Samo delaj se, da si živ!

Avgust Demšar

Sedemnajstletni Josip se je rodil kot bedak, oziroma si je to o njem mislil njegov oče. In to je bilo tisto, kar mu je začel sistematično vbijati v glavo takoj, ko je ocenil, da ga mali razume. Na podlagi povedanega ni čudno, da je Josip podobno mnenje o sebi razvil tudi sam. Bil je prepričan, da je neumen, neroden, da v življenju ne bo ničesar dosegel, da nikoli ne bo sposoben priti do pravega denarja in da bo končal na cesti, kamor nenazadnje tudi sodi.
Josip se je strinjal z marsičem, ne pa z enim. Ne, ne drži, da ni sposoben priti do pravega denarja. Očetu do dokazal, da je sposoben spraviti skupaj več kot, kaj pa vem, nekakšnih ušivih pet, šest tisoč evrov. Ne, pred očeta bo zabrisal tono denarja. Potem pa naj stari kar zija.
Ker pa se je Josip strinjal z nečim drugim, namreč s tem, da je neroden in da se mu stvari, ki se jih loteva, rade sfižijo, se je odločil dobro pripraviti. Nabavil si je pištolo, pravo, nabito, polno težkih, svinčenih nabojev.

Zdaj: roko na srce, Josip ni niti slučajno sposoben koga ustreliti. Pri ropu banke, ki ga načrtuje – to je zdaj že očitno – mu bo pištola samo pomagala, da bo bolj prepričljiv. Da ga bodo bolj ubogali in da ne bi kdo česa poskušal. Morda še to: Josip v bistvu ni slab fant, če bi ne imel tako psihopatskega očeta, bi se zdaj doma učil za strokovno maturo na srednji strojni šoli in morda imel celo kakšno punco.

Za razliko od sedemnajstletnega Josipa je triinpetdesetletni Stanislav v resnici bedak, s tem, da njega oče ni dajal v nič, obenem pa mu je mama vso mladost vcepljala v glavo, da je nekaj posebnega, da je ultra pameten in da mu bo uspevalo vse, česar se bo v življenju lotil. Stanislavov problem leži drugje, v njegovem pohlepu in občutku večvrednosti. Ta mu zamegljuje tisti kanček preračunljivosti, ki jo premore, in ga bo v kratkem prisilil v resno kriminalno dejanje.

V ponedeljek dopoldne si je Josip banko ogledal. Izbral si je tisto na platoju pred Forumom, zdela se mu je dovolj odmaknjena, v njej ni bilo varnostnika, le za pisalnimi mizami je sedelo nekaj nenevarnih žensk. Banka je bila majhna, imel bo dober pregled nad dogajanjem, opravil bo v petih minutah. Ženske bodo najverjetneje kričale, a takrat bo on že daleč. Prazen plato med bloki je zelo primeren, zbežati se da desno na Cankarjevo ali levo na Partizansko. V bistvu je vse skupaj neverjetno enostavno. Banko bo oropal kar jutri zjutraj, je sklenil in tem je končal načrtovanje svojega kriminala.

Resno kriminalno dejanje, ki ga bo storil Stanislav, je bilo, za razliko od Josipovega ropa, v celoti nenačrtovano. V torek zjutraj se je, tako kot vsak teden, malo po osmi oglasil pri svojem atu. Oče, ki bo letos dopolnil petinosemdeset let, je po smrti Stanislavove matere živel sam v razkošnem pet in pol sobnem stanovanju. V nasprotju z mamo se Stanislav z očetom nikoli ni prav ujel, zdaj, na pozna leta, pa je stari postal prav neverjetno zahrbten, zajedljiv in sovražen. Sinu je očital, da ga zanemarja, da ga ne mara in tako dalje iz nabora tistega, kar razočarani starši pač očitajo otrokom Stanislavovega kova. Zadnjič je sinu celo navrgel, kako ta komaj čaka, da se stegne, kar je bilo v bistvu res, a vendar, takšne reči se, četudi vsi vemo, za kaj gre, ne izrekajo. Pet in pol sobno očetovo stanovanje na tej lokaciji je vredno vsaj sto osemdeset tisoč, s tem da ima stari na banki še vsaj enkrat toliko, v nogavicah pa sam bog ve, koliko. Kakorkoli, v očetovo stanovanje je Stanislav vstopil ob osmih in deset minut. Odklenil je s svojim ključem, saj je bil oče precej na robu z močmi in je večino časa prebil na postelji v eni od spalnic ali pa je posedal v kuhinji.

