STRAST IZ ZLOČINA

Andrej Predin

Na sosednji barski stol prisede starec in se s komolci vajeno nasloni na šank. Obraz skriva med rokama in zre predse. Telo postavi v držo, ki sporoča, naj ga nihče ne moti. Tako sedijo redni gostje. V trenutku je pred njim pijača. Ne skoči po njej, mirno jo ponese k ustnicam, nato pa jo vrže vase, tako da sune z glavo nazaj. S prstom pokaže, da potrebuje še eno in seže z roko v žep svojega zmečkanega suknjiča. Tudi ko mu nikakor ne uspe prižgati cigareta in mu vžigalice ena za drugo padajo iz tresočih se rok, mu natakar ne ponudi vžigalnika. Če bo kaj želel, bo povedal.

Natakar se mirno sprehodi mimo njega in mi brez besed ponovno napolni kozarec. Laški rizling. Prikimam in naredim globok požirek. Opojna pijača mi omrtviči možgane, a le za sekundo, ponovno se vrne strah, peklenski strah. Letala, jeklene pasti, že davno bi me pokončala, če ne bi uživala v mojem trpljenju.

Nad šankom je velika stenska ura. Pravi lokal prepoznaš po veliki stenski uri. Njena naloga ni, da bi vedel, koliko je ura, temveč, koliko časa ti še preostane. Tukaj nikogar ne za nima ali je torek ali petek ali kurčev vikend, ko je vse zaprto. Ali kdaj je treba biti na letališču, se vkrcati, pripeti v sedež in se prepustiti usodi.

Naredim še en požirek in v pijanosti me oplazi uvid, da ljudje neizogibno uresničujemo in oblikujemo lastne strahove. Zazrem se v kozarec, gladina rizlinga valovi in ko ga ponesem k ustom, se v pijači pojavi odsev mojih oči. Kurčev Nietzsche.

Eden izmed čarov življenja v velikem mestu je, da vedno najdeš odprt lokal. V malih mestih pa se vse konča ali začne na železniških postajah, v tistih malih pločevinastih barčkih, ki smrdijo po nikotinu, poceni vinu in vagonih, predvsem pa smrdijo po čakanju in zamujanju. Železniške postaje me spominjajo na letališča, zato jih ne maram. A vlaki so vsaj varni in prizemljeni. »Poglej jih nesrečnike,« reče žena s tistim svojim sočutjem, kadar se s taksijem peljeva domov. »Vsi so nekam namenjeni, a so obtičali.«

Taksisti brez izjeme izberejo Kolodvorsko cesto, kadar naju peljejo domov. Že res, da je to najhitrejša in tako tudi najcenejša pot do doma, ampak tudi najgrša, voziti je treba po tlakovcih, skozi zakotne ulice, predvsem pa omogoča ženi, da opazuje ljudi, ki se gnetejo pred kioski s hitro prehrano. »Poglej ga, sestradanega nesrečnika, kako požira svoj sendvič. Kakšno srečo imava, sploh se ne zavedava,« reče moja žena. »Kajne, da se ne zavedava?« me vpraša, vendar sem preveč zatopljen v misli, da bi ji odgovoril. No, v resnici ne razmišljam o ničemer drugem kot o tem, kako zelo ne bi bil rad tukaj, v tem taksiju, s to žensko. In potem se prikradejo črne, prepovedane misli, ki bi jih moral nemudoma odgnati že prvič, ko so se pojavile. Pa jih nisem, nisem. In sedaj so se razbohotile, ustalile in prerinile med naju. »Ljubček, videti si tako zaskrbljen. Se slabo počutiš?« jo iskreno zanima. Avtomatično se ji nasmehnem, jo primem za roko in poljubim na dlan.

»Nocoj si bil prav veličasten, si videl, vsi novinarji so prišli,« živahno nadaljuje žena, ko zavijemo s Kolodvorske ulice in nima več česa opazovati skozi okno avtomobila. »Ta knjiga bo še večja uspešnica od prejšnje, na to lahko staviš,« se namuzne in obmolkne, ker ve, da ne sme izgovoriti nadaljnje besede, saj bi naju lahko slišal taksist. Skrivnost ni več skrivnost, če jo kdo sliši, še posebej, če jo sliši taksist.

Od jeze stisnem pesti in se ugriznem v ustnico. Kako lahko po vsem, kar se je zgodilo, tako neprizadeto omenja najino veliko skrivnost. Prepričan sem, da ni nikoli začutila želje, da bi jo razkrila javnosti, niti namignila ni nanjo. Le občasno je o tem spregovorila doma, pa še to le takrat, ko je bilo nujno, neizogibno.

