Nihče ni nedolžen

Anamaria Ionescu

Starec je sedel na travi in gledal, kako blatna voda Donave teče mimo. Tovorna ladja se je počasi premikala ob bolgarski obali. Ljudje so hodili, govorili in se smejali na sprehajališču za njegovim hrbtom, a Valeriuju ne bi moglo bolj dol viseti. Ni se niti trudil pogledati mladeniča z bejzbol kapo, ki se mu je približeval.
“Pozen si!” so bile prve besede, ki jih je spregovoril danes.
“Kako za vraga pa veš, če sem pozen ali ne? Nimaš zapestne ure, telefona pa tudi ne nosiš s sabo.”
“Ne potrebujem ure. Preverim jo, preden grem zdoma in znam izmeriti čas. Glede telefona pa, samo mulci ga potrebujete ves čas. Sedi.”
“Tukaj? Ne si ne bi privoščil kake kave? Ali piva?” je vprašal mladenič in s prstom pokazal na bližnjo ladjo, ki so jo spremenili v restavracijo.
“Nikdar ne hodim tja, kamor ne spadam. Sedi.”
Costin – tako je bilo mladeniču ime, je gledal svoje svetle kavbojke in razmišljal, da bodo verjetno zaradi trave postale zelenkaste. No, prav mu je, kaj pa ni oblekel kaj pametnejšega za srečanje s tem starim žakljem. Na koncu je sedel k Valeriu. Brez dodatnih besed je iz notranjega žepa jakne privlekel majhno bombažno vrečko in jo dal starcu. Ta jo je vzel in previdno preveril vsebino.
“Daj, stari, to je dober tobak. Vzel sem ga s fotrove zaloge.”
Valeriu ni bil tako zelo star. Zagotovo jih še ni imel 70. A za šestnajstletnika se je zdel starodaven. Costin se je večkrat spraševal, zakaj je iskal njegovo družbo. Jasno, užival je v njegovih zgodbah. Valeriu je živel v Giurgiu vse življenje. Kolikor je bilo Costinu znano, dejansko ni stopil izven tega donavskega mesteca. A navdušenje, ki ga je čutil do Valeria, je izviralo od drugod. Stari v vsem svojem življenju ni delal niti en sam dan. Že zgodaj je odkril, da ima dar govora. Pripovedovanja zgodb.Goljufanja, laganja in varanja. Te (in nekatere druge) sposobnosti je spremenil v poklic. Vedno je našel način, da je dobil, kar je hotel. Costin je naprimer užival v njegovih zgodbah. In tip je imel zgodb! Če si mu le verjel, je poznal vsakogar, ki je v mestu kaj pomenil. Rojen je bil sredi komunističnega obdobja. Od daleč je lahko opazoval vse velikaše tega režima v mestu. Od velikih šefov v Partiji do učiteljev, piscev in igralcev. Iz nekega razloga so vsi slej kot prej prišli do njegove družine. Potem je prišla Revolucija in lahko je opazoval, kako so se veliki frajerji spremenili v prah. In zrasla je nova elita. Vse je bilo tako zanimivo. Skupaj z vsemi obskurnimi stvarmi, ki so jih morali početi za preživetje. Kradli so, lagali, podkupovali, se poročali s pravimi ljudmi, hodili v posteljo z napačnimi. Včasih koga ubili in se izmazali. Ali pa ne. Kakor koli, zdelo se je, da stari o vseh ve vse. Ali pa je tako vsaj zvenel. Costin je hotel vedeti. Zato mu je plačeval z očetovim tobakom.
“In kaj bi rad slišal danes?”
“Kaj popopranega.”
“Zmeraj hočeš kaj popopranega.”
“Zabavno je. In dobro je vedeti. Kdo ve, kdaj mi bo prav prišlo.!
“Če kakor koli uporabiš stvari, ki ti jih povem, se najprej prepričaj, da so resnične.”
“Kaj niso?”
“No, ne vem. Star sem. Včasih v glavi pomešam stvari.”
“Verjetno, ja. Kakšna zgodba bo pa danes?
“Sem ti pravil, kako je umrla moja stara mama?”
