala je samo manju rasekotinu na gornjoj usni.
Sada je mama ležala nepomično na podu. Policajac je kleknuo pored nje.
Njegov kolega je uperio pištolj u oca.
„Baci oružije i ruke u vis!”
Otac je bez reči poslušao. Policajac mu je vezao lisice
Sestra je dotrčala do mene i zakačila mi se za nogu.
Ponovo sam prodisao i osetio kako mi se snaga vraća. Otišli smo do majke i kleknuli pored nje. Oči su joj bile zatvorene, krv curila iz arkade. Policajac joj je opipavao puls.
„Srce joj radi normalno.”, rekao je. „Samo je izgubila svest od udarca.”
Stisnuo sam je za ruku. Želeo sam nešto da joj kažem, ali mi je u grlu stajala knedla veličine teniske loptice. Nisam mogao čak ni da plačem.
„Jesi li ti dobro?”, pitao me je policajac. Klimnuo sam glavom. Policajac je otišao do kupatila i doneo mi toalet papir da obrišem krv sa lica. Onda je zagrlio sestru i mene.
„Sve će biti uredu”, rekao nam je „Ne bojte se.”
I nisam se bojao. Ni kad su odveli oca, ni kad je mama konačno došla svesti, ni dok nam je policajac objašnjavao kako treba da podnesemo prijavu i kako će nas država zaštiti, ni kad je konačno otišao iz našeg stana, ni dok smo mama sestra i ja sedeli na trosedu i ćutali, ni dok sam stajao pored prozora i gledao u noć, ni kad se sunce konačno pojavilo.
Sve vreme sam bio savršeno miran, jer sam znao sam da je sada stvarno gotovo.
Znao sam da sledeći put neću oklevati.