»Kaj ne, da bo uspešnica?« ponovi žena, še vedno enako živahno.

Prikimam in to je dovolj, da me pusti pri miru.

Obrne se stran od mene, spusti okno avtomobila in s svojo snežno belo roko usmeri zrak, da ji hladi obraz in vrtinči vranje črne lase. Tudi mene oplazi hlad poletnega večera, prijetno je. Le zakaj se nisem sam spomnil in odprl okna, zakaj je vedno ona tista?

Njena svilena obleka poplesava v vetru, šal ji zdrsne in razkrije gola ramena. A njej je vseeno, zaprtih oči se prepušča večeru in zaverovanosti v najino skupno prihodnost, v otroke, ki se nama bodo rodili in napolnili preveliko stanovanje, ki sva ga kupila po uspehu zadnje knjige.

Opazim, kako si taksist poravna vzvratno ogledalo, da bi lahko občudoval mojo čudovito ženo, ki je v soju uličnih svetilk videti kot angel, ki ga obdaja avra čiste vesti. Seveda ni bila angel, čeprav so ljudje v to verjeli. Podarjena ji je bila neskončna očarljivost, vsak, ki jo je spoznal, jo je v trenutku vzljubil.

In v naslednjem trenutku se je zagotovo vprašal, kaj počne s takšnim tipom, kot sem jaz. No, veljal sem za uspešnega pisatelja kriminalk, kar je očitno prekinilo njihov tok ugibanj.

»Prehladila se boš,« odrezavo vzkliknem in pričnem iskati gumb, da bi zaprl okno. S tem jo predramim in malce prestrašim. Ničesar ne reče, le nekoliko žalostno me opazuje, ko ji popravim šal čez ramena. »Neskončno sem uživala, ko sva se danes zavrtela, želela sem si, da bi ples trajal večno.«

Pred spanjem stopim na balkon in si prižgem cigareto. To je navadno vrhunec mojega dneva, ta večerna cigareta. V prejšnjem stanovanju nisva imela balkona. No, večino časa nisva imela niti tople vode, ker se je bojler ves čas kvaril, lastnica pa ga ni želela zamenjati. Na novo veliko in udobno stanovanje se nikakor ne morem navaditi, videti je, da je žena bistveno bolj prilagodljiva od mene. Ne morem verjeti, da je minilo le nekaj let, odkar me je opogumila, da sem stopil do založbe in izročil rokopis svoje prve kriminalke.

»O, poglej, poglej, rokopis. Kdo še piše na roko, za vraga,« sem v čakalnici založbe slišal komentar urednika, ko mu je tajnica odnesla moj prvenec. Kasneje mi je povedal, da ga je prelistal le zaradi tega, ker se je nasitil branja z računalniškega zaslona in kurčeve pisave Times new roman. Knjiga mu je bila všeč, seveda, a je imel nekaj pripomb, manjših popravkov, nič posebnega. Sledil je udarec in domov sem prišel besen ter zgrožen.

Pisanje mi je povzročalo veliko težav, malce sem len in malce nenadarjen, kar ni preveč posrečena kombinacija za pisatelja, čeprav, danes vem, so takšni pisatelji v večini. Nikamor nisem napredoval, zatikalo se mi je, zato mi je žena večkrat priskočila na pomoč. Vsakič, ko sem se zapletel, mi je ustrežljivo pomagala, njeni predlogi so bili genialni, to moram priznati. Knjigo sem vendarle končal s skrajnimi napori in bil nanjo neskončno ponosen. Zato me je še toliko bolj zadelo, ko je urednik iz nje vrgel skoraj vsako mojo zamisel. Na koncu sem si moral priznati, da je od mojega prvenca ostala le ženina knjiga. To sva vedela oba z ženo, ki je bila takrat še moja punca, a o tem nisva spregovorila. Ona je molčala iz uvidevnosti, ker je vedela, da bi me to prizadelo. Nenazadnje sem se imel za velikega pisatelja, celo suknjič sem pričel nositi, sedaj pa je od mene ostalo le ime na naslovnici knjige. Prvenec mi je priskutil pisanje, očitno sodim med tiste ljudi, ki bi radi bili pisatelji, se prepuščali občudovanju in hvalisanju, pisali pa ne bi.

»Imate zelo karizmatično ime, to moram priznati,« reče urednik in oblikovalcem naroči, naj bo na ovojnici knjige moje ime zapisano skoraj z enako velikostjo kot naslov.