Valeriu je bil sirota. S sestro sta živela v sirotišnici v Bukarešti. Ko je bil star šest let, njegova sestra Mara pa dve, ju je posvojil eden od hišnikov, ki je tam delal. Bil je majhen, suh možakar, zmeraj bolan, zmeraj je bil videti, kot da se bo vsak čas razpočil. A ponudil jima je dom. In družino kot majhen cirkus.
“Glej, stari, če bi hotel poslušati o vsakdanji, dolgočasni, neumni družini, bi ostal doma.”
“Fant moj dragi, moja družina je morda neumna, ampak vse prej kot vsakdanja. Ali dolgočasna. A če nočeš zgodbe, lahko greš.”
“Bi dal tobak nazaj?”
“Ni šans. Bil si pozen. In čakal sem te. In nisem jaz kriv, če ti ni do poslušanja.”
Costin je malo premislil. Valeriujevo družino so sestavljale tri tete, sestrične njegovega očeta. Ena bolj utrgana od druge. In grde kot hudič. Krdelo je vodila njihova mama, ki so jo naslavljali kot “stara mama”, a je že zdavnaj umrla, ko je bil Valeriu še otrok. In seveda njegova sestra, a o njej ni dosti govoril. “No,” je pomislil fant, “robo sem mu že dal, zato je bolje, da prisluhnem zgodbi. Zaradi njegovega načina pripovedovanja, če nič drugega.”
“Okej, človek, ustreli.”
Možakar je iz žepa privlekel tanek papirček in si v miru zvil cigareto, da bi preizkusil čisto nov tobak. Prižgal je in globoko potegnil.
“Torej, odkar pomnim, je stara mama govorila, da ima težave s srcem. Nihče ji ni verjel, ker je bila kot mula. Majhna, a težka in močna. Oče se je vedno šalalil okoli tega. Rekel je, da če bi jo imel Hitler, ko je skušal osvojiti Rusijo, bi zdaj vsi govorili nemško. Kar naprej je govorila, da bo zaradi nas nekega dne umrla. In imela je tistega nobel zdravnika iz Bukarešte, ki je govoril enako. Še več, enkrat ali dvakrat na leto je teden preživela v veliki bolnišnici v prestolnici. Kakor koli, ko sem imel osem let, je teta Gloria povzročila prvo veliko družinsko krizo. Imela je 25 let in je bila med vsemi tremi najlepša. No, najlepša je pretiran opis. Bila je malo težja, tako kot njena mati, a je imela privlačne obline in velike joške. Zato obraz ni nikogar motil. Ali lasje, ki si jih je barvala rdeče in so bili videti kot metla. Veturia, njena mati, je upala, da se bo vsaj ona poročila in imela otroke. Drugi dve, Laura in Mihaela, sta bili suhi, kot bi pravkar zapustili koncentracijsko taborišče. Laura je imela težave z zobmi. Če se je nasmehnila, si imel mesec dni nočne more. Mihalea bi bila še kar sprejemljiva, a je odkrila boga. Tako se je oblačila od vratu do prstov na nogi črno ali sivo in vse, kar je bilo oddaleč povezano s seksom, je pri njej izzvalo kletvice in temne slutnje. Včasih sem jo dražil z umazanimi besedami, ki sem jih slišal na ulici. Moj najbolj živ spomin nanjo je, kako se je spotaknila ob lastno krilo, ko me je lovila z metlo. Tako, vidiš, je bila Gloria stari mami zadnje upanje, da bi imela vnuke.”
“Saj je imela vaju, ne?”
“To ni isto. Moj oče ni bil njen sin. Nisem niti prepričan, da ga je imela rada. A je bil bliže temu, kar bi poimenovali normalen človek. A gotovo je bil ljubeč in ubogljiv in to je cenila. Midva z Maro pa sva bila posvojena. Ko ji je oče povedal, da naju namerava vzeti, se je strinjala, ker je vedela, da se nobena ženska ne bo nikoli zagrela zanj. Rada je preživljala čas z Maro, ker je bila vedno vsa nasmejana, vedra in sladka, name pa ni bila najbolj nora.”
“Zakaj? Ker si bil nagajiv?”
“Ne. Ker bom enkrat postal moški, po njenem mnenju pa so vsi moški barabe. Nimam pojma, ali je tako mislila, ker je imela z moškimi slabe izkušnje, ali ker moški niso nikdar pogledali za njo, ker je bila grda. Po mestu so govorili, da je plačevala moškim, da so spali z njo in tako je dobila hčerke.”
