Te igrače so za žilave dečke

K. A. Laity/Graham Wynd

“Ampak, zakaj bi ga rada ubila?” je skušal Patrick posvetiti pozornost besedam namesto temu, kako je Simonina nizko odrezana obleka razkrivala njeno bujno oprsje na oko nekoliko preveč očitno.
“Je to pomembno? Obračunati je treba z njim in za to potrebujem še nekoga.” Simone mu je naklonila pogled, ki ga je obenem vzburjal in žalil. “Si dovolj pokončen za to?”
Vedel je, na kaj namiguje, vedel pa je tudi, da izkorišča njegovo strast do nje. Zaradi tega je že prej počel neumnosti. A nikogar še ni ubil. To je bil velik korak naprej od par dvomljivih golufij, nekaj neznatnih tatvin in občasnih manjših vlomov do dokončnega zločina.
Patrick je mislil, da se bo lahko temu izognil. Saj ni, da bi obešali ljudi zaradi zločinov. Se pravi, ne več. V preteklosti je bil to njegovemu staremu zadnji izhod. Mami je obljubil, da ne bo nikdar šel tako daleč.
A njegova mama ni nikoli srečala Simone. Če bi jo, bi ga oklofutala okrog ušes in mu rekla, naj ne zapravlja časa. “Gliha vkup štriha, najdi svojo.” Kolikokrat mu je to rekla? Simone ni bila njegova gliha. Med njegovimi pričakovanji in njenimi prizadevanji je bil ocean, ampak nekako je mislil, da bo njegova sreča trajala dovolj dolgo, da bo videl, ali je gola videti enako dobra, kot so mu obljubljale sanje.
“Dovolj pokončen sem. Kdaj bova to opravila?”
Simone se je nasmehnila. Tako mačje, da je skoraj pričakoval, da bo zapredla. “Dobila se bova jutri zvečer za Chanteyem in dorekla podrobnosti. Nobenih napak. Vse je dobro načrtovano.”
“Tvoj načrt ali Shadeyev?”
Simone je spustila nejevoljen zvok. “Nekaj iz stolpca A, nekaj pa iz stolpca B. Kaj te briga?”
“Kdo je še zraven?” Patrick je mislil, da bi bilo vseeno modro vedeti.
“Nobenih običajnih butcev. Jutri jih boš spoznal. Ni treba, da bi ljudje vnaprej jamrali.”
“Molčim kot grob,” se je uprl Patrick.
“Tisti, nad katerim se derejo srake?” se je zarežala Simone. Ni bil prijeten zvok. Nekatere ženske se ne bi smele smejati. Kadar koli se, ti zmeraj zapičijo drobec železa v srce. Patrick se je premagal, in se ni križal, ker je vedel kaj bi na to porekla Simone.
“Si zdaj za pijačo?” To se mu je zdel precej gladek prehod, a njen odgovor ni bil pozitiven.
“Opravke imam. Nisem lenoba.”
“Bi rada rekla, da sem delomrznež?” Patricka je zbodlo, ampak v resnici njegov načrt dneva ni predvideval nič več, kot da Simone prepriča, da gre na pijačo z njim. Predstavljal si je, da bi, če bi jo prepričal, da vsaj za trenutek spusti tiste monumentalne zapornice, mogoče le odkrila njegov skriti šarm in mu dovolila, da si jo pobliže ogleda. Tako je povedal tudi svoji sestri Margret dan pred tem. Tudi ona se je smejala, potem pa ga je vprašala, kdaj ji namerava plačati najemnino, s katero je precej zamujal.
“Nisem dobrodelna ustanova. Če bi rad usmiljenje, se oglasi pri Magdalenkah.” Brezsrčna ženska, ni kaj. Seveda je bila dovolj prijazna, da mu je dala poceni sobo, čeprav v hrupni hiši s svojim zagrenjenim možem in petimi otroki. Največkrat pa je bilo kot brezplačna vstopnica za norišnico brez kakršnega koli udobja.
Ampak, če bi mu zdaj ratalo – potem bi bil neodvisen. To bi bilo nekaj čisto novega. Bil je pod maminim nadzorom, dokler ni umrla, in ko je po njenem pogrebu ostal brez sredstev, mu je sestra nerada – tako zelo nerada – ponudila streho nad glavo. Dobesedno, saj bi se njegovi sobi bolj prav reklo podstrešno gnezdo.
Ker ni imel pametnejšega dela, se je Patrick odločil iti zraven in preveriti predvideno žrtev. Simone ga je morda pogledala nekoliko nezaupljivo, ampak ali ne pravijo temu ‘čekiranje terena’? Poleg tega je bilo pri Nuni & Zmaju pivo cenejše kot pri Chanteyu. In daleč od tega, da bi omalovaževal svojo sopotnico, ampak tip pri Chanteyu ni mogel naliti poštenega piva, pa če bi bilo od tega odvisno njegovo življenje.
Patrick se je zasmejal pri sebi, ko je porinil vrata pivnice in se podzavestno pokrižal, ko je šel mimo nune, ki se je stiskala z zmajem na označevalni tabli. Upal je, da je to znamenje, da bo prišel čas zanj pri Simone in gospod mu je priča, da jo bo stisnil tako močno, kot bi jo kateri koli zmaj.