Prvenec je doživel zavidljiv uspeh, pritegnil je pozornost pravih ljudi in z ženo sva zaslužila dovolj denarja, da sva lahko poplačala dolgove. Dejstvo, da je knjigo napisala ona, jaz pa sem zanjo požel vso slavo, je ni motilo. V resnici ji je bilo to pisano na kožo, delovanje iz ozadja.

Tolažim se, da se je vse zgodilo prehitro, da bi se lahko primerno odzval, ona je pravkar diplomirala, jaz pa sem opustil študij. Oba sva bila brez službe, knjiga naju je rešila. A to je bil šele začetek. Na vsem lepem se je pojavil urednik in mi ponudil precejšnjo vsoto za naslednjo kriminalko. Povabil naju je na večerjo v neko novo restavracijo, želel sem ga zavrniti, že sama misel, da bi naju z ženo nekdo vabil na večerjo, se mi je zdela vsiljiva in nevarna. Žalila je moj moški ponos, kolikor ga je še ostalo, a me je žena vendarle pregovorila, naj greva, z argumentom, da se sedaj moram pojavljati na takšnih krajih, med imenitneži, ker sem uspešen pisatelj. Popustil sem in tako je večerja sledila večerji, spoznaval sem veljake in barabe, ter nekaj umetnikov, ki so se ujeli v isto past kot jaz. Navadno smo se zbrali pri šanku, naveličano držali prazen kozarec za vino in s pogledom iskali natakarja, medtem ko je množica okoli nas pametno razpravljala o literaturi, politiki in negotovi prihodnosti. Zaklepetal sem se s slikarjem iz Nemčije, ki mi je razkril, kako stati na eni nogi, ko te policisti ujamejo za volanom po steklenici popitega viskija. Gre za posebno tehniko lovljenja ravnotežja, ki sem jo hitro osvojil. Stanje na eni nogi naj bi bil pokazatelj treznosti.»Kaj počnete?« me je vprašala punca, ko se je vrnila k naši družbi in smo vsi stali na eni nogi in se bedasto režali.

Tistega večera se še posebej dobro spominjam zaradi dveh dogodkov. Prvič sem namreč občutil pritisk urednika, ki je želel, da naj bo roman končan do konca leta, torej v treh mesecih, ker bi radi ujeli predbožično obdobje, ko se knjige najbolje prodajajo. Želel sem ga zavrniti, saj sem prvi roman pisal več kot dve leti in mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi se ponovno spravil za računalnik in ponovno pretrpel vse muke pisanja. »To ne bo težava,« reče moja žena, še preden uspem spregovoriti. In zadeva je dogovorjena. Zaradi tega se preostanek večera mulim za šankom, ona pa se čudi, kaj za vraga me je pičilo.

»Kako si lahko rekla kaj takšnega?« se jezim, ko prideva domov. »Saj veš, kako počasi pišem, nikakor ne bom uspel spocati novega romana do konca leta!«

Mirno se sprehodi do mene in šepne: »Ne skrbi, pomagala ti bom. Midva sva ekipa, kajne?« Pogleda me s tistimi svojimi velikimi očmi in nagajivo pomežikne. »Ni to kaznivo, mislim, da tako goljufava in vlečeva ljudi za nos?« rečem zgolj za to, ker se jo to pač enkrat moralo izgovoriti. »Ja, prava zločinca sva,« se nasmehne in spretno odpre zadrgo svoje večerne obleke. Česa podobnega še nikoli ni storila, zato me zmede in radovednost premaga nejevoljo.

»Zelo sem bila poredna, me bo treba kaznovati,« spogledljivo šepne žena in me dokončno razoroži. Obleka neslišno zdrsne na tla in pred menoj zažari njena popolna koža, pred mano stoji in me čaka z vso mladostjo tega sveta. Ne zgane se, jaz moram pristopiti. Upravičeno zaupa v svoj magnetizem, izrazito seksualnost, ki jo je, za razliko od večine žensk, morala brzdati in prikrivati. S tem jo je seveda še dodatno poudarjala.

Skupaj sva že tri leta, pa je še nikoli nisem doživel takšne kot ta večer. Očitno je misel, da počneva nekaj prepovedanega, v njej prebudila skrito strast. V postelji sva počela stvari, za katere sem bil prepričan, da jih nikoli ne bom doživel in čeprav sem neskončno užival in pozdravljal njeno novo nenasitnost, ki naju je včasih ujela v dvigalu, drugič na obisku pri prijateljih, sem kmalu spoznal, da sem pravkar izgubil še poslednjo stvar, ki sem jo imel v najinem odnosu pod nadzorom – seks.