Advertisements

Nihče ni nedolžen

Anamaria Ionescu

Starec je sedel na travi in gledal, kako blatna voda Donave teče mimo. Tovorna ladja se je počasi premikala ob bolgarski obali. Ljudje so hodili, govorili in se smejali na sprehajališču za njegovim hrbtom, a Valeriuju ne bi moglo bolj dol viseti. Ni se niti trudil pogledati mladeniča z bejzbol kapo, ki se mu je približeval.
“Pozen si!” so bile prve besede, ki jih je spregovoril danes.
“Kako za vraga pa veš, če sem pozen ali ne? Nimaš zapestne ure, telefona pa tudi ne nosiš s sabo.”
“Ne potrebujem ure. Preverim jo, preden grem zdoma in znam izmeriti čas. Glede telefona pa, samo mulci ga potrebujete ves čas. Sedi.”
“Tukaj? Ne si ne bi privoščil kake kave? Ali piva?” je vprašal mladenič in s prstom pokazal na bližnjo ladjo, ki so jo spremenili v restavracijo.
“Nikdar ne hodim tja, kamor ne spadam. Sedi.”
Costin – tako je bilo mladeniču ime, je gledal svoje svetle kavbojke in razmišljal, da bodo verjetno zaradi trave postale zelenkaste. No, prav mu je, kaj pa ni oblekel kaj pametnejšega za srečanje s tem starim žakljem. Na koncu je sedel k Valeriu. Brez dodatnih besed je iz notranjega žepa jakne privlekel majhno bombažno vrečko in jo dal starcu. Ta jo je vzel in previdno preveril vsebino.
“Daj, stari, to je dober tobak. Vzel sem ga s fotrove zaloge.”
Valeriu ni bil tako zelo star. Zagotovo jih še ni imel 70. A za šestnajstletnika se je zdel starodaven. Costin se je večkrat spraševal, zakaj je iskal njegovo družbo. Jasno, užival je v njegovih zgodbah. Valeriu je živel v Giurgiu vse življenje. Kolikor je bilo Costinu znano, dejansko ni stopil izven tega donavskega mesteca. A navdušenje, ki ga je čutil do Valeria, je izviralo od drugod. Stari v vsem svojem življenju ni delal niti en sam dan. Že zgodaj je odkril, da ima dar govora. Pripovedovanja zgodb.Goljufanja, laganja in varanja. Te (in nekatere druge) sposobnosti je spremenil v poklic. Vedno je našel način, da je dobil, kar je hotel. Costin je naprimer užival v njegovih zgodbah. In tip je imel zgodb! Če si mu le verjel, je poznal vsakogar, ki je v mestu kaj pomenil. Rojen je bil sredi komunističnega obdobja. Od daleč je lahko opazoval vse velikaše tega režima v mestu. Od velikih šefov v Partiji do učiteljev, piscev in igralcev. Iz nekega razloga so vsi slej kot prej prišli do njegove družine. Potem je prišla Revolucija in lahko je opazoval, kako so se veliki frajerji spremenili v prah. In zrasla je nova elita. Vse je bilo tako zanimivo. Skupaj z vsemi obskurnimi stvarmi, ki so jih morali početi za preživetje. Kradli so, lagali, podkupovali, se poročali s pravimi ljudmi, hodili v posteljo z napačnimi. Včasih koga ubili in se izmazali. Ali pa ne. Kakor koli, zdelo se je, da stari o vseh ve vse. Ali pa je tako vsaj zvenel. Costin je hotel vedeti. Zato mu je plačeval z očetovim tobakom.
“In kaj bi rad slišal danes?”
“Kaj popopranega.”
“Zmeraj hočeš kaj popopranega.”
“Zabavno je. In dobro je vedeti. Kdo ve, kdaj mi bo prav prišlo.!
“Če kakor koli uporabiš stvari, ki ti jih povem, se najprej prepričaj, da so resnične.”
“Kaj niso?”
“No, ne vem. Star sem. Včasih v glavi pomešam stvari.”
“Verjetno, ja. Kakšna zgodba bo pa danes?
“Sem ti pravil, kako je umrla moja stara mama?”
Valeriu je bil sirota. S sestro sta živela v sirotišnici v Bukarešti. Ko je bil star šest let, njegova sestra Mara pa dve, ju je posvojil eden od hišnikov, ki je tam delal. Bil je majhen, suh možakar, zmeraj bolan, zmeraj je bil videti, kot da se bo vsak čas razpočil. A ponudil jima je dom. In družino kot majhen cirkus.
“Glej, stari, če bi hotel poslušati o vsakdanji, dolgočasni, neumni družini, bi ostal doma.”
“Fant moj dragi, moja družina je morda neumna, ampak vse prej kot vsakdanja. Ali dolgočasna. A če nočeš zgodbe, lahko greš.”
“Bi dal tobak nazaj?”
“Ni šans. Bil si pozen. In čakal sem te. In nisem jaz kriv, če ti ni do poslušanja.”
Costin je malo premislil. Valeriujevo družino so sestavljale tri tete, sestrične njegovega očeta. Ena bolj utrgana od druge. In grde kot hudič. Krdelo je vodila njihova mama, ki so jo naslavljali kot “stara mama”, a je že zdavnaj umrla, ko je bil Valeriu še otrok. In seveda njegova sestra, a o njej ni dosti govoril. “No,” je pomislil fant, “robo sem mu že dal, zato je bolje, da prisluhnem zgodbi. Zaradi njegovega načina pripovedovanja, če nič drugega.”
“Okej, človek, ustreli.”
Možakar je iz žepa privlekel tanek papirček in si v miru zvil cigareto, da bi preizkusil čisto nov tobak. Prižgal je in globoko potegnil.
“Torej, odkar pomnim, je stara mama govorila, da ima težave s srcem. Nihče ji ni verjel, ker je bila kot mula. Majhna, a težka in močna. Oče se je vedno šalalil okoli tega. Rekel je, da če bi jo imel Hitler, ko je skušal osvojiti Rusijo, bi zdaj vsi govorili nemško. Kar naprej je govorila, da bo zaradi nas nekega dne umrla. In imela je tistega nobel zdravnika iz Bukarešte, ki je govoril enako. Še več, enkrat ali dvakrat na leto je teden preživela v veliki bolnišnici v prestolnici. Kakor koli, ko sem imel osem let, je teta Gloria povzročila prvo veliko družinsko krizo. Imela je 25 let in je bila med vsemi tremi najlepša. No, najlepša je pretiran opis. Bila je malo težja, tako kot njena mati, a je imela privlačne obline in velike joške. Zato obraz ni nikogar motil. Ali lasje, ki si jih je barvala rdeče in so bili videti kot metla. Veturia, njena mati, je upala, da se bo vsaj ona poročila in imela otroke. Drugi dve, Laura in Mihaela, sta bili suhi, kot bi pravkar zapustili koncentracijsko taborišče. Laura je imela težave z zobmi. Če se je nasmehnila, si imel mesec dni nočne more. Mihalea bi bila še kar sprejemljiva, a je odkrila boga. Tako se je oblačila od vratu do prstov na nogi črno ali sivo in vse, kar je bilo oddaleč povezano s seksom, je pri njej izzvalo kletvice in temne slutnje. Včasih sem jo dražil z umazanimi besedami, ki sem jih slišal na ulici. Moj najbolj živ spomin nanjo je, kako se je spotaknila ob lastno krilo, ko me je lovila z metlo. Tako, vidiš, je bila Gloria stari mami zadnje upanje, da bi imela vnuke.”
“Saj je imela vaju, ne?”
“To ni isto. Moj oče ni bil njen sin. Nisem niti prepričan, da ga je imela rada. A je bil bliže temu, kar bi poimenovali normalen človek. A gotovo je bil ljubeč in ubogljiv in to je cenila. Midva z Maro pa sva bila posvojena. Ko ji je oče povedal, da naju namerava vzeti, se je strinjala, ker je vedela, da se nobena ženska ne bo nikoli zagrela zanj. Rada je preživljala čas z Maro, ker je bila vedno vsa nasmejana, vedra in sladka, name pa ni bila najbolj nora.”
“Zakaj? Ker si bil nagajiv?”
“Ne. Ker bom enkrat postal moški, po njenem mnenju pa so vsi moški barabe. Nimam pojma, ali je tako mislila, ker je imela z moškimi slabe izkušnje, ali ker moški niso nikdar pogledali za njo, ker je bila grda. Po mestu so govorili, da je plačevala moškim, da so spali z njo in tako je dobila hčerke.”
“Jezus, to ni kul! In kaj je naredila Gloria?”
“Na skrivaj se je poročila.”
“Uau! Ampak, a ni to nekaj, kar si je Veturia želela zanjo?”
“Ja, ampak ne na tak način. Nisem prepričan, kaka pričakovanja je z Glorio imela, a zagotovo niso vključevala cigana, ki je preprodajal robo, ki so jo na skrivaj prinašali mornarji z različnih ladij. Vidiš, takrat nisi v trgovinah našel nič. To sicer ni imelo nobene zveze s tem, da si bil reven. Lahko si prišel do denarja, še posebej, če si bil del delavskega razreda. Ampak trgovine so bile dobesedno prazne. Tako so ljudje z jajci, ki so živeli blizu meje, takorekoč našli poslovne priložnosti. A moral si biti previden. Če so te dobili, si precej časa preživel v zaporu. Ta cigan, s katerim se je Gloria poročila, je bil dvakrat v zaporu. Zato Veturia ni imela razloga, da bi bila ponosna zaradi njene poroke. Ni se mogla pohvaliti s tem pred ljudmi, ki so govorili, da njene grde punce ne bodo nikdar dobile svoje partije. Pravzaprav je bila tako razburjena, da ni hotela Glorie in Gigija, njenega moža, niti na božični večerji. In ves večer se je pritoževala zaradi težav s srcem. Nič ni jedla, vzela pa je ogromno tablet za srce. Takrat se mi zdi, da je družina prvič bila malo v skrbeh. In zadnjič, ker je nedolgo po svetem Janezu v januarju umrla. To je bil prvi pogreb, na katerem sem bil.
“Misliš, da je Veturia umrla zaradi hčerkine poroke?”
“No, moj oče jo je eno popoldne obiskal in jo našel na hrbtu v naslonjaču s široko odprtimi usti in očmi in s prazno škatlo tablet za srce v roki. Kljub božični krizi ni nihče tega pričakoval. Poklicali so rešilca, prišel je neki zdravnik in potrdil, da je mrtva zaradi infarkta in to je bilo s stališča oblasti vse. Sreča za nas! Stara mama je imela do vratu pretihotapljenih dobrin in če bi kdo malo pobrskal, bi bili v težavah. A zadeva je s pogrebom eksplodirala. Mihaela in Laura sta pripravili takšen pomp, kot je le šlo. Iz cerkve v Bukarešti sta pripeljali celo tri duhovnike. Pol mesta se je prikazalo. Bolj zaradi radovednosti kot kaj drugega. Veturio se zmeraj videli kot dvomljiv ekstravaganten lik. Nihče ni točno vedel, s čim se je ukvarjala in kako to, da se policija ni nikdar vmešavala v njene posle. Nekateri so mislili, da je povezana s takratno tajno policijo Securitate in jim je pripovedovala drobne skrivnosti ljudi, do katerih je imela dostop. In to bi lahko bilo tudi res.”
“Nihče ne ve tudi, s čim se ukvarjaš ti.”
“Razlika danes je v tem, da ljudi ne znima! Kakor koli! Odpravljali smo se na pokopališče, ko se je v svojem novem mercedesu prikazala Gloria. Luksuzen avto je zdaj, ko se pogovarjava, velika stvar. Takrat pa je to bilo, kot bi poletel na luno. Stopila je iz avta in se prepričala, da vsi vidijo njen krzneni plašč in velike dragulje in zlatnino. Nekaj trenutkov so bili vsi v šoku. Mihaela je prva prišla k sebi in rekla:
“Tukaj nisi dobrodošla.”
“In kdo si ti, da mi to govoriš? Mamin pogreb je. Seveda moram biti tu.”
“Mama te ne bi hotela tukaj. Kot te ni hotela za božič.”
To je bil nizek udarec. In to v javnosti. Kljub govoricam in tračem ljudje od zunaj do tega trenutka niso imeli nobenih informacij o notranjih zadevah družine. Zdaj pa je bilo naenkrat vsem vse na očeh. Gloria je obmolknila. In prisežem, da sem videl drobno solzico v kotičku njenega naličenega očesa. A samo za trenutek. Obrzdala se je in rekla:
“A res? Kaj pa misliš, kako bi se počutila, če bi jaz plačala za ves ta cirkus iz moževega žepa? Moža, ki ga ljudje tukaj ne prenesete?”
V tem trnutku si lahko videl, kako se govorice širijo v množici. Novica, da Gigi Cigan plačuje Veturiin pogreb je bila najfascinantnejša novica od Stalinove smrti. Lahko sem si predstavljal, kako stara mama buta z glavo ob svojo lepo krsto, ko posluša ta pogovor. Tudi oče si je to najbrž predtavljal, saj jih je skušal pomiriti. Do konca se ni več zgodilo nič pomembnega. Ko so ljudje odšli, se je Gloria odločila, da je svojo dolžnost opravila in se je odločila, da bo svoo veliko okroglo rit spravila v svoj veliki avto in pomivanje posode prepustila svojima grdima revnima sestrama. A preden je zaprla vrata za sabo, je obstala, se obrnila in rekla:
“You know, everybody blames me and Gigi for mother’s death, but it was not me who got her ill in the first place. It was you.”
“Veste, vsi za mamino smrt krivijo mene in Gigija, a ni zbolela zaradi mene. Zbolela je zaradi vas.”
“Mene?” so enoglasno odgovorili oče, Mihaela in Laura.
“Tebe, družinski svetnik! Zdaj te je sam bog in cerkev, a ne misli, da seks s celotno posadko na ruski ladji in splav zatem nista imela vpliva nanjo.”
Kaj? Mislim, to je bilo še boljše kot božič. Si predstavljaš? To žensko, ki me je bila sposobna nabliskati samo zato, ker sem klel, je položila cela posadka in je potem naredila nezakonit splav. Takrat sem bil mulc. Komaj da sem razumel pomen tetinih besed, a jasno mi je bilo, da je bila to popolna klofuta za Mihaelo. Imelo me je, da bi šel do nje in jo objel. A sem samo mirno stal. Mihaela je bila rdeča kot ogenj in oči je imela solzne.
“Posiljena sem bil …” ji je uspelo zašepetati.
Gloria je bruhnila v smeh.
“Posiljena moj kurac! Uživala si v vsaki minuti. Še zdaj se spomnim, kako si se še dolgo po tem dotikala in stokala v postelji poleg moje.
“Pojma nisem imela o vsem tem,” je res presenečeno rekla Laura.
“Naj se te bog usmili,” je odgovorila Gloria, ne da bi odmaknila oči od druge sestre. “Enkrat te je pogledal in se odločil, da ti prihrani kakršno koli spolno znanje ali poželenje.”
Potem je odšla skozi vrata in za sabo puščala težko sled sladkega parfuma. Nihče dolgo ni spregovoril besede. Mihaela je začela pospravljati in se pretvarjala, kot da se ni nič zgodilo, med tem ko sta jo Laura in oče gledala kot hipnotizirana. Šele čez dve uri so vsi sedli za mizo v jedilnici in pili kavo.
“Kaj je bilo to?” si je Laura končno upala vprašati z nizkim glasom.
Njena sestra se je odločila, da ji bo povedala zgodbo, z očmi in rokami na skodelici.
“Torej, bila sem mlada in nevedna. Nekega dne sem se sprehajala po pristanišču. Na krovu tiste velike ladje je bil Vasilij. Tako lep je bil! Najlepši moški, karsem jih do takrat videla. Ali od takrat. Dobesedno obstala sem in strmela vanj. Opazil je. Poklical me je na krov. Povedal mi je svoje ime, jaz sem povedala, kako je ime meni. Prijel me je za roko in me predstavil drugim mornarjem. Nisem razumela, kaj so govorili ali zakaj se smejijo. In ne bi mi moglo biti bolj vseeno. Vse, kar sem vedela, je bilo to, da me je gledal lep moški. Dali so mi čaj. In vodko. Še nikoli prej je nisem pila. Čez čas so se me začeli dotikati. In poljubljati. Bilo je lepo. Vasilij mi je prvi to naredil. Ni res, kar je rekla. Nisem seksala z vsemi. Po Vasiliju so videli kri in razumeli, da sem bila devica. Samo en je še imel jajca. Majhen temnolasec. Ko je bilo konec, me je Vasilij spravil z ladje in vsega je bilo konec. Ne spomnim se več, kako sem prišla domov. Mama je spala. Vsi ste spali. Stuširala sem se in šla v posteljo. Spomnim se bolečine, a nikakršnega obžalovanja. Čez tri mesece sem spoznala, da sem noseča. Na nikogar se nisem mogla obrniti, zato sem povedala mami. Našla je zdravnika v Olteniti, ki je pomagal. Plačala mu je ogromno, a zdelo se je smiselno. Bilo je tvegano. Če bi se kar koli zgodilo, bi šel v zapor. Splav je bila najhujša stvar, s katero sem se morala soočiti. Bolečina je bila neznosna. Izgubla sem veliko krvi. Edino, kar je mama rekla, je bilo: “Čisto prav ti je, kaj pa si taka kurba. Če te še kdaj vidim z moškim, te pretepem do smrti.” Od takrat sovražim moške. Ne zaradi tega, kar se je zgodilo na ladji, ampak zaradi noči, ko so v kleti iz mene pobrali ostanke otroka.”
Kot osemletniku se mi ni sanjalo, o čem je govorila. A iz glasu sem zaznal napetost in trpljenje. Večino časa sem se delal norca iz nje in jo spravljal ob živce, tisto noč pa se mi je zasmilila. Oče je stopil k njej in jo objel. Nekaj časa ni nihče rekel nič. Potem pa je Laura morala odpreti usta:
“No, to bi lahko povzročilo mamine težave s srcem …”
Mihaeline oči so se znova napolnile s solzami. A najbolj me je presentil pogled na očetov obraz. To je bilo edinokrat v življenju, da sem videl bes v njegovih očeh.
“Torej praviš,” je oče spregovoril s tihim glasom,”da je mamino bolezen povzročila Mihaelina neumna napaka. Tvoja pa ne.”
“Kaj hočeš reči?” je vprašala Laura, prehitro da ne bi zvenela obrambno.
“O, se pravi, da si pozabila. Kako so ti že pravili na cesti? Laura Zverina?”
“Ah, daj. To je bil samo vzdevek!”
“In zakaj so te tako klicali?”
“Ker nisem pustila, da bi se zaradi videza izživljali nad mano. Nobeden od vas ne ve, kako je, če se iz tebe norčuje celo mesto. Jaz vem. Enkrat sem imela dovolj in to je to.”
“A je? Tisti brezdomi fant ti je res prišel do živega. Vedno se spraševal, kaj je takega rekel, da je prebudil hudiča v tebi. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Tvoja mama je poklicala mojega očeta. Imela je veliko težavo in je potrebovala pomoč svojega brata. Ena od hčerk je pretepla enajstletnika do smrti. Oče me je zbudil in šla sva, kamor nama je naročila tvoja mati: polje zunaj mesta. Bila si tam vsa krvava. Ležal je pod tvojimi nogami. Mislim, da ni imel ene cele kosti v telesu. Z očetom sva izkopala luknjo, položila truplo vanjo in ga prekrila. Vrnila sva se domov, ampak oče se je počutil zelo bolnega. Zaradi stresa in napora mu je odpovedalo srce. Zjutraj je bil mrtev.”
“Jezus, ženska!” je rekla Mihaela in položila roko na usta.
“Daj mi mir,” je odvrnila, pljuvaje med neenakomernimi zobmi. “Vsaj spomine imaš. Lahko si predstavljaš moškega, ki te je pogledal in v tebi videl žensko. Jaz sem pa zmeraj bila spaček. Še lastna družina mi komaj gleda v obraz.”
“To ni opravičilo. Nisi edina, ki ni našla ljubezni. Ne moreš pa hoditi naokoli in z golimi rokami pobijati ljudi samo zato, ker te ni mogoče ljubiti.”
Laura je pogledala mojega očeta s čudnim izrazom in nenavadnim nasmeškom.
“No, ti veš vse o tem, kako je, če nisi ljubljen, ne?”
Oče se je nasmehnil.
“Daj, udari! Ti si na vrsti, ne?”
“O, zdaj si pa ded, ne? Ne kot vsa ta leta, ko si bil zaljubljen v srednješolskega ravnatelja. Ne le, da je bil fant s pegami po vsem obrazu zaljubljen v učitelja, ampak je bil ta učitelj 45-letni moški. Tako je, dame in gospodje, našega ljubega bratranca privlačijo moški. Edini problem je, da je tako neznaten, da ga ti sploh ne opazijo. Ravnatelj se je celo norčeval iz mame, ko ji je to povedal. Vseeno mu je morala plačati, da je bil tiho. In te izpisati iz šole. Zato si navaden hišnik. In mamin denar ti je omogočil, da si posvojil ta dva.”
“Ja. In še vedno mislim, da je to najboljši način, na katerega je mama kdaj koli porabila denar.”
Nekaj je bilo v njegovem mirnem glasu in hladni drži, zaradi česar sem ga vzljubil še bolj kot prej..
Costin je nekaj časa molčal.
“Uau,” je končno rekel. “Torej v tvoji družini ni nihče bil nedolžen.”
“Ne obstaja nič takega kot nedolžno človeško bitje.”
“In koga lahko krivimo za njeno smrt?”
“No, se spomniš, da sem ti pravil, da je bil moj oče ves čas šibek in bolehen? Imel je nekakšne vitamine iz tujine. Tiste bele tablete v plastični cevki je imel vseskozi s sabo. Nimam pojma, ali so res pomagali, ampak oče jih je tu in tam vzel. Tudi tablete moje stare mame so bile iz tujine. Mislim, da iz Francije. Tudi te so v plastični cevi, ampak so bile barvne, por rumene, pol rdeče, videti so bile kot bombončki. Mara je bila pogosto s staro mamo. Zaradi nje se je stara ženska počutila bolje, ker je bila tako vesel in priden otrok. Enkrat sva jo z očetom prišla pobrat. Z Veturio sta se bogve zakaj zapletla v prepir. Mara je opazila, da je bil oče zelo žalosten. Želela si je, da bi bili vsi okoli nje srečni. In mislila si je, da se bo oče razvedril, če bo dobil kakega od bombončkov, zaradi katerih se stara mama tako dobro počuti.”
“Kaj?”
“Ne pozabi, da je imla komaj štiri leta. Resničnost je videti dosti preprostejša skozi otroške oči. Ne vem, kaj se je zares zgodilo, ko sva šla, ampak naslednje jutro se je oče želel pobotati s staro mamo. In jo je našel mrtvo.”
“Jezus …”
“Ja. Po pogrebu smo očistili hišo, oče je našel neke tablete, ki so bile videti čisto kot njegove, bile so poskrite po kotičkih sobe, a ni seštel dve in dve, dokler ni našel Veturiinih tablet v svojem žepu.”
“Človek, to pa je zgodba!”
“Je bila dovolj popoprana zate?”
“Zagotovo. Ampak ni mi jasno, kako je Mari padlo v glavo, da bi z zamenjavo tablet razveselila očeta.”
Stari se je zasmejal.
“Kaj?” je vprašal Costin. “Sem kaj izpustil?”
“Z Maro sva bila siroti. Tak kraj iz tebe naredi malega negativca – to sem bil jaz, ali pa izjemno pridnega in discipliniranega otroka. In taka je bila Mara. Takrat je zmeraj spraševala za dovoljenje, če se je želela igrati s svojimi igračami. Česa takega ne bi naredila brez odobritve.”
“Odobritve? Ampak kdo bi ji …? O moj bog, ti si bil! Ti si ji rekel, naj to naredi, ti stara baraba!”
“Osem let sem imel, se spomniš? Bil sem samo fant, ki je bil prepričan, da stara mama z njim in njegovim očetom grozno ravna, ker sta bila moška. Preprosto sem sovražil staro vrečo.”
Valeriujeva zgodba je Costina zares zadela. Tako zelo, da je v šoli zbral par fantov in jo delil z njimi. Ni bil tako dober pripovedovalec kot stari, a je napravil kar dober vtis. Razen na Andreia, matematičnega genija, ki je zmignil z rameni in rekel: “Popoln idiot si, če misliš, da bi lahko vitaminske tablete povzročile smrt stare ženske! Petsto gramov očetovega tobaka si plačal za komplicirano zgodbo o preprostem infarktu!”

