Alibi

Nihče ni nedolžen

Anamaria Ionescu

Starec je sedel na travi in gledal, kako blatna voda Donave teče mimo. Tovorna ladja se je počasi premikala ob bolgarski obali. Ljudje so hodili, govorili in se smejali na sprehajališču za njegovim hrbtom, a Valeriuju ne bi moglo bolj dol viseti. Ni se niti trudil pogledati mladeniča z bejzbol kapo, ki se mu je približeval.
“Pozen si!” so bile prve besede, ki jih je spregovoril danes.
“Kako za vraga pa veš, če sem pozen ali ne? Nimaš zapestne ure, telefona pa tudi ne nosiš s sabo.”
“Ne potrebujem ure. Preverim jo, preden grem zdoma in znam izmeriti čas. Glede telefona pa, samo mulci ga potrebujete ves čas. Sedi.”
“Tukaj? Ne si ne bi privoščil kake kave? Ali piva?” je vprašal mladenič in s prstom pokazal na bližnjo ladjo, ki so jo spremenili v restavracijo.
“Nikdar ne hodim tja, kamor ne spadam. Sedi.”
Costin – tako je bilo mladeniču ime, je gledal svoje svetle kavbojke in razmišljal, da bodo verjetno zaradi trave postale zelenkaste. No, prav mu je, kaj pa ni oblekel kaj pametnejšega za srečanje s tem starim žakljem. Na koncu je sedel k Valeriu. Brez dodatnih besed je iz notranjega žepa jakne privlekel majhno bombažno vrečko in jo dal starcu. Ta jo je vzel in previdno preveril vsebino.
“Daj, stari, to je dober tobak. Vzel sem ga s fotrove zaloge.”
Valeriu ni bil tako zelo star. Zagotovo jih še ni imel 70. A za šestnajstletnika se je zdel starodaven. Costin se je večkrat spraševal, zakaj je iskal njegovo družbo. Jasno, užival je v njegovih zgodbah. Valeriu je živel v Giurgiu vse življenje. Kolikor je bilo Costinu znano, dejansko ni stopil izven tega donavskega mesteca. A navdušenje, ki ga je čutil do Valeria, je izviralo od drugod. Stari v vsem svojem življenju ni delal niti en sam dan. Že zgodaj je odkril, da ima dar govora. Pripovedovanja zgodb.Goljufanja, laganja in varanja. Te (in nekatere druge) sposobnosti je spremenil v poklic. Vedno je našel način, da je dobil, kar je hotel. Costin je naprimer užival v njegovih zgodbah. In tip je imel zgodb! Če si mu le verjel, je poznal vsakogar, ki je v mestu kaj pomenil. Rojen je bil sredi komunističnega obdobja. Od daleč je lahko opazoval vse velikaše tega režima v mestu. Od velikih šefov v Partiji do učiteljev, piscev in igralcev. Iz nekega razloga so vsi slej kot prej prišli do njegove družine. Potem je prišla Revolucija in lahko je opazoval, kako so se veliki frajerji spremenili v prah. In zrasla je nova elita. Vse je bilo tako zanimivo. Skupaj z vsemi obskurnimi stvarmi, ki so jih morali početi za preživetje. Kradli so, lagali, podkupovali, se poročali s pravimi ljudmi, hodili v posteljo z napačnimi. Včasih koga ubili in se izmazali. Ali pa ne. Kakor koli, zdelo se je, da stari o vseh ve vse. Ali pa je tako vsaj zvenel. Costin je hotel vedeti. Zato mu je plačeval z očetovim tobakom.
“In kaj bi rad slišal danes?”
“Kaj popopranega.”
“Zmeraj hočeš kaj popopranega.”
“Zabavno je. In dobro je vedeti. Kdo ve, kdaj mi bo prav prišlo.!
“Če kakor koli uporabiš stvari, ki ti jih povem, se najprej prepričaj, da so resnične.”
“Kaj niso?”
“No, ne vem. Star sem. Včasih v glavi pomešam stvari.”
“Verjetno, ja. Kakšna zgodba bo pa danes?
“Sem ti pravil, kako je umrla moja stara mama?”
Valeriu je bil sirota. S sestro sta živela v sirotišnici v Bukarešti. Ko je bil star šest let, njegova sestra Mara pa dve, ju je posvojil eden od hišnikov, ki je tam delal. Bil je majhen, suh možakar, zmeraj bolan, zmeraj je bil videti, kot da se bo vsak čas razpočil. A ponudil jima je dom. In družino kot majhen cirkus.
“Glej, stari, če bi hotel poslušati o vsakdanji, dolgočasni, neumni družini, bi ostal doma.”
“Fant moj dragi, moja družina je morda neumna, ampak vse prej kot vsakdanja. Ali dolgočasna. A če nočeš zgodbe, lahko greš.”
“Bi dal tobak nazaj?”
“Ni šans. Bil si pozen. In čakal sem te. In nisem jaz kriv, če ti ni do poslušanja.”
Costin je malo premislil. Valeriujevo družino so sestavljale tri tete, sestrične njegovega očeta. Ena bolj utrgana od druge. In grde kot hudič. Krdelo je vodila njihova mama, ki so jo naslavljali kot “stara mama”, a je že zdavnaj umrla, ko je bil Valeriu še otrok. In seveda njegova sestra, a o njej ni dosti govoril. “No,” je pomislil fant, “robo sem mu že dal, zato je bolje, da prisluhnem zgodbi. Zaradi njegovega načina pripovedovanja, če nič drugega.”
“Okej, človek, ustreli.”
Možakar je iz žepa privlekel tanek papirček in si v miru zvil cigareto, da bi preizkusil čisto nov tobak. Prižgal je in globoko potegnil.
“Torej, odkar pomnim, je stara mama govorila, da ima težave s srcem. Nihče ji ni verjel, ker je bila kot mula. Majhna, a težka in močna. Oče se je vedno šalalil okoli tega. Rekel je, da če bi jo imel Hitler, ko je skušal osvojiti Rusijo, bi zdaj vsi govorili nemško. Kar naprej je govorila, da bo zaradi nas nekega dne umrla. In imela je tistega nobel zdravnika iz Bukarešte, ki je govoril enako. Še več, enkrat ali dvakrat na leto je teden preživela v veliki bolnišnici v prestolnici. Kakor koli, ko sem imel osem let, je teta Gloria povzročila prvo veliko družinsko krizo. Imela je 25 let in je bila med vsemi tremi najlepša. No, najlepša je pretiran opis. Bila je malo težja, tako kot njena mati, a je imela privlačne obline in velike joške. Zato obraz ni nikogar motil. Ali lasje, ki si jih je barvala rdeče in so bili videti kot metla. Veturia, njena mati, je upala, da se bo vsaj ona poročila in imela otroke. Drugi dve, Laura in Mihaela, sta bili suhi, kot bi pravkar zapustili koncentracijsko taborišče. Laura je imela težave z zobmi. Če se je nasmehnila, si imel mesec dni nočne more. Mihalea bi bila še kar sprejemljiva, a je odkrila boga. Tako se je oblačila od vratu do prstov na nogi črno ali sivo in vse, kar je bilo oddaleč povezano s seksom, je pri njej izzvalo kletvice in temne slutnje. Včasih sem jo dražil z umazanimi besedami, ki sem jih slišal na ulici. Moj najbolj živ spomin nanjo je, kako se je spotaknila ob lastno krilo, ko me je lovila z metlo. Tako, vidiš, je bila Gloria stari mami zadnje upanje, da bi imela vnuke.”
“Saj je imela vaju, ne?”
“To ni isto. Moj oče ni bil njen sin. Nisem niti prepričan, da ga je imela rada. A je bil bliže temu, kar bi poimenovali normalen človek. A gotovo je bil ljubeč in ubogljiv in to je cenila. Midva z Maro pa sva bila posvojena. Ko ji je oče povedal, da naju namerava vzeti, se je strinjala, ker je vedela, da se nobena ženska ne bo nikoli zagrela zanj. Rada je preživljala čas z Maro, ker je bila vedno vsa nasmejana, vedra in sladka, name pa ni bila najbolj nora.”
“Zakaj? Ker si bil nagajiv?”
“Ne. Ker bom enkrat postal moški, po njenem mnenju pa so vsi moški barabe. Nimam pojma, ali je tako mislila, ker je imela z moškimi slabe izkušnje, ali ker moški niso nikdar pogledali za njo, ker je bila grda. Po mestu so govorili, da je plačevala moškim, da so spali z njo in tako je dobila hčerke.”
“Jezus, to ni kul! In kaj je naredila Gloria?”
“Na skrivaj se je poročila.”
“Uau! Ampak, a ni to nekaj, kar si je Veturia želela zanjo?”
“Ja, ampak ne na tak način. Nisem prepričan, kaka pričakovanja je z Glorio imela, a zagotovo niso vključevala cigana, ki je preprodajal robo, ki so jo na skrivaj prinašali mornarji z različnih ladij. Vidiš, takrat nisi v trgovinah našel nič. To sicer ni imelo nobene zveze s tem, da si bil reven. Lahko si prišel do denarja, še posebej, če si bil del delavskega razreda. Ampak trgovine so bile dobesedno prazne. Tako so ljudje z jajci, ki so živeli blizu meje, takorekoč našli poslovne priložnosti. A moral si biti previden. Če so te dobili, si precej časa preživel v zaporu. Ta cigan, s katerim se je Gloria poročila, je bil dvakrat v zaporu. Zato Veturia ni imela razloga, da bi bila ponosna zaradi njene poroke. Ni se mogla pohvaliti s tem pred ljudmi, ki so govorili, da njene grde punce ne bodo nikdar dobile svoje partije. Pravzaprav je bila tako razburjena, da ni hotela Glorie in Gigija, njenega moža, niti na božični večerji. In ves večer se je pritoževala zaradi težav s srcem. Nič ni jedla, vzela pa je ogromno tablet za srce. Takrat se mi zdi, da je družina prvič bila malo v skrbeh. In zadnjič, ker je nedolgo po svetem Janezu v januarju umrla. To je bil prvi pogreb, na katerem sem bil.
“Misliš, da je Veturia umrla zaradi hčerkine poroke?”
“No, moj oče jo je eno popoldne obiskal in jo našel na hrbtu v naslonjaču s široko odprtimi usti in očmi in s prazno škatlo tablet za srce v roki. Kljub božični krizi ni nihče tega pričakoval. Poklicali so rešilca, prišel je neki zdravnik in potrdil, da je mrtva zaradi infarkta in to je bilo s stališča oblasti vse. Sreča za nas! Stara mama je imela do vratu pretihotapljenih dobrin in če bi kdo malo pobrskal, bi bili v težavah. A zadeva je s pogrebom eksplodirala. Mihaela in Laura sta pripravili takšen pomp, kot je le šlo. Iz cerkve v Bukarešti sta pripeljali celo tri duhovnike. Pol mesta se je prikazalo. Bolj zaradi radovednosti kot kaj drugega. Veturio se zmeraj videli kot dvomljiv ekstravaganten lik. Nihče ni točno vedel, s čim se je ukvarjala in kako to, da se policija ni nikdar vmešavala v njene posle. Nekateri so mislili, da je povezana s takratno tajno policijo Securitate in jim je pripovedovala drobne skrivnosti ljudi, do katerih je imela dostop. In to bi lahko bilo tudi res.”
“Nihče ne ve tudi, s čim se ukvarjaš ti.”
“Razlika danes je v tem, da ljudi ne znima! Kakor koli! Odpravljali smo se na pokopališče, ko se je v svojem novem mercedesu prikazala Gloria. Luksuzen avto je zdaj, ko se pogovarjava, velika stvar. Takrat pa je to bilo, kot bi poletel na luno. Stopila je iz avta in se prepričala, da vsi vidijo njen krzneni plašč in velike dragulje in zlatnino. Nekaj trenutkov so bili vsi v šoku. Mihaela je prva prišla k sebi in rekla:
“Tukaj nisi dobrodošla.”
“In kdo si ti, da mi to govoriš? Mamin pogreb je. Seveda moram biti tu.”
“Mama te ne bi hotela tukaj. Kot te ni hotela za božič.”
To je bil nizek udarec. In to v javnosti. Kljub govoricam in tračem ljudje od zunaj do tega trenutka niso imeli nobenih informacij o notranjih zadevah družine. Zdaj pa je bilo naenkrat vsem vse na očeh. Gloria je obmolknila. In prisežem, da sem videl drobno solzico v kotičku njenega naličenega očesa. A samo za trenutek. Obrzdala se je in rekla:
“A res? Kaj pa misliš, kako bi se počutila, če bi jaz plačala za ves ta cirkus iz moževega žepa? Moža, ki ga ljudje tukaj ne prenesete?”
V tem trnutku si lahko videl, kako se govorice širijo v množici. Novica, da Gigi Cigan plačuje Veturiin pogreb je bila najfascinantnejša novica od Stalinove smrti. Lahko sem si predstavljal, kako stara mama buta z glavo ob svojo lepo krsto, ko posluša ta pogovor. Tudi oče si je to najbrž predtavljal, saj jih je skušal pomiriti. Do konca se ni več zgodilo nič pomembnega. Ko so ljudje odšli, se je Gloria odločila, da je svojo dolžnost opravila in se je odločila, da bo svoo veliko okroglo rit spravila v svoj veliki avto in pomivanje posode prepustila svojima grdima revnima sestrama. A preden je zaprla vrata za sabo, je obstala, se obrnila in rekla:
“You know, everybody blames me and Gigi for mother’s death, but it was not me who got her ill in the first place. It was you.”
“Veste, vsi za mamino smrt krivijo mene in Gigija, a ni zbolela zaradi mene. Zbolela je zaradi vas.”
“Mene?” so enoglasno odgovorili oče, Mihaela in Laura.
“Tebe, družinski svetnik! Zdaj te je sam bog in cerkev, a ne misli, da seks s celotno posadko na ruski ladji in splav zatem nista imela vpliva nanjo.”
Kaj? Mislim, to je bilo še boljše kot božič. Si predstavljaš? To žensko, ki me je bila sposobna nabliskati samo zato, ker sem klel, je položila cela posadka in je potem naredila nezakonit splav. Takrat sem bil mulc. Komaj da sem razumel pomen tetinih besed, a jasno mi je bilo, da je bila to popolna klofuta za Mihaelo. Imelo me je, da bi šel do nje in jo objel. A sem samo mirno stal. Mihaela je bila rdeča kot ogenj in oči je imela solzne.
“Posiljena sem bil …” ji je uspelo zašepetati.
Gloria je bruhnila v smeh.
“Posiljena moj kurac! Uživala si v vsaki minuti. Še zdaj se spomnim, kako si se še dolgo po tem dotikala in stokala v postelji poleg moje.
“Pojma nisem imela o vsem tem,” je res presenečeno rekla Laura.
“Naj se te bog usmili,” je odgovorila Gloria, ne da bi odmaknila oči od druge sestre. “Enkrat te je pogledal in se odločil, da ti prihrani kakršno koli spolno znanje ali poželenje.”
Potem je odšla skozi vrata in za sabo puščala težko sled sladkega parfuma. Nihče dolgo ni spregovoril besede. Mihaela je začela pospravljati in se pretvarjala, kot da se ni nič zgodilo, med tem ko sta jo Laura in oče gledala kot hipnotizirana. Šele čez dve uri so vsi sedli za mizo v jedilnici in pili kavo.
“Kaj je bilo to?” si je Laura končno upala vprašati z nizkim glasom.
Njena sestra se je odločila, da ji bo povedala zgodbo, z očmi in rokami na skodelici.
“Torej, bila sem mlada in nevedna. Nekega dne sem se sprehajala po pristanišču. Na krovu tiste velike ladje je bil Vasilij. Tako lep je bil! Najlepši moški, karsem jih do takrat videla. Ali od takrat. Dobesedno obstala sem in strmela vanj. Opazil je. Poklical me je na krov. Povedal mi je svoje ime, jaz sem povedala, kako je ime meni. Prijel me je za roko in me predstavil drugim mornarjem. Nisem razumela, kaj so govorili ali zakaj se smejijo. In ne bi mi moglo biti bolj vseeno. Vse, kar sem vedela, je bilo to, da me je gledal lep moški. Dali so mi čaj. In vodko. Še nikoli prej je nisem pila. Čez čas so se me začeli dotikati. In poljubljati. Bilo je lepo. Vasilij mi je prvi to naredil. Ni res, kar je rekla. Nisem seksala z vsemi. Po Vasiliju so videli kri in razumeli, da sem bila devica. Samo en je še imel jajca. Majhen temnolasec. Ko je bilo konec, me je Vasilij spravil z ladje in vsega je bilo konec. Ne spomnim se več, kako sem prišla domov. Mama je spala. Vsi ste spali. Stuširala sem se in šla v posteljo. Spomnim se bolečine, a nikakršnega obžalovanja. Čez tri mesece sem spoznala, da sem noseča. Na nikogar se nisem mogla obrniti, zato sem povedala mami. Našla je zdravnika v Olteniti, ki je pomagal. Plačala mu je ogromno, a zdelo se je smiselno. Bilo je tvegano. Če bi se kar koli zgodilo, bi šel v zapor. Splav je bila najhujša stvar, s katero sem se morala soočiti. Bolečina je bila neznosna. Izgubla sem veliko krvi. Edino, kar je mama rekla, je bilo: “Čisto prav ti je, kaj pa si taka kurba. Če te še kdaj vidim z moškim, te pretepem do smrti.” Od takrat sovražim moške. Ne zaradi tega, kar se je zgodilo na ladji, ampak zaradi noči, ko so v kleti iz mene pobrali ostanke otroka.”
Kot osemletniku se mi ni sanjalo, o čem je govorila. A iz glasu sem zaznal napetost in trpljenje. Večino časa sem se delal norca iz nje in jo spravljal ob živce, tisto noč pa se mi je zasmilila. Oče je stopil k njej in jo objel. Nekaj časa ni nihče rekel nič. Potem pa je Laura morala odpreti usta:
“No, to bi lahko povzročilo mamine težave s srcem …”
Mihaeline oči so se znova napolnile s solzami. A najbolj me je presentil pogled na očetov obraz. To je bilo edinokrat v življenju, da sem videl bes v njegovih očeh.
“Torej praviš,” je oče spregovoril s tihim glasom,”da je mamino bolezen povzročila Mihaelina neumna napaka. Tvoja pa ne.”
“Kaj hočeš reči?” je vprašala Laura, prehitro da ne bi zvenela obrambno.
“O, se pravi, da si pozabila. Kako so ti že pravili na cesti? Laura Zverina?”
“Ah, daj. To je bil samo vzdevek!”
“In zakaj so te tako klicali?”
“Ker nisem pustila, da bi se zaradi videza izživljali nad mano. Nobeden od vas ne ve, kako je, če se iz tebe norčuje celo mesto. Jaz vem. Enkrat sem imela dovolj in to je to.”
“A je? Tisti brezdomi fant ti je res prišel do živega. Vedno se spraševal, kaj je takega rekel, da je prebudil hudiča v tebi. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Tvoja mama je poklicala mojega očeta. Imela je veliko težavo in je potrebovala pomoč svojega brata. Ena od hčerk je pretepla enajstletnika do smrti. Oče me je zbudil in šla sva, kamor nama je naročila tvoja mati: polje zunaj mesta. Bila si tam vsa krvava. Ležal je pod tvojimi nogami. Mislim, da ni imel ene cele kosti v telesu. Z očetom sva izkopala luknjo, položila truplo vanjo in ga prekrila. Vrnila sva se domov, ampak oče se je počutil zelo bolnega. Zaradi stresa in napora mu je odpovedalo srce. Zjutraj je bil mrtev.”
“Jezus, ženska!” je rekla Mihaela in položila roko na usta.
“Daj mi mir,” je odvrnila, pljuvaje med neenakomernimi zobmi. “Vsaj spomine imaš. Lahko si predstavljaš moškega, ki te je pogledal in v tebi videl žensko. Jaz sem pa zmeraj bila spaček. Še lastna družina mi komaj gleda v obraz.”
“To ni opravičilo. Nisi edina, ki ni našla ljubezni. Ne moreš pa hoditi naokoli in z golimi rokami pobijati ljudi samo zato, ker te ni mogoče ljubiti.”
Laura je pogledala mojega očeta s čudnim izrazom in nenavadnim nasmeškom.
“No, ti veš vse o tem, kako je, če nisi ljubljen, ne?”
Oče se je nasmehnil.
“Daj, udari! Ti si na vrsti, ne?”
“O, zdaj si pa ded, ne? Ne kot vsa ta leta, ko si bil zaljubljen v srednješolskega ravnatelja. Ne le, da je bil fant s pegami po vsem obrazu zaljubljen v učitelja, ampak je bil ta učitelj 45-letni moški. Tako je, dame in gospodje, našega ljubega bratranca privlačijo moški. Edini problem je, da je tako neznaten, da ga ti sploh ne opazijo. Ravnatelj se je celo norčeval iz mame, ko ji je to povedal. Vseeno mu je morala plačati, da je bil tiho. In te izpisati iz šole. Zato si navaden hišnik. In mamin denar ti je omogočil, da si posvojil ta dva.”
“Ja. In še vedno mislim, da je to najboljši način, na katerega je mama kdaj koli porabila denar.”
Nekaj je bilo v njegovem mirnem glasu in hladni drži, zaradi česar sem ga vzljubil še bolj kot prej..
Costin je nekaj časa molčal.
“Uau,” je končno rekel. “Torej v tvoji družini ni nihče bil nedolžen.”
“Ne obstaja nič takega kot nedolžno človeško bitje.”
“In koga lahko krivimo za njeno smrt?”
“No, se spomniš, da sem ti pravil, da je bil moj oče ves čas šibek in bolehen? Imel je nekakšne vitamine iz tujine. Tiste bele tablete v plastični cevki je imel vseskozi s sabo. Nimam pojma, ali so res pomagali, ampak oče jih je tu in tam vzel. Tudi tablete moje stare mame so bile iz tujine. Mislim, da iz Francije. Tudi te so v plastični cevi, ampak so bile barvne, por rumene, pol rdeče, videti so bile kot bombončki. Mara je bila pogosto s staro mamo. Zaradi nje se je stara ženska počutila bolje, ker je bila tako vesel in priden otrok. Enkrat sva jo z očetom prišla pobrat. Z Veturio sta se bogve zakaj zapletla v prepir. Mara je opazila, da je bil oče zelo žalosten. Želela si je, da bi bili vsi okoli nje srečni. In mislila si je, da se bo oče razvedril, če bo dobil kakega od bombončkov, zaradi katerih se stara mama tako dobro počuti.”
“Kaj?”
“Ne pozabi, da je imla komaj štiri leta. Resničnost je videti dosti preprostejša skozi otroške oči. Ne vem, kaj se je zares zgodilo, ko sva šla, ampak naslednje jutro se je oče želel pobotati s staro mamo. In jo je našel mrtvo.”
“Jezus …”
“Ja. Po pogrebu smo očistili hišo, oče je našel neke tablete, ki so bile videti čisto kot njegove, bile so poskrite po kotičkih sobe, a ni seštel dve in dve, dokler ni našel Veturiinih tablet v svojem žepu.”
“Človek, to pa je zgodba!”
“Je bila dovolj popoprana zate?”
“Zagotovo. Ampak ni mi jasno, kako je Mari padlo v glavo, da bi z zamenjavo tablet razveselila očeta.”
Stari se je zasmejal.
“Kaj?” je vprašal Costin. “Sem kaj izpustil?”
“Z Maro sva bila siroti. Tak kraj iz tebe naredi malega negativca – to sem bil jaz, ali pa izjemno pridnega in discipliniranega otroka. In taka je bila Mara. Takrat je zmeraj spraševala za dovoljenje, če se je želela igrati s svojimi igračami. Česa takega ne bi naredila brez odobritve.”
“Odobritve? Ampak kdo bi ji …? O moj bog, ti si bil! Ti si ji rekel, naj to naredi, ti stara baraba!”
“Osem let sem imel, se spomniš? Bil sem samo fant, ki je bil prepričan, da stara mama z njim in njegovim očetom grozno ravna, ker sta bila moška. Preprosto sem sovražil staro vrečo.”
Valeriujeva zgodba je Costina zares zadela. Tako zelo, da je v šoli zbral par fantov in jo delil z njimi. Ni bil tako dober pripovedovalec kot stari, a je napravil kar dober vtis. Razen na Andreia, matematičnega genija, ki je zmignil z rameni in rekel: “Popoln idiot si, če misliš, da bi lahko vitaminske tablete povzročile smrt stare ženske! Petsto gramov očetovega tobaka si plačal za komplicirano zgodbo o preprostem infarktu!”

