Neven Škrgatić

Poletja je bilo skoraj konec. Dan je bil izjemno vroč in Mark je pomislil, da zadnjič uživa v pišu hladnega vetriča. Kmalu ga bo zasovražil, v to je bil prepričan. Vremenska napoved je že za jutri napovedovala dež in ohladitev, kakršen koli veter pa bo takrat postal nezaželena nadloga.

Dočakal je poldne tistega 19. septembra v baru in opazoval skoraj opustelo plažo. Trohice pojma ni imel, kako pričakati začetek desetega meseca v tem kraju, v praznem kampu, obkrožen z vetrom, dežjem in sumljivimi glasovi živali iz bližnjega gozda. Odločil se je, da bo zmanjšal vnos alkohola. Na njegovo srečo (ali nesrečo) ta odločitev niti ni bila težka, saj se čez tri dni v krogu osmih kilometrov zaprejo vse trgovine. Sam vseeno ni toliko spil ali zmogel spiti toliko, da bi se kateremu koli lastniku splačalo imeti odprto trgovino samo zaradi njega. Tako ali tako so se znebili večine zalog, ko so jih prodali mestu za ribiško zabavo z izrabljenim in predvidljivim naslovom “Slovo poletju“.

Očitno se je pripravljala velika sprememba vremena. Približevali so se oblaki in za trenutek je pomislil, kako kaotično in nevrotično trkajo eden v drugega, brez reda in smisla. Nejevoljno je plačal in pomahal natakarju, ki je v mislih že bil nekje drugje.

Vrnil se je v kamp zaradi prihoda novih gostov, verjetno zadnjih v tej sezoni. Bil je več kot presenečen, ko ju je zagledal. Še zlasti njo. Delovala sta zadovoljna, polna energije, še bolj pa samih sebe. Ona je bila precej visoka, s telesom fitness fanatika. Mark je ocenil, da je v poznih dvajsetih, največ zgodnjih tridesetih. Njena obleka je bila precej dolga, a ni mu bilo treba videti več kot to, da je ugotovil, da ima vrhunske noge.

Predstavil se je in iztegnil desno roko. Neuspešno je skušal vzpostaviti stik z očmi. Pogledala je roko in jo formalno stisnila, ne da bi se nasmehnila. Marku to ni bilo všeč, a ni rekel nič. Obrnil se je k možu in prikimal z glavo.

Njen mož je bil nekaj let starejši, močan in visok skoraj dva metra. Bil je nasmejan, a zaradi tega ni bil videti nič manj nevaren. Mark mu je predal ključe in se vrnil v svojo montažno hišico.

Ni mogel nehati misliti na njo. Da v vseh petih mesecih ni nobene nategnil, seveda ni niti najmanj pomagalo. Ni se nameraval vrniti v ta kraj in to službo, ko bo sezone končno konec. Od zdaj naprej se ga bo izogibal v krogu 50 kilometrov.

“Skrajni čas je, da se malo pozabavam,” je pomislil in se zlobno nasmehnil. Ko se je spomnil postave in čiste brutalne moči moža predmeta poželenja, se je zdrznil. Zaskrbljen, a ne povsem brez poguma, je skoraj pozabil na kosilo, ki si ga je pripravil. Pil je mlačno kurjo juho iz skodelice in počasi vstal. Prižgal je radio in našel postajo s komorno glasbo. Ta ga je vedno pomirjala. Stopil je k oknu in pogledal proti njuni hišici. Zavese so bile zagrnjene in niso prepustile niti enega sončnega žarka.

“Gotovo fukata,” je pomislil z mešanico vzburjenja, zavisti in ogorčenja. “Nekaterim vse pride na pladnju, brez muk in truda,” je grenko pomislil. Izvlekel je steklenico piva iz hladilnika in jo napol izpraznil z enim dolgim, pogoltnim požirkom. Radio je predvajal enega neštetih Chopinovih Nocturnov, ko je Mark ugasnil radio. Pogledal je še enkrat proti hišici novih gostov in se napotil v mesto.

Veter je bil ob petih popoldne že precej opazen, do pol sedmih pa ga ni bilo več mogoče ignorirati. Vonj pečenih rib ga je spomnil na začetek poletja, ko je komaj prispel sem. Takrat se mu je kraj zdel miren, nežen in prijeten. Po nekaj sto arogantnih in nehvaležnih gostih je spremenil mnenje. Naročil je novo pivo in ga pil počasi, skoraj lenobno. Odplaknil ga je z dvojnim žganjem in se stresel zaradi njegovega intenzivnega in grenkega okusa.

