Silvija Hinzmann

Bilo je že pozno jesensko popoldne, ko je Joe Prohaska ustavil starega kabrioleta pred vhodnimi vrati, ugasnil motor in izstopil. Čeprav ga je privedla navigacija, ni bil prepričan, ali gre res za hišo, v kateri je s starši preživel nekaj dni pri družini očetovega prijatelja v tem mestecu v Slavoniji. Ampak naslov Novakova 17 je bil točen, poznal ga je na pamet. Enonadstropna hiša z razpadajočo fasado in okni, na katerih so bile rolete, tako se mu je zdelo, več let spuščene, je stala za visokimi črnimi cipresami v dvorišču, zaraslem z grmovjem.
Prohaska ni bil sentimentalen. Zdavnaj je nehal razmišljati o razlogih, zaradi katerih je njegov oče konec šestdesetih odšel v Nemčijo. Tam je začel novo življenje in ko se je kasneje oženil z Nemko, kar so mu nekateri v družini zamerili, je prihajal z njo in sinom Josefom na morje v Istro in v rojstni kraj. Čez leta so Josefovi spomini na to provincialno mestece potonili v megli pozabe. A ko je pred dvema dnevoma zaradi smrtnega primera v družini prispel sem, se je vseeno odločil poiskati hišo v Novakovi ulici, ki se je nahajala na obrobju. Stal je na pločniku in razmišljal, ali ima kakšen smisel potrkati na vrata. V hiši nihče ne stanuje, to mu je bilo jasno. Izvlekel je mobitel iz žepa kavbojk, naredil nekaj fotografij in stopil proti avtu.
“Kaj pa imate tukaj za slikat? To je zasebna hiša,” zavpije človek, ki se je od nekod pojavil na dvorišču za vogalom hiše in prišel k vhodnim vratom iz zarjavelega kovanega železa. Imel je morda sedemdeset let, njegov obraz je bil bled in neobrit, redki sivi lasje pa so mu padali čez ovratnik na srajci.
Prohaska se nasmehne.
“O, pardon, hotel sem samo na hitro, za spomin … Tu so nekoč stanovali prijatelji mojih staršev. Slučajno sem v mestu, pa sem se ustavil, da bi …”
Ko je Prohasko opazoval skoz debela stekla očal, se je človek nasmehnil.
“A, tako, samo za spomin pravite? Potem je dobro. Veste, pri nas so vsakršni ljudje. Nikdar ne veš, s kom imaš opravka. Pred kratkim sem tukaj zalotil neke mulce, ki so za hišo kadili travo in pili pivo. Sem proti drogam in kriminalu. Kako ste rekli, da je bilo ime tem ljudem in kdaj je to bilo?”
“Enkrat konec sedemdesetih, imel sem devet ali deset let,” odvrne Prohaska, ne da bi odgovoril na prvi del vprašanja. Nekaj v starčevem pogledu ga je opomnilo, naj bo previden. To je bila njegova stara navada.
“Zares pred davnimi časi.” Starec se še bolj približa vhodnim vratom. “Dovolite, da se vam predstavim: Albert Kovačić, upokojeni učitelj angleščine.”
“Jaz sem Josef Prohaska, ampak kličejo me Joe.”
“Dobro, Joe, ste za kavo? Živim tu čez.” Albert zamahne z roko proti hiši na sosednjem dvorišču, ki se je skrivala pod ogromnim hrastom.
“Hvala, naprej moram, ne bi rad motil.”
“Mah, saj ne motite.” Albert odvije zarjavelo verigo, odpre škripajoča vrata, ponudi Prohaski roko in ga povleče za sabo. “No, vidite, kako pri nas vse propada. Če se spomnim, kako je bilo prej vse urejeno, čisto. A to so bili drugi časi. Zdaj gre vse k hudiču. Družina Marković, Olga in Vladimir sta bila zadnja lastnika. Dobro smo se razumeli, resno, nikdar jima ni bilo težko pomagati drugim. Odselila sta se v Ameriko v začetku devetdesetih, takoj po začetku vojne. Kaj naj rečem? To je ta prekleta politika. Njuna hči Slavica je šla z njima. A tako je življenje, izgubljamo vedno tisto najdražje. Hiša je bila dolga leta prazna, zdaj je že skoraj ruševina. Pred nekaj leti je prišla neka baraba, baje odvetnik iz Zagreba, pa je spraševal po lastnikih. Baje je hotel hišo kupiti ali prodati, a mu nisem mogel verjeti niti besede, nagnal sem in ga poslal saj veste kam, da ne bom prostaški. Kako ste rekli, da je bilo ime?”
“Prohaska, Joe Prohaska.”
“Ja, vem, mislim prijatelje vaših staršev.”
“Pisali so se Horvat.”
Prišla sta do visoke žive meje, v kateri se je nahajal ozek prehod na Albertovo dvorišče.
“Horvat, Horvat?” je ponovil Albert. “Tu jih je veliko in to je bilo najbrž, preden so se moji priselili sem.”