Slovenec je bil za šankom kot ponavadi in klepetal s par študenti. Bilo je malo odročno od faksa, ampak vsake toliko jih je par odkrilo pivnico in se skušalo nanjo za par tednov navaditi, vendar so se vedno vrnili v poceni in glasne vulgarne prostore v bližini študentskega naselja. Samo toliko daleč si bil pripravljen hoditi, ko si šel popivat.
“Kaj vama lahko ponudim?” Borut je končno zaključil svojo pripoved o povodnem možu, ki je živel v Črnem jezeru. Ker si je Patrick vzel čas za odgovor, ga je takoj skušal prepričati, naj naroči slovensko pivo, ki se je imenovalo Lash Co ali nekaj takega, s čudnimi narečnimi poudarki, ki so se zdeli povsem nepotrebni. Zvenelo je skorj tako grozno kot irščina.
Opazoval je Boruta, kako naliva Guinnessa in se znova spraševal, kaj je lahko človek napravil, da se je tako zameril Shadeyu. Zdel se je prijazna duša s pozitivnim pridihom in svetniškim sijem sivih kodrov. Ampak Slovenijo je moral zapustiti z razlogom. Vsaj Simone je toliko namignila pred časom.
“Torej, zakaj si zapustil Slovenijo, da bi prišel sem?” je vprašal, ko so se študentje umaknili. “Vedno govoriš, kot da je nekakšen raj.”
“Saj je! Hribi, vinogradi, zrak, ki ga lahko dihaš. Ni kot to mesto. Strupeno, ne?” Borut je z obžalovanjem zmigal z glavo.
“Zakaj bi potem hodil sem?” je vztrajal Patrick.
Borut se je zasmejal.
“Zapletel sem se v slabo družbo in nisem imel alibija.” Skomignil je, kot bi bilo to samo po sebi umevno.
Patrick je pokimal. “Je bila ženska?”
Slovenec je vzdihnil. “Kaj ni vedno?”
Patrick se je moral strinjati. Razumel je, da bi vse svoje težave verjetno lahko pripisal ženskam, od mame pa do izmuzljive Simone. Pa sestre najbrž tudi, saj mu je vedno težila, naj si najde redno službo in se odpove prosjačenju in goljufijam. Pa pustite človeka. Spil je svoje pivo in si predstavljal, kaj vse bi lahko počel z ogromno denarja in s Simone.
Naslednjo noč so se dobili v zadnji sobi pri Chanteyu. Tam je bila seveda Simone, Modri Jake in tip po imenu Einar. “Kako ime je pa to?” je vprašal Patrick z iskreno radovednostjo.
“Islandsko.” Možakar mu je namenil izzivalni pogled, zaradi katerega je bil videti še bolj impozanten kot zaradi svoje višine.
“Ah, dobro vam je šlo na prvenstvu. Držal sem pesti za vas, ko ste nabili Angleže. Briljantno!”
Islandec se mu je široko zarežal. “Ko bi vsaj nadaljevali v istem tempu. Pa žal nismo.”
“Bomo videli, kaj bo čez štiri leta. Jaz vem, na koga bom stavil. Še bomo videli Renaldove solze.”
“Če sta končala razpravo o fuzbalu, potem bi se lahko pogovorili o zadevi?”
Simone je zvenela tečno, zato se je Patrick potrudil, da bi jo razvedril “Vse zate, ljubica.” Samo spačila se je. Nekatere ženske preprosto niso znale ceniti njegovega šarma. A si bo že premislila, prepričan je bil v to.
“Jutri bomo zgrabili Slovenca. Na začetku ga poskušajta ne raniti, če vama bo uspelo. Počakati morata na to, kar bo rekel Shadey. Ko bomo imeli denar, ga lahko razbijeta.” Simone se je nasmehnila, kot da bi otrokom obljubljala pravljico za lahko noč. “Imamo avto neke stare ženice iz Lyme Regisa, ki niti ne ve, da ga pogreša. Zapeljala ga bosta v kočo nasproti meje z Walesom – ne skrbita, imam koordinate za navigacijo.”
“Kako bova komunicirala s tabo ali Shadeyem?” je vprašal Islandec.
Simone mu je podala cenenega mobilca. “Ta je edini. Ko končata, ga uničita in zabrišita kartico v reko ali kak kraj, kjer je ne bodo našli. Samo tega bomo klicali, zato ga ne izgubita prehitro.”
“Kako pa veš, da nas ne bodo videli, kako ga vlečeva iz pivnice?” Patricku se je vprašanje zdelo samoumevno.
Simone je s pogledom povzročila, da je ovenel. “To je vajino delo.”
Počakali so, da se zapre. Noč je postala precej hladna za september in tresli so se med kantami in drugo kramo za pivnico.
“Kaj pa, če zaklene in odide skozi glavna vrata?” je preglasno zašepetal Modri Jake.
“Ne, to je njegov avto. Vidiš mariborsko nalepko na odbijaču? Prišel bo semkaj.” Čez nekaj minut so zaslišali škripanje odpirajočih vrat in Borut je prišel ven, z rameni zlezel v jakno in zvonil z nahrbtnikom z eno roko, medtem ko je z drugo zaklepal. Pustili so ga, da je šel proti avtu, potem pa so stopili iz sence.
“Nekam te moramo odpeljati,” je rekel Patrick in upal, da je zvenel dovolj filmsko.