Po odpovedi na banki, ker je prepogosto prihajal pijan na delo, se mu je to zdela idealna priložnost, da začne znova nekje, kjer ga nihče ne bo mogel nadzorovati. Ali vsaj nadzorovati v taki meri. Toplota žganja se mu je širila po telesu in končno se je počutil bolje. V tistem trenutku je mimo njega šel par iz kampa. Videla ga je, a ga je očitno ignorirala. S kotičkom očesa je opazil, da ga mož pogleduje, in ko je zaslišal visokofrekvenčni hihot, je bil prepričan, da je bil namenjen njemu.

“Takšne žalitve ne opere niti dvojno žganje,” je jezno pomislil. V poltransu je gledal v morje in se počutil, kot da lebdi. V enem trenutku se mu je v glavi odvrtelo vseh pet mesecev v kampu in s celim telesom se je stresel od občutka izgubljenega časa, ki ga nikoli ne bo nazaj.

“Plačala mi bo to bahavost,” je pomislil in se suho nasmehnil. Takoj se je počutil bolje. “Zdaj bo še riba bolj prijala,” se je široko nasmehnil. “Tako ali tako bom nocoj potreboval veliko energije.” Zdaj se je že glasno smejal in čutil mir kot že dolgo ne.

Ko se je zvečer vrnil v kamp, se je počutil mirnega in deset let mlajšega. Odprl si je še eno pivo in čakal. Stara stenska ura je leno tiktakala in ustvarjala glasbo v harmoniji z bobnanjem dežja po šipi. Trkal je s prsti v ritmu in srkal vedno večje in daljše požirke. Bil je miren. Bil je človek s poslanstvom.

Ura je odbila deset in Mark je postal rahlo živčen in vznemirjen. Nevihta je postajala vedno hujša, mož pa se še vedno ni premaknil iz hišice. Dobro se je zavedal, kako ogromen je, a bilo mu je popolnoma vseeno. Njuna vrata so se naenkrat odprla in žarka svetloba ga je skoraj zaslepila. Ko je dvometraš končno odšel, ni Mark izgubil niti sekunde več.

Stekel je proti hišici, poganjali so ga bes, hrepenenje in popito pivo. Odrinil je priprta vrata. “Arogantna ženska jih ni niti zaprla, pričakuje, da bo takoj nazaj,” je megleno sklenil. Otresel se je misli in vstopil v spalnico. Previdnost je kot pojem popolnoma zbledela iz njegovega sistema.

Ko ga je zagledala, je globoko vdihnila. Njeno telo se je zdrznilo, oči pa so se napolnile z grozo. Všeč mu je bil strah v njenih očeh. Če bi lahko, bi v tem užival ure in ure, ampak ni bilo časa. Brez besed jo je porinil v steno in raztrgal obleko.

“Stran od mene!” je zavreščala in ga odrinila. Nič ni rekel. Besede niso bile več pomembne. Še močneje jo je pritisnil in opazil, kako se je njeno dihanje spremenilo. Poskusila ga je udariti s kolenom, a ji je z lahkoto preprečil. Močno jo je držal ob steni in hitro vstopil vanjo. Njen upor je postajal šibkejši in kriki so se spreminjali v glasove užitka. Šepnila je nekaj, česar ni razumel. Nadaljevala sta vse močneje in Mark je pozabil na vse okoli sebe, tudi na previdnost.

S hitrim treskom vrat je vstopil mož in zgrabil Marka za ramena. Z lahkoto ga je vrgel v zrak kot lutko iz cunj. Mark je pristal na tleh, ne da bi se prav zavedal, kaj se je zgodilo. Obraz si je zakril z dlanmi, mož pa je tolkel po njem. Brcal ga je po vsem telesu. Mark je čutil, da počasi izgublja zavest.

V nekem trenutku je mož obstal, s pogledom uprtim nekam nad Markovo glavo. V očeh je imel dvom in praznino. Trajalo je le dve ali tri sekunde, Marku pa se je zdelo, da so minile ure, preden je moževo telo padlo na preprogo brez znakov življenja samo meter od njegove glave. Ležal je mrtev v vsej svoji dolžini. V hrbtu mu je sijal ogromen kuhinjski nož. Bleščal se je in odseval strele z neba. Mark je pogledal mlado ženo.

Odsotno si je brisala roke. Pogledala je Marka, mu pomagala vstati in s sijajem v očeh ugasnila luč.