“Saj ni tako pomembno,” nejevoljno zamrmra Prohaska, saj mu je šele zdaj uspelo izvleči svojo iz Albertove roke. Stari ni opazil, da ga pelje kot majhnega otroka.
Povzpela sta se na teraso za Albertovo hišo.
“Sedite, grem po kavo.” Mrmraje v brado je Albert izginil v hiši.
Prohaska se spusti v trd, od moljev požrt naslanjač, potegne iz žepa zavojček cigaret, si prižge in razmišlja, zakaj je sploh bil za to neumno kavo in ali naj raje prenoči v hotelu ali se odpelja naprej. Po eni strani ni imel volje, da bi izgubil še več časa, po drugi pa se mu ni ljubilo preživeti najmanj pet ur za volanom, ker ga doma nihče ne čaka.
Čez nekaj minut se Albert vrne, postavi dve skodelici s kavo, sladkor in pepelnik na mizo, na katerem je ležal kup starih časopisov, odrine papir na stran in sede na razmajan stol.
“Stanujete tu sami?” ga vpraša Prohaska, samo zato, da bi nekaj rekel.
“O ja, sam. Včasih mi ena ženska pride pospravit, vse drugo pa lahko sam. In s čim se sicer ukvarjate?”
Prohaska se nasmehne. Spet to vprašanje, na katero ni rad odgovarjal. Še pred tremi leti je bil glavni komisar kriminalne policije v Stuttgartu z več kot dvajsetletnim stažem. Ko bi moral aretirati nekega moškega, ker se je zaprl v stanovanje bivše žene, ki ji je uspelo zbežati ven, in grozil, da bo ubil njuno malo hčerko, potem pa še sebe. Ni jim ga uspelo pregovoriti, naj malo izpusti in se preda. Vlomili so v stanovanje in prišlo je do streljanja. Moški je njegovega kolega zadel v prsi in ga na mestu ubil, Prohaska je ranil ugrabitelja v roko, mala pa je stekla Prohaski v naročje. Moškik je med padcem ustrelil in Prohaski zmrcvaril golenico. Njegovi kolegi so moškega zvezali, Prohaska pa je končal v bolnišnici. Po operaciji je nekaj tednov preživel na rehabilitaciji, potem pa pustil službo in postal zgodnji upokojenec. Da bi bila smola še večja, je njegova žena kmalu umrla. Joe Prohaska se je preselil v Istro, kupil staro zidanico v vasi Kloštar nad Limskim kanalom in jo obnovil. V Rovinju je živel njegov prijatelj iz otroštva Ivo Horvat, sin očetovega prijatelja iz Slavonije. Ivo se je rodil v Istri, bil je oženjen, od tasta pa je nasledil prodajalno fotografskih aparatov in opreme. Joe Prohaska je bil medtem njegov poslovni partner.
“Delam kot fotograf,” je na kratko odgovoril.
“A, razumem, zato ste slikali to hišo. Najprej sem pomislil, da ste nepremičninski agent. Kje ste rekli, da živite?”
“Blizu Rovinja.”
“Lepo, lepo, ampak Rovinj je precej drago mesto?”
“Ja, prav imate.” Prohaska ugasne cigareto in naskrivaj pogleda na uro. “Hvala za kavo, zdaj pa moram zares na pot.”
Vstala sta in si podala roke. Prohaska se spusti s terase, gre skozi živo mejo in je že skoraj na ulici, ko zasliši nekakšen hrup in vpitje iz Albertove hiše. Ne da bi razmišljal, se obrne in steče nazaj. Vpitja je bilo konec v trenutku, ko se je vrnil na teraso. Previdno vstopi v hišo, gre skozi kuhinjo in pokuka na hodnik. Vrata dnevne sobe so bila odprta, soba je bila v poltemi, Alberta pa nikjer.
“Albert, kje ste? Halo, je vse v redu?” zavpije Prohaska.
Nihče mu ne odgovori.
Za vrati sobe na koncu hodnika se je slišal tihi jok. Prohaska z nogo odrine vrata. Na omarici ob staromodni zakonski postelji je svetila rumenkasta svetilka. Na postelji, nastlani z blazinami, odejami in obleko je ležal odprt kovček. Na robu postelje je sedela starejša ženska. Drhtela je z vsem telesom, bolščala v prazno, v desni roki je držala velik kuhinjski nož. Albert je z razširjenimi rokami ležal pred njo med posteljo in zidom. Temni madeži krvi na njegovi srajci so postajali vse večji.
Prohaska vstopi v sobo, počepne k Albertu in mu skuša otipati utrip na vratu, ampak ni ga občutil.
Ženska trzne, pogleda Prohasko in položi nož na posteljo.
“Ni mu pomoči, konec je z njim,” je rekla s hrapavim glasom.
“In kdo ste vi?” vpraša Prohaska in se zravna.
“Jaz sem nihče in nič! Ampak zdaj lahko grem, kamor želim. Samo na hitro moram spakirati. Prav to sem hotela, pa se je pojavil Albert, začel je vzganjati hrup in me hotel udariti. Zdaj je končno mir in tišina. Bodite tako prijazni in mi pokličite taksi. Samo v kopalnico stopim in se na hitro umijem in očistim roke. Toliko krvi povsod.”