Nobody’s Innocent

By Anamaria Ionescu

The old man was sitting on the grass, watching the muddy waters of the Danube passing by. A cargo ship was slowly rolling close to the Bulgarian shore. People were walking, talking and laughing on the alley behind him, but Valeriu couldn’t care less. He didn’t even try to look at the young man with a baseball cap approaching him.
“You’re late!” were his first spoken words of the day.
“How the hell do you know if I’m late or not? You don’t have a wristwatch and you don’t carry your phone with you.”
“I don’t need a watch. I check it before leaving home, and I know how to count time. As for the phone, only you, youngsters need it all the time. Sit down.”
“Here? Don’t you want to grab a cup of coffee? Or a beer?” the young man said pointing out to the ship turned into a restaurant nearby.
“I never go where I don’t belong. Sit down.”
Costin – that was the youngster’s name, looked at his light blue jeans, thinking they would probably get greenish stains from the grass. Well, it served him right for having nothing better to do then wear the new jeans when meeting this old bag. In the end he sat near Valeriu. Without any other words, he pulled out, from the inner pocket of his jacket, a small cotton bag and gave it to the old man. He took it and carefully checked its content.
“C’mon, old man, it’s good tobacco. I took it from my father’s stash.”
Valeriu wasn’t that old. He definitely wasn’t 70 yet. But for the 16 years old boy he seemed pretty ancient. More than once Costin wondered why on earth he was looking for his company. Clearly, he enjoyed his stories. Valeriu had been living in Giurgiu all his life. In fact, for all Costin knew, he never set foot outside the small Danubian town. But the fascination he had for Valeriu laid elsewhere. The old man never worked a day his entire life. From an early age he discovered he had the gift of speech. Of storytelling. Of deceiving, lying and cheating. And turned these abilities (and a few more) in a lifetime profession. He always found a way of getting things. For example, Costin enjoyed his stories. And, boy, the guy had some stories to tell! If you were to believe him, he knew everyone that mattered in that town. He was born in the middle of the communist era. He got to watch from a distance all the big people of the town during that regime. From big bosses in the Party to teachers, writers and actors. For some reason, they all found their way to his family one time or the other. And then Revolution came and he could watch big shots becoming dust. And new elite arising. It was all so interesting. And it came with all the obscure things they had to do to survive. They stole, they lied, they bribed, they married the right people, they got in bed with the wrong people. Sometimes they killed and got away with it. Or not. Either way, the old man seemed to know everything about everybody. Or he made it sound like he did. Costin wanted to know about things. So he paid for it with his father’s tobacco.
“So what do you want to listen to today?”
“Something spicy.”
“You always want spicy stuff.”
“They are fun. And good to know. Who knows when I might need it.”
“If you are to use things I tell you in any way, you must make sure that they are real, first.”
“Aren’t they?”
“Well, I don’t know. I’m an old man. Sometimes I mix things in my mind”
“Yeah, sure. What’s the story for today?”
“Did I tell you about my grandmother’s death?”
Valeriu was an orphan. He and his little sister had lived in an orphanage in Bucharest. When he was six and his sister, Mara, two, they were adopted by one of the genitors working there. He was a small, thin man, always sick, always looking like he was about to pop up anytime. But he gave them a home. And a family like a small circus.
“Look, old man, if I wanted to hear about an ordinary, boring, dumb family, I would have stayed at home.”
“My dear boy, my family might be dumb. But they are far from being ordinary. Or boring. But if you don’t want the story, you may leave.”
“Would you give the tobacco back?”
“No way. You were late. And I waited for you. And it’s not my fault you don’t feel like listening.”
Costin gave it a thought. Valeriu’s family had consisted in three aunts, his father’s cousins. One crazier than the other. And ugly like hell. The leader of the pack used to be their mother, the one he referred to as “grandmother”, but she died a long time ago, when Valeriu was just a kid. And, of course, his sister, but he didn’t speak of her much. “Well, the boy thought, I’ve already given him the stuff. I might as well listen to his story. For his way of telling it, if nothing else.”
“Ok, man, fire away.”
The man pulled out a small thin sheet out of his pocket and calmly made a cigarette to test his brand new tobacco. Lit it up and had a deep smoke.
“Well, ever since I can remember, my grandma said she had a heart condition. Nobody believed her, because she was like a mule. Small, but heavy and strong. My father always joked about that. He said that if Hitler would have had her when he attempted to invade Russia, we would all have been speaking German by now. But she kept telling we would be the death of her one day. And she had this fancy doctor from Bucharest saying the same. More than that, once or twice a year she would spend a week in a big hospital in the capital for treatment. Anyways, when I was about 8, my aunt Gloria caused the first major family crises. She was about 25 and the most beautiful of the three. Well, beautiful is an exaggeration. She was a bit heavy, like her mother, but she had appealing curves and big tits. So nobody minded her face. Or her hair that she used to dye red and looked like a broom. Veturia, her mother, hoped that at least she would get married and have some kids. The other two, Laura and Mihaela were thin like they’d just got out of a concentration camp. Laura had a problem with her teeth. If she smiled, you’d get nightmares for a month. Mihaela would had been acceptable, but she’d found God. So she was dressed up from neck to toes in black or gray and anything remotely connected with sex would bring curses and dark premonitions from her. I used to tease her speaking out any dirty word I’d found out from the streets. My most vivid memory of her is getting stumbled in her own skirts trying to chase me with a broomstick. So, you see, Gloria was grandma’s last hope of having grandchildren.”
“Well, she had the two of you, didn’t she?”
“It was not the same. My father was not her son. I’m not even sure she loved him. But he was closer to what one might call a normal person. And he was definitely caring and obedient and she appreciated it. As for me and Mara, we were adopted. When father had told her he intended to take us over she agreed because she knew no woman would ever be interested in him. She enjoyed spending time with Mara because she was all smiling, cheerful and sweet, but she wasn’t that crazy about me.”
“Why? Because you were naughty?”
“No. Because I was going to grow up into a man, and in her opinion, all men were bastards. I have no idea if she felt that way because of her experience with men, or because, being a bit ugly herself, men didn’t really look for her. The talk of the town was that she’d pay men to sleep with her and that’s how she got the girls.”
“Jeez, that sucked! So, what did Gloria do?”
“She got married secretly.”
“Wow! But wasn’t that what Veturia wished for her?”
“Yes, but not like that. I’m not sure what her expectations for Gloria were, but they didn’t include a gypsy guy who sold merchandise brought in secretly by the sailors working on different ships. You see, back then you couldn’t find anything in shops. It had nothing to do with being poor. You could make nice money, especially if you were part of the working class. But groceries and shops were literally empty. So people living near borders that had a bit of guts would find opportunities for business, so to speak. But you had to be really careful. If they got you, you’d spend quite some time in prison. This gypsy guy Gloria had married had been to prison twice. So, Veturia had no reason to be proud of her marriage. She could not throw it into the face of the people saying that her ugly girls would have never been a catch. In fact, she was so upset; she wouldn’t have Gloria and Gigi, her husband, over for Christmas dinner. And the whole evening she complained about her heart troubling her. She had nothing to eat and had taken a lot of her heart pills. That, I think, was the very first moment the family got a little worried. And it also was the last, since she would pass away not long after St. John’s Day, in January. It was the first funeral I ever attended to.”
“You mean Veturia died because of her daughter’s marriage?”
“Well, my father came to see her one afternoon, and find her laying back on an armchair, mouth and eyes wide open and an empty box of her heart medicine in her hand. In spite of the Christmas crises, nobody saw it coming. They called the ambulance; some doctor arrived, pronounced her dead as a result of a stroke and it was the end of it from authorities’ point of view. Lucky us! Grandma was up to her neck in trafficking goods, so if someone would have looked into it, we could have been in trouble. But things broke loose with the funeral. Mihaela and Laura made it as big as they could back then. They even brought three priests from a church in Bucharest. Half of the town showed up. More out of curiosity than anything else. Veturia was always seen as a dubious extravagant character. Nobody knew exactly what she did for a living and how came that the police never looked into her business. Some people thought she was hand in hand with the secret police of the time, the Securitate, telling on people’s little secrets that she had access to. And that might as well have been the truth.”
“Nobody knows what you do for a living either.”
“The difference is nowadays people just don’t care! Anyways! We were about to get to the cemetery when Gloria showed up in her new Mercedes. Having a luxury car is a big deal as we speak. Back then it was like flying to the moon or something. She got out of the car and made sure everyone could see her fur coat and the big shiny gold jewelry she was wearing. For a couple of moments, everyone was in shock. Mihaela was the first to snap out of it. She came to her and said:
“You’re not welcome here.”
“Who are you to say? It’s my mother’s funeral. Of course, I have to be here.”
“Mother wouldn’t want you here. Like she didn’t want you for Christmas.”
That was a low blow. And in public, too. In spite of rumors and gossip, outside people never had information from inside the family until that moment. And suddenly, everything was on display. Gloria was reduced to silence. And I swear I could see a small tear at the corner of her made up eye. But only for a moment. She got out of it and sassed:
“Oh, really? But what do you think she would have felt about me paying this whole them circus from my husband’s pocket? The very man you people cannot stand the sight of!”
At that point you could literally see the rumor spreading throughout the crowd. Gigi, the gypsy paying for Veturia’s funeral was the most fascinating piece of news since Stalin’s death. I could imagine my grandma banging her head against the beautiful coffin hearing this conversation. My father could probably imagine it as well because he calmed them down. Nothing important happened till the end of it. After all the people left, Gloria decided that she’d done her duty and was about to get her round big ass in her big car and leave the dishes for her two ugly and poor sisters. But just before closing the door behind her she stopped, turned around and said:
“You know, everybody blames me and Gigi for mother’s death, but it was not me who got her ill in the first place. It was you.”
“Me?” replied my father, Mihaela and Laura at once.
“You, the family saint! You’re all God and church now, but don’t think for a minute that the sex you had on the Russian ship with the whole fucking crew and the abortion you did afterward didn’t affect her.”
What? I mean it was better than Christmas. Can you imagine? This woman, who used to beat the crap out of me just fur cursing, had gotten laid with an entire crew and then had an illegal abortion. I was a kid back then. I could hardly grasp the whole meaning of my aunt’s words, but what I clearly got was that she’d given a real blow to Mihaela. I felt like getting to her and give her a hug. But I stood still. Mihaela was red like fire and her eyes were in tears.
“I was raped…” she managed to say in a whispered voice.
Gloria burst into a noisy laughter.
“Raped, my ass! You enjoyed every minute of it. I can still remember you touching yourself and moaning, in the bed next to mine, long after that moment.”
“I had no idea of all these”, Laura said with real surprise.
“God had mercy on you, Gloria replied keeping eye contact with the other sister. He took one look at you and decided He should spare you of any sexual knowledge or desire.”
After that she got out the door, leaving a heavy trace of sweet perfume. Nobody said a word long after that. Mihaela was getting the house in order, trying hard to act like nothing had happened, while Laura and father looked at her hypnotized. It was about two hours later when the three of them sat at the dining room table, drinking some coffee.
“What was that all about?” Laura dared to ask in a low voice.
Her sister set on telling the story with her eyes and hands on the coffee mug.
“Well, I was young and ignorant. One day I was walking through the harbor. On the deck of this big ship was Vasili. He was so beautiful! The most beautiful man I’d seen until then. Or since. I literally stopped and stared at him. He noticed. Called me up on deck. He told me his name, I told him mine. He took me by the hand and introduced me to the other sailors. I couldn’t understand what they were saying or what were they laughing about. And I couldn’t care less. All I knew was that a handsome man looked at me. They gave me tea. And vodka. I’d never drunk vodka before. After the time they started touching me. And kissing me. It felt really good. Vasili was the first to do me. It was not true what she said. I didn’t have sex with all of them. After I did it with Vasili they saw the blood and understood I was a virgin. Only one other had the guts to do it as well. A short, dark-haired one. Once things were over, Vasili got me off the boat and it was over. I can’t remember for the life of me how I got home. Mom was sleeping. So were all of you. I had a shower and went to bed. I remember the pain, but no regrets whatsoever. It was three months later I realized I was pregnant. I had no one else to turn to, so I told mother. She found a doctor in Oltenita who helped. She paid him a lot of money, but that made sense. It was really risky. If something happened, he would have gone to jail. The abortion was the most horrifying thing I’d ever had to face. The pain was excruciating. I lost a lot of blood. The only thing mother said to me was: “It serves you right for being such a whore. If I ever see you with a man I’ll beat the life out of you.” From that point on I hated all the men. Not for what happened on the boat, but for that night when they got the remains of the baby out of me in the basement.”
As an 8 years old kid, I couldn’t possibly understand what she was telling. But I got the tension and suffering from her voice. Most of the time I was just teasing and annoying her. But that night I felt sorry for her. My father came to her and gave her a hug. For a while nobody said anything. But then Laura had to open her mouth:
“Well, that could have caused mother’s heart condition… “
Mihaela’s eyes filled with tears once more. But what had really surprised me was the look on my father’s face. It was the only time in his entire life when I ever saw the fury in his eyes.
“So what you say, my father spoke in a low voice, is that mother’s illness was caused by Mihaela’s stupid mistake. And not by yours.”
“What do you mean?” Laura asked too promptly not to be defensive.
“Oh, so you conveniently forgot. How it was they called you on the street? Laura the Beast?”
“Oh, c’mon, it was just a nickname!”
“Why did they call you that?”
“Because I didn’t let them bully me for my look. Neither of you knows how it feels to be the joke of the town. I do. One day I had enough of it. That was all.”
“Was it? That homeless boy who really got to you. I always wondered what was that he told you that got the devil out of you. I remember it all like it was yesterday. Your mother called my father. She had a big problem and she needed her brother to help her. One of her daughters had beaten 11 years old to his death. Father woke me up and we came where your mother told us: on a field outside the town. You were there, all covered in blood. He was laying at your feet. I think he didn’t have one bone left unbroken in his body. Me and my father dogged a hole in the ground, put the body in it and covered it back. We got back home, but dad felt very sick. Because of the stress and the effort, his heart gave out. He was dead by the next morning.”
“Jesus, woman!” Mihaela said putting her hand on her mouth.
“Give me break, she answered, spitting through her irregular teeth. At least you had your memories. You can think of a man that looked at you and saw a woman. I was always the freak. Even my family can’t bear to look at my face. “
“That’s no excuse. You’re not the only one that couldn’t find affection. But you can’t go out killing people with bare hands because you’re impossible to be loved.”
Laura looked at my father with a funny look and a strange smile on her face.
“Well, you know everything about being unlovable, don’t you?”
Father smiled.
“Go ahead, hit! It’s your turn, isn’t it?”
“Oh, so you’re all man now, aren’t you? Not like all those years ago when you fell in love with the high school principal. Not only that a kid with spots all over his face was attracted by a teacher, but it so happened that the teacher was a 45 years old man. That’s right, ladies and gentlemen, our dear cousin is attracted to men. The only problem is that he’s so insignificant that they don’t even notice him. The principal even made fun of mother when he told her. But she still had to pay him to keep quiet. And take you out of school. That’s why you’re nothing but a genitor. And it was the mother’s money that made possible for you to adopt these two.”
“Yes. And I still think that it was the best way your mother had ever spend her money.”
It was something in his calm voice and cool attitude that made me love him more than ever before.
Costin remained silent for a while.
“Wow, he said finally. So nobody was innocent in your family.”
“There’s no such thing like an innocent human being.”
“And which one of them was to be blamed for her death?”
“Well, do you remember I told you my father was quite feeble and sick all the time? He had some sort of vitamins brought from abroad. He had those white pills in a plastic tube with him all the time. I have no idea if they really helped, but father took them now and then. My grandmother’s pills were also brought from outside the country. France, I think. They came in a plastic tube as well, but they were colored, half yellow, half red, looking like small candies. Mara was very often around grandma. She made the old woman feel better because she was such a merry and good child. One day my father and I came to pick her up from grandmother’s house. He and Vetruia got into a fight, God knows what about. Mara noticed that father was very sad. She wanted everyone to be happy around her. And she thought dad would cheer up if he had some of the candies that made grandma feel so good.”
“What?”
“Remember she was only 4. Reality looks a lot simpler through a child’s eyes. I don’t really know what happened after we left, but the next morning, father came to make peace with grandma. And found her dead.”
“Jeez…”
“Yeah. After the funeral, when he cleaned the house, dad found some pills that looked very much like his, spread in all the hidden corners of the room, but didn’t put two and two together until he found Veturia’s medication in his pocket.”
“Man, this is quite a story!”
“So, was it spicy enough for you?”
“Sure was. But I cannot figure out how did Mara get into her head the idea that switching pills would make you father joyful.”
The old man laughed.
“What? asked Costin intrigued. What am I missing?”
“Me and Mara we were orphanage kids. That kind of place either makes you a small villain – that was me, or a very good and disciplined child. And that was Mara. Back then she would ask permission to play with her own toys. She wouldn’t have done something like that without an approval.”
“Approval? But who would have…? Oh, my God, it was you! You told her to do it, you old bastard!”
“I was only 8, remember? I was just a boy who thought that his grandmother was treating him and his father horribly just because they were men. I simply hated the old bag.”
Valeriu’s story really got to Costin. So much so, that he gathered a few guys in his class and shared it with them. He wasn’t as good as the old man in telling, but he made quite an impression. Except for Andrei, the Math genius, who shrugged his shoulders and said:
“You’re a complete idiot if you think a vitamin pill could have caused the old woman’s death! You paid with 500 grams of your father’s tobacco for a complicated story about a simple stroke!”

Jutri ne obstaja

Johnny Shaw

Najneumnejša stvar, ki jo lahko naredi pameten človek, je, da neumnemu človeku reče, naj bo pametnejši. A obstaja kako stikalo, ki ga kar tako obrneš? Kako naj človek odgovori na to: “Zakaj se nisem tega sam spomnil? Od zdaj bom pa pametnejši.”

Vsako leto decembra gledam edini božični film, ki je kaj vreden: Umri pokončno. Najboljši del: neumni tip premaga pametnega tipa. Pa še Evropejca. Dvojna zmaga torej. Izraz na obrazu Hansa Gruberja, ko pada z Nakitomi Plaze je – no, zelo podoben tvojemu v tem trenutku. Kot bi gledal, kako jamski človek izvaja čarovnijo s kartami. Kot da ne razumeš, kaj se ti dogaja.

Težava z nekom, kot si ti, je v tem, da si samozavesten, ko si pameten. In mogoče si, a večinoma neumni ljudje prav tako mislijo, da so pametni. To je razkošje nevednih. Jaz pa, tu ni dvoma. Neumen sem in to vem. To je moja super moč.

Vem, da ne vem, kar vem, in vem, da ne vem, česa ne vem. Pa tudi briga me, kaj vem. Ali česa ne vem. Veš?

Izgubil sem se v štetju, kolikokrat se mi je roka zataknila v vrču ali eden od prstov v steklenici. In ne samo prst, če me razumeš. V hladnih osamljenih nočeh se zdi steklenica s pravimi oblinami sposobna ljubezni. A če sem iskren, se zdi kot steklen robot. Ne priporočam. Po tretjem poskusu sem se odločil, da to ni zame.

Nikoli ne bi rad bil tako pameten kot ti. Vse to razmišljanje. Ne naredi te spodobnega. Nič nima opraviti s spodobnostjo. Ne pomeni nič. Ko si pameten, nimaš nobenih izgovorov, ker bi moral vedno vedeti. Ne potrebujem razloga, da bi naredil kaj idiotskega. Neumnost je moj razlog. To je popolna obramba.

Ko te sodnik vpraša “Zakaj si nag sredi grede lubenic svizcem pel YMCA?”, ni pravega odgovora. Vse, kar sem lahko rekel, je “Ne vem, nisem se mogel spomniti besedila Dancing Queen.”

Si kdaj poskusil spustiti bencin skozi namakalnik za travo? Ne nastane fontana ognja, kot bi si mislil. Enostavno eksplodira in preden se zaveš, že vsi vpijejo in tvoj pes gori.

