Če vam je všeč življenje, kako vam bo šele smrt!

Janez Grm

 

Parkiram blizu cerkve.
Stoji nekje Bogu za hrbtom, zato me čudi njena velikost. Ela je rekla, da so velike cerkve v hribih pogosto cilj romarskih poti. Takrat sva sedela na pijači ob reki. Pil sem pivo, ona pa kokakolo in zraven zobala češnje. V usta je vtaknila celo češnjo in z jezikom zavila pecelj v zanko.
Spretna je, kot njen oče.
Potem je na hitro izpila kokakolo in od takrat je nisem videl. Pol leta nazaj je bilo. Sprašujem se, koliko je zrasla od takrat, najstnice hitro poganjajo.
Kot tile borovci okrog cerkve.
Pred mano cerkev in borovci, za mano griči z vinogradi. Odprem okno in vdihnem zrak. Slabo zaznavam aromo belega grozdja. Zaradi umetnega nosa imam delno zamašene nosnice. V ogledalu preverim umetni nos, umetne obrvi, umetne zobe. Če v gozdu naletim na koga, bo lahko pozneje policiji povedal, da je videl moškega z ukrivljenim nosom, ki je govoril v Italijanščini. Že nekajkrat sem bil na delu v Sloveniji. Vem, da na tem koncu nemško še kar razumejo, italijansko ne.
Stopim iz avta s tržaško registracijo. V notranjem žepu jakne čutim napolnjeno orodje. Preverim uro. Več dni se že peljem naokrog in opazujem tarčo pri džoganju. Na lokaciji bo čez 12 do 10 minut.
Ljudje smo bitja navade. Pri mojem delu to pride zelo prav. Navade trenutne tarče mi je zaupala stranka. Strank ne sprašujem po motivih za izbiro tarče, ne sprašujem po njihovem odnosu. A v tem primeru ni bilo težko odkriti povezave: stranka in tarča si delita priimek.
Oče je stranka, sin je tarča.
Ne vprašam, zakaj. In ne vprašam, koliko. Povem, koliko. Polovico vsote pred čiščenjem, polovico po njem. Zato zahtevam strankin priimek. Če se skuša izogniti plačilu, jo lahko naknadno izsiljujem. Nima smisla za kazen počistiti stranko. Mrtvi ne odplačujejo dolgov. To je moj glavni dohodek. Tisto, kar prodajam, je predvsem zaradi krinke. Za enkrat me še niso razkrili. Obvladam sedem jezikov. Nekoč so me zamenjali z lingvistom. Verjetno bi lahko učil na univerzi. Ampak plačan bi bil petkrat manj.
Tokrat zahtevam večje plačilo. Zaradi Ele. Rada bi šla potovat po Nemčiji. Zgodovina umetnosti jo zanima. Predvsem barok. Mislim, da je tale cerkev baročna. Stopim do nje, imam še 10 do 8 minut. Mogoče so notri kake razglednice ali brošure, Elo bi zanimale.
Stopim do vhoda. Zaklenjen je.
Hočem že zaviti v gozd, ko izza vogala pokuka debeluh z belim ovratnikom. Duhovnik. Vpraša, če si želim ogledati notranjost. V čisti Italijanščini rečem, da ga ne razumem. V polomljeni Italijanščini ponovi, kar je prej rekel v vzhodni Slovenščini.
Ne smem zbuditi sumov. Pristanem. Imam še 9 do 7 minut.
Brošur ni. Na stenah so še kar dobro ohranjene poslikave. Pokaže na ženski lik in reče, da gre za alegorijo življenja. Ženska je okrogla v obraz, okrogla v trebuh, okrogla v rit. Na Elino mamo spominja. Bila je res bedna deklina. Takrat sem bil še mlad, seksal sem vse, kar je padlo na moj ceneni kokain. Na srečo v Eli ne vidim njene mame.
Zdi pa se mi, da ima moje oči.
Strmim v alegorijo življenja, kar ovratničar interpretira kot naklonjenost do slike. Pokaže na neko drugo sliko in se nasmehne: »Če vam je všeč življenje, kako vam bo šele smrt!« Naslikana je alegorija smrti. To je okostnjak v capah, z gnijočimi kosi mesa. Grd je, umazan. Alegorija ni čisto pravična. Bližanje smrti zna biti grdo in umazano. A sama smrt je čista. Gladko odreže. Ni več pizdarij, ni več upov. Ni več vprašanj: sem dovolj dober zanjo? Kako bom živel čez deset let? Me ima foter rad? Smrt je edini mogoči odgovor. Gladko počisti z vsem sranjem.