Nobody’s Innocent

By Anamaria Ionescu

The old man was sitting on the grass, watching the muddy waters of the Danube passing by. A cargo ship was slowly rolling close to the Bulgarian shore. People were walking, talking and laughing on the alley behind him, but Valeriu couldn’t care less. He didn’t even try to look at the young man with a baseball cap approaching him.
“You’re late!” were his first spoken words of the day.
“How the hell do you know if I’m late or not? You don’t have a wristwatch and you don’t carry your phone with you.”
“I don’t need a watch. I check it before leaving home, and I know how to count time. As for the phone, only you, youngsters need it all the time. Sit down.”
“Here? Don’t you want to grab a cup of coffee? Or a beer?” the young man said pointing out to the ship turned into a restaurant nearby.
“I never go where I don’t belong. Sit down.”
Costin – that was the youngster’s name, looked at his light blue jeans, thinking they would probably get greenish stains from the grass. Well, it served him right for having nothing better to do then wear the new jeans when meeting this old bag. In the end he sat near Valeriu. Without any other words, he pulled out, from the inner pocket of his jacket, a small cotton bag and gave it to the old man. He took it and carefully checked its content.
“C’mon, old man, it’s good tobacco. I took it from my father’s stash.”
Valeriu wasn’t that old. He definitely wasn’t 70 yet. But for the 16 years old boy he seemed pretty ancient. More than once Costin wondered why on earth he was looking for his company. Clearly, he enjoyed his stories. Valeriu had been living in Giurgiu all his life. In fact, for all Costin knew, he never set foot outside the small Danubian town. But the fascination he had for Valeriu laid elsewhere. The old man never worked a day his entire life. From an early age he discovered he had the gift of speech. Of storytelling. Of deceiving, lying and cheating. And turned these abilities (and a few more) in a lifetime profession. He always found a way of getting things. For example, Costin enjoyed his stories. And, boy, the guy had some stories to tell! If you were to believe him, he knew everyone that mattered in that town. He was born in the middle of the communist era. He got to watch from a distance all the big people of the town during that regime. From big bosses in the Party to teachers, writers and actors. For some reason, they all found their way to his family one time or the other. And then Revolution came and he could watch big shots becoming dust. And new elite arising. It was all so interesting. And it came with all the obscure things they had to do to survive. They stole, they lied, they bribed, they married the right people, they got in bed with the wrong people. Sometimes they killed and got away with it. Or not. Either way, the old man seemed to know everything about everybody. Or he made it sound like he did. Costin wanted to know about things. So he paid for it with his father’s tobacco.
“So what do you want to listen to today?”
“Something spicy.”
“You always want spicy stuff.”
“They are fun. And good to know. Who knows when I might need it.”
“If you are to use things I tell you in any way, you must make sure that they are real, first.”
“Aren’t they?”
“Well, I don’t know. I’m an old man. Sometimes I mix things in my mind”
“Yeah, sure. What’s the story for today?”
“Did I tell you about my grandmother’s death?”
Valeriu was an orphan. He and his little sister had lived in an orphanage in Bucharest. When he was six and his sister, Mara, two, they were adopted by one of the genitors working there. He was a small, thin man, always sick, always looking like he was about to pop up anytime. But he gave them a home. And a family like a small circus.
“Look, old man, if I wanted to hear about an ordinary, boring, dumb family, I would have stayed at home.”
“My dear boy, my family might be dumb. But they are far from being ordinary. Or boring. But if you don’t want the story, you may leave.”
“Would you give the tobacco back?”
“No way. You were late. And I waited for you. And it’s not my fault you don’t feel like listening.”
Costin gave it a thought. Valeriu’s family had consisted in three aunts, his father’s cousins. One crazier than the other. And ugly like hell. The leader of the pack used to be their mother, the one he referred to as “grandmother”, but she died a long time ago, when Valeriu was just a kid. And, of course, his sister, but he didn’t speak of her much. “Well, the boy thought, I’ve already given him the stuff. I might as well listen to his story. For his way of telling it, if nothing else.”
“Ok, man, fire away.”
The man pulled out a small thin sheet out of his pocket and calmly made a cigarette to test his brand new tobacco. Lit it up and had a deep smoke.
“Well, ever since I can remember, my grandma said she had a heart condition. Nobody believed her, because she was like a mule. Small, but heavy and strong. My father always joked about that. He said that if Hitler would have had her when he attempted to invade Russia, we would all have been speaking German by now. But she kept telling we would be the death of her one day. And she had this fancy doctor from Bucharest saying the same. More than that, once or twice a year she would spend a week in a big hospital in the capital for treatment. Anyways, when I was about 8, my aunt Gloria caused the first major family crises. She was about 25 and the most beautiful of the three. Well, beautiful is an exaggeration. She was a bit heavy, like her mother, but she had appealing curves and big tits. So nobody minded her face. Or her hair that she used to dye red and looked like a broom. Veturia, her mother, hoped that at least she would get married and have some kids. The other two, Laura and Mihaela were thin like they’d just got out of a concentration camp. Laura had a problem with her teeth. If she smiled, you’d get nightmares for a month. Mihaela would had been acceptable, but she’d found God. So she was dressed up from neck to toes in black or gray and anything remotely connected with sex would bring curses and dark premonitions from her. I used to tease her speaking out any dirty word I’d found out from the streets. My most vivid memory of her is getting stumbled in her own skirts trying to chase me with a broomstick. So, you see, Gloria was grandma’s last hope of having grandchildren.”
“Well, she had the two of you, didn’t she?”
“It was not the same. My father was not her son. I’m not even sure she loved him. But he was closer to what one might call a normal person. And he was definitely caring and obedient and she appreciated it. As for me and Mara, we were adopted. When father had told her he intended to take us over she agreed because she knew no woman would ever be interested in him. She enjoyed spending time with Mara because she was all smiling, cheerful and sweet, but she wasn’t that crazy about me.”
“Why? Because you were naughty?”
“No. Because I was going to grow up into a man, and in her opinion, all men were bastards. I have no idea if she felt that way because of her experience with men, or because, being a bit ugly herself, men didn’t really look for her. The talk of the town was that she’d pay men to sleep with her and that’s how she got the girls.”
“Jeez, that sucked! So, what did Gloria do?”
“She got married secretly.”
“Wow! But wasn’t that what Veturia wished for her?”
“Yes, but not like that. I’m not sure what her expectations for Gloria were, but they didn’t include a gypsy guy who sold merchandise brought in secretly by the sailors working on different ships. You see, back then you couldn’t find anything in shops. It had nothing to do with being poor. You could make nice money, especially if you were part of the working class. But groceries and shops were literally empty. So people living near borders that had a bit of guts would find opportunities for business, so to speak. But you had to be really careful. If they got you, you’d spend quite some time in prison. This gypsy guy Gloria had married had been to prison twice. So, Veturia had no reason to be proud of her marriage. She could not throw it into the face of the people saying that her ugly girls would have never been a catch. In fact, she was so upset; she wouldn’t have Gloria and Gigi, her husband, over for Christmas dinner. And the whole evening she complained about her heart troubling her. She had nothing to eat and had taken a lot of her heart pills. That, I think, was the very first moment the family got a little worried. And it also was the last, since she would pass away not long after St. John’s Day, in January. It was the first funeral I ever attended to.”
“You mean Veturia died because of her daughter’s marriage?”
“Well, my father came to see her one afternoon, and find her laying back on an armchair, mouth and eyes wide open and an empty box of her heart medicine in her hand. In spite of the Christmas crises, nobody saw it coming. They called the ambulance; some doctor arrived, pronounced her dead as a result of a stroke and it was the end of it from authorities’ point of view. Lucky us! Grandma was up to her neck in trafficking goods, so if someone would have looked into it, we could have been in trouble. But things broke loose with the funeral. Mihaela and Laura made it as big as they could back then. They even brought three priests from a church in Bucharest. Half of the town showed up. More out of curiosity than anything else. Veturia was always seen as a dubious extravagant character. Nobody knew exactly what she did for a living and how came that the police never looked into her business. Some people thought she was hand in hand with the secret police of the time, the Securitate, telling on people’s little secrets that she had access to. And that might as well have been the truth.”
“Nobody knows what you do for a living either.”
“The difference is nowadays people just don’t care! Anyways! We were about to get to the cemetery when Gloria showed up in her new Mercedes. Having a luxury car is a big deal as we speak. Back then it was like flying to the moon or something. She got out of the car and made sure everyone could see her fur coat and the big shiny gold jewelry she was wearing. For a couple of moments, everyone was in shock. Mihaela was the first to snap out of it. She came to her and said:
“You’re not welcome here.”
“Who are you to say? It’s my mother’s funeral. Of course, I have to be here.”
“Mother wouldn’t want you here. Like she didn’t want you for Christmas.”
That was a low blow. And in public, too. In spite of rumors and gossip, outside people never had information from inside the family until that moment. And suddenly, everything was on display. Gloria was reduced to silence. And I swear I could see a small tear at the corner of her made up eye. But only for a moment. She got out of it and sassed:
“Oh, really? But what do you think she would have felt about me paying this whole them circus from my husband’s pocket? The very man you people cannot stand the sight of!”
At that point you could literally see the rumor spreading throughout the crowd. Gigi, the gypsy paying for Veturia’s funeral was the most fascinating piece of news since Stalin’s death. I could imagine my grandma banging her head against the beautiful coffin hearing this conversation. My father could probably imagine it as well because he calmed them down. Nothing important happened till the end of it. After all the people left, Gloria decided that she’d done her duty and was about to get her round big ass in her big car and leave the dishes for her two ugly and poor sisters. But just before closing the door behind her she stopped, turned around and said:
“You know, everybody blames me and Gigi for mother’s death, but it was not me who got her ill in the first place. It was you.”
“Me?” replied my father, Mihaela and Laura at once.
“You, the family saint! You’re all God and church now, but don’t think for a minute that the sex you had on the Russian ship with the whole fucking crew and the abortion you did afterward didn’t affect her.”
What? I mean it was better than Christmas. Can you imagine? This woman, who used to beat the crap out of me just fur cursing, had gotten laid with an entire crew and then had an illegal abortion. I was a kid back then. I could hardly grasp the whole meaning of my aunt’s words, but what I clearly got was that she’d given a real blow to Mihaela. I felt like getting to her and give her a hug. But I stood still. Mihaela was red like fire and her eyes were in tears.
“I was raped…” she managed to say in a whispered voice.
Gloria burst into a noisy laughter.
“Raped, my ass! You enjoyed every minute of it. I can still remember you touching yourself and moaning, in the bed next to mine, long after that moment.”
“I had no idea of all these”, Laura said with real surprise.
“God had mercy on you, Gloria replied keeping eye contact with the other sister. He took one look at you and decided He should spare you of any sexual knowledge or desire.”
After that she got out the door, leaving a heavy trace of sweet perfume. Nobody said a word long after that. Mihaela was getting the house in order, trying hard to act like nothing had happened, while Laura and father looked at her hypnotized. It was about two hours later when the three of them sat at the dining room table, drinking some coffee.
“What was that all about?” Laura dared to ask in a low voice.
Her sister set on telling the story with her eyes and hands on the coffee mug.
“Well, I was young and ignorant. One day I was walking through the harbor. On the deck of this big ship was Vasili. He was so beautiful! The most beautiful man I’d seen until then. Or since. I literally stopped and stared at him. He noticed. Called me up on deck. He told me his name, I told him mine. He took me by the hand and introduced me to the other sailors. I couldn’t understand what they were saying or what were they laughing about. And I couldn’t care less. All I knew was that a handsome man looked at me. They gave me tea. And vodka. I’d never drunk vodka before. After the time they started touching me. And kissing me. It felt really good. Vasili was the first to do me. It was not true what she said. I didn’t have sex with all of them. After I did it with Vasili they saw the blood and understood I was a virgin. Only one other had the guts to do it as well. A short, dark-haired one. Once things were over, Vasili got me off the boat and it was over. I can’t remember for the life of me how I got home. Mom was sleeping. So were all of you. I had a shower and went to bed. I remember the pain, but no regrets whatsoever. It was three months later I realized I was pregnant. I had no one else to turn to, so I told mother. She found a doctor in Oltenita who helped. She paid him a lot of money, but that made sense. It was really risky. If something happened, he would have gone to jail. The abortion was the most horrifying thing I’d ever had to face. The pain was excruciating. I lost a lot of blood. The only thing mother said to me was: “It serves you right for being such a whore. If I ever see you with a man I’ll beat the life out of you.” From that point on I hated all the men. Not for what happened on the boat, but for that night when they got the remains of the baby out of me in the basement.”
As an 8 years old kid, I couldn’t possibly understand what she was telling. But I got the tension and suffering from her voice. Most of the time I was just teasing and annoying her. But that night I felt sorry for her. My father came to her and gave her a hug. For a while nobody said anything. But then Laura had to open her mouth:
“Well, that could have caused mother’s heart condition… “
Mihaela’s eyes filled with tears once more. But what had really surprised me was the look on my father’s face. It was the only time in his entire life when I ever saw the fury in his eyes.
“So what you say, my father spoke in a low voice, is that mother’s illness was caused by Mihaela’s stupid mistake. And not by yours.”
“What do you mean?” Laura asked too promptly not to be defensive.
“Oh, so you conveniently forgot. How it was they called you on the street? Laura the Beast?”
“Oh, c’mon, it was just a nickname!”
“Why did they call you that?”
“Because I didn’t let them bully me for my look. Neither of you knows how it feels to be the joke of the town. I do. One day I had enough of it. That was all.”
“Was it? That homeless boy who really got to you. I always wondered what was that he told you that got the devil out of you. I remember it all like it was yesterday. Your mother called my father. She had a big problem and she needed her brother to help her. One of her daughters had beaten 11 years old to his death. Father woke me up and we came where your mother told us: on a field outside the town. You were there, all covered in blood. He was laying at your feet. I think he didn’t have one bone left unbroken in his body. Me and my father dogged a hole in the ground, put the body in it and covered it back. We got back home, but dad felt very sick. Because of the stress and the effort, his heart gave out. He was dead by the next morning.”
“Jesus, woman!” Mihaela said putting her hand on her mouth.
“Give me break, she answered, spitting through her irregular teeth. At least you had your memories. You can think of a man that looked at you and saw a woman. I was always the freak. Even my family can’t bear to look at my face. “
“That’s no excuse. You’re not the only one that couldn’t find affection. But you can’t go out killing people with bare hands because you’re impossible to be loved.”
Laura looked at my father with a funny look and a strange smile on her face.
“Well, you know everything about being unlovable, don’t you?”
Father smiled.
“Go ahead, hit! It’s your turn, isn’t it?”
“Oh, so you’re all man now, aren’t you? Not like all those years ago when you fell in love with the high school principal. Not only that a kid with spots all over his face was attracted by a teacher, but it so happened that the teacher was a 45 years old man. That’s right, ladies and gentlemen, our dear cousin is attracted to men. The only problem is that he’s so insignificant that they don’t even notice him. The principal even made fun of mother when he told her. But she still had to pay him to keep quiet. And take you out of school. That’s why you’re nothing but a genitor. And it was the mother’s money that made possible for you to adopt these two.”
“Yes. And I still think that it was the best way your mother had ever spend her money.”
It was something in his calm voice and cool attitude that made me love him more than ever before.
Costin remained silent for a while.
“Wow, he said finally. So nobody was innocent in your family.”
“There’s no such thing like an innocent human being.”
“And which one of them was to be blamed for her death?”
“Well, do you remember I told you my father was quite feeble and sick all the time? He had some sort of vitamins brought from abroad. He had those white pills in a plastic tube with him all the time. I have no idea if they really helped, but father took them now and then. My grandmother’s pills were also brought from outside the country. France, I think. They came in a plastic tube as well, but they were colored, half yellow, half red, looking like small candies. Mara was very often around grandma. She made the old woman feel better because she was such a merry and good child. One day my father and I came to pick her up from grandmother’s house. He and Vetruia got into a fight, God knows what about. Mara noticed that father was very sad. She wanted everyone to be happy around her. And she thought dad would cheer up if he had some of the candies that made grandma feel so good.”
“What?”
“Remember she was only 4. Reality looks a lot simpler through a child’s eyes. I don’t really know what happened after we left, but the next morning, father came to make peace with grandma. And found her dead.”
“Jeez…”
“Yeah. After the funeral, when he cleaned the house, dad found some pills that looked very much like his, spread in all the hidden corners of the room, but didn’t put two and two together until he found Veturia’s medication in his pocket.”
“Man, this is quite a story!”
“So, was it spicy enough for you?”
“Sure was. But I cannot figure out how did Mara get into her head the idea that switching pills would make you father joyful.”
The old man laughed.
“What? asked Costin intrigued. What am I missing?”
“Me and Mara we were orphanage kids. That kind of place either makes you a small villain – that was me, or a very good and disciplined child. And that was Mara. Back then she would ask permission to play with her own toys. She wouldn’t have done something like that without an approval.”
“Approval? But who would have…? Oh, my God, it was you! You told her to do it, you old bastard!”
“I was only 8, remember? I was just a boy who thought that his grandmother was treating him and his father horribly just because they were men. I simply hated the old bag.”
Valeriu’s story really got to Costin. So much so, that he gathered a few guys in his class and shared it with them. He wasn’t as good as the old man in telling, but he made quite an impression. Except for Andrei, the Math genius, who shrugged his shoulders and said:
“You’re a complete idiot if you think a vitamin pill could have caused the old woman’s death! You paid with 500 grams of your father’s tobacco for a complicated story about a simple stroke!”