Borut si je vse tri ogledal brez kakršnega koli izraza na obrazu. “Kam?”
“To je informacija za tiste, ki jo morajo nujno vedeti. In tebi ni treba.” Modri Jake ga je potrepljal po rami z železom za snemanje pnevmatik, ki ga je prinesel s sabo. Čuden izbor orožja. Morali so improvizirati. Patrick je mislil, da bodo dobili pištole, a se je žal izkazalo, da jih ne bodo. Samo Einar je imel pištolo, kar se je zdelo nepravično. Ko se je uprl, ga je pogledala tako, da je ovenel. “Te igrače so za žilave dečke.”
To ni bilo prijazno, ampak odločil se je, da ji bo pokazal, da je lahko eden od žilavih.
Slovenec je zamrmral nekaj, česar Patrick ni razumel, potem je stopil naprej in zavihtel nahrbtnik proti Modremu Jaku. Patrick je stopil nazaj čisto iz navade, ko se je tip dvignil, in se v trenutku preklel zaradi tega. Nahrbtnik je prestregel zapozneli zamah železa za pnevmatike, tako da je bil Modri Jake za trenutek videti precej razdražen, ker je bil njegov edini gib onemogočen.
Patrick se je vrgel na tipa in se spoprijel z njim. Ko ga je sunil, je predvideval, da ga bo podrl, a tip se ni niti premaknil. Tudi Modri Jake se je vrgel nanj in njuna skupna teža ga je prevrgla proti avtu. A še vedno ni bil sesut. Slovenec je dvignil koleno in ga povezal z Modrim Jakom, ki je izpustil nekakšen uf in se preložil. Patrick je dal vse od sebe, da bi se obdržal na tipovem vratu kot Velikan Haystacks. Otroci so zmeraj govorili, da je bila rokoborba dogovorjena in Patrick je imel zdaj občutek, da so imeli prav, ker gladki gibi niso imeli nikakršnega učinka, vsaj ne dokler ni Modri Jake napadu še enkrat dodal svoje teže in salve kletvic.
Vsi trije so zadeli tla med tožbami in trpljenjem in vsi so slišali klik napete pištole. Ko so pogledali gor, so videli Einarja, ki je stal nad njimi. “Zdaj pa se spravi v prtljažnik.” Videti je bil na smrt žilav, ko je stal in meril svojo ogromno pokalico proti njim. Patrick je bil pripravljen, da se spravi v avto. Z Modrim Jakom sta pustila Slovencu, da je vstal in ga nekako z rameni spravila v prtljažnik forda festive.
“Nekam majhen je,” je rekel Borut, ko se je stiskal vanj.
“Se opravičujem, ampak avta nismo izbrali mi.”
“Kdo pa ga je? Shadey?”
“Ni treba spraševati.” Modri Jake se je zarežal in zaloputnil s pokrovom z nepotrebno vehemenco. Seveda se je odprl, ne da bi se zapahnil.
“To je bilo pa hitro,” je rekel Borut.
Patrick je stisnil pokrov, da je kliknil. Potem so se vsi zgnetli v avto. Patrick se je razglasil za pristojnega za volan, kar Modremu Jaku, ki je dobil zadnji sedež, ni najbolje sedlo. “Ta zadnji sedež je prostoren kot čevelj.”
“Boš vsaj lahko občudoval znamenitosti, ko se bomo vozili.”
Modri Jake je prhnil. “Sredi noči je.”
“Tehnično smo že mimo sredine noči, če je polnoč sredina.”
“Utihni in vozi.”
“Čez dvesto metrov zavijte desno,” je zarjovela navigacija.
“O, kristus, kdo je nastavil glas na Briana Blesseda?”
Skoraj je zaslišal Simone, kako se je zahahljala. Njene vrste šala, brez dvoma. Ni bilo časa, da bi se gnjavil z nastavitvami. Bo že kasneje plačala za to. Za zdaj se je osredotočil na to, da jih spravi iz mesta in na pot, ne da bi podlegel želji in zavpil “Gordon je živ?!”. Skušnjavi se je bilo težko upreti.
Modri Jake ja v minuti zasmrčal, zvok neskončne nadležnosti. Islandec, čeprav buden, ni čutil neke želje po klepetu. Prav lahko bi bil tudi Finec. Bilo je šokantno, kako dolgo je trajalo, da so prečkali deželo, ki se je večino časa zdela tako majhna. Še posebej, ko so enkrat prečkali mejo z Walesom in so vsi poskusi reda izginili. Če ne bi navigacija vsake toliko zalajala navodil, bi Patrick brez težav verjel, da so sredi niča.
Ko je opazoval stran, na kateri jih je obkrožala impresija gozda Hundred Acre, je Patrick nenadoma zagledal ogomnega črnega psa, ki je lovil korak z njimi. Kar se je zdelo noro: kateri pes lahko tako hitro teče. “Vidite tole?”
Islandec se je obrnil. “Vidimo kaj?”
“Tistega velikega psa. Vidiš tam? Teče med drevesi. Glej, kako hitro gre.”
“Ne vidim ga.”
“Točno tam. Niti sto metrov stran. Prekleto hiter je.”
Einar je skomignil. “Verjetno je tvoj ulov.”