Prej sem težil s seksom, ves čas dajal pobude in vodil najino igro pritiskanja in izmikanja. Sedaj je dokončno vse vajeti prevzela ona. Ne samo, da je naslednjo knjigo skoraj v celoti napisala sama, tudi tretjo in četrto, ki nama je prinesla največ denarja in kupila stanovanje. Brez vprašanja me je v celoti izključila iz ustvarjalnega procesa. Nekega večera jo je natisnila, postavila na mojo pisalno mizo in nanjo položila listek, da jo naj odnesem k uredniku, kar sem naslednje jutro tudi storil. Verjetno še nihče ni s takšno lahkoto napisal knjige in zanjo nato s tolikšno brezbrižnostjo sprejemal nagrade in navduševal bralce z ganljivimi govori, ki mu jih je napisala žena. Na videz sem mi je uresničila življenjska želja, postal sem slaven pisatelj, ki mu ni treba pisati. A ta slava je prišla s ceno, dvignila me je med oblake.

Moj obraz in ime sta bliskovito postala sinonim za kriminalko. Pričel sem potovati in se vlačiti po letališčih, da sem lahko izpolnjeval vse obveznosti do založbe in se udeleževal literarnih večerov na različnih koncih sveta, medtem ko je ona doma pisala mojo naslednjo mojstrovino. Označevali so me za genialnega pisca, čigar zgodbe navdušujejo, ker so tako spretno zapisane in brezhibne. »To je edini človek, za katerega vem, da bi bil sposoben izpeljati popoln umor. Takšne ljudi spoštujem in se jih hkrati bojim,« je v neki televizijski oddaji izjavil generalni inšpektor Bratkovič. In takrat se je pojavila prva črna misel, ki je nisem odgnal, pa bi jo moral.

Če sem iskren, sem večino časa v vlogi slavnega pisatelja užival. Imel sem polno omaro suknjičev in zlat nalivnik za podpisovanje knjig. Le vožnje z letalom sem sovražil, od nekdaj se bojim letal. Ta problem sem rešil tako, da sem pred vsakim letom zvrnil par kozarčkov. Tako sem tudi odkril ta lokal z veliko stensko uro in postal redni gost. Tukaj se lahko v miru predajam samozaničevanju in preklinjanju nad usodo, ki me je pripravila do tega, da sem pričel sovražiti osebo, ki sem jo najbolj ljubil.

V ženo sem se do ušes zaljubil prvi trenutek, ko sem jo zagledal, tam na obrežju Črnega jezera, kjer sva se udeležila delavnice kreativnega pisanja. Gre za srhljiv kraj, ni skrivnost, da so globočine te črne vode nenasitne in so posrkale že marsikatero nesrečno dušo. Spoznala sva se na najbolj mrakobnem kraju, kar jih je. A vendar ga imam v najlepšem spominu. Če zaprem oči si lahko prikličem njene črne lase in črne oči in njeno črno obleko na bregu črne vode.

Zame je sreča črne barve.

Ni potrebno poudarjati, da sem jo oboževal in kot toliko drugih, sem se tudi sam spraševal, zakaj se je sploh odločila zame. Nikoli nisem razumel, kaj vidi v nespretnem moškem povprečnega videza in povprečnih talentov, ki želi biti pisatelj. Neprestano se zapletam v težave in iz nerodnosti razbijam stvari. Govorila mi je, da si želi, da bi se lahko videl skozi njene oči, potem bi se zagotovo vzljubil. Ampak te besede so takšen kliše, da jim preprosto ne morem verjeti. Nazadnje jih je uporabila v njeni zadnji uspešnici, ki je zanalašč nisem niti prebral. Če sem iskren, od drugega romana naprej njenih knjig nisem bral, kar mi je zamerila, a je razumela. Moja žena premore ledeno hladno razumevanje in je neskončno potrpežljiva.

Nesrečen sem, podira se mi življenje, pa tako sva se ljubila. Ta majhna, na videz naključna potegavščina s knjigo je vodila v nove laži. Sčasoma sva se pričela oddaljevati. Zadnje čase sva redko spala skupaj in se pogovarjala. V svoji popolnosti je seveda večkrat poskušala iz mene izvleči, kaj se dogaja. Povedal sem ji, vse sem ji povedal. Da se na smrt bojim letal, da sem pričel piti, da se sovražim, da je vedno huje. Ponudila mi je izhod, ko je predlagala, naj preprosto prenehava z vsem tem cirkusom in si ustvariva družino. A škoda je bila že narejena, oba sva se zavedala, da to ni mogoče, kupila sva stanovanje, treba bo odplačevati kredit. Velika laž pa je edino, kar nama omogoča preživetje. Ponudila je, da se bo pozanimala pri vplivnežih, ki sva jih spoznala na slovesnostih, na katere so naju vabili. Zagotovo bi ji nekdo lahko priskrbel službo. A to bi spet pomenilo, da je ona tista, ki rešuje situacijo, potem bi ji bil v celoti prepuščen, zato sem jo zavrnil.