Jutri ne obstaja

Johnny Shaw

Najneumnejša stvar, ki jo lahko naredi pameten človek, je, da neumnemu človeku reče, naj bo pametnejši. A obstaja kako stikalo, ki ga kar tako obrneš? Kako naj človek odgovori na to: “Zakaj se nisem tega sam spomnil? Od zdaj bom pa pametnejši.”

Vsako leto decembra gledam edini božični film, ki je kaj vreden: Umri pokončno. Najboljši del: neumni tip premaga pametnega tipa. Pa še Evropejca. Dvojna zmaga torej. Izraz na obrazu Hansa Gruberja, ko pada z Nakitomi Plaze je – no, zelo podoben tvojemu v tem trenutku. Kot bi gledal, kako jamski človek izvaja čarovnijo s kartami. Kot da ne razumeš, kaj se ti dogaja.

Težava z nekom, kot si ti, je v tem, da si samozavesten, ko si pameten. In mogoče si, a večinoma neumni ljudje prav tako mislijo, da so pametni. To je razkošje nevednih. Jaz pa, tu ni dvoma. Neumen sem in to vem. To je moja super moč.

Vem, da ne vem, kar vem, in vem, da ne vem, česa ne vem. Pa tudi briga me, kaj vem. Ali česa ne vem. Veš?

Izgubil sem se v štetju, kolikokrat se mi je roka zataknila v vrču ali eden od prstov v steklenici. In ne samo prst, če me razumeš. V hladnih osamljenih nočeh se zdi steklenica s pravimi oblinami sposobna ljubezni. A če sem iskren, se zdi kot steklen robot. Ne priporočam. Po tretjem poskusu sem se odločil, da to ni zame.

Nikoli ne bi rad bil tako pameten kot ti. Vse to razmišljanje. Ne naredi te spodobnega. Nič nima opraviti s spodobnostjo. Ne pomeni nič. Ko si pameten, nimaš nobenih izgovorov, ker bi moral vedno vedeti. Ne potrebujem razloga, da bi naredil kaj idiotskega. Neumnost je moj razlog. To je popolna obramba.

Ko te sodnik vpraša “Zakaj si nag sredi grede lubenic svizcem pel YMCA?”, ni pravega odgovora. Vse, kar sem lahko rekel, je “Ne vem, nisem se mogel spomniti besedila Dancing Queen.”

Si kdaj poskusil spustiti bencin skozi namakalnik za travo? Ne nastane fontana ognja, kot bi si mislil. Enostavno eksplodira in preden se zaveš, že vsi vpijejo in tvoj pes gori.

Včeraj sem ustrelil avto, ker ni vžgal. Saj niti nisem bil tako besen, ampak prascu nisem mogel dovoliti, da se izmaže. No, to je zdaj sreča zate. To je pomenilo več lukenj za dihanje, ko sem te zaprl v prtljažnik.

Izraz na tvojem obrazu. Ta izraz Hansa Gruberja med padanjem. Nisi pričakoval, da me boš videl, ko si odkorakal iz svoje velike poslovne zgradbe. Mislil si, da si varen, ker si pameten in imaš denar in večina ljudi misli, da to pomeni moč.

Moški v obleki. Moški z aktovko. Moški, ki pozna odvetnike in bankirje in poslovneže. Moški, ki misli, da podpisani papirji nekaj pomenijo. Moški, ki misli, da je denar pomemben.

Pameten tip kot ti najbrž analizira dogodke, ki so ga pripeljali do tega trenutka. Najbrž ti je moja kmetija padla v oči že pred časom. Morda zaradi zemlje ali pravice do vode, a mi nisi dal ponudbe. To bi bilo spodobno.

Namesto tega si čakal, da bom zamudil s plačilom obroka in mi kako zasegel opremo. Nisi pričakoval spodobnosti sosedov, ki so mi posodili traktor. Ko je bil moj sin poškodovan, me je to ustavilo. Ne morem dokazati, da si imel kar koli s tem, a to tukaj ni ravno sodna dvorana.

Potem si poslal tipa z listom papirja, na katerem je pisalo, da moja zemlja ni več moja zemlja. Zamujanje s plačilom ali nekaj takega. Boj s papirjem je boj, ki ga ne zmagaš. Nisem te niti srečal. Nisem te poznal. Ko sem prosil, da se srečava iz oči v oči, si me popolnoma zignoriral. Ko sem se prvič prikazal v tvoji pisarni, si me dal aretirati.

Se spomniš svojih vicev? Se spomniš, ko si mi rekel, da sem neumen? Se spomniš, da si se smejal s tistimi odvetniki, ko je bila obsodba razglašena?

Ko sem čez devetdeset dni prišel iz luknje, je moja žena – no, saj veš. Nekdo ti je moral povedati. Pogrešam jo. Še tako močna ženska se zlomi pot takim pritiskom. Krivim sebe. Pa tudi tebe.

Mislil si, da je konec, ampak jaz sem preneumen, da bi vedel, da sem bil premagan. Saj sem ti povedal. To je moja super moč.

Pričakuješ, da imajo ljudje razloge za svoja dejanja. Logika. Načrt. Nekakšna strategija. O vsem tem ne vem nič. Za pol stvari mi ni jasno, zakaj jih počnem. Ti vidiš sistem, ki ga poznaš, pravila, ki jih lahko nadzoruješ. Tukaj to ne pomeni nič. To je enostavneje. Saj niti ne igrava iste igre. Medtem ko ti igraš šah in si šest potez pred mano, jaz goljufam pri križcih in krožcih.

In tako, moj brihtni prijatelj, se znajdeš v starem septičnem tanku, v dvajsetih centimetrih sranja in scanja, prepojenega z bencinom, in prosiš za milost. V tem trenutku ni sodnikov. Ni odvetnikov. Ni policije. Ni pravil. In definitivno ni milosti. Samo neumnež, ki nima česa izgubiti. Ker si mu vse vzel.

Jaz tebi ne morem vzeti vsega. Ne vem, kako. Zagotovo pa vem, kako tebe vzeti vsemu.

Je to spodobno? Ne vem. Neumen sem, se spomniš?

Ti bi moral biti neumnejši. Bil bi srečnejši. Lahko bi se skupaj napila, ukradla rakete in naredila noč in pol. Zdaj pa ni časa. Danes je vse. To je vse, kar imaš. Jutri ne obstaja. Zate ne. Zame pa – no, nekdo mora napolniti to luknjo z drekom.

Kje imam vžigalnik?

 

Johnny Shaw je avtor šestih romanov, vključno s serijo Fiasco, v kateri nastopa Jimmy Veeder, in BIG MARIA, pustolovskim romanom, nagrajenim z Anthonyjem, ki se dogaja v jugozahodnih puščavskih področjih Združenih držav. Kratke zgodbe je objavljal v revijah Thuglit, Plots with Guns, Shotgun Honey, Blood & Tacos in številnih antologijah. Johnnyjev najnovejši roman THE UPPER HAND je zgodba o družini tatov in njihovem načrtu, da bi oropali televangelista. Johnny in njegova žena trenutno potujeta po Evropi kot nomada.