“Ulov?” Patrick se je namrščil. Nekaj se je nedvomno izgubilo s prevodom. “Ulovil je kaj?”
“Ne, tvoj ulov. Tvoja duhovna žival. Temu mi tako pravimo.”
“Kaj ste Islandci kot rdeči indijanci, mislim, ameriški domorodci, saj se jim zdaj tako reče, ne? Ali kot Harry Potter, one.”
Einar je skomignil. “O vsem tem nimam pojma. Mi pravimo, da ima vsak človek svoj ulov. Ampak vidiš ga samo takrat, ko pride tvoja usoda.”
“Mojo usodo misliš?” Patricku je bilo všeč, kako je to zvenelo. Usojene so mu bile večje stvari.
“Tvoja končna usoda,” je rekel Islandec. “To je slutnja. Znamenje smrti.”
Patrick je prhnil. Samo ker je bilo tako pozno ponoči, je gojil predstavo o nekakšnem norem ljudskem čarovništvu. Neumne otroške zadeve. “Kako veš, da ni tvoj ulov?”
“Nisem ga jaz videl, ti si ga.” Znova je zdrsnil v molk. Patrick ga je hotel še nekaj vprašati, a je prav takrat nanj znova zalajala navigacija z obvestilom, da jih bo naslednji desni zavoj čez sto metrov pripeljal na cilj.
Koča je bila videti, kot bi jo pred sto leti zapustili hobiti. In tudi are niso dobili nazaj. V resnici si prijaznost, da ji rečeš koča, komaj zasluži. Patrick je domneval, da jih je zato Simone opozorila, naj prinesejo svetilke. Ni bilo videti, da je bilo kaj elektrike v njej, a ko so se opotekli noter in pritisnili na stikalo, je v zoro zasijala slabotna luč, ki se je komaj ujela z njeno svetlobo.
“Lahko ga prinesemo noter,” je rekel Einar, ko so si ogledali zapuščeno dnevno sobo oziroma čemur so včasih tako pravili. Preobrnili so, kar je ostalo od pohištva, in našli stole, ki bi vsaj lahko prenesli težo, za razliko od mize, ki je razpadla na kose, ko so jo postavili na noge.
“Mati Marija, upam, da nam ne bo treba dolgo ostati tu. Do noči bomo vsi prekriti z gobami,” je ob tej misli streslo Patricka. Od otroštva se mu je prikazovala podoba trupla, gnijočega v gozdu pod gobami, kar je bilo verjetno posledica ene očetovih zgodb iz stare dežele. Ali pa njegova lastna kriminalna preteklost. Spet je zadrgetal.
Vrnili so se k festivi in odprli prtljažnik, da bi potegnili Boruta ven. “Oh, pa tako udobno mi je bilo tu notri, pustite me še, prosim, par minut. Nisem se poslovil od škatle za orodje. To bi bilo nevljudno, potem ko sva bila tako intimna.”
Vsi trije so ga zrinili noter. Modri Jake je pokazal zvitek vrvi, ki jo je odkril na zadnjem sedežu, in zvezal Slovenca na najrobustnejšega med zanič stoli. Zdel se je za trenutek sprijaznjen s svojo usodo, čeprav ga je Patrick budno opazoval.
“Poklical bom Simone,” je rekel Einar. “Upajmo, da je sprejem zunaj boljši.”
Ko se je nonšalantno sprehodil skoz vrata, je Patricku padlo na pamet, da je tu nekaj sumljivega. Kakšna možnost je bila, da je zunaj dejansko kaj boljši sprejem? “Imej ga na očeh,” je rekel Modremu Jaku.
“Kaj hudiča pa bi lahko počel tu?”
Patrick je stopil v prostor, ki je bil pred epskim požarom kuhinja, in usmeril uho proti razbitemu oknu. Kljub vsej pozornosti ni prav slišal vsega, kar je Islandec povedal, čeprav je seveda ujel samo pol pogovora. Ampak slišal je eno zelo pomembno besedo: MacGregor.
Kristus na bergli, se je Shadey spravil na Mamo MacGregor? Kaj je zmešan? Ženska bo odrla njega in vse ostale in spekla zrezke iz njihovih prsi za nedeljsko kosilo. Bila je neusmiljena. To ni imelo nobenega smisla. Kakšno zvezo bi lahko imela ona z vsem tem?
“Veš kaj, mislim, da ste se resno zmotili,” je rekel Slovenec, ko se je Patrick vrnil v sobo.
Modri Jake je zmajal z glavo. “Sploh ga ne poslušaj. Psiho je, prisežem. Pravi, da jih bomo slišali od Mame MacGregor.”
“Sranje. Kaj pa ima ona s tabo?”
“Kdo pa misliš, da je zdaj lastnik Nune & Zmaja?” ga je samovšečno pogledal.
“Tista druga ženska, Foks ali nekaj takega.” Patrick je čutil, da mu je kljub hladu vrel znoj izpod pazduh.
“Ne, že več mesecev ne. Pripeljala me je posebej za to, da bom vodil lokal. Usluga, ki ji jo dolgujem.”
“Kakšna usluga?”
“Če ti povem, te bom moral ubiti.”
Nekaj je bilo na tem, kako mirno je to povedal, da je Patrick v mislih spet videl ogromnega črnega psa in to mu ni bilo niti najmanj všeč. “Potegni drugega, zvončke ima.”