Včeraj sem ustrelil avto, ker ni vžgal. Saj niti nisem bil tako besen, ampak prascu nisem mogel dovoliti, da se izmaže. No, to je zdaj sreča zate. To je pomenilo več lukenj za dihanje, ko sem te zaprl v prtljažnik.

Izraz na tvojem obrazu. Ta izraz Hansa Gruberja med padanjem. Nisi pričakoval, da me boš videl, ko si odkorakal iz svoje velike poslovne zgradbe. Mislil si, da si varen, ker si pameten in imaš denar in večina ljudi misli, da to pomeni moč.

Moški v obleki. Moški z aktovko. Moški, ki pozna odvetnike in bankirje in poslovneže. Moški, ki misli, da podpisani papirji nekaj pomenijo. Moški, ki misli, da je denar pomemben.

Pameten tip kot ti najbrž analizira dogodke, ki so ga pripeljali do tega trenutka. Najbrž ti je moja kmetija padla v oči že pred časom. Morda zaradi zemlje ali pravice do vode, a mi nisi dal ponudbe. To bi bilo spodobno.

Namesto tega si čakal, da bom zamudil s plačilom obroka in mi kako zasegel opremo. Nisi pričakoval spodobnosti sosedov, ki so mi posodili traktor. Ko je bil moj sin poškodovan, me je to ustavilo. Ne morem dokazati, da si imel kar koli s tem, a to tukaj ni ravno sodna dvorana.

Potem si poslal tipa z listom papirja, na katerem je pisalo, da moja zemlja ni več moja zemlja. Zamujanje s plačilom ali nekaj takega. Boj s papirjem je boj, ki ga ne zmagaš. Nisem te niti srečal. Nisem te poznal. Ko sem prosil, da se srečava iz oči v oči, si me popolnoma zignoriral. Ko sem se prvič prikazal v tvoji pisarni, si me dal aretirati.

Se spomniš svojih vicev? Se spomniš, ko si mi rekel, da sem neumen? Se spomniš, da si se smejal s tistimi odvetniki, ko je bila obsodba razglašena?

Ko sem čez devetdeset dni prišel iz luknje, je moja žena – no, saj veš. Nekdo ti je moral povedati. Pogrešam jo. Še tako močna ženska se zlomi pot takim pritiskom. Krivim sebe. Pa tudi tebe.

Mislil si, da je konec, ampak jaz sem preneumen, da bi vedel, da sem bil premagan. Saj sem ti povedal. To je moja super moč.

Pričakuješ, da imajo ljudje razloge za svoja dejanja. Logika. Načrt. Nekakšna strategija. O vsem tem ne vem nič. Za pol stvari mi ni jasno, zakaj jih počnem. Ti vidiš sistem, ki ga poznaš, pravila, ki jih lahko nadzoruješ. Tukaj to ne pomeni nič. To je enostavneje. Saj niti ne igrava iste igre. Medtem ko ti igraš šah in si šest potez pred mano, jaz goljufam pri križcih in krožcih.

In tako, moj brihtni prijatelj, se znajdeš v starem septičnem tanku, v dvajsetih centimetrih sranja in scanja, prepojenega z bencinom, in prosiš za milost. V tem trenutku ni sodnikov. Ni odvetnikov. Ni policije. Ni pravil. In definitivno ni milosti. Samo neumnež, ki nima česa izgubiti. Ker si mu vse vzel.

Jaz tebi ne morem vzeti vsega. Ne vem, kako. Zagotovo pa vem, kako tebe vzeti vsemu.

Je to spodobno? Ne vem. Neumen sem, se spomniš?

Ti bi moral biti neumnejši. Bil bi srečnejši. Lahko bi se skupaj napila, ukradla rakete in naredila noč in pol. Zdaj pa ni časa. Danes je vse. To je vse, kar imaš. Jutri ne obstaja. Zate ne. Zame pa – no, nekdo mora napolniti to luknjo z drekom.

Kje imam vžigalnik?

Johnny Shaw je avtor šestih romanov, vključno s serijo Fiasco, v kateri nastopa Jimmy Veeder, in BIG MARIA, pustolovskim romanom, nagrajenim z Anthonyjem, ki se dogaja v jugozahodnih puščavskih področjih Združenih držav. Kratke zgodbe je objavljal v revijah Thuglit, Plots with Guns, Shotgun Honey, Blood & Tacos in številnih antologijah. Johnnyjev najnovejši roman THE UPPER HAND je zgodba o družini tatov in njihovem načrtu, da bi oropali televangelista. Johnny in njegova žena trenutno potujeta po Evropi kot nomada.

Tomorrow Doesn’t Exist

by
Johnny Shaw

The stupidest thing that smart people do is to tell a stupid person that they should be smarter. Do they think there’s a switch they can flip? How is the person going to answer, “Why didn’t I think of that? I’ll just be smarter now.”

Every year in December, I watch the only Christmas movie worth half a shit: Die Hard. The best part: it’s about a dumb guy defeating a smart guy. And a European, so double win. The look on Hans Gruber’s face as he’s falling from Nakitomi Plaza is–well, very similar to the look on your face right now. It’s like you’re watching a caveman do a card trick. Like you can’t understand what’s happening to you.

The problem with someone like you is that you’re confident you’re smart. And you probably are, but most stupid people think they’re smart, too. It’s the luxury of the ignorant. Me, there’s no doubt. I’m dumb and I know it. It’s my superpower.

I know I don’t know what I know and I know I don’t know what I don’t know, but I also don’t care what I know. Or what I don’t know. You know?

I’ve lost count of the number of times that I’ve gotten my hand stuck in a jar or one of my fingers stuck in a bottle. And not just my finger, if you know what I mean. On a cold, lonely night, a bottle with the right curves seems fully capable of love. But to be honest, it feels like a glass robot. I wouldn’t recommend it. After the third time, I decided it wasn’t for me.

I wouldn’t ever want to be smart like you. All that thinking. It doesn’t make you decent. It has nothing to do with decency. It doesn’t mean a thing. When you’re smart, you have no excuses, because you should always know better. I don’t need a reason for doing any idiotic thing. Stupid is my reason. It’s the perfect defense.

When the judge says, “Why were you naked in the middle of that watermelon patch singing YMCA to those gophers?” there isn’t a good answer. All I could say was “I don’t know. I couldn’t remember the words to Dancing Queen.”

Have you ever tried to run gasoline through a garden sprinkler? It doesn’t make a flame fountain, like you’d think. It just explodes and before you know it everyone’s yelling and your dog is on fire.

I shot my car yesterday because it wouldn’t start. I wasn’t even that mad, but I couldn’t let the bastard get away with it. Now that was lucky for you. It meant there were more holes for you to breathe through when I put you in the trunk.

The look on your face. That Hans Gruber falling look. You didn’t expect to see me when you walked out of your big office building. You thought you were safe because you’re smart and you have money and most people think that’s power.

A man in a suit. A man with a briefcase. A man who knows lawyers and bankers and businessmen. A man who thinks signed papers mean something. A man who thinks money is important.

A smart guy like you, you must be analyzing the events that led up to this moment. You obviously had your eye on my farm for awhile. Maybe for the land or the water rights, but you didn’t make me an offer. That would have been the decent thing to do.

Instead you waited for me to miss a payment and somehow had my equipment repossessed. You didn’t anticipate the decency of my neighbors who loaned me their tractor. When my boy got hurt, it put me behind. I can’t prove you had anything to do with that, but this isn’t exactly a courtroom.

Then you sent a man with a piece of paper that said my land was no longer my land. A default on a lien or something. A fight with paper is a fight I can’t win. I hadn’t ever met you. I didn’t know you. When I asked to meet with you face to face, you ignored me. When I showed up at your office the first time, you had me arrested.

Do you remember your jokes? Do you remember calling me stupid? Do you remember laughing with those lawyers when the verdict was read?

When I got out of jail ninety days later, my wife–well, you know about that. Someone must have told you. I miss her. Even a strong woman weakens under that kind of pressure. I blame myself. And I blame you.

You thought it was over, but I’m too dumb to know I’ve been beat. I told you. It’s my superpower.

You expect people to have reasons for doing things. Logic. A plan. Some kind of strategy. I don’t know nothing about any of that. I don’t know why I do half the shit I do. You see the system that you know, the rules that you can control. That means nothing here. This is simpler. We ain’t even playing the same game. While you’re playing chess, six moves ahead of me, I’m cheating at tic-tac-toe.

And that, my smart friend, is how you find yourself standing in an old septic tank in ten inches of shit and piss, soaked in gasoline, and begging for mercy. In this moment, there are no judges. No lawyers. No police. No rules. And definitely no mercy. Just a dumbass with nothing left to lose. Because you took it all away.

I can’t take everything away from you. I don’t know how. But I surely know how to take you away from everything.

Is this the decent thing to do? I don’t know. I’m stupid, remember?

You should’ve been dumber. You would’ve been happier. We could’ve gotten drunk, stolen some fireworks, and made a night of it. Now there isn’t time. Today is everything. It’s all you’ve got. Tomorrow doesn’t exist. Not for you. For me–well, somebody has to fill in this hole with dirt.

Now where did I put my lighter?

Johnny Shaw is the author of six novels, including the Jimmy Veeder Fiasco series and the Anthony Award-winning adventure novel BIG MARIA, set in the southwestern desert regions of the United States. His short stories have appeared in Thuglit, Plots with Guns, Shotgun Honey, Blood & Tacos, and numerous anthologies. Johnny’s most recent novel THE UPPER HAND is the story of a family of thieves and their plan to rob a televangelist. Johnny and his wife currently live nomadically traveling throughout Europe.

Moja klet je tvoja klet

Renato Bratkovič

(Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj namerna. Dogodki so izmišljeni.)