Rekel sem, da potrebujeva še nekaj časa, še nekaj knjig, potem bova zaslužila dovolj z avtorskimi pravicami in se bova lahko upokojila. Strinjala se je, da je to najboljša rešitev. A ta odločitev ni upoštevala dejstva, da je najin zakon na najboljši poti, da razpade. Dnevi so minevali in čedalje pogosteje sem popival. Včasih me več dni ni bilo domov in ko sem se pojavil, ni rekla ničesar, le odprla je okno v spalnici in se zatekla za računalnik k pisanju naslednje knjige.

Starček na sosednjem barskem stolu v tla zabriše prazno škatlico vžigalic in pomaha natakarju, kar prekine moj tok misli. Pogledam na stensko uro in ugotovim, da zamujam na letališče. Skočim na noge, ki me komaj držijo, plačam in nerodno odkorakam proti avtomobilu. S težavo odpeljem s parkirnega prostora in jo mahnem proti letališču. In potem udari usoda, poči mi pnevmatika, a tega ne opazim. Preveč se mi mudi. So pa to opazili policisti, ki me dohitijo na avtocesti in prisilijo, da ustavim. Poskušam jih prepričati, da sem trezen, a komaj govorim. Nato pa se spomnim zvijače, ki mi jo je pokazal tisti slikar iz Nemčije. Postavim se na eno nogo in to je tudi zadnja stvar, ki se je spomnim, dokler se ne prebudim v bolnišnici z razbito glavo.

Moja oblačila so prepojena s krvjo, svetloba me slepi, tako da lahko vidim le obrise predmetov, ko skozi vrata stopi velikanska postava. Zdravnica, ki mi je oskrbela rano, nekaj zapiše v svojo mapo in odide.

»Poglej, poglej, veliki pisatelj se je okopal v lastni krvi,« zadoni po prostoru močan moški glas. Moje telo zaradi hrupa prestreli strahotna bolečina, da zastokam in se primem za glavo.

»Inšpektor Bratkovič,« se uradno predstavi moški, ki sem se ga bežno spominjal s televizijskega omizja. »Imate veliko sreče, da ni še več poškodovanih,« pihne, ne da bi se oziral na mojo bolečo glavo. Želim mu pojasniti, da je moja sreča črne barve, a se premislim.

»Zakaj ste tukaj, verjetno ne obiskuje gospod inšpektor vseh pijanih voznikov in jim pridiga,« mu odvrnem z več grobosti kot sem želel. »Oprostite, malce sem še pretresen od vsega skupaj,« se opravičim.

»Razumljivo, gospod pisatelj,« tudi on nekoliko omili svoj glas. Kadar gre za mačka, se med moškimi prebudi tovarištvo in sočutje. Hvaležno mu prikimam.

Prične mi razlagati, kako njegova žena obožuje moje romane, pravi, da odlično razumem žensko dušo in bi me rada spoznala. Ker sam ne mara brati, mu je večkrat pripovedovala zgodbe iz mojih knjig. »Na rit me je vrglo!« reče preglasno in v glavi mi ponovno zadoni.

»V knjigah so opisani zločini, ki jih še vedno proučujemo in to s toliko podrobnostmi, kot jih lahko pozna samo storilec. Razumeti morate, da gre za zelo občutljive primere, ki jih še nismo razkrili javnosti. Vaše knjige preprosto vedo preveč, da bi šlo za naključja,« strogo pritisne name in me prestreli s pogledom. »Imam nos za te stvari in vam kar odkrito povem, tukaj nekaj strahotno smrdi. Ampak vi to seveda veste veliko bolje od mene, mar ne?«

Ne vem, kaj mu naj odgovorim, zadnjih romanov sploh nisem prebral.

»Oprostite, gospod inšpektor, a mi želite reči, da sem aretiran?« rečem kar se da mirno.

»Zaenkrat še ne,« nerad prizna. »To je le vprašanje časa.«

Namenim mu brezbrižen pogled.

»Imam strašanski glavobol, bi bili tako ljubeznivi in bi ta pogovor prestavila na jutri?« ga vprašam.