Končno se je vrnil Einar in ju zmotil. “Zdaj moramo samo še počakati.”
“A res?” je rekel Patrick sarkastično, kolikor je šlo. Islandec je samo bolščal vanj. “Kaj je rekla Simone?”
“To je rekla Simone. Samo sedimo in počakamo.”
“Počakamo na gorile Mame MacGregor, da pridejo po nas?”
Einar je strmel vanj s pogledom, ki je bil sumljivo blizu pomilovanju. “Simone bo poskrbela za vse. Vse bo v redu.”
“Če bi vedel, da se želita pomeriti z Mamo, bi vama rekel, da ne računajta name.” Modri Jake je odkimal.
“Iz tega se ne bo izcimilo nič dobrega,” je rekel Borut z narejenim obžalovanjem.
“Drži gobec,” je nekolikanj prehitro rekel Patrick. Zakaj je zdaj Islandec tako ljubezniv do Simone? Namenjena je bila njemu, to je morala vedeti. Ne pa nekemu tujcu.
“Hej, zdaj se pa ohladi,” je rekel Einar z glasom, mamljivim kot devica, ki obljublja jutri ali dan zatem, samo ne nocoj.
“Ohladi? Pa kdo si ti, da mi boš govoril, naj se ohladim? Vedno sem hladen.”
“Hej, prinesel sem prigrizke,” je rekel Einar in dvignil vrečko polno živil.
“Prigrizke? Kaj smo petletniki ali kaj, da nas odrasli lahko podkupijo s sladkarijami?”
“Zaveži, človek,” je rekel Modri Jake. “Lačen sem.” Einar je razdelil čips in mini sirčke skupaj s pločevinkami piva.
“Kaj sem pa jaz?” je vprašal Borut.
“Ti boš pa moral počakati,” mu je povedal Patrick.
“Lahko bi mi odvezali eno roko,” je rekel.
“Ne gledaš filmov? Tako se stvari začnejo razpletati. Tu se to ne bo zgodilo.” Žvečili so svojo hrano v tišini, medtem ko je Slovenec vzdihoval. “Ne, to se ne bo zgodilo,” je ponovil Patrick
“Rad bi samo jedel, preden pridejo Mamini fantje. Lahko, da bom izgubil tek, ko bodo tla vsa krvava.”
“Utihni že.” To je bilo malo topo glede žaljivke, a Patrick se ni mogel spomniti ničesar, s čimer bi se lahko posmehoval Slovencem. Ne da bi bil žaba ali zelje. Saj res, kaj pa jedo Slovenci? Imajo kakšno nacionalno jed, ki jo ljudje naokoli v trenutku prepoznajo? Kot krompir in Irci, ki ga neizmerno obožujejo. Morda bi lahko poguglal. A njegov telefon tu naokoli ni imel sprejema.
Wales: lahko bi bil tudi na Antartiki, če odšteješ drevesa.
“Okej, izmenjavali se bomo na straži. Ker sem vozil, bom spal prvi.” Patrick je počakal na ugovor, a ga ni bilo. Sprehodil se je po hiški. Ni ostalo kaj dosti pohištva, zato je slekel suknjič, se raztegnil po tleh spalnice in si ga zložil pod glavo kot blazino. Zaspal je, še preden bi se lahko spomnil pesmi, ki mu je ravno takrat prišla na misel.
Zbudil se je iz sanj o ogromnem črnem psu in takoj se mu je zdelo sumljivo, da se vse zdi tako tiho, ko pa je njegova glava tako glasna. Ogromni čekani so živo zasijali za njegovimi očmi in zaradi renčanja ga je spet streslo v mrzli sobi.
Spravil se je pokonci in odšel v dnevno sobo. Modri Jake je tudi spal na svojem stolu, glava se mu je zibala kot lutka brez vrvic. Tudi Borut se je zdel, da drema. Einar je bral knjigo.
Kdo pri pizdi prinese s sabo knjigo na ugrabitev? “Kaj bereš?”
Einar je privzdignil knjigo, da bi mu pokazal naslovnico. “Ta je dobra. Eden od likov konča v tajni celici v grajski ječi, ki je najverjetneje najhujša muka, ki si jo lahko zamisliš.” Začuden je odkimal.
“Kaj je tajna celica?” Islandec mu je začel razlagati, a ga je Patrick prekinil. “Kaj imata vidva s Simone?”
Ponudil mu je nedolžen pogled. “Samo posel. Zakaj?”
“Si prepričan?”
“Ni samo posel,” je precej glasno rekel Borut. Očitno sploh ni dremal. “Videl sem ju skupaj. Videti je, da sta se lepo ujela.”
“Laže. Hoče te zmanipulirati,” je rekel Einar, ki ni hotel prijeti za vabo.
“Bil je ovit okoli nje kot kača. Ali pa zmaj, saj veš.” Borut je pokimal, kot bi želel potrditi podobo.
“Sprovocirati te hoče,” je rekel Islandec. “Saj nisi tako butast, ne?”
Patrick je gledal zdaj enega, zdaj drugega. “Nisem prepričan, da zaupam kateremu koli od vaju.”
“Zaupaš pa Simone, je tako? In ona je rekla, naj ostanemo mirni in počakamo. Vse bo v redu.”