Rad imam svoj posel. Že nekaj časa sem v njem in z vsakim dnem sem boljši. In ljudje jih obožujejo. Moje hamburgerje. Prej sem bil v oglaševanju, s partnerjem (ime mu je bilo Grega Burger, si predstavljaš?) sva imela agencijo, ampak recesija in rezanje stroškov na področju oblikovanja in oglaševanja sta zahtevala premislek o prihodnosti najinega podjetja.
Ja nič, Borut, odzvat se bo treba na potrebe trga … Če bodo kupci zahtevali hamburgerje, bova pač pekla hamburgerje, je rekel Grega.
Ampak to je … Mislim, saj nimava pojma o hamburgerjih. Jaz sploh ne vem, iz česa jih delajo.
Glej, to podjetje je moje življenje in naredil bom vse, da ga rešim. Vse! je rekel in jaz sem ga vzel dobesedno. Sam tako daleč sicer ne bi šel, ampak tudi meni je bil ta majhen prostor brez oken in komaj dovolj velik za dva vse. Obupne razmere, kot pravijo, zahtevajo obupne ukrepe.
Na srečo je bila zima, zato sem ga lahko hranil na balkonu, medtem ko sem po netu brskal za recepti in snoval strategijo nastopa na trgu. Pohištvo, eletrične radiatorje, klimatsko napravo ter računalniško in programsko opremo sem se odločil prodati, s čimer sem nameraval a) preživeti prvih par mesecev in b) najti kolikor toliko soliden prostor za opravljanje nove dejavnosti, kar mi je uspelo že v naslednjih nekaj dneh. In v znak hvaležnosti in spoštovanja sem se odločil projekt imenovati Bar Grega.
Preklical sem naročnike in jih obvestil o spremembi dejavnosti. Ponudil sem jim nov izdelek po promocijski ceni in to, ker bodo moja testna ciljna skupina, z brezplačno dostavo.
Večinoma so bili zadovoljni že s prvo rundo, ampak ker sem vedno znal poslušati želje in potrebe naročnikov, sem pri naslednjih dodajal (ali odvzemal) glede na njihove predloge — sam zaradi prehrambenih navad svojih kreacij nisem pokušal.
Grega je zadostoval za dva dni, zato sem moral odreagirati. Dober prostor ob cesti med dvema krajema mi je bil všeč in tabla z osvetljenim logotipom je bila zares opazna. Prvi radovednež je bil lokalni pijanček Rudi. Obvisel je za šankom in od sedmih zjutraj srkal nevemkatero črno laško, ko je zazvonil telefon.
Halo? Bar Grega?
Seveda, povejte, odgovorim.
Baje imate dostavo malic? Pet burgerjev ob dvanajstih, bi šlo?
Pogledam na uro. Devet. Pogledam Rudija za šankom. Po mojem bi šlo …
Naslov?
Zapišem si naslov in rečem Rudiju: Še boš enega?
Pokima in mi pomoli prazen vrček.
Podstavim ga pod pipo in ročko porinem navzgor, da se speni, pivo pa ne priteče ven. Cmoknem in skimam z glavo.
V kleti mam … Z mano boš moral.
Rudi zmigne z rameni in mi sledi skoz vrata na dvorišče proti stopnicam na desni.
Odprem težka škripajoča vrata in mu z roko pokažem, naj vstopi. Malo je bil počasen, čas pa beži, zato sem s podplatom pomeril malo nad ritjo in sunil, da se je zvalil po stopnicah. Slišalo se je Uh! Ah! Au! Uh! potem pa je sledila, kot temu pravijo, smrtna tišina.
Prižgal sem luč in se spustil po stopnicah. Rutinsko sem ga razkosal, narezal, zmlel in še pred enajsto oblikoval pet zrezkov za prste oblizat. Rudi je nehote dobil poslanstvo. Če so njegovi bližnji mislili, da z njega nikoli ne bo nič, so zdaj iz njega nastali nepozabni burgerji — še preden sem se dobro vrnil v lokal, sem prejel zadovoljni klic in naročilo desetih malic za naslednji dan. Ostanek Rudija bo v hladilniku počakal do jutri, potem pa bo treba poskrbeti za nove surovine.
Prednost lokacije ob tej cesti od kraja A do kraja B je tudi ta, da se po njej prevažajo dnevni migranti, ki jih v neposredni okolici ne bo nihče pogrešal. Ker je eden od mojih rednih odjemalcev mešetar z rabljenimi avtomobili, pa je bil tudi problem konzerv, v katerih so mi bili dostavljeni, precej učinkovito rešen.
Največja napaka novodobnega liberalnega kapitalizma je, da v transakcijah vse strani niso nikoli enako zadovoljne (in zadovoljene). Pri poslovanju z mano ni bil nihče nezadovoljen, kupec je dobil kakovosten izdelek, kar je pozitivno vplivalo na imidž moje blagovne znamke, moj in njegov trg pa se je prek tega zadovoljstva širil na nove uporabnike in na nove dejavnosti. Od prodanih avtomobilov sem namreč vlekel tudi sočno provizijo.
Delala sva ponoči — resda sem moral delati nadure, saj sem redko zapiral pred polnočjo, ampak gostje so si takrat bili po nekaj pirih najbolj pripravljeni deliti mojo klet. Pripravljal sem burgerje in čevape, večji kosi pa so bili idealni za pasulj, ki sem ga vsakič skuhal dan prej. Vili, moj prodajalec avtomobilov, pa je odvažal njihova vozila s parkirišče in jih pospeševal na svojem trgu. Vsi zadovoljni. Dobro, mogoče res ne čisto vsi, ampak tudi tisti gostje, ki so me samo enkrat obiskali, so v končni fazi nekoga osrečili. In to, če mene vprašaš, tudi ni tako slabo.
Vsak izdelek ali storitev se na trgu sreča z nihanji, ki morda niso odvisna zgolj od povpraševanja, lahko se naprimer pojavi konkurenca, ki ti trenutno zamaja položaj na tržišču, pretresi na finančnih trgih ali pa zgolj motnja, ki se vmeša v tvoj proizvodnoprodajni proces. Če imaš unikaten izdelek (odkljukano) in če si neodvisen od delniških mahinacij (odkljukano), potem ostane tretje.
Nekomu je očitno moralo iti v nos, da mi je posel dobro stekel. Nekdo je očitno začel povezovati izginotja posameznikov, o katerih so pisali rumeni traččasopisi v črni kroniki (saj veš, “šokantno, senzacionalno!”) z avtomobili, ki so ves dan stali na mojem parkirišču, ponoči pa prav tako izginjali neznano kam.
Vili ni spraševal in zato tudi ni odgovarjal nič, ampak nekega dne je na šank vseeno nekdo počil z dlanjo in rekel Dober dan. Roke, lepljive od božanja burgerjev, obrišem v predpasnik, ga snamem in obesim na klin.
Dober dan, rečem in si umijem roke v umivalniku za šankom. Z druge strani me s sumljivim nasmeškom gleda moški manjše rasti, zaobljen in nekolikanj zapitega videza. Na glavi ima kapo brixton, zadaj pa malo daljše lase.
Pravijo, da tukaj delate najboljše hamburgerje daleč naokoli.
Pokimam.
In pravijo, da se tukaj ustavljajo številni gostje.
Pravijo, rečem.
Pravijo tudi, da številni potem ne grejo naprej.
Zmignem z rameni.
Pravijo še, da tudi avti številnih gostov ponoči nekam izginejo.
Ljudje govorijo marsikaj, se nasmehnem. Kaj vam lahko ponudim. Temno točeno?
Tip odkima.
Ne pijem. Že deset let se nisem dotaknil alkohola. Jaz sem svoje že spil. Tudi zdaj je nekaj avtov zunaj, gostov pa ne vidim nikjer?
Kavica? Kaj za pojest? Mogoče bi poskusili najboljše hamburgerje daleč naokoli?
Mogoče … Bo dolgo trajalo?
Ne, ne, pripravljeno je. Samo zložim skupaj in spečem?
Tip se malo oblizne in pokima.
Dejstvo, da ne pije, zna biti problem. Zložim mu skupaj dva hamburgerja s krompirčkom in mu ju postrežem.
Res ne bi kaj spili?
Mmmm, mogoče kozarec vode, hvala. Pridružite se mi, nakaže z roko.
Dam mu vodo, si natočim veliko temno in sedem zraven njega. Tip brez zadržka zagrize v hamburger in zastoka od zadovoljstva.
Mmmmmm, to je en zares prekleto dober burger! Mmmmmmm, enkrat mi morate izdati recept …
Če vam ga izdam, ne boste več hoteli k meni, rečem in nagnem vrček.
Ne-ne, prav imate … Vsak se mora držati področja, na katerem je dober, ne?
Se strinjam, pokimam. Definitivno.
No, nadaljuje s polnimi usti, jaz sem recimo tudi dober na svojem področju.
Ne dvomim.
S prosto roko iz žepa izbezlja denarnico in jo razpre, prikaže se policijska značka kot v filmih. Stemni se mi pred očmi. Zdaj ni več časa za razmišljanje. Nagnem zadnji požirek piva, da ne bo šlo v nič, in z vso silo zamahnem proti njegovi glavi, še preden presenečen zapopade, kaj ga čaka. Zvrne se z barskega stolčka in mi z ostanki hamburgerja in s krvjo posvinja tla. Nereda nisem nikoli prenesel, a zdaj je, kar je. Nekajkrat ga še mahnem z vrčkom, da bo ja dal mir, in ga zvlečem za šank in v kuhinjo. Da bi ga spravljal v klet, je še malo presvetlo. Vseeno pogledam, s čim se je pripeljal, in si oddahnem, ko ne vidim nobenega policijskega vozila.
Pospravim svinjarijo, ki mi jo je naredil, ko se je raztegnil po tleh in sprejmem par naročil po telefonu.
Tu počakaj! mu rečem, zaklenem in nesem vrečke z burgerji in s pomfrijem v avto. Zadovoljni naročniki me vsaj malo spravijo v boljšo voljo. Kupec je kralj … Če seveda ceni tvoje delo.
Ko se vrnem, je že dokaj temno. Izza šanka se vije rdeča sled, policaj se plazi proti veceju. Očitno še ni imel dovolj. Zgrabim ga za ovratnik in ga zvlečem ven proti stopnicam.
Če sem ti rekel, da počakaj, potem počakaj!
Tip nekaj momlja in pljuva zobe, a se ne upira preveč. Spodaj odškrnem kljuko in ga porinem noter. Skotali se navzdol in zaustavijo ga šele noge mize, na kateri je privit električni stroj za mletje mesa.
Za sabo zaprem vrata, prižgem luč in zaviham rokave. Na polovici stopnišča je izgubil svojo kapo.
Poznaš tisti vic o policaju, ki je izgubil kapo?
Poberem jo.
V mestu so demonstracije in policija skuša umiriti protestnike.
Stopam proti njemu.
In enemu policaju nekdo zbije kapo z glave. Ko pade na tla, jo drugi brcne. Kapa se znajde pod neštetimi nogami in en tip jo na koncu pobere.
Sklonim se k njemu.
Je to tvoja kapa? vpraša.
Zgrabim ga za lase in privzdignem glavo, pred očmi mu pomaham s kapo.
Ne, ni moja, pravi policaj, jaz sem svojo izgubil.
Ni mu smešno, ampak ko ga takole gledam, se mi v glavi porodi ideja za nov izdelek, policijski burger. Lahko bi celo po prostoru zgoraj razprostrl trak POLICIJA STOP. To bi bilo frajersko!
Te zanima, kam hodijo moji gostje? No, zdaj boš izvedel iz prve roke. Moja klet je tvoja klet. Če si do zdaj težil ljudem — kar lahko potrdim iz izkušnje, jih boš odslej vsaj nekaj osrečil.
Iz žepa potegnem telefon in odtipkam Vilijevo številko.
Vili, bi odpeljal par avtov s parkirišča? Ne, ne morem, pridi s sinom, mene čaka ful dela. Okej … Ajde.
Telefon stlačim v žep in prižgem stroj za mletje, policaj pa skuša še nekaj reči.

Samo enkrat se umre

Jaka Tomc

Za zajtrk sem skupaj s posušenim čokoladnim rogljičem požrl svoj ponos. Med pitjem grenke neokusne brozge, ki bi ji v kakem drugem časovnem obdobju kdo rekel kava, sem skušal pozabiti občutek dotika njenih prstov na moji koži. Pogledal sem proti kozarcu z vodo, ki je stal na robu mize, in skušal premakniti tekočino s svojimi mislimi. »Premakni se, prasica. Premakni se!« sem vpil v svoji glavi, a se ni zgodilo nič posebnega. Stegnil sem roko in butnil kozarec, da je padel proti tlom. Na moje veliko razočaranje ni bilo tistega katarzičnega zvoka razbitja stekla ob stiku s tršim materialom. »Pizda,« sem rekel naglas.
