Vse najboljše za smrtni dan

Sonia Kilvington

Tip na kontroli potnih listov je zadržal zehanje, njegova dlan je komaj prekrila ohlapno čeljust in ozke ustnice. Bilo je pol treh zjutraj, nočni šiht: njegova pozornost bi morala biti na najnižji točki. Računal sem na to in časa svojega leta nazaj v Slovenijo nisem izbral po naključju. Ne po petih letih izgnanstva v turško-ciprskem gorovju.

Utrujeni uradnik je previdno preletel mojo sliko, potem pa še moj obraz. Skušal sem prikriti nelagodnje: potni list tehnično ni bil moj – čeprav me je stal pravo premoženje.

“Namen vašega obiska?” je vprašal.

Pravi?

S krvjo prepojeno prizorišče mi je šlo skozi glavo in me sunilo iz cone udobja: ostani miren, ohrani vse pod nadzorom, pripravil si se na to.

“Obisk … Prijateljev za praznovanje,” sem se zlagal v svojem starem slovenskem narečju.

Prisiljen sem bil pustiti svojo domovino za sabo, a želja po maščevanju in, če sem iskren, moja čustva do Cilke mi niso pustila, da bi za vselej ostal zunaj Slovenije. Ko sem zapustil letališče in se namenil v mesto, sem lahko začutil, kako je začela stara bolečina vreti v meni. A v resnici je bila vedno tu, besnela je pod površino. Žgala je po žilah.

Na prvi pogled se ni veliko spremenilo, medtem ko sem bil v izgnanstvu. Kraj je bil še vedno videti enak. Slovenska Bistrica je bila moj domači kraj, mesto, v katerem sem se počutil pomirjenega. Ko sem se vračal v svoja stara zbirališča, sem želel presenetiti Harisa, bivšega prijatelja in poslovnega partnerja. Bil je človek razvad, ki so ponavadi vključevale velike količine viskija, zato ga ne bo težko najti.

Po petih minutah iskanja sem ga našel na njegovem običajnem napajališču. Sedel je nestabilno na visokem barskem stolu, njegova orjaška rit se je razlivala čez robove. Težko verjameš, da je bil nekoč v šoli športnik in priljubljen pri dekletih. V tistih časih je bil nekaj posebnega s svojo mladostno postavo in starim družinskim šarmom. Uspelo mu je celo, da si je privočil malo prepovedane zabave s par poročenimi ženskami v mestu. Dokler ga ni odkril pobesneli soprog, ki je zaključil njegovo športno kariero, še preden se je dobro začela.

Na Harisovo srečo je njegov stric imel v lasti zanemarjen hotel na obrobju mesta, ki mu ga je prijazno odstopil kot projekt, ki naj bi mu pomagal, da bi se izogibal težavam: če pogledamo nazaj, to morda ni bila tako dobra ideja. Na rit me je vrglo, ko sem ga zagledal za šankom s štiridnevnimi kocinami in neoprano srajco: zdi se,da neomejen dostop do alkohola konec kocev ni bilo tako prijazno darilo za Harisa.

Odločil sem se, da ne bom prehiteval, da ga ob pogledu name ne zagrabi panika. Po incidentu na Cilkinem rojstnem dnevu, pa čeprav je minilo nekaj časa, bi lahko bili nekateri ljudje previdni ob moji prisotnosti in nisem ga hotel prestrašiti.

* * *

“Dva viskija in to ne kakšnega sranja!” Natakarica je privzdignila narisano obrv.

“Ne pred deseto …”

S pogledom se je sprehodil po baru, bilo je že tri do desetih in večina s pivom prepojenih rednih gostov je že dobilo svoje. Pozabil sem, da ne smem pričakovati prijaznejše dobrodošlice kot tujec v mestu.

“Tukaj ne strežemo sranja,” je rekla in treščila dva kozarca na šank točno ob desetih dopoldne.