“Vse bo v redu in vse bo v redu in vse sorte stvari bodo v redu,” je rekel Patrick z narejeno svečanostjo. Moža sta odsotno strmela vanj. Modri Jake je smrčal. Patrick je pograbil naslednjo vrečo čipsa in jo razparal. Ni zares vedel, kaj naj si misli. Ampak moral se je truditi, da si ni predstavljal Islandca, kako otipava Simone. Verjetno ji bi bil všeč kosmati trol. Zares udarno. Z zobmi je drobil čips dosti glasneje, kot je bilo potrebno.
Imel je slab občutek. V normalnih okoliščinah bi v takih trenutkih malo pomolil, ampak ideja, da bi se pritožil svetemu Judežu, ga je iz nekih razlogov vznemirjala, čeprav mu nihče drug trenutno ni priše na misel. Vedno je bila tu še Brigita, a tudi ona nekako ni ustrezala trenutku.
Einarjev telefon je znova zazvonil. Hitro ga je pograbil, vstal in odložil knjigo. Preden je lahko odgovoril, je Patrick rekel: “Zakaj ne prevzameš klica tukaj, da bomo vsi slišali?”
Islandec ga je malo nestrpno pogledal. Patrick je nepričakovano užival, da je ledenega moža rahlo spravil ob živce. “Če izgubim signal, bo Simone precej jezna.”
“Pa tvegajmo.”
Srepo ga je pogledal, a je prevzel. “Prosim?” Obrnil je hrbet Patricku in govoril tiho.
Patrick je spontano skočil in pograbil telefon. “Rad bi govoril s Shadeyjem,” je zahteval. Bil je nagrajen z molkom na začetku. Potem je znan glas spregovoril z neznanim besom.
“Kaj je narobe s tabo, imbecil?! Takoj mi daj Einarja nazaj.” Simonin bes je bil slišen. Če bi lahko segla skoz telefon in ga zadavila, je bil prepričan, da bi to tudi storila.
“Rad bi samo vedel, kaj si skuhala za nas, uboge reveže. Vtakni mi ga v rit, če bom topovska hrana za Mamo MacGregor.”
“Res si kreten, Patrick. Nimam pojma, kaj misliš, da se dogaja, ampak moraš se skulirati in pustiti, da tudi Einar opravi svoje delo. Ti bi moral imeti Slovenca na očeh.”
“Ja, no, Modri Jake ima to pod nadzorom.” Upal je, da prek žice ni slišala, kako smrka, kar pravzaprav sploh ni zvenelo tako šibko. “Rad bi samo nekakšno zagotovilo s tvoje strani, da nas ne nameravaš zapustiti, če bi prišlo do težav.”
Sledil je vzdih. “Patrick, bi res šla skoz vse te komplikacije samo za to, da bi te ubila? Če bi hotela, da umreš, bi te lahko porinila pred tovornjak na glavni ulici. Daj zdaj telefon Einarju.”
Nejevoljno, ker pač ni imel drugih bistrih zamisli, je Patrick predal telefon Islandcu. V zameno je dobil še en srepi pogled. Pogovor, ki je sledil, mu ni kaj dosti povedal, saj so ga v glavnem sestavljali Einarjevi “Ja, ja”. Če drugega ne, je bil vsaj milostno kratek. Mogoče je šel malenkost predaleč. Po drugi strani pa tudi ni moglo škoditi, če je Simone dal vedeti, kakšen moški je bil pod sproščeno zunanjostjo.
Zdaj se je na njeni lestvici moral malo povzdigniti. Bil je tip, ki prevzema odgovornost. Simone bo videla, da je resen.
“Izmenjava se bo zgodila nocoj,” je oznanil Einar, ko je odložil telefon. “Do takrat moramo potrpežljivo čakati. Poklicali nas bodo, da se prepričajo, da je živ.”
“Potem lahko zdaj kaj pojem,” je rekel Borut. “Res sem lačen. Saj nočete, da umrem od lakote pred deseto.”
“Ne boš umrl od lakote.” Patrick je bil prepričan, da gre za zvijačo.
“Pa poscati se moram kot dirkalni konj. Razen če hočeš, da se poščijem tukaj.” Videti je bil pripravljen, da se razkomoti. Vsi so se izmenično poscali na zid ob strani koče. Gotovo je bilo edino naravno, da se moški olajša.
Einar je končno rekel: “V redu, ampak ves čas ti bom s pištolo zadaj meril v glavo. In on gre z nama, da se ne bi kaj zgodilo.”
“Jaz grem kam?” A Einar je vztrajal, da se vsi zberejo zunaj. Odvezala sta mu roke in Borut se je zabaval z risanjem premišljenih oblik na stranski zid hiše. “Katera beseda je že? Ki jo uporabljamo za Angleže za njihovimi hrbti.”
“Briga me,” je rekel Patrick. “Jaz sem Irec.”
“Si ti znani sveti Patrick? Veš, kako kličemo Irce?”
“Kaj?”
“Ne kličemo jih.” Slovenec se je navdušeno smejal, čeprav mu je Einar ponovno vezal roke. “Irci so tako nepomembni, da zanje sploh nimamo žaljivk.”
Patrick se je zmedel. “No, mi pa vas kličemo Hariboji. Saj veš, kaj je to Haribo? Neumni bombon.”