Ob istem času, torej v torek zjutraj ob osmih in deset minut, je Josip stopil v bife na vogalu pred platojem, kjer se je nahajala njegova banka in si naročil kavo. V desnem žepu je skrival odrezan kos mamine hulahopke, v levem pa pištolo znamke Zastava s polnim šaržerjem nabojev.
Aja, še to: Josip v življenju še nikoli ni izstrelil nobenega naboja, niti ni imel v rokah ničesar nevarnejšega od kuhinjskega noža. Še najbližje streljanju je, kadar na tekmi golmanu za rit mečejo petarde.

Ob osmih in petnajst minut sta bila Stanislav in njegov oče sredi žolčnega prepira. Oče je sinu spet oponesel, kako le ta komaj čaka, da bo umrl. Stanislavu je prekipelo (danes se mu je v službi obetal naporen sestanek) in je očetu zabrusil: »daj, stari, zdaj pa nehaj obljubljati in že končno crkni.«
»Kaj?« je vzrojil oče. »Ti boš meni govoril, pujs. In ti misliš, da boš od mene kaj dobil. Boš dobil, ja, tole,« je zakričal, se postavil na noge in sinu pod nos pomolil figo.
Stanislav je videl, da je šel predaleč.
»Dobro, ata, nisem tako mislil, razjezil si me s svojim govorjenjem. Priznati pa moraš, da bi zadnje čase vedno bolj težak.«
Zdaj je tudi oče spremenil svoj ton. Sedel je na posteljo in mirno rekel: »Tako, Stanko. Kar je preveč, je preveč. Še danes bom sestavil in overil oporoko, v kateri te bom v celoti razdedinil. Vse kar imam, raje zapustim onim lopovom na rdečem križu ali komurkoli, magari občini, ti pa se za vse skupaj obriši pod nosom.«
Stanislav je v trenutku vedel: stari misli resno. To je bilo odločilno. Drugo, kar je samo še prililo olja na ogenj, je bilo Stanislavovo zavedanje, da stoji v eni od sob ogromnega, čudovitega stanovanja, tretje pa ženin glas, s katerim mu je predvčeraj sporočila, da se naj on in njegove posrane gate najpozneje do prvega poberejo iz njene hiše. Stanislav se je začel nekontrolirano tresti in ura v kuhinje je odbila pol devet.

Točno ob pol devetih so se sprostila avtomatska bančna vrata in strankam omogočila vstop. Teh še ni bilo, le osamljena pojava ob bankomatu je potegnila nekaj iz žepa in si to navlekla na glavo. V naslednjem trenutku je na smrt prestrašeni Josip vstopil v banko in izvlekel pištolo. Ozrl se je okrog sebe in ugotovil, da ga nihče ne gleda. Uslužbenke so pile kavo. Nekaj časa je stal in razmišljal, kaj v tem primeru storijo v filmih, pa se ni ničesar domislil. Nato je obupano zakričal: »Oooooj.« Bančne uslužbenke so dvignile pogled in se zastrmele vanj. Nato je zadeva končno stekla.

Stanislav se je svojega dejanja zavedel malenkost prepozno, nekaj trenutkov za tem, ko ga je oče s svojimi posušenimi nogami že nehal brcati v kolena. Stanislav je še nekaj trenutkov pritiskal, nato je njegov prijem popustil. Dvignil je blazino in se zazrl v negibni očetov obraz. Prva misel, ki ga je spreletela, je bila, da mu je zdaj končno uspelo zradirati tisti atov neusmiljeni, prodorni in odločni pogled. Nato se je predramil iz transa in se zavedel, da je umoril očeta. Zavedel se je, da je ata mrtev, da bo tako za zmeraj in da se dejanja ne da popraviti, da to ni film, ki bi ga moč poljubno vrteti naprej in nazaj. In nato se je zavedel, da bo dobil najmanj dvajset let. In da bo v zaporu umrl. In tako dalje. Ves čas svojega jadikovanja je Stanislav z blazino v rokah stal ob postelji in strmel v očeta, oče pa mimo njega v prašni spalnični lestenec.

Medtem se je v banki dogajalo vsemogoče. Josip je begal sem ter tja po prostoru in silil zdaj eno, zdaj drugo žensko, da bi mu v vrečo začele tlačiti denar. Prestrašene ženske bi mu rade volje ustregle, a denarja ni bilo nikjer. Nobenih na pol odprtih blagajn s kupi gotovine ali predalov, kjer bi se valjali milijoni, ni bilo. Vse, kar mu je uspelo nabrati, je bil šop desetakov in dvajsetakov ter nekaj drobiža. V vreči se je nabralo za največ jurja, še to ne. Tega ne more metati fotru v obraz. Nič, najboljše, da se čimprej pobere.