Medtem, ko je mlačna voda izpirala sivino življenja z mojega izpraznjenega telesa, sem se pogovarjal z bogom. Kar je bilo vsaj malo nenavadno, glede na to, da sem ne le ateist, ampak zaprisežen sovražnik cerkve in vsega, kar je povezano z njo. Zame so verniki nič več in nič manj kot navadne ovce, ki slepo sledijo samooklicanim voditeljem, glasnikom, medijem za višje frekvence. Sami lopovi, če mene kdo vpraša. Grešniki, eden večji od drugega. Mafija. Prevaranti. Izkoriščevalci patetičnih ljudi, ki so pozabili razmišljati s svojo glavo nekje med joško in drugim razredom osnovne šole. Blagor ubogim na duhu, kajti njihovo bo nebeško kraljestvo. Kakšen imbecil moraš biti, da prodajaš takšno sranje?! Kakšen idiot moraš biti, da to sranje požiraš?! Ne razumem ljudi. Nikoli se niti nisem pretirano trudil, da bi jih. Prvič, ko sem se zazrl v globine svoje temačne duše, in to je bilo že zelo zgodaj, sem prišel do spoznanja, da za nas ni upanja. Ko sem kot majhen otrok s prstom tlačil mravlje, in ob tem neizmerno užival, sem odkril božanskost jemanja življenj. Nisem se ustavil pri mravljah. Pri devetnajstih sem, potem ko sem skoraj do smrti premikastil očima, spizdil v tujsko legijo. Ko sem ubil prvega človeka, nisem čutil popolnoma nič. Nobenega navala adrenalina, nobenega olajšanja, nobenega obžalovanja, nobene jeze, nobenega sovraštva, nobene praznine, nobenih misli, nobenega soočenja s strahovi. Nič. Sem pa tisto noč spal kot dojenček. Včasih smo morali streljati na otroke. Sliši se grozno, a nimaš izbire. Ali te bo počil osemletnik z avtomatsko puško ali pa boš ti počil njega. Kadar smo imeli ukaze, da je treba počistiti vas, smo postrelili vse. Ženske, otroke, dojenčke, starce, bolne, pse in koze. Najlažje je, če jih ne gledaš v oči. Zato smo imeli s seboj vsakič vrečke z bonboni. Vržeš, počakaš, rafal. V nekaj minutah je konec. Popis za osebno statistiko in nazaj v bazo. Življenje ni pravljica. En trenutek si tukaj, v naslednjem zreš v večno temo. To je vse.
Sedel sem na balkonu, zrl v daljavo in kadil cigaro. Ob sebi sem imel steklenico Chivasa, ki sem jo po obrokih praznil. Ura je bila nekaj čez deveto zjutraj. Idealen čas za kopanje po samemu sebi. Pomislil sem na mamo, na pravljice, ki mi jih je brala pred spanjem. To so bili lepi časi, brezskrbni časi. Očeta sem komaj poznal. Ko sem bil star pet let, je padel v Iraku. Friendly fire, kot temu rečejo Američani. Padel je pod streli sovojaka. Mama je žalovala pol leta, preden je privlekla domov prvega. Ljubljanskega kmeta s srebrnim mercedesom. Ne spomnim se več, kako mu je bilo ime, vem pa da je bilo iz spalnice stalno slišati kričanje, česar takrat nisem razumel. Fukala sta kot zajca. Vsak dan. Normalno, mama je bila takrat stara petindvajset let. Nekega dne pa je mercedes nehal prihajati. Zamenjalo ga je rdeče kolo. Njegovega imena se spomnim. Miloš. Slikar. Narisal je moj portret, ki ga je mama ponosno obesila nad svojo posteljo in ga ni nikoli snela. Ko sem bil dovolj star, da sem, predvsem po zaslugi kabelske televizije in porničev, dojel, da so vzdihovanje in kriki iz spalnice nekaj povsem običajnega pri odraslih ljudeh, sem večkrat pomislil, kako je gledati portret lastnega sina, ko te nekdo nažiga od zadaj. Takrat sicer v hiši ni bilo veliko fuka, mama je bila že nekaj let drugič poročena, z debilom Ivanom. Ob vsem alkoholu, ki ga je konzumiral, bi bilo čudno, če bi mu vstal, če pa že, pa ne bi vedel ali ga tlači v popek ali v uho. Mama je skušala slediti njegovemu tempu. Spet se je pojavilo kričanje, ki pa je bilo drugačno. Udarci. Z ene in druge strani. Loputanje z vrati. Vžiganje avtomobila sredi noči. Jok. Žvenket stekla zunaj na pločniku. Po enem letu tega sranja sem postal imun. Mamina ljubezen je usahnila. Zamenjala jo je ljubezen do steklenice. Pri štirinajstih sem prvič spizdil od doma. S sošolko, Špelo. Štiri dni sva se skrivala na našem vikendu na Dolenjskem. Ko so uleteli policisti, mi ga je ravno drkala. Vdrli so čez vhodna vrata v tistem trenutku, ko sem špricnil po jedilni mizi. To je eden mojih najlepših spominov. Ko so me pripeljali domov, mama ni niti trznila. Igrala je kurčevo pasjanso v kuhinji. Ko me je zagledala, je rekla: »Filane paprike so v hladilniku.« Hotel sem ji zabrisati jebene paprike v betico. Nisem je več imel rad. To ni bila več moja mama.
Otresel sem cigaro in naredil konkreten požirek viskija. Oblačilo se je. Če je bilo sploh kdaj sončno. Vreme je ena največjih potegavščin vesolja. Nikoli ni v redu. Za vse ne. Sreča? Kaj sploh je? Od kod pride? Kam gre, ko izgine? Zakaj ni trajna? Zakaj je obratno sorazmerna z inteligenco, s količino misli, ki jih človek proizvede, z vprašanji o življenju, o obstoju, o smrti?
Je sreča nekaj živega? Kdaj sem bil nazadnje srečen? Me je ona delala srečnega? Je bila srečna z mano? Fak, ko sem jo prvič videl, tistega poletja 2014 v Medulinu, sem definitivno začutil nekaj. Ko se mi je predstavila: »Živjo, jaz sem Kali,« s svojim nežnim glasom, sem začutil ščegetanje v trebuhu. Po več kot desetih letih. Po več kot petnajstih. Morda prvič sploh. Začutil sem življenje. Želel sem živeti. Hotel sem vedeti, kam bo to pripeljalo. Do srečnega konca gotovo ne. Ti obstajajo le v solzavih filmih, knjigah in tajskih masažah. Prav neverjetno je, koliko ljudi živi v prepričanju, da se bo za njih izšlo srečno. Kako za vraga se lahko konča srečno?! Naj se javi tisti, ki je preživel lastno smrt. Ki je izvlekel kvizka, ko je gospa s koso prišla ponj. Konec je znan in neizbežen. Življenje je pofukana tragedija, v kateri ne preživi nihče. Tako je. Človeštvo ne more preživeti. Planet ne more preživeti. Sonce in vesolje in vse kar obstaja ne morejo preživeti. Vsega bo enkrat konec. To je neizpodbitna resnica. Kali. Ob njej sem prvič pomislil, da bi lahko skozi življenje korakal v dvoje. Da bi se lahko ustalil. Pozabil na vse demone, s katerimi se borim, in zaživel normalno, dolgočasno življenje. A najin odnos je bil daleč od dolgočasnega. Končno sem lahko nekomu izlil vsebino svojega bolnega uma, brez da bi me ta obsojal. Kali je zdržala vse. Daleč od tega, da bi se v vsem strinjala z mano. Imela je svoje mnenje in ga zagovarjala. Včasih celo tako goreče, da sva se pošiljala v pizde materine vse povprek. Tudi kak kozarec ali krožnik je poletel na tla ali v steno. Nikoli vanjo. Nikoli vame. To je bil najboljši približek ljubezni. To je bila strast.
Cigare nisem ugasnil v pepelniku, ampak sem jo frcnil čez balkon. Pa kaj, če koga zadene. Bo kaj drugače? Bo svet kaj bolj beden? Bom jaz slabši človek? Ali nižje sploh gre? Dosegel sem točko brez povratka. Imam enosmerno vozovnico za vlak, ki pelje v pogubo. In nobene postaje ni, na kateri bi lahko izstopil. Vrtelo se mi je od kombinacije viskija in tobaka, zato sem naredil, kar bi naredil vsak razumen človek na mojem mestu. Še en požirek. Zapeklo je v prsih. Kako prijetno je vsaj nekaj čutiti. Ko sem tistega deževnega večera tiščal blazino na obraz ženske, ki je bila nekoč moja mama, nisem občutil ničesar. Vojna te naredi neobčutljivega. Pretirana kontemplacija o življenju tudi. Ali pa propadle zveze. Postaneš kot jebeni kirurg, ki pred seboj vidi le telo, ki ga je treba zakrpati, popraviti, izboljšati. Popolnoma otopel, nezmožen človeškega odzivanja na dražljaje, ki ti jih življenje meče v obraz. Naredil sem ji uslugo. Prosila me je, naj to storim. Njene oči so govorile, naj končam to izrojeno mizerijo, ta usrani približek životarjenja. Ivan je spokal. Prekleti hinavec ji je v faco rekel, da s pijanko ne bo. Pa da se gotovo kurba naokoli, medtem ko on dela v fabriki. Ko bi se vsaj. Na parkirišču sem ga prefukal pred očmi sosedov. Zlomil sem mu golenico, izpahnil ramo in izbil nekaj zob. Živalsko sem ga tolkel in gotovo bi ga ubil, če me ne bi trije silaki potegnili z njega. Mama je samo ena. Ljubezen lahko izzveni, a kri ni voda in to je sveto. Naredil sem, kar sem moral. Smrt nosi veliko različnih obrazov in tokrat si je nadela mojega. Odigral sem svojo vlogo in naredil, kar sem moral. Če je ne bi jaz, bi jo pokopal alkohol. Bolje je bilo, da sem bil jaz. Prav je bilo tako. Nikoli si nisem očital.
Steklenica je bila skoraj prazna. Začelo je deževati. Tudi tisti večer, ko sem prišel v izpraznjeno stanovanje, je deževalo. Kako poetično. Kali je iz mojega življenja odšla tako nenadno, kot je vanj vstopila. Sporočilo na post-it listku roza barve je bilo kratko, a je povedalo vse, kar je bilo za povedati. »Nisem tisto, kar v tem trenutku potrebuješ.« Bam. Vedno je vedela, kaj reči v določenem trenutku. Vedel sem, da je bila njena odločitev prava. Prava. Kako smešna beseda. Pravih ali napačnih odločitev ni. Vse so naše. In ko se odločiš, ni poti nazaj. Kali je zadnjo odločitev sprejela dva večera nazaj. Pravijo, da je umirala nekaj ur, preden se je telo dokončno odločilo, da je čas za predajo. Njeno truplo so našli nekaj deset metrov od avtomobila, s katerim je zletela s ceste, potem ko se je vračala s službene zabave, na kateri je popila več kot po navadi. Življenje je krhko, predvsem pa ni samoumevno. Danes si tu, jutri te ni več. Čez nekaj dni si le še spomin, trohneč na nekem britofu. Tako je.
V steklenici sem pustil požirek ali dva. »Za bogove,« kot bi rekla Kali. Opotekel sem se do spalnice, iz predala z gatami potegnil pištolo in se usedel na rob postelje. Pogledal sem po praznih belih stenah sobe. Lahko bi našel bolj idilično prizorišče. Samo enkrat se umre. Lahko bi bilo v stilu. Le kaj bodo rekli sosedje, ko bodo pri poročilih videli, da so v bloku našli truplo? Najbrž dogodka sploh ne bodo pokrivali. Samomori nikogar ne zanimajo. Pa tako lepo je biti gospodar svoje usode. Gospod da in gospod vzame. Kurac moj. Najlažje je preložiti odgovornost na nekoga drugega. Najlažje je skloniti glavo in biti ovca. Bee, bee, dokler nekega dne ni konec. Moj konec je samo moj in moja pravica je, da si ga izberem sam.
Prislonil sem pištolo na prsa. Ne pod brado ne v usta ne na sence. Ne bi rad ostal rastlina. Krogla v srce, to je tisto pravo. Za drobec trenutka sem si zaželel, da bi posmrtno življenje vendarle obstajalo. Mene verjetno v njem ne bi čakalo nič prijetnega. Kar seješ, to žanješ. Zagledal sem se v ogledalo pred sabo in pomežiknil svojemu dvojniku. Nato sem brez oklevanja in brez nepotrebnih poslovilnih besed še zadnjič vzel življenje.