Tomorrow Doesn’t Exist

by
Johnny Shaw

 

The stupidest thing that smart people do is to tell a stupid person that they should be smarter. Do they think there’s a switch they can flip? How is the person going to answer, “Why didn’t I think of that? I’ll just be smarter now.”

Every year in December, I watch the only Christmas movie worth half a shit: Die Hard. The best part: it’s about a dumb guy defeating a smart guy. And a European, so double win. The look on Hans Gruber’s face as he’s falling from Nakitomi Plaza is–well, very similar to the look on your face right now. It’s like you’re watching a caveman do a card trick. Like you can’t understand what’s happening to you.

The problem with someone like you is that you’re confident you’re smart. And you probably are, but most stupid people think they’re smart, too. It’s the luxury of the ignorant. Me, there’s no doubt. I’m dumb and I know it. It’s my superpower.

I know I don’t know what I know and I know I don’t know what I don’t know, but I also don’t care what I know. Or what I don’t know. You know?

I’ve lost count of the number of times that I’ve gotten my hand stuck in a jar or one of my fingers stuck in a bottle. And not just my finger, if you know what I mean. On a cold, lonely night, a bottle with the right curves seems fully capable of love. But to be honest, it feels like a glass robot. I wouldn’t recommend it. After the third time, I decided it wasn’t for me.

I wouldn’t ever want to be smart like you. All that thinking. It doesn’t make you decent. It has nothing to do with decency. It doesn’t mean a thing. When you’re smart, you have no excuses, because you should always know better. I don’t need a reason for doing any idiotic thing. Stupid is my reason. It’s the perfect defense.

When the judge says, “Why were you naked in the middle of that watermelon patch singing YMCA to those gophers?” there isn’t a good answer. All I could say was “I don’t know. I couldn’t remember the words to Dancing Queen.”

Have you ever tried to run gasoline through a garden sprinkler? It doesn’t make a flame fountain, like you’d think. It just explodes and before you know it everyone’s yelling and your dog is on fire.

I shot my car yesterday because it wouldn’t start. I wasn’t even that mad, but I couldn’t let the bastard get away with it. Now that was lucky for you. It meant there were more holes for you to breathe through when I put you in the trunk.

The look on your face. That Hans Gruber falling look. You didn’t expect to see me when you walked out of your big office building. You thought you were safe because you’re smart and you have money and most people think that’s power.

A man in a suit. A man with a briefcase. A man who knows lawyers and bankers and businessmen. A man who thinks signed papers mean something. A man who thinks money is important.

A smart guy like you, you must be analyzing the events that led up to this moment. You obviously had your eye on my farm for awhile. Maybe for the land or the water rights, but you didn’t make me an offer. That would have been the decent thing to do.

Instead you waited for me to miss a payment and somehow had my equipment repossessed. You didn’t anticipate the decency of my neighbors who loaned me their tractor. When my boy got hurt, it put me behind. I can’t prove you had anything to do with that, but this isn’t exactly a courtroom.

Then you sent a man with a piece of paper that said my land was no longer my land. A default on a lien or something. A fight with paper is a fight I can’t win. I hadn’t ever met you. I didn’t know you. When I asked to meet with you face to face, you ignored me. When I showed up at your office the first time, you had me arrested.

Do you remember your jokes? Do you remember calling me stupid? Do you remember laughing with those lawyers when the verdict was read?

When I got out of jail ninety days later, my wife–well, you know about that. Someone must have told you. I miss her. Even a strong woman weakens under that kind of pressure. I blame myself. And I blame you.

You thought it was over, but I’m too dumb to know I’ve been beat. I told you. It’s my superpower.

You expect people to have reasons for doing things. Logic. A plan. Some kind of strategy. I don’t know nothing about any of that. I don’t know why I do half the shit I do. You see the system that you know, the rules that you can control. That means nothing here. This is simpler. We ain’t even playing the same game. While you’re playing chess, six moves ahead of me, I’m cheating at tic-tac-toe.

And that, my smart friend, is how you find yourself standing in an old septic tank in ten inches of shit and piss, soaked in gasoline, and begging for mercy. In this moment, there are no judges. No lawyers. No police. No rules. And definitely no mercy. Just a dumbass with nothing left to lose. Because you took it all away.

I can’t take everything away from you. I don’t know how. But I surely know how to take you away from everything.

Is this the decent thing to do? I don’t know. I’m stupid, remember?

You should’ve been dumber. You would’ve been happier. We could’ve gotten drunk, stolen some fireworks, and made a night of it. Now there isn’t time. Today is everything. It’s all you’ve got. Tomorrow doesn’t exist. Not for you. For me–well, somebody has to fill in this hole with dirt.

Now where did I put my lighter?

 

Johnny Shaw is the author of six novels, including the Jimmy Veeder Fiasco series and the Anthony Award-winning adventure novel BIG MARIA, set in the southwestern desert regions of the United States. His short stories have appeared in Thuglit, Plots with Guns, Shotgun Honey, Blood & Tacos, and numerous anthologies. Johnny’s most recent novel THE UPPER HAND is the story of a family of thieves and their plan to rob a televangelist. Johnny and his wife currently live nomadically traveling throughout Europe.

Moja klet je tvoja klet

Renato Bratkovič

(Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj namerna. Dogodki so izmišljeni.)