No, in nato so se – tako, kot se to rado zgodi – v dogajanje vpletla naključja, zaradi katerih je življenje tako nepravično. Nekaterim ga postilja z rožicami, drugim nastavlja trnje.
Ko je Josip stekel iz banke, se je spotaknil na robu predpražnika, se opotekel in začel loviti ravnotežje. Ob tem je tako nerodno stisnil pest, da je pritisnil na petelina in ustrelil. Strel je odjeknil v tišino praznega platoja, nakar so ženske v banki končno začele vreščati, s čimer se je Josipu uresničila vsaj ena napoved. Tega se seveda ni razveselil, ampak se je spustil v paničen tek, ne da bi oziral okrog sebe, zaradi česar ga je po nekaj sekundah zbil rumen poštni kombi. Josipa je odbilo na pločnik, kjer je ves polomljen obležal in stokajoč čakal na prihod policije.
Namesto milijonov, s katerimi bi si kupil očetovo ljubezen, je nesrečnega fanta čakal sodnik, obtožnica za poskus oboroženega ropa in dve do tri leta zaporne kazni. Tako je vsaj mislil, prepričan, da ob vsem ostalem, kar se je zgrnilo nanj tudi pod srečno zvezdo ni bil rojen. Žal Josip ni vedel, da ga najhujše šele čaka.

Je pa zato Stanislav, potem, ko je uspel premagati otrdelost nad truplom umorjenega očeta, ugotovil, da je v bistvu rojen pod srečno zvezdo. Njegov oče je umrl brez oporoke, s katero bi ga razdedinil. In nato je dobil idejo. Starčki umirajo, seveda. Sklonil se je in si očeta podrobno ogledal. Nikjer ni bilo videti, da je bil zadušen. Okej, če je človek star petinosemdeset in ni nobene sumljive okoliščine, tudi ni nobenega razloga za podrobno ugotavljanje vzroka smrti. Človek je umrl in pika. Mrliški oglednik pride, malo pogleda, vidi letnico rojstva, podpiše in čez deset minut je že drugje. Seveda, če ni razloga za sum. Sumljivega na truplu ni nič, lahko pa bi bila sumljiva okoliščina, da se je v času smrti okrog umrlega smukal njegov edini dedič, še posebej, če ostaja kup ljudi, ki bi še kako rade volje pričali, da sta si bila Stanislav in njegov oče stalno v laseh. Stanislavova žena je že ena od teh. Če pa bi oče umrl medtem, ko bo on na sestanku, bi bilo to več kot odlično, imel bi popoln alibi. In nato je Stanislav dobil drugo idejo.

V Josipovi vreči je bilo natanko šeststo triindvajset evrov, kar je smešno malo. Nobeni ženski v banki ni bil skrivljen niti las, zato bi za nespretno izveden ponesrečen poskus ropa do zdaj nekaznovani Josip lahko celo upal na pogojno kazen. Če bi ne bilo pištole. Oborožen rop je seveda nekaj drugega. A tudi tukaj zadeva ni bila tako strašna. Ustrelil sicer je, a v tako očitni nerodnosti, da so celo kriminalisti težko zadrževali smeh. Okej, fant nima kartoteke, če bo povedal, kje je dobil orožje, bo čez dobro leto dni zunaj.
A tu se je ponovno vmešalo naključje, ki Josipu resnično, resnično ni naklonjeno. Šlo je za naslednje. Ko se je na begu spotaknil in sprožil strel, je držal roko pod kotom osemindvajsetih stopinj, kar pomeni, da je bila cev usmerjena v sosednjo zgradbo. Ta je bila od vhoda v banko oddaljena petintrideset metrov, zaradi česar jo je izstrelek dosegel v višini osmih metrov. Svinčena krogla je prodrla skozi eno od oken drugega nadstropja in v steklu pustila majhno luknjo. Svinčeni izstrelek je pot nadaljeval skozi zaveso in zadel moškega, ki je sedel ob oknu. Krogla je sedečemu razparala vratno arterijo, mu zdrobila drugo vratno vretence in natrgala mišico obračalko, nakar je na tilniku izstopila. Nato je z rahlo spremenjeno smerjo švignila skozi ptičjo kletko, ob tem na smrt prestrašila pet let starega kanarčka ter se na koncu zarila v kuhinjski omet.

Zdaj takole: da je krogla kanarčka prestrašila na smrt, se tako samo reče, kanarček je preživel, kar je dobro, saj še sploh ni bil star, pet let pri kanarčku ni dosti, če se bo pazil, lahko čivka še najmanj enkrat toliko. Žal pa človek, ki mu krogla pretrga glavno dovodnico krvi v možgane in zdrobi del hrbtenice, nima prav dosti možnosti. In dalje, s tem strelom so se tudi možnosti nesrečnega Josipa, da v življenju le krene na pravo pot, zmanjšale na minimum. Od deset do dvanajst let zapora zaradi uboja (malomarnost gor ali dol) ni najboljša popotnica za uspešno življenje.