“Bi podala enega mojemu prijatelju tamle?”

Pogledala me je rahločutno, kot bi potegnil ven pištolo in zahteval njene prihranke, a po pogledu na njeno obleko, ki se je borila, da bi prekrila njen bujni dekolte, in izgubila, sem dvomil, da je vredno.

“To je bar, ne pa postrežna restavracija,” je rekla in pokazala na zbledeli znak, ki se je luščil z zidu, na njem je pisalo “Ne strežemo”.

Masivno oprsje in odlična znanja o skrbi za stranke – v minuti mi je postala bolj zanimiva …

Mikalo me je, da bi poudaril, da tip sedi na drugem koncu šanka, in izrazil dvom, da bi premik enega kozarca pomeni resno kršitev pravil njene zaposlitve. A zaradi jedkega pogleda, ki mi ga je namenila, sem se odločil, da to morda ne bi bila najmodrejša poteza. Namesto tega sem potegnil ven bankovec za dvajset evrov in jo vprašal, ali bi bila tako prijazna. Prizor vseh čedno nagrmadenih bankovcev, ki so objestno nabrekali v moji denarnici so povzročili blago spremembo v njenem srcu.

“Okej,” je rekla, si stlačila bankovec v to svoje sočno oprsje, ki ga z veseljem intimneje preiskal, če se ne bi zdela prijazna kot gad na tripu.

Ko je končno predenj prispel njegov dobri viski, je Haris pokukal v mojo smer.

“Naj me vrag, mislil sem, da si mrtev!” je rekel, njegov podpradek se je stresel.

“Mislil ali upal?” sem vprašal, da bi dodal malo humorja – brez uspeha.

“Sto let je minilo. Kje si bil, pizda?”

“Naokoli. Saj veš?”

“Seveda,” je rekel.

Zarežal sem se, kot da bi stavil denar, da nima jajc, da bi kdaj zapustil mesto. Ostal sem miren, čeprav me je žrlo od pričakovanja, medtem ko me je polnil z nesmiselnimi malomeščanskimi smeti, ki so se zgodile med mojo odsotnostjo.

Kot da bi me to zanimalo, ko pa sem imel samo eno temo v glavi.

Odložil sem čas in skrbel za dotok viskija, dokler ni bil dovolj naklan, da preidem k bistvu tega otročjega razgovora.

“Je Cilka naokoli?” Vzdrževal sem nivo glasu, kot sem bil vadil. A moral sem zadeti napačen ton, saj se je Haris skoraj zadrgnil na pijači, njegova ohlapna usta so poskropila vsebino po njegovi srajci, njegov obraz je postal vijoličast.

“Je ne moreš pustiti pri miru?”

“Kot si jo ti?”

Gledal sem ga, kako se je zvijal, ko je skušal spraviti svojo debelo rit z barskega stola.

“Kje je?”

“Ne vem.”

Haris ni bil nikdar prepričljiv lažnivec. A pričakoval sem nekolikanj tehtnejši premislek od tega. Zgrabil sem njegovo umazano srajco in mu porinil pištolo v vamp.

“Okej, okej – v hotelu je. Nobene potrebe ni, da …” A je že porabil svoj zadnji vdih.

Njegovo krvaveče truplo je naredilo peklensko razdejanje. Iz izkušnje sem vedel, da bo treba vložiti precejšen trud, da se bo to počistilo. Čas je, da si Miss Oprsje zasluži napitnino – brez nič ni nič v tem življenju. Nasmehnil sem se samemu sebi zaradi te ironije.

V tem življenju sam investiraš v svojo karmo.

Glede na hitrost stvari v tem mestu mi je preostalo vsaj pol ure, morda še več, preden me bo kdor koli dohitel. Obilje časa za to, kar sem imel v mislih.