“Jezus, to ni kul! In kaj je naredila Gloria?”
“Na skrivaj se je poročila.”
“Uau! Ampak, a ni to nekaj, kar si je Veturia želela zanjo?”
“Ja, ampak ne na tak način. Nisem prepričan, kaka pričakovanja je z Glorio imela, a zagotovo niso vključevala cigana, ki je preprodajal robo, ki so jo na skrivaj prinašali mornarji z različnih ladij. Vidiš, takrat nisi v trgovinah našel nič. To sicer ni imelo nobene zveze s tem, da si bil reven. Lahko si prišel do denarja, še posebej, če si bil del delavskega razreda. Ampak trgovine so bile dobesedno prazne. Tako so ljudje z jajci, ki so živeli blizu meje, takorekoč našli poslovne priložnosti. A moral si biti previden. Če so te dobili, si precej časa preživel v zaporu. Ta cigan, s katerim se je Gloria poročila, je bil dvakrat v zaporu. Zato Veturia ni imela razloga, da bi bila ponosna zaradi njene poroke. Ni se mogla pohvaliti s tem pred ljudmi, ki so govorili, da njene grde punce ne bodo nikdar dobile svoje partije. Pravzaprav je bila tako razburjena, da ni hotela Glorie in Gigija, njenega moža, niti na božični večerji. In ves večer se je pritoževala zaradi težav s srcem. Nič ni jedla, vzela pa je ogromno tablet za srce. Takrat se mi zdi, da je družina prvič bila malo v skrbeh. In zadnjič, ker je nedolgo po svetem Janezu v januarju umrla. To je bil prvi pogreb, na katerem sem bil.
“Misliš, da je Veturia umrla zaradi hčerkine poroke?”
“No, moj oče jo je eno popoldne obiskal in jo našel na hrbtu v naslonjaču s široko odprtimi usti in očmi in s prazno škatlo tablet za srce v roki. Kljub božični krizi ni nihče tega pričakoval. Poklicali so rešilca, prišel je neki zdravnik in potrdil, da je mrtva zaradi infarkta in to je bilo s stališča oblasti vse. Sreča za nas! Stara mama je imela do vratu pretihotapljenih dobrin in če bi kdo malo pobrskal, bi bili v težavah. A zadeva je s pogrebom eksplodirala. Mihaela in Laura sta pripravili takšen pomp, kot je le šlo. Iz cerkve v Bukarešti sta pripeljali celo tri duhovnike. Pol mesta se je prikazalo. Bolj zaradi radovednosti kot kaj drugega. Veturio se zmeraj videli kot dvomljiv ekstravaganten lik. Nihče ni točno vedel, s čim se je ukvarjala in kako to, da se policija ni nikdar vmešavala v njene posle. Nekateri so mislili, da je povezana s takratno tajno policijo Securitate in jim je pripovedovala drobne skrivnosti ljudi, do katerih je imela dostop. In to bi lahko bilo tudi res.”
“Nihče ne ve tudi, s čim se ukvarjaš ti.”
“Razlika danes je v tem, da ljudi ne znima! Kakor koli! Odpravljali smo se na pokopališče, ko se je v svojem novem mercedesu prikazala Gloria. Luksuzen avto je zdaj, ko se pogovarjava, velika stvar. Takrat pa je to bilo, kot bi poletel na luno. Stopila je iz avta in se prepričala, da vsi vidijo njen krzneni plašč in velike dragulje in zlatnino. Nekaj trenutkov so bili vsi v šoku. Mihaela je prva prišla k sebi in rekla:
“Tukaj nisi dobrodošla.”
“In kdo si ti, da mi to govoriš? Mamin pogreb je. Seveda moram biti tu.”
“Mama te ne bi hotela tukaj. Kot te ni hotela za božič.”
To je bil nizek udarec. In to v javnosti. Kljub govoricam in tračem ljudje od zunaj do tega trenutka niso imeli nobenih informacij o notranjih zadevah družine. Zdaj pa je bilo naenkrat vsem vse na očeh. Gloria je obmolknila. In prisežem, da sem videl drobno solzico v kotičku njenega naličenega očesa. A samo za trenutek. Obrzdala se je in rekla:
“A res? Kaj pa misliš, kako bi se počutila, če bi jaz plačala za ves ta cirkus iz moževega žepa? Moža, ki ga ljudje tukaj ne prenesete?”
