Andrea Žigić Dolenec

ONA
“I’m gonna find someone to make me feel the way I should,” je pela Devil Doll, medtem ko je suzuki grabil noč in cesto. Čutila je utrujenost v glavi in mišicah. To vsiljeno-ležerno, poslovno-intimno in dolgočasno-sluzasto vzdušje, ki ga je zapustila, namesto da bi se mu brez razmisleka prepustila, jo je utrujalo. Predstavitev in dogovori so bili dolgi in vse, kar si je v tem trenutku želela, je bila lastna postelja. Od nje jo je ločilo še sto kilometrov.

ON
Howlin’ Wolf je zavijal v volčjem kraju, on pa je sedel zvaljen v MANov zračni sedež. Pot je poznal. Vedel je, da za tem ovinkom prihaja počivališče, na katerem je rešil tisto malo štoparko. Bila je šesta in bilo je dosti laže, kot je mislil. Pripravljena je, malo koketno, vstopila v kabino. Bilo je poletje kot zdaj in imela kratko obleko. Bila je polnejša z velikimi prsmi — kmečka punca z izzivalno dvignjenimi bradavičkami. Vozil je kakih trideset kilometrov, ustavil in izstopil. Mislila je, da je nekaj narobe s tovornjakom – skočila je iz kabine v svoji plapolajoči oblekici in se zazrla v gozd – približal se ji je izza hrbta in ji povohal lase. Požgečkala ga je po obrazu. Trenutek je okleval, potem pa se je spomnil, da so pred njim še ure vožnje in da potrebuje adrenalin. Zlomil ji je vrat z enim samim priučenim gibom. Vse se je zgodilo v sekundi, nobenega upora, nobenega glasu. Ni utegnila niti občutiti nevarnosti.

ONA
TPMS je pokazal, da je zadnja desna pnevmatika prazna. Upočasnila je in opazila počivališče. Ustavila je in pustila luči prižgane. Niti pomislila ni, da bi sama skušala zamenjati gumo. Signala ni bilo in mobi ji ni koristil. Ni ji preostalo drugega, kot da izstopi v lepljivo noč, izvleče evrotrikotnik, ga postavi ob cesto in upa, da ga bo kdo hitro opazil. Potem je prižgala cigareto, potegnila vodo iz plastenke in se približala prvim deblom gozda. Stala je in kadila, ko je zaslišala zvok, ki je prebodel tišino.

ON
Dobro se spomni, da je bila njena koža bela in mehka, malce vlažna. Zgrabil jo je pod pazduhama in odvlekel v gozd. Ni bilo daleč in tovornjak ga je varoval pred pogledi s ceste. Ni hitel, gledal je, kako se ji sezuvajo sandali, eden za drugim. Roke so ji visele ob telesu, glava je obvisela, dolgi lasje pa so se vlekli po tleh. Užival je v vsakem trenutku, ki se ga je trudil zapomniti, in ki se bo po potrebi vračal v mislhi, ko ga bo potreboval za dvig nivoja adrenalina na dolgih vožnjah. To ga je držalo budnega.
Privlekel jo je do prvega večjega grma in položil na zemljo. Še enkrat jo je pogledal. Pravzaprav mu niti ni bila všeč. Še boljše, lahko bi mu postalo žal, tega pa mi ni bilo treba. Potreboval je energijo ubijanja in pravkar je dobil tisto najboljše. Zadovoljen je nadaljeval pot, njo pa so našli šele peti dan s psi.

ONA
Zvok se je približeval. Slišati je bilo kot večji tovornjak, potem pa je zagledala še luči. Postavila se je na rob ceste in pomahala. Tovornjak je zavil in ustavil, voznik je izstopil in se napotil proti njej, osvetljen s suzukijevimi lučmi: ne previsok ne prenizek, s sproščenimi močnimi rokami. Obstal je korak pred njo. Gledal jo je – niti trenila ni – in ji podal dlan, veliko in preznojeno. Ni je motilo in to jo je vznemirilo.
Zagledala se je v njeno neobrito brado, spustila pogled na adamovo jabolko, ga znova dvignila in se srečala z njegovim. Usmerila je pogled proti gozdu, in ga ponovno vrnila, ko je ponovno vzpostavila nadzor nad sabo.
Gledal je njena usta, ko je izgovarjala svoje ime, potem pa je ona gledala njegova in poslušala njegov glas, ki se je vzpenjal po sproščenih glasilkah. Sploh ni slišala, kaj ji govori, poslušala je samo dih v ozadju vsake besede. V trenutku, ko je nehal govoriti, se ji je zazdelo, da jo je nekaj vprašal. Namesto da bi odgovorila, se je samo smehljala, preučevala obliko njegove glave in razmišljala, da je Aomame imela prav. Pomembna je oblika glave.