Rad imam svoj posel. Že nekaj časa sem v njem in z vsakim dnem sem boljši. In ljudje jih obožujejo. Moje hamburgerje. Prej sem bil v oglaševanju, s partnerjem (ime mu je bilo Grega Burger, si predstavljaš?) sva imela agencijo, ampak recesija in rezanje stroškov na področju oblikovanja in oglaševanja sta zahtevala premislek o prihodnosti najinega podjetja.
Ja nič, Borut, odzvat se bo treba na potrebe trga … Če bodo kupci zahtevali hamburgerje, bova pač pekla hamburgerje, je rekel Grega.
Ampak to je … Mislim, saj nimava pojma o hamburgerjih. Jaz sploh ne vem, iz česa jih delajo.
Glej, to podjetje je moje življenje in naredil bom vse, da ga rešim. Vse! je rekel in jaz sem ga vzel dobesedno. Sam tako daleč sicer ne bi šel, ampak tudi meni je bil ta majhen prostor brez oken in komaj dovolj velik za dva vse. Obupne razmere, kot pravijo, zahtevajo obupne ukrepe.
Na srečo je bila zima, zato sem ga lahko hranil na balkonu, medtem ko sem po netu brskal za recepti in snoval strategijo nastopa na trgu. Pohištvo, eletrične radiatorje, klimatsko napravo ter računalniško in programsko opremo sem se odločil prodati, s čimer sem nameraval a) preživeti prvih par mesecev in b) najti kolikor toliko soliden prostor za opravljanje nove dejavnosti, kar mi je uspelo že v naslednjih nekaj dneh. In v znak hvaležnosti in spoštovanja sem se odločil projekt imenovati Bar Grega.
Preklical sem naročnike in jih obvestil o spremembi dejavnosti. Ponudil sem jim nov izdelek po promocijski ceni in to, ker bodo moja testna ciljna skupina, z brezplačno dostavo.
Večinoma so bili zadovoljni že s prvo rundo, ampak ker sem vedno znal poslušati želje in potrebe naročnikov, sem pri naslednjih dodajal (ali odvzemal) glede na njihove predloge — sam zaradi prehrambenih navad svojih kreacij nisem pokušal.
Grega je zadostoval za dva dni, zato sem moral odreagirati. Dober prostor ob cesti med dvema krajema mi je bil všeč in tabla z osvetljenim logotipom je bila zares opazna. Prvi radovednež je bil lokalni pijanček Rudi. Obvisel je za šankom in od sedmih zjutraj srkal nevemkatero črno laško, ko je zazvonil telefon.
Halo? Bar Grega?
Seveda, povejte, odgovorim.
Baje imate dostavo malic? Pet burgerjev ob dvanajstih, bi šlo?
Pogledam na uro. Devet. Pogledam Rudija za šankom. Po mojem bi šlo …
Naslov?
Zapišem si naslov in rečem Rudiju: Še boš enega?
Pokima in mi pomoli prazen vrček.
Podstavim ga pod pipo in ročko porinem navzgor, da se speni, pivo pa ne priteče ven. Cmoknem in skimam z glavo.
V kleti mam … Z mano boš moral.
Rudi zmigne z rameni in mi sledi skoz vrata na dvorišče proti stopnicam na desni.
Odprem težka škripajoča vrata in mu z roko pokažem, naj vstopi. Malo je bil počasen, čas pa beži, zato sem s podplatom pomeril malo nad ritjo in sunil, da se je zvalil po stopnicah. Slišalo se je Uh! Ah! Au! Uh! potem pa je sledila, kot temu pravijo, smrtna tišina.
Prižgal sem luč in se spustil po stopnicah. Rutinsko sem ga razkosal, narezal, zmlel in še pred enajsto oblikoval pet zrezkov za prste oblizat. Rudi je nehote dobil poslanstvo. Če so njegovi bližnji mislili, da z njega nikoli ne bo nič, so zdaj iz njega nastali nepozabni burgerji — še preden sem se dobro vrnil v lokal, sem prejel zadovoljni klic in naročilo desetih malic za naslednji dan. Ostanek Rudija bo v hladilniku počakal do jutri, potem pa bo treba poskrbeti za nove surovine.
Prednost lokacije ob tej cesti od kraja A do kraja B je tudi ta, da se po njej prevažajo dnevni migranti, ki jih v neposredni okolici ne bo nihče pogrešal. Ker je eden od mojih rednih odjemalcev mešetar z rabljenimi avtomobili, pa je bil tudi problem konzerv, v katerih so mi bili dostavljeni, precej učinkovito rešen.
Največja napaka novodobnega liberalnega kapitalizma je, da v transakcijah vse strani niso nikoli enako zadovoljne (in zadovoljene). Pri poslovanju z mano ni bil nihče nezadovoljen, kupec je dobil kakovosten izdelek, kar je pozitivno vplivalo na imidž moje blagovne znamke, moj in njegov trg pa se je prek tega zadovoljstva širil na nove uporabnike in na nove dejavnosti. Od prodanih avtomobilov sem namreč vlekel tudi sočno provizijo.
Delala sva ponoči — resda sem moral delati nadure, saj sem redko zapiral pred polnočjo, ampak gostje so si takrat bili po nekaj pirih najbolj pripravljeni deliti mojo klet. Pripravljal sem burgerje in čevape, večji kosi pa so bili idealni za pasulj, ki sem ga vsakič skuhal dan prej. Vili, moj prodajalec avtomobilov, pa je odvažal njihova vozila s parkirišče in jih pospeševal na svojem trgu. Vsi zadovoljni. Dobro, mogoče res ne čisto vsi, ampak tudi tisti gostje, ki so me samo enkrat obiskali, so v končni fazi nekoga osrečili. In to, če mene vprašaš, tudi ni tako slabo.
Vsak izdelek ali storitev se na trgu sreča z nihanji, ki morda niso odvisna zgolj od povpraševanja, lahko se naprimer pojavi konkurenca, ki ti trenutno zamaja položaj na tržišču, pretresi na finančnih trgih ali pa zgolj motnja, ki se vmeša v tvoj proizvodnoprodajni proces. Če imaš unikaten izdelek (odkljukano) in če si neodvisen od delniških mahinacij (odkljukano), potem ostane tretje.
Nekomu je očitno moralo iti v nos, da mi je posel dobro stekel. Nekdo je očitno začel povezovati izginotja posameznikov, o katerih so pisali rumeni traččasopisi v črni kroniki (saj veš, “šokantno, senzacionalno!”) z avtomobili, ki so ves dan stali na mojem parkirišču, ponoči pa prav tako izginjali neznano kam.
Vili ni spraševal in zato tudi ni odgovarjal nič, ampak nekega dne je na šank vseeno nekdo počil z dlanjo in rekel Dober dan. Roke, lepljive od božanja burgerjev, obrišem v predpasnik, ga snamem in obesim na klin.
Dober dan, rečem in si umijem roke v umivalniku za šankom. Z druge strani me s sumljivim nasmeškom gleda moški manjše rasti, zaobljen in nekolikanj zapitega videza. Na glavi ima kapo brixton, zadaj pa malo daljše lase.
Pravijo, da tukaj delate najboljše hamburgerje daleč naokoli.
Pokimam.
In pravijo, da se tukaj ustavljajo številni gostje.
Pravijo, rečem.
Pravijo tudi, da številni potem ne grejo naprej.
Zmignem z rameni.
Pravijo še, da tudi avti številnih gostov ponoči nekam izginejo.
Ljudje govorijo marsikaj, se nasmehnem. Kaj vam lahko ponudim. Temno točeno?
Tip odkima.
Ne pijem. Že deset let se nisem dotaknil alkohola. Jaz sem svoje že spil. Tudi zdaj je nekaj avtov zunaj, gostov pa ne vidim nikjer?
Kavica? Kaj za pojest? Mogoče bi poskusili najboljše hamburgerje daleč naokoli?
Mogoče … Bo dolgo trajalo?
Ne, ne, pripravljeno je. Samo zložim skupaj in spečem?
Tip se malo oblizne in pokima.
Dejstvo, da ne pije, zna biti problem. Zložim mu skupaj dva hamburgerja s krompirčkom in mu ju postrežem.
Res ne bi kaj spili?
Mmmm, mogoče kozarec vode, hvala. Pridružite se mi, nakaže z roko.
Dam mu vodo, si natočim veliko temno in sedem zraven njega. Tip brez zadržka zagrize v hamburger in zastoka od zadovoljstva.
Mmmmmm, to je en zares prekleto dober burger! Mmmmmmm, enkrat mi morate izdati recept …
Če vam ga izdam, ne boste več hoteli k meni, rečem in nagnem vrček.
Ne-ne, prav imate … Vsak se mora držati področja, na katerem je dober, ne?
Se strinjam, pokimam. Definitivno.
No, nadaljuje s polnimi usti, jaz sem recimo tudi dober na svojem področju.
Ne dvomim.
S prosto roko iz žepa izbezlja denarnico in jo razpre, prikaže se policijska značka kot v filmih. Stemni se mi pred očmi. Zdaj ni več časa za razmišljanje. Nagnem zadnji požirek piva, da ne bo šlo v nič, in z vso silo zamahnem proti njegovi glavi, še preden presenečen zapopade, kaj ga čaka. Zvrne se z barskega stolčka in mi z ostanki hamburgerja in s krvjo posvinja tla. Nereda nisem nikoli prenesel, a zdaj je, kar je. Nekajkrat ga še mahnem z vrčkom, da bo ja dal mir, in ga zvlečem za šank in v kuhinjo. Da bi ga spravljal v klet, je še malo presvetlo. Vseeno pogledam, s čim se je pripeljal, in si oddahnem, ko ne vidim nobenega policijskega vozila.
Pospravim svinjarijo, ki mi jo je naredil, ko se je raztegnil po tleh in sprejmem par naročil po telefonu.
Tu počakaj! mu rečem, zaklenem in nesem vrečke z burgerji in s pomfrijem v avto. Zadovoljni naročniki me vsaj malo spravijo v boljšo voljo. Kupec je kralj … Če seveda ceni tvoje delo.
Ko se vrnem, je že dokaj temno. Izza šanka se vije rdeča sled, policaj se plazi proti veceju. Očitno še ni imel dovolj. Zgrabim ga za ovratnik in ga zvlečem ven proti stopnicam.
Če sem ti rekel, da počakaj, potem počakaj!
Tip nekaj momlja in pljuva zobe, a se ne upira preveč. Spodaj odškrnem kljuko in ga porinem noter. Skotali se navzdol in zaustavijo ga šele noge mize, na kateri je privit električni stroj za mletje mesa.
Za sabo zaprem vrata, prižgem luč in zaviham rokave. Na polovici stopnišča je izgubil svojo kapo.
Poznaš tisti vic o policaju, ki je izgubil kapo?
Poberem jo.
V mestu so demonstracije in policija skuša umiriti protestnike.
Stopam proti njemu.
In enemu policaju nekdo zbije kapo z glave. Ko pade na tla, jo drugi brcne. Kapa se znajde pod neštetimi nogami in en tip jo na koncu pobere.
Sklonim se k njemu.
Je to tvoja kapa? vpraša.
Zgrabim ga za lase in privzdignem glavo, pred očmi mu pomaham s kapo.
Ne, ni moja, pravi policaj, jaz sem svojo izgubil.
Ni mu smešno, ampak ko ga takole gledam, se mi v glavi porodi ideja za nov izdelek, policijski burger. Lahko bi celo po prostoru zgoraj razprostrl trak POLICIJA STOP. To bi bilo frajersko!
Te zanima, kam hodijo moji gostje? No, zdaj boš izvedel iz prve roke. Moja klet je tvoja klet. Če si do zdaj težil ljudem — kar lahko potrdim iz izkušnje, jih boš odslej vsaj nekaj osrečil.
Iz žepa potegnem telefon in odtipkam Vilijevo številko.
Vili, bi odpeljal par avtov s parkirišča? Ne, ne morem, pridi s sinom, mene čaka ful dela. Okej … Ajde.
Telefon stlačim v žep in prižgem stroj za mletje, policaj pa skuša še nekaj reči.

