Opran s krvjo

Renato Bratkovič

Pride trenutek, ko moraš narediti nekaj, kar je popolnoma v nasprotju z zakonom — recimo viski pred deseto v mojih letih. Ker veš, da se je to prej ali slej moralo zgoditi. Ker veš, da ne moreš odlašati v nedogled. Ker veš, da si tip to zasluži!

Skozi prazen kozarec gledam proti vratom. Rekel je, da je prvič najtežje. Ubiti človeka, naprimer. Drugič je že rutina. Natakarju pokažem palec. Pokima.

* * *

Vstopil je tiho, prižgal luč v predsobi, nič hudega sluteč zbrcal čevlje z nog in izginil v kopalnico. Odprto okno je spuščalo v sobo šum dežja, ki se mu je pridružilo šumenje curka v školjki. Skozi priprta vrata se je razlivala svetloba iz predsobe, njegova senca se je splazila mimo in si vzela pivo iz hladilnika. Vzel si bo čas … Vedno si ga.

* * *

Drugi viski pristane pred mano na mizi, na kateri se namesto prta razprostira svetloba, razrezana na trakove skozi rolete. Razmišljam o tem, kar je rekel po tistem. Ni šans, je rekel. Oba bi ubil, je rekel. Sprašujem se, ali bi se v mojem primeru zdaj to štelo kot prvič in drugič? Pogladim se po trebuhu in zvrnem pijačo.

* * *

V dnevni sobi je nekaj časa naveličano preklapljal kanale, čeprav je vedno trdil, da je televizija obupen način zapravljanja časa. Kolikor ga poznam, ga bo zapravil še za eno pivo. Potem bo vstal, se vrnil v kopalnico in se stuširal. Potrpljenje me je počasi minevalo. Začel me je nažirati dvom. Dež je šumel.

* * *

Nisem tip za žganje, ampak danes se s trezno glavo ne morem soočiti z njim. Pogovorit se morava, je vse, kar je prišlo iz mojih ust. In kje. In kdaj. Dvignem kozarec in pokimam natakarju. Pogleda na uro in zavzdihne.

* * *

Grem res do konca? Ko se enkrat odločiš, potem je to najbrž to, čeprav gre za življenje. Ne zajebavaš se z življenjem. Zajebavaš se za življenje. Točno to — življenje! Zato ni več poti nazaj. Svetloba je pljusknila v sobo, njegova senca, dvakrat večja od njega, se je grozeče prilepila na steno in naslonila roke na boke.

Kaj delaš tu?! In kak si—

Skozi okno.

* * *

Kozarec obračam v roki in vedno manjši kocki ledu trkata ena ob drugo. Skoraj tako, kot sva midva trkala eden ob drugega vse te tedne, ko me je prepričeval, da je že skrajni čas, jaz pa … V tistem me obšine, kako se je naenkrat vse spremenilo. Čisto vse. Doma so se mi za vselej s treskom zaprla vrata, on pa s treskom odpre vrata bara in se napoti proti meni. Sede mi nasproti in me vprašujoče pogleda v oči.

Kaj mi maš za povedat?

* * *

Vleži se zraven mene.

Nekaj trenutkov je tehtal, ali naj me vrže ven ali sprejme mojo igro, a popolnoma naga in nedolžna šestnajstletnica na postelji je prevelika skušnjava … Še posebej, če se ti je prej tako dolgo upirala.

Si vzela tablete?

* * *

Si resno mislil, da bi naju ubil, oba?

Kak to misliš ubil oba? O čem govoriš, lubica, koga?

Izpod mize potegnem škatlico. V njej je uporabljen test nosečnosti. Njegove oči se zapičijo vame.

* * *

Pokazalo se je, da je res — za prvič je bilo težko. Po prvem sunku me je zvilo od pekočine. Naslednji so postajali znosnejši in začel se je užitek. Polnil me je z življenjem, oziroma, tak je bil načrt … Ko je končal, ga je potegnil ven, opranega s krvjo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s