ON
Ko je videl žensko na počivališču, na tistem istem počivališču, ni mogel verjeti. Stari dobri spomini so priklicali veselje.
Ko se ji je bližal, si je predstavljal, kako ji s prsti lomi vretenca, eno za drugo, medtem ko ona kliče na pomoč.
“Dober večer.”
“Dober večer.”
Pomaknil se je korak bliže, ona pa se ni odmaknila. Samo stala je in ga gledala. Na vratu je občutil njen dih in v istem trenutku se mu je dvignil. Misle na lahko dostopno smrt in naval energije ga je vzburila kot porno revija, ko je bil še mulc.
“Guma ali kaj drugega?” je vprašal.
“Guma.”
Obrnila mu je hrbet in iskala francoski ključ v prtljažniku. Postavil se je za njo in jo potegnil k sebi. Z eno roko jo je držal okoli pasu, medtem ko je z drugo odmaknil lase z vratu in jo poljubil.
“Najprej delo, potem pleasure,” je rekla, stegnila vrat in privzdignila glavo na stran. V tem trenutku bi se strinjal z vsem, kar bi zahtevala od njega, odrekel bi se celo lahki in gotovi smrti na pustem počivališču.

ONA
“Vse življenje čakam moškega, ki me bo najprej poljubil na vrat. Če bi mi kdo rekel, da ga bom srečala sredi noči v tej vukojebini, bi mu rekla, da ni normalen,” si je mislila, ko je gledala njegove roke in si jih predstavljala povsod na sebi.
Odvil je kolo v tem položaju istočasno močan in šibek in vedela je, kaj mora narediti brez odlašanja.

ON
Čvekam bedarije, je pomislil med stavki, s katerimi ji je govoril, kako je nevarno, če ženska potuje sama ponoči in se ustavlja na pusti cesti, kjer ima noč zlobnejši pomen, in se pogovarja z neznanim moškim in da se izpostavlja takšni pogubi, ker se na krajih, kjer ni nikogar, dogaja marsikaj, še posebej lepim ženskam.
“Je to grožnja ali kompliment?” je vprašala.
“Kako daš kompliment ženski, ki je videti kot milijon dolarjev?”
Nasmejala se je: “Se pravi, grožnja.”
Molčal je in gledal njeno golo ramo. Razmišljal je, da bi jo zgrabil in odvlekel v gozd, kjer ni nikogar in ju nihče ne bi mogel najti. Želja je bila večja od smrti.

ONA
Ni mi treba vsega tega, kar se začne s pogledom in se potem gradi in komplicira, zlaga in razstavlja, ruši in izginja. Preveč zanosa prinaša preveč trpljenja, čeprav je trpljenja vedno preveč. Mislila si je to in se zavestno odrekala temu, kar bi jo lahko osrečilo, ker je vedela, da sledi obup.

ON
Nečesa takega ne srečaš dvakrat, to je večje od same smrti, izjema vredna predaje, nekdo, komur se ne upam nadejati, nekdo, zaradi kogar sem pripravljen postati nekdo drug. Kolikšna verjetnost je, da se prav na tem mestu srečata dva človeka, ki se ne poznata, a vesta vse, kar bi en o drugemu morala vedeti?
Šibkost je bila močnejša od potrebe po ubijanju – vstal je in ji brez besed podal francoski ključ.

ONA
Vzela ga je. Močno ga je pograbila in stisnila. Ležal je velik, težek in preznojen v njeni roki.
On se je sklonil, da bi spustil dvigalko. Čakala je, da konča, želela si je, da bi trajalo čim dlje, potem pa je v zadnjem trenutku, preden je lahko vstal, zamahnila s francozom in ga zadela v tilnik.

ON
Stegnil se je poleg nje na hrbet, kakor da bi čakal, da ga zajaha v najboljšem seksu. Njene noge so bile najboljši prizor, kar si jih je lahko zamislil.

ONA
Smrt je moj ljubimec, nikdar me ne razočara – ji je šlo skozi glavo, ko je sedala v suzukija, Beth Hart pa je pela:
“I don’t know why you came alon
At such a perfect time
But if I let you hang around
I’m bound to lose my mind.
‘Cause your hands may be strong.
But the feelings are all wrong
Your heart is as black as night”