V tem trnutku si lahko videl, kako se govorice širijo v množici. Novica, da Gigi Cigan plačuje Veturiin pogreb je bila najfascinantnejša novica od Stalinove smrti. Lahko sem si predstavljal, kako stara mama buta z glavo ob svojo lepo krsto, ko posluša ta pogovor. Tudi oče si je to najbrž predtavljal, saj jih je skušal pomiriti. Do konca se ni več zgodilo nič pomembnega. Ko so ljudje odšli, se je Gloria odločila, da je svojo dolžnost opravila in se je odločila, da bo svoo veliko okroglo rit spravila v svoj veliki avto in pomivanje posode prepustila svojima grdima revnima sestrama. A preden je zaprla vrata za sabo, je obstala, se obrnila in rekla:
“You know, everybody blames me and Gigi for mother’s death, but it was not me who got her ill in the first place. It was you.”
“Veste, vsi za mamino smrt krivijo mene in Gigija, a ni zbolela zaradi mene. Zbolela je zaradi vas.”
“Mene?” so enoglasno odgovorili oče, Mihaela in Laura.
“Tebe, družinski svetnik! Zdaj te je sam bog in cerkev, a ne misli, da seks s celotno posadko na ruski ladji in splav zatem nista imela vpliva nanjo.”
Kaj? Mislim, to je bilo še boljše kot božič. Si predstavljaš? To žensko, ki me je bila sposobna nabliskati samo zato, ker sem klel, je položila cela posadka in je potem naredila nezakonit splav. Takrat sem bil mulc. Komaj da sem razumel pomen tetinih besed, a jasno mi je bilo, da je bila to popolna klofuta za Mihaelo. Imelo me je, da bi šel do nje in jo objel. A sem samo mirno stal. Mihaela je bila rdeča kot ogenj in oči je imela solzne.
“Posiljena sem bil …” ji je uspelo zašepetati.
Gloria je bruhnila v smeh.
“Posiljena moj kurac! Uživala si v vsaki minuti. Še zdaj se spomnim, kako si se še dolgo po tem dotikala in stokala v postelji poleg moje.
“Pojma nisem imela o vsem tem,” je res presenečeno rekla Laura.
“Naj se te bog usmili,” je odgovorila Gloria, ne da bi odmaknila oči od druge sestre. “Enkrat te je pogledal in se odločil, da ti prihrani kakršno koli spolno znanje ali poželenje.”
Potem je odšla skozi vrata in za sabo puščala težko sled sladkega parfuma. Nihče dolgo ni spregovoril besede. Mihaela je začela pospravljati in se pretvarjala, kot da se ni nič zgodilo, med tem ko sta jo Laura in oče gledala kot hipnotizirana. Šele čez dve uri so vsi sedli za mizo v jedilnici in pili kavo.
“Kaj je bilo to?” si je Laura končno upala vprašati z nizkim glasom.
Njena sestra se je odločila, da ji bo povedala zgodbo, z očmi in rokami na skodelici.