Vse najboljše za smrtni dan

Sonia Kilvington

Tip na kontroli potnih listov je zadržal zehanje, njegova dlan je komaj prekrila ohlapno čeljust in ozke ustnice. Bilo je pol treh zjutraj, nočni šiht: njegova pozornost bi morala biti na najnižji točki. Računal sem na to in časa svojega leta nazaj v Slovenijo nisem izbral po naključju. Ne po petih letih izgnanstva v turško-ciprskem gorovju.

Utrujeni uradnik je previdno preletel mojo sliko, potem pa še moj obraz. Skušal sem prikriti nelagodnje: potni list tehnično ni bil moj – čeprav me je stal pravo premoženje.

“Namen vašega obiska?” je vprašal.

Pravi?

S krvjo prepojeno prizorišče mi je šlo skozi glavo in me sunilo iz cone udobja: ostani miren, ohrani vse pod nadzorom, pripravil si se na to.

“Obisk … Prijateljev za praznovanje,” sem se zlagal v svojem starem slovenskem narečju.

Prisiljen sem bil pustiti svojo domovino za sabo, a želja po maščevanju in, če sem iskren, moja čustva do Cilke mi niso pustila, da bi za vselej ostal zunaj Slovenije. Ko sem zapustil letališče in se namenil v mesto, sem lahko začutil, kako je začela stara bolečina vreti v meni. A v resnici je bila vedno tu, besnela je pod površino. Žgala je po žilah.

Na prvi pogled se ni veliko spremenilo, medtem ko sem bil v izgnanstvu. Kraj je bil še vedno videti enak. Slovenska Bistrica je bila moj domači kraj, mesto, v katerem sem se počutil pomirjenega. Ko sem se vračal v svoja stara zbirališča, sem želel presenetiti Harisa, bivšega prijatelja in poslovnega partnerja. Bil je človek razvad, ki so ponavadi vključevale velike količine viskija, zato ga ne bo težko najti.

Po petih minutah iskanja sem ga našel na njegovem običajnem napajališču. Sedel je nestabilno na visokem barskem stolu, njegova orjaška rit se je razlivala čez robove. Težko verjameš, da je bil nekoč v šoli športnik in priljubljen pri dekletih. V tistih časih je bil nekaj posebnega s svojo mladostno postavo in starim družinskim šarmom. Uspelo mu je celo, da si je privočil malo prepovedane zabave s par poročenimi ženskami v mestu. Dokler ga ni odkril pobesneli soprog, ki je zaključil njegovo športno kariero, še preden se je dobro začela.

Na Harisovo srečo je njegov stric imel v lasti zanemarjen hotel na obrobju mesta, ki mu ga je prijazno odstopil kot projekt, ki naj bi mu pomagal, da bi se izogibal težavam: če pogledamo nazaj, to morda ni bila tako dobra ideja. Na rit me je vrglo, ko sem ga zagledal za šankom s štiridnevnimi kocinami in neoprano srajco: zdi se,da neomejen dostop do alkohola konec kocev ni bilo tako prijazno darilo za Harisa.

Odločil sem se, da ne bom prehiteval, da ga ob pogledu name ne zagrabi panika. Po incidentu na Cilkinem rojstnem dnevu, pa čeprav je minilo nekaj časa, bi lahko bili nekateri ljudje previdni ob moji prisotnosti in nisem ga hotel prestrašiti.

* * *

“Dva viskija in to ne kakšnega sranja!” Natakarica je privzdignila narisano obrv.

“Ne pred deseto …”

S pogledom se je sprehodil po baru, bilo je že tri do desetih in večina s pivom prepojenih rednih gostov je že dobilo svoje. Pozabil sem, da ne smem pričakovati prijaznejše dobrodošlice kot tujec v mestu.

“Tukaj ne strežemo sranja,” je rekla in treščila dva kozarca na šank točno ob desetih dopoldne.

“Bi podala enega mojemu prijatelju tamle?”

Pogledala me je rahločutno, kot bi potegnil ven pištolo in zahteval njene prihranke, a po pogledu na njeno obleko, ki se je borila, da bi prekrila njen bujni dekolte, in izgubila, sem dvomil, da je vredno.

“To je bar, ne pa postrežna restavracija,” je rekla in pokazala na zbledeli znak, ki se je luščil z zidu, na njem je pisalo “Ne strežemo”.

Masivno oprsje in odlična znanja o skrbi za stranke – v minuti mi je postala bolj zanimiva …

Mikalo me je, da bi poudaril, da tip sedi na drugem koncu šanka, in izrazil dvom, da bi premik enega kozarca pomeni resno kršitev pravil njene zaposlitve. A zaradi jedkega pogleda, ki mi ga je namenila, sem se odločil, da to morda ne bi bila najmodrejša poteza. Namesto tega sem potegnil ven bankovec za dvajset evrov in jo vprašal, ali bi bila tako prijazna. Prizor vseh čedno nagrmadenih bankovcev, ki so objestno nabrekali v moji denarnici so povzročili blago spremembo v njenem srcu.

“Okej,” je rekla, si stlačila bankovec v to svoje sočno oprsje, ki ga z veseljem intimneje preiskal, če se ne bi zdela prijazna kot gad na tripu.

Ko je končno predenj prispel njegov dobri viski, je Haris pokukal v mojo smer.

“Naj me vrag, mislil sem, da si mrtev!” je rekel, njegov podpradek se je stresel.

“Mislil ali upal?” sem vprašal, da bi dodal malo humorja – brez uspeha.

“Sto let je minilo. Kje si bil, pizda?”

“Naokoli. Saj veš?”

“Seveda,” je rekel.

Zarežal sem se, kot da bi stavil denar, da nima jajc, da bi kdaj zapustil mesto. Ostal sem miren, čeprav me je žrlo od pričakovanja, medtem ko me je polnil z nesmiselnimi malomeščanskimi smeti, ki so se zgodile med mojo odsotnostjo.

Kot da bi me to zanimalo, ko pa sem imel samo eno temo v glavi.

Odložil sem čas in skrbel za dotok viskija, dokler ni bil dovolj naklan, da preidem k bistvu tega otročjega razgovora.

“Je Cilka naokoli?” Vzdrževal sem nivo glasu, kot sem bil vadil. A moral sem zadeti napačen ton, saj se je Haris skoraj zadrgnil na pijači, njegova ohlapna usta so poskropila vsebino po njegovi srajci, njegov obraz je postal vijoličast.

“Je ne moreš pustiti pri miru?”

“Kot si jo ti?”

Gledal sem ga, kako se je zvijal, ko je skušal spraviti svojo debelo rit z barskega stola.

“Kje je?”

“Ne vem.”

Haris ni bil nikdar prepričljiv lažnivec. A pričakoval sem nekolikanj tehtnejši premislek od tega. Zgrabil sem njegovo umazano srajco in mu porinil pištolo v vamp.

“Okej, okej – v hotelu je. Nobene potrebe ni, da …” A je že porabil svoj zadnji vdih.

Njegovo krvaveče truplo je naredilo peklensko razdejanje. Iz izkušnje sem vedel, da bo treba vložiti precejšen trud, da se bo to počistilo. Čas je, da si Miss Oprsje zasluži napitnino – brez nič ni nič v tem življenju. Nasmehnil sem se samemu sebi zaradi te ironije.

V tem življenju sam investiraš v svojo karmo.

Glede na hitrost stvari v tem mestu mi je preostalo vsaj pol ure, morda še več, preden me bo kdor koli dohitel. Obilje časa za to, kar sem imel v mislih.

* * *

Nadnaravno je bilo znova videti hotel. V moji glavi je kraj ostal povsem enak: mavzolej za moje spomine. A ko sem videl, kako se je spremenil, me je vrglo. Bil je zanemarjen kup dreka, preden sva ga s Harisom renovirala. Uredila sva vodovod in električno napeljavo, za odličnost pa dodala mini kazino in oder s plesnim drogom.

Ko sem bil vodja, hotel ni bil dosti več kot par nemarnih sob za goste. Kljub vsemu trdemu delu se je iz neznanih razlogov prenovljeni hotel pokazal kot neuspel poskus, da bi turiste odvrnili od Blejskega jezera. Čeprav je res, da je bil kazino majhen, razlog je bil omejen proračun, ki nama ga je nameni Harisov stric Grega. V glavnem je šlo za avtomate s par zdelanimi mizami za karte v ozadju.

Harisova brihtna ideja je bila, da sta najela “artistke”. Par plesalk na drogu, ki so pobegnile neuravnovešenemu dilerju iz Ljubljane. Da bi se zapletel v romanco, je bila zadnja stvar, a v trenutku, ko sem zagledal Cilko, sem vedel, da jo moram imeti. In tako sem se trudil, da bi jo osrečil. Dal sem ji vse, kar je želela. Vse droge, ki jih lahko kupiš z denarjem. Resnično sem verjel, da se bo izšlo. Nisem si mogel predstavljati, zakaj se ne bi. A zdi se, da bolj kot sem se trudil, bolj se je upirala.

Do noči, ko je imela rojstni dan. Ko je vse šlo zares narobe. Pozabil sem ji kupiti darilo in prepir je ušel izpod nadzora. Priznam, v glavnem sem bil kriv jaz. Tokrat sem jo premočno udaril in rekla je, da je konec. Kar tako. A nisem bil neumen, vedel sem, da to ni celotna zgodba: še nekdo je moral biti.

Bil sem uničen.

Resno. Nisem pretirano čustven: nikoli nisem bil, ampak misel, da Cilka pleše na drogu drugega tipa. Tega nisem mogel prenesti. Rotil sem jo, naj mi pove, kdo je, a ni hotela, zlomila mi je srce: zato sem prisegel, da jo bom zlomil …

Bes se je prežgal skozme kot nevihta. Pamet se mi je stopila. Nisem se mogel zbrati. Bil sem zmeden. Sumničil sem vsakogar, še posebej tistega tipa z brado, ki se je vedno slinil nad njeno točko. Prisegala je na svoje življenje, da ni bil on, a sem ga vseeno ustrelil …

To je bila neumnost. Odreagiral sem, preden sem si dal priložnost, da bi dobro premislil. Jasno mi je bilo, da sem popolnoma uničil njen rojstni dan in da bi ji moral prinesti primerno darilo in malo premisliti ta večer.