Borut je za trenutek zamišljeno pogledal. Patrick je mislil, da se ga je zbadljivka dotaknila, a je Borut že v naslednjem trenutku rekel: “Ampak Haribo je nemški. Mi nismo Nemci.”
“Ne, ne kapiraš? Maribor-Haribo. Vidiš?”
“Kaj pa, če bi navijal za Olimpijo?”
“Kaj? Ne, to sploh ni pomembno. Vsi ste Hariboji.”
“Mislim, da potrebuješ lekcijo iz slovenske zgodovine. Obišči jo, poskusi grozdje, splezaj po hribih.”
“Kaj si ti Slovenska turistična organizacija? Ga ne smem zajebavat?” Patrick ni hotel priznati, da je postal rahlo živčen in je šel Modrega Jaka brcnit iz spanja, mendem ko je Einar spravil ujetnika nazaj na robustni stol.
Modri Jake je zazehal. “Kdaj gremo?”
“Pozneje.”
Patrick je hotel nekaj narediti. Najbolj si je želel koga udariti. Ni se mogel odločiti med Islandijo in Slovenijo. Eden si je zaslužil. In bil je razdražen in precej utrujen. Vse te ure vožnje in potem komaj malo spanca. To ni nobeno presenečenje, če smo iskreni.
In ure visenja naokoli. Norišnica. To ni moglo trajati. Imel je slab občutek. Večinoma je to bila želja, da bi bil v svoji postelji – ja, celo v tisti mali enojni postelji v njegovi podstrešni sobi, medtem ko so spodaj vreščali otroci in je donel televizor. Skušal si je predstavljati, kako pripelje Simone v svojo sobo. Spačil se je. To se ne bo zgodilo. To bi moralo biti pri njej.
Če se bo sploh kdaj zgodilo. Naenkrat se mu je vse zazdelo precej brezupno. Verjetno bo šla s kakim kretenom, kot je Einar s svojim gladkim islandskim govorjenjem in tistimi lasmi. In potem še ta Borut. Je še kaj hujšega, kot da te te zajebava Slovenec? Dovolj je že, če te imajo za Angleža, da pa mora užaliti še cel otok! Pa kaj potem, če ni bil v domovini od svojega šestega leta. Svojo domovino nosiš s sabo, kamor koli greš. Poglej samo te prostaške Američane, oni jo gotovo nosijo.
Pomežiknil je. Ali je res med drevesi nekoga zagledal? Patrick je škilil v temo. Zdaj bi že moralo biti svetleje. Prekleti Wales: videti je, kot da ima čistvo svojo posebno temo, ki jo prikliče, kadar koli se mu zazdi.
Tam! Nekaj se je definitivno zabliskalo. Lahko bi bila pasja ali kravja ovratnica, je pomislil, ampak kakšne so bile možnosti tukaj sredi ničesar? Vsaj zdelo se je kot sredi ničesar. Obrnil se je proč od umazanega okna. “Mislim, da imamo družbo.”
Tri glave so se istočasno obrnile. Modri Jake je poskočil in skušal pogledati skoz okno samo z enim očesom, kot da ga je nekako zakrivalo. “Nič ne vidim.”
“Če so pubeci Mame MacGregor, ne boste videli nič, dokler ne bo prepozno,” je rekel Slovenec.
Einar je porinil ujetnika nazaj v kot, stran od neposrednega pogleda s sprednje strani. “Naj eden od vaju preveri zunaj. In pogleda, kaj se da videti.”
“O, en od naju, ki sva brez orožja? Mogoče bi morala steči ven naga.” Patrick se je zarežal. Zvok je izražal njegovo radost in dobršen del zaskrbljenosti.
“Ne morem tvegati, da bi naš edini pogajalski adut odšel.”
“No, potem pa ga bova midva pazila s pištolo, ti pa lahko pregledaš okolico. Kaj praviš?”
“Ne gre zato, da bi vaju prosil, da se tepeta z golimi rokami. Samo preverita, če lahko vidita več, ugotovita, s kom se spopadamo.”
“Ma, kurac, grem jaz,” je rekel Modri Jake, ki ga je v akcijo pognalo njuno pričkanje. Sprehodil se je skoz vrata in se sklonil zadaj za hišo. Patrick se je premaknil nazaj, da bi videl, kako napreduje. Na njegovo presenečenje se je Modri Jake pognal v nasprotni smeri ceste in zgrmel v gozd s hitrostjo, s kakršno ga še nikdar ni videl teči. Minuto je samo strmel. Potem si je skušal predstavljati, da je to nekakšna bistra zvijača, ki jo je skušal izvesti. A se ni več pojavil.
Jebeš to, je pomislil Patrick. Stisnil je rep med noge.
Vrnil se je v dnevno sobo, kjer je Einar še vedno meril proti oknu. “Zbežal je.”
Islandec je strmel vanj. “Kdo?”
“Modri Jake.”
“Kaj?”
Število razlag ene in iste stvari je bilo omejeno. Čez nekaj trenutkov bo gotovo jasno. Lahko je videl trenutek, ko je končno skapiral. Potem se je Islandcu zmračil obraz. “Če ga vidim, ga ustrelim.”
“Lahko je že na Irskem.”