Zastrmel sem se. Zahvalim se in se poslovim. Ko zaklepa vrata, izginem v gozd.
Tarča bo na lokaciji čez 4 do 3 minute.
Stezi se bom približal med borovci. Tarča bo tekla po stezi, ki se vije okrog hriba. Težko bi meril od spodaj, sonce se ravno dviga izza hriba, zato prečkam stezo in splezam po pobočju. Naslonim se na širok borovec, ki me zakriva. Sonce imam za hrbtom. Zlahka splezam navkreber. Dobro ohranjam kondicijo. Če bi šla lazit po nemških grajskih hribih, bi zlahka dohajal Elo. Sicer je nekaj vpila, da sem kriv za samomor njene mame, ampak ve, da nisem.
Nataknem si rokavice.
Tista ženska mi je zamolčala, da imava hčerko. Šele ko se je ubila, je Ela izvedela zame.
Iz žepa vzamem orodje.
Če bi šla skupaj na potovanje, bi videla, da nisem prasec. Bog ve, kaj vse ji je tista kurba pravila o meni.
Zaslišim hitre korake. To bo tarča.
Premaknem nogo za boljše ravnotežje. Nosnice imam še vedno zamašene. Zato ne zavoham dreka, na katerega stopim.
Spolzi mi.
Orodje mi pade iz rok.
Zdrsnem po pobočju, debla borovcev me odrgnejo.
Zaslišim sopihanje. Tarča je pritekla na lokacijo. Žal sem na tej lokaciji tudi jaz. Vpraša, če lahko kaj pomaga. Molčim in gledam za orodjem. Vpraša me, kaj je z mojim nosom. Čutim, da se je premaknil. Tudi obrvi so se premaknile. Tarča sledi mojemu pogledu. Oba zagledava orodje. Ob stezi leži. Tarča je močna in hitra kot jaz. Je pa tudi mlajša. Prvi pobere orodje in ga nameri vame.
Močan je, hiter je, mlad je. Je pa tudi nepozoren in prestrašen, orodje se mu trese. Brcnem mu ga iz rok, orodje odleti po pobočju navzdol. Moji brci sledi še udarec v obraz. Podere ga. Valja se po tleh in drži za krvavi nos. Prične kričati.
Čas je za improvizacijo. Ob stezi rase mlad borovec, pol metra v višino.
Kaj je že napravila Ela s pecljem?
Izrujem drevesce, s korenino vred. Zaradi rokavic me iglice in smola ne motijo. Počepnem nad tarčo in mu nastavim drevesce za tilnik. Premakne roke, da bi se branil. Takrat mu pričnem zavijati muževnato debelce okoli vratu. Kakršna hči, takšen oče. On poseže po mojem vratu in me skuša daviti. Tako blizu sva si, da lahko razločim barvo njegovih oči.
Vprašam se, če jih ima po očetu.
Mlad je, močne roke ima. Ampak on ni obljubil hčerki potovanja po Evropi. In ni ji prisegel, da je ne bo nikoli več pustil same.
Uspe mi napraviti zanko okrog vratu. Stiskam jo, da me zabolijo dlani.
Vpitje se neha. Opravljeno je. Tarča je počiščena.
Odvijem drevesce. Počiščeni tarči prestavim noge na stezo, glavo pa proti gozdu. Tako jo bodo zlahka opazili, če pa bi kdo po pomoti zapeljal čeznjo, ji ne bo poškodoval obraza. Zlahka jo morajo identificirati.
Spustim se po pobočju. Med podrastjo se sveti orodje. Poberem ga, vrnem se v smeri, iz katere sem prišel. Hitim mimo cerkve. Sedem v avto. Zaprem vrata.
Umirim se. Počasneje zadiham.
Obrnem ključ. Speljem. Pričnem si snemati nos, obrvi in zobe. Delo je opravljeno. Tarča je počiščena. Smrt je čista, gladka. Konec vsega. Ampak ne še zame. Poklicati moram stranko, da izve, da nima več sina. Čas je za preostalo plačilo. Potrebujem ga. Ela si močno želi iti na potovanje.
Česa vsega ne storimo za otroke.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s