Pravzaprav ne. Morda pa malenkost preveč obžalujem tukaj? Kot bi rekla moja mati, bog ji daj večni mir: za pošten pretep sta potrebna dva. Mogoče bi moral samo ustreliti prasico, tako bi si prihraniv ves stres zaradi skrbi, s kom je še porivala. Res ne vem. Pogled nazaj ubija, ampak moraš biti realen. Tako ali tako sem zamudil priložnost za zadovoljivejši izid: zato sem rekel Dosti je, pospravil pištolo in zapustil mesto.

* * *

Malo me je sram priznati, ampak roka se mi je tresla, ko sem vstopil v kazino, hladna kovina v mojem žepu ni učinkovala pomirjajoče. Prostor je bil čist v trenutku.

Bil sem šokiran, ko sem videl, kako drugačna je notranjost hotela, od tiste v mojem spominu. Novi vodja je moral razširiti dejavnost, odkar sem odšel. Igralne mize so bile videti nove in so imele fensi nove rulete. Razporeditev pa je bila še zmeraj enaka, s pisarno vodje v ozadju.

No, lahko me jebeš, če ni bilo Cilkino ime na vratih pisarne! Haris jo je moral povišati v vodjo med mojo odsotnostjo. Vedel sem, da jo je ves čas porival, a tega nisem pričakoval! Moram priznati, da je kljub izdaji treba pohvaliti njeneo ambicioznost.

Ko sem odprl vrata, so se mi zašibila kolena. Težko bi ženski pripisal, da me bo zredicirala na to.

Vstopil sem tiho, v upanju, da je novica o moji vrnitvi še ni dosegla. Najbrž je ni, saj se ni takoj obrnila.

Hecno, ampak komaj sem verjel, da je resnična. Od zadaj je bila videti praktično enaka, s pobeljenimi lasmi, ki so ji zapeljivo viseli prek ramen. Čeprav sem, ko se je obrnila, opazil, da je čas zahteval svoj davek. Koža na njenem obrazu je bila manj napeta. Manj vabljiva. In zaradi ostrih črt okoli ust je bil njen izraz precej robatejši kot prej. Za trenutek sem se vprašal, če ni bila napaka, da sem se vrnil.

Dokler ni izgovorila mojega imena: njen opojni glas se mi je prežgal skozi možgane.

Ko je šlo za Cilko, mi ni nikdar bilo jasno, kaj se dogaja z mano. Težko bi rekel, ali me v to stanje potisne to, kakšna je videti, ali način, kako fuka.

Dvignila se je s stola in se smehljala, ko so se njeni prsti dotaknili mojega obraza.

“Si prišel na moj rojstni dan, ljubček?”

“Vrnil sem se, da popravim, Cilka,” sem rekel in izvlekel pištolo iz žepa.

“Sem mislila … Se pravi, da mi še vedno ne verjameš … Celo po vsem tem času?”

“Pet let sem imel, da sem ugotovil, Cilka.” Skušal sem ostati miren. Obljubil sem si, da bom, a čutil sem, kako mi iz drobovja vre surov bes. “Haris je bil, ne?” Stiskal sem pesti, pripravljen, da udarim. Morda bi bilo to bolj zadovoljujoče kot uporabiti pištolo?

Zagledal sem paniko, ostro kot nož, lesketala se je v njenih očeh. “Ne reci, da si …?”

“Vem, da je bil on. Zdaj mi lahko nehaš lagati!”

“Nikdar ti nisem lagala Rok – ampak nisi hotel slišati resnice!” Vpila je name. Kot da bo to kar koli spremenilo.

“Resnica! Ti. Si. Porivala. Drugega.” S pestjo sem udaril po mizi. Hrup me je prestrašil, saj nisem hotel tega.

“Nisem ti bila nezvesta, Rok! Ampak mrcvaril si me vsak dan in bila sem izmučena, ker sem se vedno morala braniti. Izčrpal si me. Tega nisem več mogla prenašati – nisem ti lagala, samo nehala sem zanikovati.”

“Kaj bi rada rekla – da sem si vse skupaj domišljal?” Podžgala je moj bes, kakor je to vedno počela. Moj bes je naraščal, pripravljen, da ekspolodira.

“Ne, ljubi, ne, ti si bil pod stresom, ker si vodil posle. Vsa ta odgovornost – predaleč te je zanesla. Šššššš,” je rekla in nežno božala mojo roko v njeni, prijem okoli pištole je popustil.

“Sediva in se pogovoriva o tem.”

Zrušil sem se na stol in potem mi je drgnila zatilje, kakor je to počela, ko je bilo med nama še vse dobro. Oči so se mi zaprle in nizek stok mi je ušel iz ust.

“Kako prijazno od tebe, da si se vrnil na moj rojstni dan, Rok. A stvari so se spremenile in nočem več, da skrbiš zame.”

“Stvari moram postaviti …”

“Ššššš, ljubi! Nobene potrebe ni za to. Dal si mi popolno darilo. In iz dna srca ti želim vse najboljše za smrtni dan, ljubezen moja.”

I Wish You a Happy Death Day

Sonia Kilvington

The guy on passport control stifled a yawn, his palm barely concealing a slack jaw and thin lips. It was two thirty in the morning, the graveyard shift when medically speaking; his attention span should be at its lowest. I had counted on this and hadn’t chosen the timing of my flight back to Slovenia by accident. Not after five years of exile in the Turkish-Cypriot mountains.
The tired official scanned my photo, carefully, and then my face. I tried to hide my discomfort: the passport wasn’t technically mine – although it had cost me a small fortune to buy it.
“The purpose of your visit?” he asked.
The real one?
A blood-soaked scene ran through my mind, jolting me out of my comfort zone: keep calm, stay in control, you have prepared for this.
“Visiting… friends for a celebration” I lied in my old, Slovenian dialect. I had been forced to leave my homeland behind, but my need for revenge and if I’m truthful, my feelings for Cilka, had made it impossible for me stay away from Slovenia, forever. As I left the airport and headed to town, I could feel the old pain welling up inside. But in truth, it has always been there, raging just below the surface. Burning through my veins.
At first glance, not much appeared to have changed in my exile. The place still looked the same. Slovenska Bistrica was my hometown, the place in which I felt most at ease. Heading back to my old haunts, I wanted to surprise Haris, my former friend, and business partner. He was a creature of habit, which usually involved large measures of whiskey, so finding him shouldn’t prove too difficult.
After a five minute search, I found him in him at his usual watering hole. He was perched quite precariously on a high bar stool, his huge ass spilling over the sides. It’s difficult to believe that he’d been an athlete in school and popular with the girls too! Back in the day, he’d been quite something with his youthful physique and old family charm. He’d even managed a few forbidden flings with a couple of the married women in town. Until the day he was discovered by a furious husband, who had ended his athletic career before it had ever really begun.
Luckily for Harris, his uncle owned a rundown hotel on the outskirts of town, which he’d kindly given to Harris as a project, to keep him out of trouble; although with hindsight, perhaps it had not been such a great idea. I was taken aback when I saw him at the bar, with his four-day stubble and unwashed shirt; it seemed that unlimited access to alcohol had not been such a kind a gift to Haris, afterall.
I decided to take it slowly so that he wouldn’t panic at the sight of me. After the incident that took place on Cilka’s birthday, even though time had now passed, some people might still be a little wary of my company, and I didn’t want to scare him off.

***

“Two whiskeys, not the shit stuff!” The barmaid raised a penciled eyebrow.
“Not before ten…”
Glancing around the bar, it was already three minutes to, and most of the beer-soaked regulars already had been served. I had forgotten that I shouldn’t expect a friendlier welcome as a stranger in town.
“We don’t serve shit in here,” she said, slamming two glasses down on the bar at precisely 10 a.m.
“Mind passing one to my friend, over there?”
She looked at me as subtly as if I had pulled a gun and demanded her savings, but after checking out her outfit, which had already fought and lost a battle to contain her vast cleavage; I doubt it would have been worthwhile.
“This is a bar, not a service restaurant,” she said, pointing to a faded sign, peeling off the wall, which said, ‘No waitress service.’
A massive cleavage as well as customer care skills – she was becoming more interesting by the minute…
I was tempted to point out, that the guy was only sat at the other end of the bar, and I doubted moving one glass would constitute a serious breach of the rules of her employment. But given the caustic look, she was already giving me, I decided that this was probably not the wisest move. Instead, I produced a 20 euro note and asked her if she would be so kind. The sight of all of those neatly stacked notes bulging wantonly from my wallet appeared to prompt a mild change of heart.
“Ok,” she said, stuffing the note deep inside that luscious cleavage, which I would have enjoyed investigating much more intimately, had she not seemed as friendly as an adder on acid.
When his good whiskey finally arrived in front of him, Haris peered over in my direction.
“Bloody hell, I thought you were dead!” he said, his fat chin quivering.
“Thought or hoped?” I said, trying to add a little humour – which fell completely flat.
“It’s been years. Where the fuck have you been?”
“Around. You know?”
“Sure,” he said.
And I laughed, as I would have put money on him not having the balls to ever leave town. But I stayed calm, my guts gnawing with anticipation, while he filled me in on the pointless small town garbage, which had occurred in my absence.
As if I was interested when there was only one subject on my mind.
I bided my time and kept the whiskey flowing until he was just pissed enough for me to get to the point of this puerile conversation.
“Cilka around?” I kept my tone level like I’d practiced. But I must have hit a false note, as Haris choked on his drink, his slack mouth spraying its contents over his shirt, his face bruising purple.
“Can’t you leave her alone?”

“Like you did?”

I watched him squirm; trying to get his fat ass off the stool.

“Where is she?”

“I don’t know.”

Haris had never been a convincing liar. But I had expected a little more consideration than this. I grabbed his dirty shirt, pressing my gun into his gut.
“Ok, Ok – she’s at the hotel – there is no need to…” But he was already wasting his last breath.
His bleeding carcass made a hell of a mess. I knew from experience that it would take a considerable amount of effort to clean it up. Time for the Miss Cleavage to earn her gratuity – you don’t get something for nothing in this life! I smiled to myself at the irony of it.
You make your own Karma in this life.
Knowing the pace of things in this town, I would have at least half an hour, maybe even longer before anyone caught up with me. Should be ample time for what I had in mind.

***

It felt surreal seeing the hotel again. In my own head, the place had stayed exactly the same: a mausoleum for my memories. But seeing it look so different, it really threw me. It had been a rundown pile of crap before we had renovated it, Haris and me, by sorting the plumbing and wiring, then adding some class with a mini casino and a stage with a dancing pole.
When I’d been the manager, the hotel hadn’t been much more than a few grubby guest rooms. Despite all of our hard work, for some reason, the re-vamped hotel had proved a futile attempt to lure the tourists away from Lake Bled. Although it’s true that the casino was small scale, that was down to the limited budget we’d received from Haris’ uncle Grega. It was mostly slots with a couple of worn out card tables at the back.
It had been Haris’ bright idea to hire the ‘artistes’’. They were a couple of pole dancers escaping from a deranged dealer in Ljubljana. Getting involved in a romance had been the last thing on my mind, but from the second I saw Cilka, I knew I had to have her. And I tried so hard to make her happy. I gave her everything she wanted. All the drugs money could buy. I truly believed it would work out. Couldn’t imagine why it wouldn’t. But it seemed the harder I tried, the more she resisted.
Until the night of her birthday. When everything went seriously wrong. I had forgotten to buy her a gift and the row had gotten out of hand. Admittedly, it was mostly my fault. I’d hit her too hard, this time, and she told me it was over. Just like that. But I wasn’t stupid, I knew that wasn’t the whole story; there had to be someone else.
I was gutted.
Seriously. I don’t feel much; never have, but the thought of Cilka dancing on some other guy’s pole. I couldn’t take it. I begged her to tell me who it was, but she refused, breaking my heart; so I vowed I would break her too…
The fury burnt through me like an electrical storm. My mind went into meltdown. I couldn’t concentrate. I was all over the place. Suspecting everyone, especially that guy with the beard, who was always drooling over her act. She swore on her life, it wasn’t him, but I shot him anyway…
It was a stupid thing to do. I reacted before I had given myself chance to think it through. I realized I had made a total mess of her birthday and should have bought her a proper gift and put a little thought into the evening.
Actually no. I maybe I am giving myself a little too much grief, here? As my mother would have said, God rest her soul; it takes two to make a decent fight! Maybe I should have just shot the bitch, so I wouldn’t have had all that stress of worrying about who else she was screwing. I don’t honestly know. Hindsight is a killer, but you have to get real. I’d already missed my chance of creating a more satisfying outcome; so I called it quits, stashed the gun and left town.

***

I am a little ashamed to admit this, but my hand was trembling as I entered the casino, the cold metal in my pocket, doing nothing to calm me down. It literally took seconds to clear the place.
I was quite shocked to see that the inside of the hotel was so different from how I remembered it. The new manager must have expanded the operation after I’d left. The gaming tables looked new and they had a fancy new roulette wheel. The layout was still the same though; with the manager’s office at the back.
Well, fuck me if wasn’t Cilka’s name on the office door! Haris must have promoted her to manager in my absence. I knew he’d been screwing her all along, but I hadn’t expected this! I must admit, that despite her betrayal, I had to give Cilka some credit for her ambition.
As I opened the door my knees felt weak. I could hardly credit that a woman had reduced me to this. I entered quietly, hoping the news of my return hadn’t reached her. I guess not, as she didn’t turn straight around.
It’s odd, but I could barely believe that she was real. From the back, she looked pretty much the same, with her bleached hair hanging seductively over her shoulders. Although as she turned towards me, I noticed that time had taken its toll. The skin on her face was less taught. Less alluring. And the hard lines around her mouth made her expression much harsher than before. I wondered for a second if I had made a mistake in coming back.
Until she said my name: her luscious voice burning through my brain.
When it comes to Cilka, I have never understood what happens to me. I couldn’t tell you if it’s the way she looks or the way she fucks, which gets me into such a state.
She rose from her seat, smiling as her fingers touched my face.
“You came back for my birthday, sweetheart?”
“I came back to make it right, Cilka,” I said, taking the gun from my pocket.
“I thought… you mean you still don’t believe me… even after all of this time?”
“I’ve have had five years to figure it out, Cilka.” I was trying to stay calm. I had promised myself that I would, but I could feel the surge of raw rage storming from my gut. “It was Haris, wasn’t it?” I felt my fists clenching, ready to strike out. Maybe that would be more satisfying than using the gun?
I saw panic, sharp as a knife, gleam in her eyes,” Don’t tell me you’ve..?”
“I know it was him. You can stop lying to me now!”
“I never lied to you Rok – but you wouldn’t listen to the truth!” She yelled at me. As if that was going to make any difference.
“The truth! You. Screwed. Someone. Else.” My fist struck the table. The noise startled me as I hadn’t intended to do that.
“I wasn’t unfaithful to you Rok! But you tormented me every day, and I was exhausted with defending myself. You wore me down. I just couldn’t take it anymore – I didn’t lie, I just stopped denying it.”
“What are you saying – that I imagined the whole thing? She had detonated my fury, just as she always did, and I felt my rage expanding, ready to explode.
“No, baby, no, you were stressed out with running the business. All that responsibility – it pushed you too far. Hush now, “she said, caressing my hands gently in hers, easing the gun from my grasp.
“Let’s sit down and talk about this.”
I slumped into a chair and then she was rubbing the back of my neck just like she used to when things had felt so good between us. My eyes closed and a low groan escaped my lips.
“It was so sweet of you to come back on my birthday, Rok. But things have changed and I don’t want you to take care of me anymore.”
“I needed to put things…”
“Hush baby! There is no need for that now. You have already given me the perfect gift.
And from the bottom of my heart. I wish you a very happy death day, my love.”