Ni bilo kaj dodati. Oba sta s priprtimi očmi bolščala skoz okno, a v valižanski temi ni bilo videti ničesar. Patrick se ni mogel otresti občutka neizogibne pogube. Naj ostanem ali grem? Pesem se mu je začela vrteti v glavi. “Torej, kaj misliš, da je bilo?”
“Si prepričan, da si kar koli videl?”
Če ne bi imel pištole, bi ga zdaj Patrick zagotovo udaril. “Ja, sem.”
“Stavim, da si je samo predstavljal,” je rekel Borut.
Patrick in Islandec sta mu rekla, naj utihne. Einar se je namrščil. “No, če nekdo je tam zunaj, kako se bomo najučinkoviteje ubranili?”
“V filmih naložijo vso pohištvo na kup in naredijo barikado.”
“Si se čisto vsega naučil od filmov?”
“Imaš boljšo idejo?”
Premaknila sta nekaj razmajanih stolov in kar je ostalo od mize, da bi zablokirala okno in imela kritje. Dostop s ceste se je zdel najverjetnejša smer, saj je Patrick imel občutek, da je prav tam videl, kar koli je že videl.
“Mi lahko data vsaj malo sira? Res sem lačen.”
Patrick je srepo pogledal Slovenca. Čeprav je, če smo pošteni, najbrž res bil lačen. Einar je pozorno strmel skozi polomljeno mizno ploščo. Pa saj ne bo nobene škode. “Glej, da boš znal to ceniti,” je rekel, medtem ko je odvijal ovoj s sira.
“Obljubim, da te ne bom ugriznil,” je rekel Borut z nasmeškom.
V tistem trenutku se je razletelo okno. Einar je zaklel in skušal spraviti zlomljeno steklo iz las. Priletelo je še več nabojev.
“Koliko jih je?” Patrick je čepel pod oknom in čakal, da se mu srce spusti izpod grla.
“Pizda, nič ne vidim. V tej deželi je preveč jebenih dreves.” Islandec je stresal kri z roke.
“No, zakaj potem koga ne ustreliš, da jih bo vsaj manj?”
“Samo šest krogel imam. Ne morem jih zapravljati.”
“Šest!” Mati božja, zakaj samo šest?”
“Jebi se, nisem imel izbire. Samo tega tipa bi morali paziti, dokler ne zmrzne. Ni bilo potrebe, da bi jih imel več.”
“Zdaj je potreba.” Še več nabojev je padlo proti njima. Težko je bilo oceniti, koliko ljudi strelja, a vsaj vsi so prihajali s sprednje strani. “Hej, misliš, da naju skušajo zamotiti, medtem ko bodo poslali nekoga z zadnje strani?”
“Tako bi ravnal jaz,” je rekel Slovenec.
“Drži gobec.”
Ni ga ganilo. “Zgovoren postanem, kadar sem lačen.”
“Mogoče greš lahko preverit,” je rekel Einar.
Mrmraje molitev svetemu Judežu je Patrick čepe stekel skozi zbombardirano kuhinjo, na hitro pokukal skoz razbito šipo in zastokal.
Ogromen črn pes je stal ob robu gozda. Njegova glava je bila masivna. Telo je bilo veliko kot šetlandski poni. Veliki beli zobje so se svetili v mraku. Moral je biti resničen.
Čez trenutek ali dva je Patrick ugotovil, da Islandec vpije nanj. “Ne, v tej smeri ni nikogar.” Veliki črni pes je strmel, kot da nekoga čaka. Patrick ni mogel odmakniti pogleda. Naenkrat se je obrnil in izginil med drevesi.
Takrat ga je zadel strel. Sila ga je zasukala okrog. Mislil je, da mu je rama eksplodirala. “Zadet sem!” Sto vojnih filmov se mu je odvrtelo v glavi kot grozljiv kalejdoskop. Patrick se je opotekel v dnevno sobo. “Zadet sem,” je ponovil. Potem je padel na kolena.
“Odveži me. Študiral sem medicino. Mogoče ga lahko rešem.”
Einar se je obotavljal. Patrick je dvignil roko proti vratu, kjer je čutil, da mu odteka kri. Vrtelo se mu je. Islandec je zaklel, odvezal Boruta in se vrnil v prejšnji položaj. Slovenec ga je brcnil, da je zgrmel na polomljeno pohištvo in izpustil pištolo. Kratek boj se je zaključil s strelom. Slovenec je vstal in pomahal z rokami. Streljanje je v trenutku prenehalo.
Stopil je proti ležečemu Patricku. Težko se je zbral. “Ali lahko … ustaviš …” ni se mogel spomniti, kaj je hotel reči.
“Oprosti. Lagal sem glede študija medicine.”
Patrick je zaihtel. “Simone …”
“Ja, mislila sva, da bi bil to dober način, da zradirava Shadeyja. Zdi se, da je uspelo.” Borut ga je potrepljal po rami. “Žal mi je. Ampak nekako je zagreta zame.”
Patrick je zaslišal brenčanje v ušesih. Spraševal se je, če prihaja od zunaj. “Je tukaj?”
“Ne, ne. To so Mamini pubeci. Ampak Simone je odobrila načrt. Te lahko še nekaj vprašam?”
Patrick je zakašljal. Usta je imel polna vlage. “Kaj?”
“Veš, kako se zamenja glas na navigaciji?”
Patrick je zadnjič zaprl oči.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s