Samo enkrat se umre

Jaka Tomc

Za zajtrk sem skupaj s posušenim čokoladnim rogljičem požrl svoj ponos. Med pitjem grenke neokusne brozge, ki bi ji v kakem drugem časovnem obdobju kdo rekel kava, sem skušal pozabiti občutek dotika njenih prstov na moji koži. Pogledal sem proti kozarcu z vodo, ki je stal na robu mize, in skušal premakniti tekočino s svojimi mislimi. »Premakni se, prasica. Premakni se!« sem vpil v svoji glavi, a se ni zgodilo nič posebnega. Stegnil sem roko in butnil kozarec, da je padel proti tlom. Na moje veliko razočaranje ni bilo tistega katarzičnega zvoka razbitja stekla ob stiku s tršim materialom. »Pizda,« sem rekel naglas.
Medtem, ko je mlačna voda izpirala sivino življenja z mojega izpraznjenega telesa, sem se pogovarjal z bogom. Kar je bilo vsaj malo nenavadno, glede na to, da sem ne le ateist, ampak zaprisežen sovražnik cerkve in vsega, kar je povezano z njo. Zame so verniki nič več in nič manj kot navadne ovce, ki slepo sledijo samooklicanim voditeljem, glasnikom, medijem za višje frekvence. Sami lopovi, če mene kdo vpraša. Grešniki, eden večji od drugega. Mafija. Prevaranti. Izkoriščevalci patetičnih ljudi, ki so pozabili razmišljati s svojo glavo nekje med joško in drugim razredom osnovne šole. Blagor ubogim na duhu, kajti njihovo bo nebeško kraljestvo. Kakšen imbecil moraš biti, da prodajaš takšno sranje?! Kakšen idiot moraš biti, da to sranje požiraš?! Ne razumem ljudi. Nikoli se niti nisem pretirano trudil, da bi jih. Prvič, ko sem se zazrl v globine svoje temačne duše, in to je bilo že zelo zgodaj, sem prišel do spoznanja, da za nas ni upanja. Ko sem kot majhen otrok s prstom tlačil mravlje, in ob tem neizmerno užival, sem odkril božanskost jemanja življenj. Nisem se ustavil pri mravljah. Pri devetnajstih sem, potem ko sem skoraj do smrti premikastil očima, spizdil v tujsko legijo. Ko sem ubil prvega človeka, nisem čutil popolnoma nič. Nobenega navala adrenalina, nobenega olajšanja, nobenega obžalovanja, nobene jeze, nobenega sovraštva, nobene praznine, nobenih misli, nobenega soočenja s strahovi. Nič. Sem pa tisto noč spal kot dojenček. Včasih smo morali streljati na otroke. Sliši se grozno, a nimaš izbire. Ali te bo počil osemletnik z avtomatsko puško ali pa boš ti počil njega. Kadar smo imeli ukaze, da je treba počistiti vas, smo postrelili vse. Ženske, otroke, dojenčke, starce, bolne, pse in koze. Najlažje je, če jih ne gledaš v oči. Zato smo imeli s seboj vsakič vrečke z bonboni. Vržeš, počakaš, rafal. V nekaj minutah je konec. Popis za osebno statistiko in nazaj v bazo. Življenje ni pravljica. En trenutek si tukaj, v naslednjem zreš v večno temo. To je vse.
Sedel sem na balkonu, zrl v daljavo in kadil cigaro. Ob sebi sem imel steklenico Chivasa, ki sem jo po obrokih praznil. Ura je bila nekaj čez deveto zjutraj. Idealen čas za kopanje po samemu sebi. Pomislil sem na mamo, na pravljice, ki mi jih je brala pred spanjem. To so bili lepi časi, brezskrbni časi. Očeta sem komaj poznal. Ko sem bil star pet let, je padel v Iraku. Friendly fire, kot temu rečejo Američani. Padel je pod streli sovojaka. Mama je žalovala pol leta, preden je privlekla domov prvega. Ljubljanskega kmeta s srebrnim mercedesom. Ne spomnim se več, kako mu je bilo ime, vem pa da je bilo iz spalnice stalno slišati kričanje, česar takrat nisem razumel. Fukala sta kot zajca. Vsak dan. Normalno, mama je bila takrat stara petindvajset let. Nekega dne pa je mercedes nehal prihajati. Zamenjalo ga je rdeče kolo. Njegovega imena se spomnim. Miloš. Slikar. Narisal je moj portret, ki ga je mama ponosno obesila nad svojo posteljo in ga ni nikoli snela. Ko sem bil dovolj star, da sem, predvsem po zaslugi kabelske televizije in porničev, dojel, da so vzdihovanje in kriki iz spalnice nekaj povsem običajnega pri odraslih ljudeh, sem večkrat pomislil, kako je gledati portret lastnega sina, ko te nekdo nažiga od zadaj. Takrat sicer v hiši ni bilo veliko fuka, mama je bila že nekaj let drugič poročena, z debilom Ivanom. Ob vsem alkoholu, ki ga je konzumiral, bi bilo čudno, če bi mu vstal, če pa že, pa ne bi vedel ali ga tlači v popek ali v uho. Mama je skušala slediti njegovemu tempu. Spet se je pojavilo kričanje, ki pa je bilo drugačno. Udarci. Z ene in druge strani. Loputanje z vrati. Vžiganje avtomobila sredi noči. Jok. Žvenket stekla zunaj na pločniku. Po enem letu tega sranja sem postal imun. Mamina ljubezen je usahnila. Zamenjala jo je ljubezen do steklenice. Pri štirinajstih sem prvič spizdil od doma. S sošolko, Špelo. Štiri dni sva se skrivala na našem vikendu na Dolenjskem. Ko so uleteli policisti, mi ga je ravno drkala. Vdrli so čez vhodna vrata v tistem trenutku, ko sem špricnil po jedilni mizi. To je eden mojih najlepših spominov. Ko so me pripeljali domov, mama ni niti trznila. Igrala je kurčevo pasjanso v kuhinji. Ko me je zagledala, je rekla: »Filane paprike so v hladilniku.« Hotel sem ji zabrisati jebene paprike v betico. Nisem je več imel rad. To ni bila več moja mama.
Otresel sem cigaro in naredil konkreten požirek viskija. Oblačilo se je. Če je bilo sploh kdaj sončno. Vreme je ena največjih potegavščin vesolja. Nikoli ni v redu. Za vse ne. Sreča? Kaj sploh je? Od kod pride? Kam gre, ko izgine? Zakaj ni trajna? Zakaj je obratno sorazmerna z inteligenco, s količino misli, ki jih človek proizvede, z vprašanji o življenju, o obstoju, o smrti?
Je sreča nekaj živega? Kdaj sem bil nazadnje srečen? Me je ona delala srečnega? Je bila srečna z mano? Fak, ko sem jo prvič videl, tistega poletja 2014 v Medulinu, sem definitivno začutil nekaj. Ko se mi je predstavila: »Živjo, jaz sem Kali,« s svojim nežnim glasom, sem začutil ščegetanje v trebuhu. Po več kot desetih letih. Po več kot petnajstih. Morda prvič sploh. Začutil sem življenje. Želel sem živeti. Hotel sem vedeti, kam bo to pripeljalo. Do srečnega konca gotovo ne. Ti obstajajo le v solzavih filmih, knjigah in tajskih masažah. Prav neverjetno je, koliko ljudi živi v prepričanju, da se bo za njih izšlo srečno. Kako za vraga se lahko konča srečno?! Naj se javi tisti, ki je preživel lastno smrt. Ki je izvlekel kvizka, ko je gospa s koso prišla ponj. Konec je znan in neizbežen. Življenje je pofukana tragedija, v kateri ne preživi nihče. Tako je. Človeštvo ne more preživeti. Planet ne more preživeti. Sonce in vesolje in vse kar obstaja ne morejo preživeti. Vsega bo enkrat konec. To je neizpodbitna resnica. Kali. Ob njej sem prvič pomislil, da bi lahko skozi življenje korakal v dvoje. Da bi se lahko ustalil. Pozabil na vse demone, s katerimi se borim, in zaživel normalno, dolgočasno življenje. A najin odnos je bil daleč od dolgočasnega. Končno sem lahko nekomu izlil vsebino svojega bolnega uma, brez da bi me ta obsojal. Kali je zdržala vse. Daleč od tega, da bi se v vsem strinjala z mano. Imela je svoje mnenje in ga zagovarjala. Včasih celo tako goreče, da sva se pošiljala v pizde materine vse povprek. Tudi kak kozarec ali krožnik je poletel na tla ali v steno. Nikoli vanjo. Nikoli vame. To je bil najboljši približek ljubezni. To je bila strast.
Cigare nisem ugasnil v pepelniku, ampak sem jo frcnil čez balkon. Pa kaj, če koga zadene. Bo kaj drugače? Bo svet kaj bolj beden? Bom jaz slabši človek? Ali nižje sploh gre? Dosegel sem točko brez povratka. Imam enosmerno vozovnico za vlak, ki pelje v pogubo. In nobene postaje ni, na kateri bi lahko izstopil. Vrtelo se mi je od kombinacije viskija in tobaka, zato sem naredil, kar bi naredil vsak razumen človek na mojem mestu. Še en požirek. Zapeklo je v prsih. Kako prijetno je vsaj nekaj čutiti. Ko sem tistega deževnega večera tiščal blazino na obraz ženske, ki je bila nekoč moja mama, nisem občutil ničesar. Vojna te naredi neobčutljivega. Pretirana kontemplacija o življenju tudi. Ali pa propadle zveze. Postaneš kot jebeni kirurg, ki pred seboj vidi le telo, ki ga je treba zakrpati, popraviti, izboljšati. Popolnoma otopel, nezmožen človeškega odzivanja na dražljaje, ki ti jih življenje meče v obraz. Naredil sem ji uslugo. Prosila me je, naj to storim. Njene oči so govorile, naj končam to izrojeno mizerijo, ta usrani približek životarjenja. Ivan je spokal. Prekleti hinavec ji je v faco rekel, da s pijanko ne bo. Pa da se gotovo kurba naokoli, medtem ko on dela v fabriki. Ko bi se vsaj. Na parkirišču sem ga prefukal pred očmi sosedov. Zlomil sem mu golenico, izpahnil ramo in izbil nekaj zob. Živalsko sem ga tolkel in gotovo bi ga ubil, če me ne bi trije silaki potegnili z njega. Mama je samo ena. Ljubezen lahko izzveni, a kri ni voda in to je sveto. Naredil sem, kar sem moral. Smrt nosi veliko različnih obrazov in tokrat si je nadela mojega. Odigral sem svojo vlogo in naredil, kar sem moral. Če je ne bi jaz, bi jo pokopal alkohol. Bolje je bilo, da sem bil jaz. Prav je bilo tako. Nikoli si nisem očital.
Steklenica je bila skoraj prazna. Začelo je deževati. Tudi tisti večer, ko sem prišel v izpraznjeno stanovanje, je deževalo. Kako poetično. Kali je iz mojega življenja odšla tako nenadno, kot je vanj vstopila. Sporočilo na post-it listku roza barve je bilo kratko, a je povedalo vse, kar je bilo za povedati. »Nisem tisto, kar v tem trenutku potrebuješ.« Bam. Vedno je vedela, kaj reči v določenem trenutku. Vedel sem, da je bila njena odločitev prava. Prava. Kako smešna beseda. Pravih ali napačnih odločitev ni. Vse so naše. In ko se odločiš, ni poti nazaj. Kali je zadnjo odločitev sprejela dva večera nazaj. Pravijo, da je umirala nekaj ur, preden se je telo dokončno odločilo, da je čas za predajo. Njeno truplo so našli nekaj deset metrov od avtomobila, s katerim je zletela s ceste, potem ko se je vračala s službene zabave, na kateri je popila več kot po navadi. Življenje je krhko, predvsem pa ni samoumevno. Danes si tu, jutri te ni več. Čez nekaj dni si le še spomin, trohneč na nekem britofu. Tako je.
V steklenici sem pustil požirek ali dva. »Za bogove,« kot bi rekla Kali. Opotekel sem se do spalnice, iz predala z gatami potegnil pištolo in se usedel na rob postelje. Pogledal sem po praznih belih stenah sobe. Lahko bi našel bolj idilično prizorišče. Samo enkrat se umre. Lahko bi bilo v stilu. Le kaj bodo rekli sosedje, ko bodo pri poročilih videli, da so v bloku našli truplo? Najbrž dogodka sploh ne bodo pokrivali. Samomori nikogar ne zanimajo. Pa tako lepo je biti gospodar svoje usode. Gospod da in gospod vzame. Kurac moj. Najlažje je preložiti odgovornost na nekoga drugega. Najlažje je skloniti glavo in biti ovca. Bee, bee, dokler nekega dne ni konec. Moj konec je samo moj in moja pravica je, da si ga izberem sam.
Prislonil sem pištolo na prsa. Ne pod brado ne v usta ne na sence. Ne bi rad ostal rastlina. Krogla v srce, to je tisto pravo. Za drobec trenutka sem si zaželel, da bi posmrtno življenje vendarle obstajalo. Mene verjetno v njem ne bi čakalo nič prijetnega. Kar seješ, to žanješ. Zagledal sem se v ogledalo pred sabo in pomežiknil svojemu dvojniku. Nato sem brez oklevanja in brez nepotrebnih poslovilnih besed še zadnjič vzel življenje.