V šoku je, pomisli Prohaska.
“Seveda, takoj ga bom poklical. Povejte mi, kako vam je ime.”
“Pa saj vam je Albert povedal.”
“Vi ste ta, ki mu včasih pospravi hišo?”
“Ja, ja, samo da ne prihajam, ampak odhajam in to za vselej. Tukaj pospravljam, odkar se je tisto zgodilo.”
“Tisti zgodilo? Ne razumem.”
“Ni pomembno. Pokličite mi taksi, takoj!”
“Vi ste Slavica marković.”
Ženska se nasmehne. “Točno ta.”
“Ampak Albert je rekel, da ste odšli v Ameriko.”
“Pa saj vidite, da nisem. Ni me pustil oditi. Zadrževal me je kot v zaporu, kot svojo sužnjo. Bil je nasilen. Nihče ni imel pojma, da sem tu. Vi ste prvi po ne vem koliko letih, da vam je sploh dovolil stopiti na svoje dvorišče. Celo kavo vam je ponudil. Ne vem, kaj je hotel od vas. Ampak rešili ste me. Zato sem začela pakirati.”
“Zakaj ga niste že prej zapustili? Lahko bi pomoč poiskali pri sosedih, poklicali policijo?”
Slavica skoči na noge. V roki ima nož.
“To so moje zasebne zadeve. Pokličite taksi in izginite!”
“V redu, v redu. No, težava je v tem, da ste Alberta ubili. Zato ne morete nikamor, policijo moram poklicati.”
“Najprej taksi. Ko grem, pa pokličite kogar želite.” Zamahnila je z nožem, a Prohaska se umakne, jo zgrabi za roko, jo zvije za njen hrbet in nož pade na tla.
“Zdaj pa dovolj, umirite se!” Prohaska jo posede na posteljo in jo drži z eno roko, medtem ko z drugo skuša izvleži mobitel iz žepa. Slavica pa se nagne in ga ugrizne v dlan, da jo za hip spusti. Hitro se obrne na drugo stran postelje in zbeži ven. Prohaska skoči za njo, ampak ženska je izginila, kot bi jo pogoltnila črna zemlja.
Prohaska obstane na terasi, si besno prižge zigareto in pokliče policijo.
Ko je čez deset minut prispel policijski avto z dvema mladima policajema, je minilo skoraj pol ure, preden jima je pojasnil položaj. Zapisala sta si njegove podatke, poklicala kolege na kriminalističnem oddelku in tehnike za zavarovanje dokazov. Ko so prispeli, so preiskali Albertovo hišo in staro lopo na dvorišču. Prohaska je inšpektorju povedal, da je tudi sam prej delal na policiji, pa ga ni zanimalo. Odvrnil mu je, naj se raje ne meša v njegovo delo. Prohaska mu vseeno predlaga, naj preiščejo še sosednjo hišo.
“Tam je Slavica Marković prej stanovala.”
“To sem tako ali tako pravkar nameraval,” mu policaj odgovori nejevoljno.
Morali so vlomiti skozi vhodna vrata. Preiskali so vse prostore. Niso imeli dovolj ljudi, pa tudi luči niso delale, ker ni bilo elektrike. Spustila se je noč. Na ulici se je zbrala množica radovednih sosedov, prispela je tudi televizijska ekipa.
Slavico so našli v kleti s prerezanimi žilami na podlahteh. Prerezala si jih je s črepinjo vinske steklenice. Ležala je med dvema skrinjama, v katerih so kasneje našli okostji njenih staršev.
Prohaska je preostanek noči prebil v hotelu Slavonija in se naslednje jutro vrnil v Istro.
Dva dni kasneje ga je poklical Giovanni Rossi, inšpektor kriminalističnega oddelka policijske postaje Rovinj. Poznala sta se, odkar je Prohaska tukaj živel, in sta postala prijatelja.
Dobila sta se v barčku na obali.
“No, primer v Slavoniji je rešen. Po telefonu sem govoril s tamkajšnjim kolegom. Pravi, da je Albert Kovačić bil priča, morda pa celo pomočnik pri umoru zakoncev Marković. V kovčku v spalnici so našli dnevnik, ki ga je Slavica pisala kot deklica. V njem so zapisi, ki dokazujejo, da je zastrupila svoja starša, ker sta jo hotela odpeljati v tujino in jo proti njeni volji spraviti v bolnišnico za duševne bolnike. Zato je pregovorila Alberta, naj ji priskrbi dve veliki skrinji, domnevno za knjige, ki jih je želela vzeti s sabo v Ameriko.”
“Za knjige?”
“Ja, knjige. No vidiite, Joe, jaz ne berem ničesar, razen kar moram.”
“Morda je bil tudi Albert duševno moten. Vsaj zdelo se mi je tako. Ampak tako živeti in umreti je žalostno.”
“Ja, ja, priklenjena sta bila eden na drugega. Vi pa ste se znašli ob napačnem času na napačnem mestu.”
“Ja, ampak po naključju kot vedno.”