* * *

Nadnaravno je bilo znova videti hotel. V moji glavi je kraj ostal povsem enak: mavzolej za moje spomine. A ko sem videl, kako se je spremenil, me je vrglo. Bil je zanemarjen kup dreka, preden sva ga s Harisom renovirala. Uredila sva vodovod in električno napeljavo, za odličnost pa dodala mini kazino in oder s plesnim drogom.

Ko sem bil vodja, hotel ni bil dosti več kot par nemarnih sob za goste. Kljub vsemu trdemu delu se je iz neznanih razlogov prenovljeni hotel pokazal kot neuspel poskus, da bi turiste odvrnili od Blejskega jezera. Čeprav je res, da je bil kazino majhen, razlog je bil omejen proračun, ki nama ga je nameni Harisov stric Grega. V glavnem je šlo za avtomate s par zdelanimi mizami za karte v ozadju.

Harisova brihtna ideja je bila, da sta najela “artistke”. Par plesalk na drogu, ki so pobegnile neuravnovešenemu dilerju iz Ljubljane. Da bi se zapletel v romanco, je bila zadnja stvar, a v trenutku, ko sem zagledal Cilko, sem vedel, da jo moram imeti. In tako sem se trudil, da bi jo osrečil. Dal sem ji vse, kar je želela. Vse droge, ki jih lahko kupiš z denarjem. Resnično sem verjel, da se bo izšlo. Nisem si mogel predstavljati, zakaj se ne bi. A zdi se, da bolj kot sem se trudil, bolj se je upirala.

Do noči, ko je imela rojstni dan. Ko je vse šlo zares narobe. Pozabil sem ji kupiti darilo in prepir je ušel izpod nadzora. Priznam, v glavnem sem bil kriv jaz. Tokrat sem jo premočno udaril in rekla je, da je konec. Kar tako. A nisem bil neumen, vedel sem, da to ni celotna zgodba: še nekdo je moral biti.

Bil sem uničen.

Resno. Nisem pretirano čustven: nikoli nisem bil, ampak misel, da Cilka pleše na drogu drugega tipa. Tega nisem mogel prenesti. Rotil sem jo, naj mi pove, kdo je, a ni hotela, zlomila mi je srce: zato sem prisegel, da jo bom zlomil …

Bes se je prežgal skozme kot nevihta. Pamet se mi je stopila. Nisem se mogel zbrati. Bil sem zmeden. Sumničil sem vsakogar, še posebej tistega tipa z brado, ki se je vedno slinil nad njeno točko. Prisegala je na svoje življenje, da ni bil on, a sem ga vseeno ustrelil …

To je bila neumnost. Odreagiral sem, preden sem si dal priložnost, da bi dobro premislil. Jasno mi je bilo, da sem popolnoma uničil njen rojstni dan in da bi ji moral prinesti primerno darilo in malo premisliti ta večer.

Pravzaprav ne. Morda pa malenkost preveč obžalujem tukaj? Kot bi rekla moja mati, bog ji daj večni mir: za pošten pretep sta potrebna dva. Mogoče bi moral samo ustreliti prasico, tako bi si prihraniv ves stres zaradi skrbi, s kom je še porivala. Res ne vem. Pogled nazaj ubija, ampak moraš biti realen. Tako ali tako sem zamudil priložnost za zadovoljivejši izid: zato sem rekel Dosti je, pospravil pištolo in zapustil mesto.

* * *

Malo me je sram priznati, ampak roka se mi je tresla, ko sem vstopil v kazino, hladna kovina v mojem žepu ni učinkovala pomirjajoče. Prostor je bil čist v trenutku.

Bil sem šokiran, ko sem videl, kako drugačna je notranjost hotela, od tiste v mojem spominu. Novi vodja je moral razširiti dejavnost, odkar sem odšel. Igralne mize so bile videti nove in so imele fensi nove rulete. Razporeditev pa je bila še zmeraj enaka, s pisarno vodje v ozadju.

