Vassilis Danellis

“Bodi pripravljen, ko pridem,” je rekel. “Hočem, da si pripravljen. Razumeš?” je zavpil.
Jaaa! Razumel sem. Ampak prekleti motor ni vžgal.
Vse je šlo po načrtu – do tistega trenutka, seveda – čeprav nihče od nas v resnici ni verjel od samega začetka. Zakaj hudiča bi v tovarni imeli toliko denarja? Seveda je bil velik. Seveda je bil plačilni dan, ampak kdo v teh časih delavcem še plačuje v gotovini?
“O, ne! Nisi razumel!” je zavpil.
To ni imelo nič z delavci. Nič ni imelo s poslom. Vsaj ne z zakonitim.
Kakor koli! Ni nam bilo treba preveč vedeti. On je bil glava. Poznal je stvari. Imel je prav. Zmeraj. Druga dva sta bila mišica. Jaz sem bil šofer.
Moja vloga je bila, da jih počakam pred tovarno. Ne tako blizu, ne zelo daleč. Vzelo naj bi nekaj časa, zato nisem smel pritegniti pozornosti. Ko bi prišli ven, bi pripeljal mimo, oni bi skočili v avto in jaz bi odpeljal. Na parkirišču nekaj kilometrov stran nas je čakalo drugo vozilo. Zamenjali bi avto in jaz bi zapeljal čez mejo. Bili bi svobodni. Preprosto in čisto kot v dobrih starih filmih o ropih.
Edina težava je bila, da je izbral zanič avto.
“Ne smejo nas opaziti,” je rekel.
Pritožil sem se. Ne preglasno, to ni v mojem značaju. On je bil drugačen. Kričal je in me popljuval po obrazu. Ukazi. In slina.
“Samo pripravljen bodi, ko pridem ven! Me razumeš?” je vprašal.
Jaaa! Razumel sem. Ampak prekleti motor ni vžgal.
Slišal sem strele. Obrnil sem ključ. Samo zarenčal je, zvok mrtve raglje.
Prišli so ven s torbo. Znova sem obrnil ključ. Nič.
“Bodi pripravljen,” je rekel.
Poskušal sem. Avto je bil zanič.
Potem je šlo samo še na slabše. Mimo je pripeljal policijski avto. Smola. Policisti so izpustili svoje kave in pograbili pištole.
Obrnil sem ključ do konca. In še enkrat in še enkrat. Bil sem osredotočen in nisem zares videl, kaj se je dogajalo. Ko je motor končno zarjovel in sem se ozrl naokoli, so bili vsi na tleh. Mrtvi.
Kakšen pokol! Prekleti avto! Prekleto!
Kakor koli, on je bil še vedno živ. Ranjen, ampak živ. Pritisnil sem na stopalko za plin. Gume so zacvilile. Ustavil sem ob njem. V roki je imel torbo. Izstopil sem in mu skušal pomagati v avto.
Nisem opazil varnostnika. Visok, bradat tip z očali. Bil je zadet v bok. Ko je stopal proti nama, je za sabo vlekel levo nogo. V desni roki je držal pištolo. Ustrelil je. Zgrešil je. Ustrelil je še enkrat. Zadel me je. Moj partner ga je ubil. Potem je umrl tudi sam.
Kakšna zmešnjava. Ko bi le bil pripravljen, ko je bilo treba. Bil sem kriv za vse. Ampak prekleti motor ni vžgal. Ni vžgal.
Pograbil sem torbo. Vrgel sem jo na zadnji sedež in odpeljal. Zamenjal sem vozilo, kot je bilo v načrtu. Denar sem dal v prtljažnik. Obrnil sem ključ. Ta motor je ubogal. Ko bi le … Prekleto! Konec je. Zdaj sem moral samo še zbežati.
Nisem smel na avtocesto, če sem se hotel izogniti policiji. Odpravil sem se v hribe. Ozke vijugaste ceste, prekrite z meglo. Dolgo sem vozil skoznjo. Najbrž zgolj par ur, ampak zdela se je cela večnost. Moja zavest je krvavela skozi rano. Čas je postal zamegljen kot nebo. Sonce je potemnelo in potem ponovno poslalo mrzlične žarke, nakar je tema spet ubila svetlobo. Bilo je tako nejasno.
Ne vem, kako sem lahko ostal buden. Še večji čudež je, da sem avto obdržal na cesti. A dlje nisem več mogel. Moral sem poskrbeti za svojo rano in potreboval sem prostor za počitek. Okoli mene ni bilo nič drugega kot rana. Bil sem pripravljen na predajo.
“Imel sem svojo priložnost,” sem pomislil. “Čas je za smrt.”
Mislim, da sem ga prej slišal kričati kot videl. Sokol je manevriral pred mojim vetrobranskim steklom in me prisilil, da sem zavrl. Potem sem opazil volka. Velikega sivega volka. Bil je tam na sredi ceste in strmel vame. Oči so se mu iskrile v megli.
Potrudil se je, da je vzbudil mojo pozornost. Potem je stopil na prašno stezo. Bila je dovolj široka in gladka za avto. Nisem vedel, zakaj, vendar sem bil prepričan, da mi je kazal pot proti nečemu. Kakšna nesmiselna misel! Ampak edina razumna možnost v tistem trenutku. Nisem mogel naprej. Moral sem zaupati zveri.