Velikanska postava me mrko pogleda, nato pa pred mene položi knjigo. »Vaš zadnji roman, žena prosi za podpis, ime ji je Mateja. Jutri zjutraj pridem po knjigo in takrat si boste vzeli zame več časa. Pred vrati je policist, ki bo poskrbel, da vas ne bodo zasrbeli podplati in jo boste pobrisali. Upam, da se zavedate, da ste pravkar postali osumljenec za vrsto zločinov.«

Nimam moči, da bi mu ugovarjal. Srce mi strahotno razbija in še preden uspem vstati iz postelje, se pobruham. Pobruhal sem tudi knjigo in jo za silo pobrisal z rokavom bolnišnične pižame.

Šele po prhi pridem toliko k sebi, da pričnem razmišljati, kako naprej. Odprem vrata sobe in v trenutku s sedeža na nasprotni strani hodnika vstane mlad policist. Očitno je skrajno motiviran, da mi ne bo pusti uiti. »Lahko, prosim, pokličete sestro, potrebujem sveža oblačila,« mu naročim in še preden se lahko upre in reče, da on ni moja tajnica, zaprem vrata.

Sestra s precejšnjo nejevoljo preobleče posteljo in vmes preklinja vse pijance, ki so se rodili z enim samim razlogom, da ji uničijo življenje. Tega ji ne zamerim. Ugotovim, da je edina stvar, za katero imam dovolj moči, da preberem to kurčevo knjigo in poskušam ugotoviti, kaj za vraga se dogaja. Udobno se namestim v posteljo in ko jo odprem, zavoham lastno bruhanje ter ponovno silovito bruhnem v odprte platnice in po postelji.

Tokrat opravi sestra svoje brez besed.

Preostanek dneva se prebijam skozi knjigo, še vedno me sili na bruhanje, a je moj želodec k sreči prazen. Na mobilniku se pojavi ženino sporočilo, zanima jo, če sem srečno prispel. Odgovorim, da je vreme lepo, da je bil let miren in da se vrnem jutri zvečer. Pošlje mi poljubčke in nadaljujem z branjem.

Do poldneva sem knjigo prebral. Na videz gre za povsem običajno detektivko, kot so bile vse prejšnje, a je v njej nekaj drugačnega, dražečega. Uporabila je vrsto situacij, ki so se med nama pripetile v zadnjem letu. Šlo je za dogodke, ki jim nisem pripisoval posebnega pomena, naključna srečanja znancev, pokvarjen domofon, zastoj na avtocesti, takšne stvari. Vendar so bile opisane iz drugega zornega kota, kot da bi nekdo sledil vsakemu najinemu koraku in naju opisoval. V romanu sva seveda bila morilec in njegov pomočnik, zločinska pajdaša, nekakšna psihopatska verzija Sherlocka in Watsona na strani zločina, ki sta ugrabila hčer lokalnega bogatuna in ga izsiljevala za denar. Dokler se ni vdal, sta mu po kosih pošiljala dele njenega telesa, prste, uhelj, take stvari. Kar ogabno in vse to podpisano z mojim imenom. Najbolj od vsega me je pretreslo, da je to napisala moja žena. Argumentacija in slog sta bila nedvomno njena, presenetilo me je, s kakšno natančnostjo je opisovala zločine. To zanjo ni značilno, če bi me kdo vprašal, kaj je njena največja šibkost, bi verjetno rekel, da pomanjkanje domišljije. To je vedela tudi sama in tarnala, ko se je prvič spravila pisati roman v mojem imenu. »Najti moram rešitev, če ne, knjige ne bom uspela pravočasno napisati,« je govorila.

To je bilo približno takrat, ko je skrivnostno izginila zgornja soseda in se je v blok naselila ženska, ki vsakemu tujcu odpira vrata in spušča v hiši prodajalce posode in verske blazneže, zaradi česar sem jo že večkrat prijavil upravniku. Skrivnostno izginotje je tudi osrednji zločin najinega drugega romana.

Z grozo spoznam, da je morala vse zapisane zločine izvesti, da jih je lahko napisala. Najhuje pa je, da na koncu zadnje knjige Sherlock in pomagač skupaj ubijeta detektiva, tako da ga omamita in utopita v jezeru. V bistvu gre za genialen obrat, saj izvedeta umor, ki sta ga pred tem detektivu natančno opisala kot namero nekoga drugega. Seveda sta mu zamolčala, da bo žrtev prav on.