“Torej, bila sem mlada in nevedna. Nekega dne sem se sprehajala po pristanišču. Na krovu tiste velike ladje je bil Vasilij. Tako lep je bil! Najlepši moški, karsem jih do takrat videla. Ali od takrat. Dobesedno obstala sem in strmela vanj. Opazil je. Poklical me je na krov. Povedal mi je svoje ime, jaz sem povedala, kako je ime meni. Prijel me je za roko in me predstavil drugim mornarjem. Nisem razumela, kaj so govorili ali zakaj se smejijo. In ne bi mi moglo biti bolj vseeno. Vse, kar sem vedela, je bilo to, da me je gledal lep moški. Dali so mi čaj. In vodko. Še nikoli prej je nisem pila. Čez čas so se me začeli dotikati. In poljubljati. Bilo je lepo. Vasilij mi je prvi to naredil. Ni res, kar je rekla. Nisem seksala z vsemi. Po Vasiliju so videli kri in razumeli, da sem bila devica. Samo en je še imel jajca. Majhen temnolasec. Ko je bilo konec, me je Vasilij spravil z ladje in vsega je bilo konec. Ne spomnim se več, kako sem prišla domov. Mama je spala. Vsi ste spali. Stuširala sem se in šla v posteljo. Spomnim se bolečine, a nikakršnega obžalovanja. Čez tri mesece sem spoznala, da sem noseča. Na nikogar se nisem mogla obrniti, zato sem povedala mami. Našla je zdravnika v Olteniti, ki je pomagal. Plačala mu je ogromno, a zdelo se je smiselno. Bilo je tvegano. Če bi se kar koli zgodilo, bi šel v zapor. Splav je bila najhujša stvar, s katero sem se morala soočiti. Bolečina je bila neznosna. Izgubla sem veliko krvi. Edino, kar je mama rekla, je bilo: “Čisto prav ti je, kaj pa si taka kurba. Če te še kdaj vidim z moškim, te pretepem do smrti.” Od takrat sovražim moške. Ne zaradi tega, kar se je zgodilo na ladji, ampak zaradi noči, ko so v kleti iz mene pobrali ostanke otroka.”
Kot osemletniku se mi ni sanjalo, o čem je govorila. A iz glasu sem zaznal napetost in trpljenje. Večino časa sem se delal norca iz nje in jo spravljal ob živce, tisto noč pa se mi je zasmilila. Oče je stopil k njej in jo objel. Nekaj časa ni nihče rekel nič. Potem pa je Laura morala odpreti usta:
“No, to bi lahko povzročilo mamine težave s srcem …”
Mihaeline oči so se znova napolnile s solzami. A najbolj me je presentil pogled na očetov obraz. To je bilo edinokrat v življenju, da sem videl bes v njegovih očeh.
“Torej praviš,” je oče spregovoril s tihim glasom,”da je mamino bolezen povzročila Mihaelina neumna napaka. Tvoja pa ne.”
“Kaj hočeš reči?” je vprašala Laura, prehitro da ne bi zvenela obrambno.
“O, se pravi, da si pozabila. Kako so ti že pravili na cesti? Laura Zverina?”
“Ah, daj. To je bil samo vzdevek!”
“In zakaj so te tako klicali?”
“Ker nisem pustila, da bi se zaradi videza izživljali nad mano. Nobeden od vas ne ve, kako je, če se iz tebe norčuje celo mesto. Jaz vem. Enkrat sem imela dovolj in to je to.”
“A je? Tisti brezdomi fant ti je res prišel do živega. Vedno se spraševal, kaj je takega rekel, da je prebudil hudiča v tebi. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Tvoja mama je poklicala mojega očeta. Imela je veliko težavo in je potrebovala pomoč svojega brata. Ena od hčerk je pretepla enajstletnika do smrti. Oče me je zbudil in šla sva, kamor nama je naročila tvoja mati: polje zunaj mesta. Bila si tam vsa krvava. Ležal je pod tvojimi nogami. Mislim, da ni imel ene cele kosti v telesu. Z očetom sva izkopala luknjo, položila truplo vanjo in ga prekrila. Vrnila sva se domov, ampak oče se je počutil zelo bolnega. Zaradi stresa in napora mu je odpovedalo srce. Zjutraj je bil mrtev.”
“Jezus, ženska!” je rekla Mihaela in položila roko na usta.
“Daj mi mir,” je odvrnila, pljuvaje med neenakomernimi zobmi. “Vsaj spomine imaš. Lahko si predstavljaš moškega, ki te je pogledal in v tebi videl žensko. Jaz sem pa zmeraj bila spaček. Še lastna družina mi komaj gleda v obraz.”
“To ni opravičilo. Nisi edina, ki ni našla ljubezni. Ne moreš pa hoditi naokoli in z golimi rokami pobijati ljudi samo zato, ker te ni mogoče ljubiti.”
Laura je pogledala mojega očeta s čudnim izrazom in nenavadnim nasmeškom.
“No, ti veš vse o tem, kako je, če nisi ljubljen, ne?”
Oče se je nasmehnil.
“Daj, udari! Ti si na vrsti, ne?”