Vzpel sem se v hrib. Na tisti višini je bilo nebo jasno, dolina pod mano pa je bila prekrita z debelim slojem megle. Dosegel sem jaso, naketeri je bila stara, pozabljena vas. Ustavil sem avto in izstopil. Tri ali štiri zapuščene kmetije s sesutimi strehami in zidovi in cerkev v ruševinah.
Volk je izginil. Tudi sokola ni bilo, ampam nisem bil sam, kot sem mislil. Dva druga volkova, tokrat črna, sta se prikazala. Nista se zdela prijazna kot sivi. Vohala sta kri in prišla sta si privoščit pojedino. Približevala sta se s počasnimi koraki. Eden si je oblizoval gobec. Drugi mi je kazal zobe. Bele, ostre zobe.
Že drugič sem mislil, da je konec. Že drugič sem se zmotil. Usoda je imela z mano drugačne načrte. Svoje niti je pletla na zelo skrivnosten način. Verjemite mi, vem.
Sokol je zakričal. Moj sivi varuh je prišel iz gozda in zasedel položaj. Plenilec je letal v krogih nad našimi glavami.
Zveri so se besno spopadle. Moj šampion je bil kljub številčni premoči pogumen. Črna volkova je na koncu prepričal, naj gresta lovit drugam. Zmagovalec je stal v pripravljenosti, dokler nista izginila globoko v gozd. A plačati je moral ceno, da bi me obranil, in to visoko. Krvavi madeži po vsem sivem kožuhu. Globoka zareza na gobcu. Hudo je šepal.
Sokol je še enkrat zakričal in odletel. Ranjeni volk mu je sledil. Šel sem za obema. Peljala sta me na naslednjo jaso, višje na hribu. Na sredi je stala osamljena lipa. Visoka srebrna lipa z veliko senco. In v tej senci je stala hiša.
Vrata so se odprla in prikazala se je ženska. Ženska z dolgimi rdečimi lasmi. Tako dolgimi in tako rdečimi, da se je zdelo, kot da ji telo požirajo plameni.
Sokol in volk sta se pognala proti njej.
“Tu sta, moja fanta,” je rekla. “Kje sta bila?”
Ptič ji je sedel na ramo. Zver ji je polizala roko.
“Oh, Ubošček. Težek dan si imel, ne?” je rekla volku.
Potem je privzdignila glavo in se zastrmela vame. Videla me je prvič, a čutil sem, da je vedela vse o meni.
“Tudi ti krvaviš, tujec.”
Položil sem roko na rano.
“Ne zaupaj ji,” mi je šepnil glas v glavi. “Prilizuje se.”
Njene oči, temno modre oči so me že uročile.
Rekel sem, da potrebujem prenočišče. Odšel bi naslednje jutro pred zoro.
“Pa imaš denar, da boš plačal, tujec?” je vprašala.
Lahko sem si privoščil njeno gostoljubje. Nasmehnila se je.
Hiša je bila polna lesenega pohištva in vonja po začimbah.
Pustila me je ležati na postelji. Bil sem šibek in imel sem vročino.
Takrat je zbrala svoje lase v vozel in ga prebodla s srebrno sponko, srebrnim cvetom zvončka.
Slekla mi je srajco. Nalila je vodo, mi očistila rano, nanesla nekaj olja in jo masirala. Govorila je o ropu v tovarni. Pretvarjal sem se, da nimam pojma, o čem govori.
Prinesla je vino v glinenem vrčku. Nalila ga je v kozarec, dodala zvarek in nekaj listov in mi ga podala.
Vprašal sem jo, kaj je to.
“Samo napitek,” je rekla. “Bolje se boš počutil.”
Pil sem. Pil sem in bilo je res dobro. Moje misli so postale svetle in bolečina sladka, skoraj užitek.
Še več je govorila, ampak njene besede so se mešale z mislimi, željami in sanjami. Vršički njenih prstov so mi prižigali prsi, ustnice so mi žgale trebuh in ko je sedla name in si razpustila lase, je moje telo spremenila v kres. Onesvestil sem se.
Ko sem se zbudil, sem bil žejen, žeja meseca. Težko bi rekel, kako dolgo sem bil tam. Hiša je bila prazna, glineni vrček se je posučil, pohištvo je prekrival prah, dišave pa so izpuhtele.
Moja rana je bila precej boljša, skoraj zaceljena, a spomin na to sladko bolečino in njen dotik je še vedno preganjal moje telo. Okus tistega vina in njenega poljuba je še vedno preganjal moj jezik.
Koliko tega se je zares zgodilo? Kaj, če je bila zgolj vročična halucinacija?
Oblekel sem se. Med oblekami sem našel srebrno sponko za lase. Srebrn zvonček, ki je znal ukrotiti rdeče plamene njenih las.
Sprehodil sem se po hribu navzdol do avta. Odprl sem prtljažnik in videl, da je prazen. Vreča z denarjem je izginila.
Spet sem na cesti. Kako dolgo že? Dneve, tedne ali leta? Kdo ve? Koga briga?
Ne gre mi za denar. Njeno vino in poljube pogrešam. Vozim okoli gozdov. Gledam proti nebu. Gledam skoz drevesa. Čakam sokola in volka, da me popeljeta nazaj k njej.
Zaenkrat nimam sreče.

Konec