»Pravi umor mora biti izveden tako, da izključimo vsa naključja, zgoditi se mora hipno v toku vsakdana, ne smeš ga načrtovati tako, da spreminjaš rutine in dejavnike okolja. Zgoditi se mora v stotinki in udušiti svoj odmev,« pove na koncu knjige Sherlock, ko ga je državni tožilec zaradi pomanjkanja dokazov prisiljen izpustiti iz zapora. »Ta zgodba še ni končana,« mu v nemoči odgovori pravnik. »Zakaj stremite h koncem, bodite veseli, da ples še traja,« se namuzne Sherlock in njegova postava izgine v večerno meglo.

»Oh, moj bog,« kriknem v prazni prostor, ko se spomnim, da greva čez vikend do Črnega jezera. Tam sva se spoznala in se od takrat vračava vsako leto, se sprehajava po gozdovih in za trenutek pozabiva norosti velikega mesta. Letos se je žena izleta še posebej veselila, ker je bila prepričana, da bo ta mrakoben kraj pozdravil najin odnos.

Skočim iz postelje, stečem do umivalnika in si osvežim obraz z mrzlo vodo. Nenadoma se mi zadnja leta sestavijo v sliko. Enkrat sem namenoma prišel domov s potovanja dan prej, prepričan, da jo bom v postelji zalotil z ljubimcem. Postal sem sumničav, potem ko je zadnje čase brez pravega izgovora izginila za več ur. Če sem jo vprašal, kje je bila, mi je odgovorila, da je pisala ali delala raziskavo za knjigo. Nisem imel razloga, da ji ne bi verjel, vendar si nisem mogel iz glave izbiti suma, da mi je nezvesta. Priložnosti je zagotovo imela ogromno, vsakič ko sem bil na potovanju. Nenazadnje je najin odnos v razsulu, postal sem zajedljiv in se je skoraj ne dotaknem več. Kar se mene tiče, je to več kot dovolj razlogov za nezvestobo.

Takrat, to je bilo pred približno pol leta, sem počasi odklenil vrata najinega stanovanja. Potihoma sem se prikradel v dnevno sobo in opazil, da se nekaj premika v kopalnici. Sunkovito sem odprl vrata, prepričan, da jo bom zalotil z ljubimcem. Pa je nisem.

Sama je stala pod tušem in si drgnila kožo, da je bila vsa rdeča. Na glavi je imela kopalno kapo. Pobrila si je celotno telo in drgnila, drgnila z močno roževinasto gobo. Sploh ni bila videti presenečena, ko me je zagledala. »O, ljubi, a nisi rekel, da prideš šele jutri?« me je nežno vprašala, nato pa opazila do začudeno opazujem, kaj počne. »No, sedaj si pa pokvaril presenečenje,« je rekla in si potegnila kapo z glave. Njeni lasje so bili postriženi na kratko.

»Kakšno presenečenje?« nisem razumel.

»Ah, želela sem se zate urediti, saj veš, ker zadnje čase nisva več toliko intimna,« je previdno odgovorila.

»A mi pristoji?«

Tako ljubka je bila pod tistim tušem, da sem se ji kar oblečen pridružil in tisto noč sva po dolgem času skupaj zaspala.

Ob neki drugi priložnosti, mislim, da je bilo lansko zimo, sem jo zagledal v prodajalni opreme za ribolov, ko sem se z avtomobilom vračal domov. Za vogalom sem parkiral in stekel v prodajalno, a je ni bilo več tam. Ko sem prišel domov, je sedela na fotelju v dnevni sobi, brala knjigo in srkala kozarec vina. »Moral si me s kom zamenjati, ves čas sem bila doma in brala,« mi je potrpežljivo odgovorila. Sklonil sem se in jo poljubil na lice. Njena koža je bila še vedno hladna in je imela tisti značilni vonj po zimi.

V moji bolnišnični sobi ne najdem oblačil, zato splezam skozi okno kar v pižami. Kaj ti pomaga policist pred vrati, če si v pritličju in je treba le odpreti okno. Sključeno se odplazim do vhodnih vrat v stavbo, kjer je za grmovjem potuhnjena skupina bolnikov in na skrivaj kadi. Izmislim si žalostno zgodbo in izprosim oblačila.

Na avtobusu me sumničavo gledajo, ker sem oblečen v ženski pulover, nosim najstniške raztrgane hlače s smrtno glavo na riti, obute pa imam bolnišnične natikače. Povrh sem neobrit. Neka ženska svojega otroka prestavi stran od mene in ga zavaruje s telesom, kot da mu nameravam kaj narediti.

Pri vhodnih vratih mojega bloka pozvonim zgornji sosedi in upam, da ni opustila svoje grde navade.