“O, zdaj si pa ded, ne? Ne kot vsa ta leta, ko si bil zaljubljen v srednješolskega ravnatelja. Ne le, da je bil fant s pegami po vsem obrazu zaljubljen v učitelja, ampak je bil ta učitelj 45-letni moški. Tako je, dame in gospodje, našega ljubega bratranca privlačijo moški. Edini problem je, da je tako neznaten, da ga ti sploh ne opazijo. Ravnatelj se je celo norčeval iz mame, ko ji je to povedal. Vseeno mu je morala plačati, da je bil tiho. In te izpisati iz šole. Zato si navaden hišnik. In mamin denar ti je omogočil, da si posvojil ta dva.”
“Ja. In še vedno mislim, da je to najboljši način, na katerega je mama kdaj koli porabila denar.”
Nekaj je bilo v njegovem mirnem glasu in hladni drži, zaradi česar sem ga vzljubil še bolj kot prej..
Costin je nekaj časa molčal.
“Uau,” je končno rekel. “Torej v tvoji družini ni nihče bil nedolžen.”
“Ne obstaja nič takega kot nedolžno človeško bitje.”
“In koga lahko krivimo za njeno smrt?”
“No, se spomniš, da sem ti pravil, da je bil moj oče ves čas šibek in bolehen? Imel je nekakšne vitamine iz tujine. Tiste bele tablete v plastični cevki je imel vseskozi s sabo. Nimam pojma, ali so res pomagali, ampak oče jih je tu in tam vzel. Tudi tablete moje stare mame so bile iz tujine. Mislim, da iz Francije. Tudi te so v plastični cevi, ampak so bile barvne, por rumene, pol rdeče, videti so bile kot bombončki. Mara je bila pogosto s staro mamo. Zaradi nje se je stara ženska počutila bolje, ker je bila tako vesel in priden otrok. Enkrat sva jo z očetom prišla pobrat. Z Veturio sta se bogve zakaj zapletla v prepir. Mara je opazila, da je bil oče zelo žalosten. Želela si je, da bi bili vsi okoli nje srečni. In mislila si je, da se bo oče razvedril, če bo dobil kakega od bombončkov, zaradi katerih se stara mama tako dobro počuti.”
“Kaj?”
“Ne pozabi, da je imla komaj štiri leta. Resničnost je videti dosti preprostejša skozi otroške oči. Ne vem, kaj se je zares zgodilo, ko sva šla, ampak naslednje jutro se je oče želel pobotati s staro mamo. In jo je našel mrtvo.”
“Jezus …”
“Ja. Po pogrebu smo očistili hišo, oče je našel neke tablete, ki so bile videti čisto kot njegove, bile so poskrite po kotičkih sobe, a ni seštel dve in dve, dokler ni našel Veturiinih tablet v svojem žepu.”
“Človek, to pa je zgodba!”
“Je bila dovolj popoprana zate?”
“Zagotovo. Ampak ni mi jasno, kako je Mari padlo v glavo, da bi z zamenjavo tablet razveselila očeta.”
Stari se je zasmejal.
“Kaj?” je vprašal Costin. “Sem kaj izpustil?”
“Z Maro sva bila siroti. Tak kraj iz tebe naredi malega negativca – to sem bil jaz, ali pa izjemno pridnega in discipliniranega otroka. In taka je bila Mara. Takrat je zmeraj spraševala za dovoljenje, če se je želela igrati s svojimi igračami. Česa takega ne bi naredila brez odobritve.”
“Odobritve? Ampak kdo bi ji …? O moj bog, ti si bil! Ti si ji rekel, naj to naredi, ti stara baraba!”
“Osem let sem imel, se spomniš? Bil sem samo fant, ki je bil prepričan, da stara mama z njim in njegovim očetom grozno ravna, ker sta bila moška. Preprosto sem sovražil staro vrečo.”
Valeriujeva zgodba je Costina zares zadela. Tako zelo, da je v šoli zbral par fantov in jo delil z njimi. Ni bil tako dober pripovedovalec kot stari, a je napravil kar dober vtis. Razen na Andreia, matematičnega genija, ki je zmignil z rameni in rekel: “Popoln idiot si, če misliš, da bi lahko vitaminske tablete povzročile smrt stare ženske! Petsto gramov očetovega tobaka si plačal za komplicirano zgodbo o preprostem infarktu!”

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s