Seveda so kriminalisti zablodelo kroglo kmalu izsledili, s čimer pa se je del problemov preselil tudi nanje. Na silo so vstopili v stanovanje in v kuhinji na tleh našli mrtvega moškega, v kletki pa vreščečega kanarčka. Od strela je minilo slabe pol ure in moški je bil v stanovanju sam, zato so okoliščine bile še toliko bolj zanimive. V času od strela do prihoda kriminalistov je namreč neznana oseba, ali osebe, pobrisala vso kri, ki je morala curkoma brizgati iz raztrgane arterije. Čista so bila tla, čiste so bile stene, okno, zavese, delovni pult. Obenem je tudi mrtvega nekdo očedil in preoblekel, saj tudi na njegovi pižami ni bilo niti kapljice krvi. In potem je bilo še nekaj odprtih vprašanj, na katere (vsaj za zdaj) kriminalisti niso imeli razlage.

Približno takrat, ko je kanarček paral živce kriminalistom, je Stanislav užival na službenem sestanku, kjer bi po vseh pravilih moral trpeti, podtikanja sodelavcev pa bi mu morala cefrati živce. Na dnevnem redu je bilo vse tisto, kar ga po navadi dela nesrečnega, a njemu je kotičke ust vseeno ves čas vleklo v nasmeh. Stanislav v bistvu sploh ni bil na sestanku, ampak nekje drugje. S slastjo je premleval dogodke dopoldneva in že koval ideje, kaj od pohištva bo odnesel, kaj bo pustil ženi, kam bo dal zvočnike in tako naprej. Očetovo stanovanje je bilo sicer v celoti opremljeno, a pohištvo ni bilo po Stanislavovem okusu. In seveda bo prepleskal, tista očetova rumena je ogabna. A za vse to bo čas pozneje. Takoj po sestanku bo začel žeti sadove svoje ideje, za katero je vedel, da je bila tako genialna, da bi jo lahko podoživljal v nedogled.
V nedogled je podoživljal naslednje. Po tem, ko je uspel odtrgati pogled z mrtvega očeta, je Stanislav odšel v kuhinjo in preveril, če so zavese zagrnjene. Nato se je vrnil v spalnico, si starega oprtal na rame, ga odnesel v kuhinjo ter ga odložil na stol ob kuhinjskem oknu. Tajming mu je šel na roke, sonce je skozi zaveso pravkar posijalo na prostor, kjer se je oče grel vsako dopoldne. Sonce bo na ta del okna sijalo eno uro, nato se bo dvignilo.
Stanovanje je Stanislav zapustil brez skrivanja, celo obratno, idealno bi bilo, če bi ga kdo videl odhajati. Ko je šel mimo banke, je bila ura pol devet. Na platoju ni bilo nikogar, le neki živčni mulec se je potikal okrog bankomata. In nad banko, v stanovanju nasproti očetovega, je na balkonu kadila stara radovedna kavka, ena tistih, ki jo premore vsak večji blok. Stanislav je s kotičkom očesa preveril, ali ga opazuje, se obrnil na drugo stran, kjer se je skozi obsijane zavese lepo videlo atovo na podboj naslonjeno glavo in ramena. Pomahal mu je, nato kot po naključju pogledal na drugo stran in bežno pomahal tudi ženski na balkonu, ki je njegovo početje skrbno spremljala. Baba se mu je namrgodila, a Stanislava to ni zmotilo, obratno. Ma, če bi si jo posebej naročil, bi mu bolj ustreči ne mogla. Lepo pridno bo lahko pričala, kdaj je odhajal od očeta in da je stari takrat sedel ob oknu ter se grel na soncu. Čez dobro uro bo sonce zašlo za sosednjim blokom, takrat se tudi očeta več ne bo videlo. Nato mu preostane samo še, da se po sestanku vrne, starega odvleče nazaj v posteljo in zažene alarm. Ugotovili bodo, da je oče mrtev že več ur in da je smrt nastopila nekje med deveto in, recimo, dvanajsto uro. Ojej, ojej, bo takrat Stanislav malo zaigral in potočil kakšno solzico, jaz na sestanku, moj zlati oče pa sam v soočenju s smrtjo.
Ko je že sedal v avtomobil, je še enkrat preletel, če morda česa le ni pozabil ali zgrešil. Prstih odtisov seveda ni brisal, saj je bil pri očetu vsak teden. Je pa preoblekel blazino, s katero ga je zadušil. Prevleko je zatlačil v pralni stroj med ostalo perilo, dodal prašek in mehčalec ter stroj zagnal (kar je storil vsak teden). Očetu je še malo popravil držo pri oknu, da je bila čim bolj podobna njegovem običajnemu ždenju in mu pogladil pižamo. Na koncu se je, zadovoljen sam s seboj, sklonil k atu, ga navihano potrepljal po licu in rekel: »Tako, ti pa tu sedi in se delaj, da si živ.«

Advertisements