»Kdo je?« vpraša starkin glas.

»Vaš sosed, pozabil sem ključe, me, prosim, spustite noter?«

Ni odgovora, vrata pa ostajajo zaprta.

»Prekleta prasica.«

Počakam nekaj minut in ponovno pozvonim.

»Kdo je?« S popačenim glasom rečem »enciklopedije« in vrata se odprejo.

Dvigalo je kot nalašč v najvišjem nadstropju, zato stečem na stopnišče in preskakujem po dve stopnici hkrati, ko mi v tretjem nadstropju zmanjka sape.

»Zakaj za vraga hitim?« se vprašam, ko nekaj zaslišim.

Vrata mojega stanovanja so odklenjena, bliskovito vstopim in stečem v dnevno sobo, kjer zagledam ženo, kako v veliko črno plastično vrečko zavija inšpektorja Bratkoviča.

»Oh, mucek, a nisi rekel, da prideš šele jutri?« me mirno vpraša, nato pa lahkotnega koraka prestopi mogočno moško telo in se sprehodi do mene.

»Ja, kakšen pa si,« se zasmeje in me nežno poljubi na lice.

»Kaj za vraga počneš?« zakričim, kolikor mi pač dopušča sapa.

»Dragi, če boš kričal, bo kdo poklical policijo, tega pa si sedaj resnično ne želiva,« mi mirno reče in se vrne k inšpektorju.

»Danes zjutraj me je gospod inšpektor poklical in povedal, da ima dokaz, da si ti zagrešil vse tiste umore, saj veš, raziskave, ki sem jih morala narediti za najine knjige.«

Prebledim in se sesedem na sedežno.

»Želel te je spraviti za rešetke, ljubi, tega mu nisem smela dovoliti. Tudi če bi priznala, da sem bila poredna, mi ne bi verjeli, saj si ti podpisan kot avtor, ti si veliki pisatelj.« Uvidel sem, da ima prav.

»A je inšpektor mrt- …« nisem uspel izdaviti besede. Nežno mi prikima in naredi ljubek, zaigrano žalostni obraz, kakor vsakič, kadar moje nogometno moštvo izgubi tekmo in se ji potožim.

»Mucek, pojdi se preobleč, jaz pa bom nenapovedanega gosta tačas v kopalnici pripravila za na pot.« Želim jo vprašati, kaj to pomeni, vendar se premislim, vajeno jo ubogam. Prime me pod roko, pospremi do spalnice in odpre vrata moje omare. Pričnem si izbirati oblačila za najin vsakoletni izlet.

»Hladno bo, zato vzemi debele nogavice,« zakliče, potem ko je v kopalnico s presenetljivo lahkoto zvlekla truplo, pograbila velik bleščeči nož in za seboj zaprla vrata.

Večino poti se voziva v tišini, ki jo je žena večino časa poskušala pregnati s klepetom o vremenu in naštevanjem stvari, ki jih bova ta konec tedna počela. Stemnilo se je, ko sva se začela vzpenjati proti Črnemu jezeru.

Ob prihodu naju je pričakala kristalna noč z osupljivo zvezdnatim nebom.

»Joj, kako je lepo,« zaploska moja žena in odpre okno avtomobila. S svojo snežno belo roko usmeri zrak, da ji hladi obraz in vrtinči lase. Tudi mene oplazi hlad poletnega večera in se nehote nasmehnem. Preden zavijem proti jezeru, ugasnem luči in moja žena navdušeno vzklikne:

»Dragi, prebral si knjigo!«

Točno vem, kaj moram storiti. Vem, za katerim grmovjem je skrit čoln, da moram obuti škornje in hoditi po vodi, da ne bi puščal odtisov stopal in razkrival svoje teže in velikosti. Nato, natanko tako, kot je napisano v knjigi, v čoln spravim inšpektorja, ki je spretno zložen v tri potovalke.

Počasi veslam do sredine jezera in v kristalni noči se ne da prav razločiti, kje se začne nebo in kje gladina črne vode pod nama. Videti je, da so zvezde vsepovsod in da lebdiva v vesolju. Šele, ko v jezero zabriševa kovčke, se gladina vzvalovi in videti je, da je vesolje dokončno premagal nered.

Priznam si, da se odlično počutim kot lik v ženinem romanu. Všeč sem si in vsega je kriva ona.

»Ljubi, bila sem zelo poredna,« mi šepne žena in si z roko privzdigne krilo, da se zasvetijo njena dolga bela stegna. Nagnem se naprej.

Moja sreča je črne barve.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s