No, lahko me jebeš, če ni bilo Cilkino ime na vratih pisarne! Haris jo je moral povišati v vodjo med mojo odsotnostjo. Vedel sem, da jo je ves čas porival, a tega nisem pričakoval! Moram priznati, da je kljub izdaji treba pohvaliti njeneo ambicioznost.

Ko sem odprl vrata, so se mi zašibila kolena. Težko bi ženski pripisal, da me bo zredicirala na to.

Vstopil sem tiho, v upanju, da je novica o moji vrnitvi še ni dosegla. Najbrž je ni, saj se ni takoj obrnila.

Hecno, ampak komaj sem verjel, da je resnična. Od zadaj je bila videti praktično enaka, s pobeljenimi lasmi, ki so ji zapeljivo viseli prek ramen. Čeprav sem, ko se je obrnila, opazil, da je čas zahteval svoj davek. Koža na njenem obrazu je bila manj napeta. Manj vabljiva. In zaradi ostrih črt okoli ust je bil njen izraz precej robatejši kot prej. Za trenutek sem se vprašal, če ni bila napaka, da sem se vrnil.

Dokler ni izgovorila mojega imena: njen opojni glas se mi je prežgal skozi možgane.

Ko je šlo za Cilko, mi ni nikdar bilo jasno, kaj se dogaja z mano. Težko bi rekel, ali me v to stanje potisne to, kakšna je videti, ali način, kako fuka.

Dvignila se je s stola in se smehljala, ko so se njeni prsti dotaknili mojega obraza.

“Si prišel na moj rojstni dan, ljubček?”

“Vrnil sem se, da popravim, Cilka,” sem rekel in izvlekel pištolo iz žepa.

“Sem mislila … Se pravi, da mi še vedno ne verjameš … Celo po vsem tem času?”

“Pet let sem imel, da sem ugotovil, Cilka.” Skušal sem ostati miren. Obljubil sem si, da bom, a čutil sem, kako mi iz drobovja vre surov bes. “Haris je bil, ne?” Stiskal sem pesti, pripravljen, da udarim. Morda bi bilo to bolj zadovoljujoče kot uporabiti pištolo?

Zagledal sem paniko, ostro kot nož, lesketala se je v njenih očeh. “Ne reci, da si …?”

“Vem, da je bil on. Zdaj mi lahko nehaš lagati!”

“Nikdar ti nisem lagala Rok – ampak nisi hotel slišati resnice!” Vpila je name. Kot da bo to kar koli spremenilo.

“Resnica! Ti. Si. Porivala. Drugega.” S pestjo sem udaril po mizi. Hrup me je prestrašil, saj nisem hotel tega.

“Nisem ti bila nezvesta, Rok! Ampak mrcvaril si me vsak dan in bila sem izmučena, ker sem se vedno morala braniti. Izčrpal si me. Tega nisem več mogla prenašati – nisem ti lagala, samo nehala sem zanikovati.”

“Kaj bi rada rekla – da sem si vse skupaj domišljal?” Podžgala je moj bes, kakor je to vedno počela. Moj bes je naraščal, pripravljen, da ekspolodira.

“Ne, ljubi, ne, ti si bil pod stresom, ker si vodil posle. Vsa ta odgovornost – predaleč te je zanesla. Šššššš,” je rekla in nežno božala mojo roko v njeni, prijem okoli pištole je popustil.

“Sediva in se pogovoriva o tem.”

Zrušil sem se na stol in potem mi je drgnila zatilje, kakor je to počela, ko je bilo med nama še vse dobro. Oči so se mi zaprle in nizek stok mi je ušel iz ust.

“Kako prijazno od tebe, da si se vrnil na moj rojstni dan, Rok. A stvari so se spremenile in nočem več, da skrbiš zame.”

“Stvari moram postaviti …”

“Ššššš, ljubi! Nobene potrebe ni za to. Dal si mi popolno darilo. In iz dna srca ti želim vse najboljše za smrtni dan, ljubezen moja.”

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s