Tukaj izstopim

Silvija Hinzmann

Bilo je že pozno jesensko popoldne, ko je Joe Prohaska ustavil starega kabrioleta pred vhodnimi vrati, ugasnil motor in izstopil. Čeprav ga je privedla navigacija, ni bil prepričan, ali gre res za hišo, v kateri je s starši preživel nekaj dni pri družini očetovega prijatelja v tem mestecu v Slavoniji. Ampak naslov Novakova 17 je bil točen, poznal ga je na pamet. Enonadstropna hiša z razpadajočo fasado in okni, na katerih so bile rolete, tako se mu je zdelo, več let spuščene, je stala za visokimi črnimi cipresami v dvorišču, zaraslem z grmovjem.
Prohaska ni bil sentimentalen. Zdavnaj je nehal razmišljati o razlogih, zaradi katerih je njegov oče konec šestdesetih odšel v Nemčijo. Tam je začel novo življenje in ko se je kasneje oženil z Nemko, kar so mu nekateri v družini zamerili, je prihajal z njo in sinom Josefom na morje v Istro in v rojstni kraj. Čez leta so Josefovi spomini na to provincialno mestece potonili v megli pozabe. A ko je pred dvema dnevoma zaradi smrtnega primera v družini prispel sem, se je vseeno odločil poiskati hišo v Novakovi ulici, ki se je nahajala na obrobju. Stal je na pločniku in razmišljal, ali ima kakšen smisel potrkati na vrata. V hiši nihče ne stanuje, to mu je bilo jasno. Izvlekel je mobitel iz žepa kavbojk, naredil nekaj fotografij in stopil proti avtu.
“Kaj pa imate tukaj za slikat? To je zasebna hiša,” zavpije človek, ki se je od nekod pojavil na dvorišču za vogalom hiše in prišel k vhodnim vratom iz zarjavelega kovanega železa. Imel je morda sedemdeset let, njegov obraz je bil bled in neobrit, redki sivi lasje pa so mu padali čez ovratnik na srajci.
Prohaska se nasmehne.
“O, pardon, hotel sem samo na hitro, za spomin … Tu so nekoč stanovali prijatelji mojih staršev. Slučajno sem v mestu, pa sem se ustavil, da bi …”
Ko je Prohasko opazoval skoz debela stekla očal, se je človek nasmehnil.
“A, tako, samo za spomin pravite? Potem je dobro. Veste, pri nas so vsakršni ljudje. Nikdar ne veš, s kom imaš opravka. Pred kratkim sem tukaj zalotil neke mulce, ki so za hišo kadili travo in pili pivo. Sem proti drogam in kriminalu. Kako ste rekli, da je bilo ime tem ljudem in kdaj je to bilo?”
“Enkrat konec sedemdesetih, imel sem devet ali deset let,” odvrne Prohaska, ne da bi odgovoril na prvi del vprašanja. Nekaj v starčevem pogledu ga je opomnilo, naj bo previden. To je bila njegova stara navada.
“Zares pred davnimi časi.” Starec se še bolj približa vhodnim vratom. “Dovolite, da se vam predstavim: Albert Kovačić, upokojeni učitelj angleščine.”
“Jaz sem Josef Prohaska, ampak kličejo me Joe.”
“Dobro, Joe, ste za kavo? Živim tu čez.” Albert zamahne z roko proti hiši na sosednjem dvorišču, ki se je skrivala pod ogromnim hrastom.
“Hvala, naprej moram, ne bi rad motil.”
“Mah, saj ne motite.” Albert odvije zarjavelo verigo, odpre škripajoča vrata, ponudi Prohaski roko in ga povleče za sabo. “No, vidite, kako pri nas vse propada. Če se spomnim, kako je bilo prej vse urejeno, čisto. A to so bili drugi časi. Zdaj gre vse k hudiču. Družina Marković, Olga in Vladimir sta bila zadnja lastnika. Dobro smo se razumeli, resno, nikdar jima ni bilo težko pomagati drugim. Odselila sta se v Ameriko v začetku devetdesetih, takoj po začetku vojne. Kaj naj rečem? To je ta prekleta politika. Njuna hči Slavica je šla z njima. A tako je življenje, izgubljamo vedno tisto najdražje. Hiša je bila dolga leta prazna, zdaj je že skoraj ruševina. Pred nekaj leti je prišla neka baraba, baje odvetnik iz Zagreba, pa je spraševal po lastnikih. Baje je hotel hišo kupiti ali prodati, a mu nisem mogel verjeti niti besede, nagnal sem in ga poslal saj veste kam, da ne bom prostaški. Kako ste rekli, da je bilo ime?”
“Prohaska, Joe Prohaska.”
“Ja, vem, mislim prijatelje vaših staršev.”
“Pisali so se Horvat.”
Prišla sta do visoke žive meje, v kateri se je nahajal ozek prehod na Albertovo dvorišče.
“Horvat, Horvat?” je ponovil Albert. “Tu jih je veliko in to je bilo najbrž, preden so se moji priselili sem.”
“Saj ni tako pomembno,” nejevoljno zamrmra Prohaska, saj mu je šele zdaj uspelo izvleči svojo iz Albertove roke. Stari ni opazil, da ga pelje kot majhnega otroka.
Povzpela sta se na teraso za Albertovo hišo.
“Sedite, grem po kavo.” Mrmraje v brado je Albert izginil v hiši.
Prohaska se spusti v trd, od moljev požrt naslanjač, potegne iz žepa zavojček cigaret, si prižge in razmišlja, zakaj je sploh bil za to neumno kavo in ali naj raje prenoči v hotelu ali se odpelja naprej. Po eni strani ni imel volje, da bi izgubil še več časa, po drugi pa se mu ni ljubilo preživeti najmanj pet ur za volanom, ker ga doma nihče ne čaka.
Čez nekaj minut se Albert vrne, postavi dve skodelici s kavo, sladkor in pepelnik na mizo, na katerem je ležal kup starih časopisov, odrine papir na stran in sede na razmajan stol.
“Stanujete tu sami?” ga vpraša Prohaska, samo zato, da bi nekaj rekel.
“O ja, sam. Včasih mi ena ženska pride pospravit, vse drugo pa lahko sam. In s čim se sicer ukvarjate?”
Prohaska se nasmehne. Spet to vprašanje, na katero ni rad odgovarjal. Še pred tremi leti je bil glavni komisar kriminalne policije v Stuttgartu z več kot dvajsetletnim stažem. Ko bi moral aretirati nekega moškega, ker se je zaprl v stanovanje bivše žene, ki ji je uspelo zbežati ven, in grozil, da bo ubil njuno malo hčerko, potem pa še sebe. Ni jim ga uspelo pregovoriti, naj malo izpusti in se preda. Vlomili so v stanovanje in prišlo je do streljanja. Moški je njegovega kolega zadel v prsi in ga na mestu ubil, Prohaska je ranil ugrabitelja v roko, mala pa je stekla Prohaski v naročje. Moškik je med padcem ustrelil in Prohaski zmrcvaril golenico. Njegovi kolegi so moškega zvezali, Prohaska pa je končal v bolnišnici. Po operaciji je nekaj tednov preživel na rehabilitaciji, potem pa pustil službo in postal zgodnji upokojenec. Da bi bila smola še večja, je njegova žena kmalu umrla. Joe Prohaska se je preselil v Istro, kupil staro zidanico v vasi Kloštar nad Limskim kanalom in jo obnovil. V Rovinju je živel njegov prijatelj iz otroštva Ivo Horvat, sin očetovega prijatelja iz Slavonije. Ivo se je rodil v Istri, bil je oženjen, od tasta pa je nasledil prodajalno fotografskih aparatov in opreme. Joe Prohaska je bil medtem njegov poslovni partner.
“Delam kot fotograf,” je na kratko odgovoril.
“A, razumem, zato ste slikali to hišo. Najprej sem pomislil, da ste nepremičninski agent. Kje ste rekli, da živite?”
“Blizu Rovinja.”
“Lepo, lepo, ampak Rovinj je precej drago mesto?”
“Ja, prav imate.” Prohaska ugasne cigareto in naskrivaj pogleda na uro. “Hvala za kavo, zdaj pa moram zares na pot.”
Vstala sta in si podala roke. Prohaska se spusti s terase, gre skozi živo mejo in je že skoraj na ulici, ko zasliši nekakšen hrup in vpitje iz Albertove hiše. Ne da bi razmišljal, se obrne in steče nazaj. Vpitja je bilo konec v trenutku, ko se je vrnil na teraso. Previdno vstopi v hišo, gre skozi kuhinjo in pokuka na hodnik. Vrata dnevne sobe so bila odprta, soba je bila v poltemi, Alberta pa nikjer.
“Albert, kje ste? Halo, je vse v redu?” zavpije Prohaska.
Nihče mu ne odgovori.
Za vrati sobe na koncu hodnika se je slišal tihi jok. Prohaska z nogo odrine vrata. Na omarici ob staromodni zakonski postelji je svetila rumenkasta svetilka. Na postelji, nastlani z blazinami, odejami in obleko je ležal odprt kovček. Na robu postelje je sedela starejša ženska. Drhtela je z vsem telesom, bolščala v prazno, v desni roki je držala velik kuhinjski nož. Albert je z razširjenimi rokami ležal pred njo med posteljo in zidom. Temni madeži krvi na njegovi srajci so postajali vse večji.
Prohaska vstopi v sobo, počepne k Albertu in mu skuša otipati utrip na vratu, ampak ni ga občutil.
Ženska trzne, pogleda Prohasko in položi nož na posteljo.
“Ni mu pomoči, konec je z njim,” je rekla s hrapavim glasom.
“In kdo ste vi?” vpraša Prohaska in se zravna.
“Jaz sem nihče in nič! Ampak zdaj lahko grem, kamor želim. Samo na hitro moram spakirati. Prav to sem hotela, pa se je pojavil Albert, začel je vzganjati hrup in me hotel udariti. Zdaj je končno mir in tišina. Bodite tako prijazni in mi pokličite taksi. Samo v kopalnico stopim in se na hitro umijem in očistim roke. Toliko krvi povsod.”
V šoku je, pomisli Prohaska.
“Seveda, takoj ga bom poklical. Povejte mi, kako vam je ime.”
“Pa saj vam je Albert povedal.”
“Vi ste ta, ki mu včasih pospravi hišo?”
“Ja, ja, samo da ne prihajam, ampak odhajam in to za vselej. Tukaj pospravljam, odkar se je tisto zgodilo.”
“Tisti zgodilo? Ne razumem.”
“Ni pomembno. Pokličite mi taksi, takoj!”
“Vi ste Slavica marković.”
Ženska se nasmehne. “Točno ta.”
“Ampak Albert je rekel, da ste odšli v Ameriko.”
“Pa saj vidite, da nisem. Ni me pustil oditi. Zadrževal me je kot v zaporu, kot svojo sužnjo. Bil je nasilen. Nihče ni imel pojma, da sem tu. Vi ste prvi po ne vem koliko letih, da vam je sploh dovolil stopiti na svoje dvorišče. Celo kavo vam je ponudil. Ne vem, kaj je hotel od vas. Ampak rešili ste me. Zato sem začela pakirati.”
“Zakaj ga niste že prej zapustili? Lahko bi pomoč poiskali pri sosedih, poklicali policijo?”
Slavica skoči na noge. V roki ima nož.
“To so moje zasebne zadeve. Pokličite taksi in izginite!”
“V redu, v redu. No, težava je v tem, da ste Alberta ubili. Zato ne morete nikamor, policijo moram poklicati.”
“Najprej taksi. Ko grem, pa pokličite kogar želite.” Zamahnila je z nožem, a Prohaska se umakne, jo zgrabi za roko, jo zvije za njen hrbet in nož pade na tla.
“Zdaj pa dovolj, umirite se!” Prohaska jo posede na posteljo in jo drži z eno roko, medtem ko z drugo skuša izvleži mobitel iz žepa. Slavica pa se nagne in ga ugrizne v dlan, da jo za hip spusti. Hitro se obrne na drugo stran postelje in zbeži ven. Prohaska skoči za njo, ampak ženska je izginila, kot bi jo pogoltnila črna zemlja.
Prohaska obstane na terasi, si besno prižge zigareto in pokliče policijo.
Ko je čez deset minut prispel policijski avto z dvema mladima policajema, je minilo skoraj pol ure, preden jima je pojasnil položaj. Zapisala sta si njegove podatke, poklicala kolege na kriminalističnem oddelku in tehnike za zavarovanje dokazov. Ko so prispeli, so preiskali Albertovo hišo in staro lopo na dvorišču. Prohaska je inšpektorju povedal, da je tudi sam prej delal na policiji, pa ga ni zanimalo. Odvrnil mu je, naj se raje ne meša v njegovo delo. Prohaska mu vseeno predlaga, naj preiščejo še sosednjo hišo.
“Tam je Slavica Marković prej stanovala.”
“To sem tako ali tako pravkar nameraval,” mu policaj odgovori nejevoljno.
Morali so vlomiti skozi vhodna vrata. Preiskali so vse prostore. Niso imeli dovolj ljudi, pa tudi luči niso delale, ker ni bilo elektrike. Spustila se je noč. Na ulici se je zbrala množica radovednih sosedov, prispela je tudi televizijska ekipa.
Slavico so našli v kleti s prerezanimi žilami na podlahteh. Prerezala si jih je s črepinjo vinske steklenice. Ležala je med dvema skrinjama, v katerih so kasneje našli okostji njenih staršev.
Prohaska je preostanek noči prebil v hotelu Slavonija in se naslednje jutro vrnil v Istro.
Dva dni kasneje ga je poklical Giovanni Rossi, inšpektor kriminalističnega oddelka policijske postaje Rovinj. Poznala sta se, odkar je Prohaska tukaj živel, in sta postala prijatelja.
Dobila sta se v barčku na obali.
“No, primer v Slavoniji je rešen. Po telefonu sem govoril s tamkajšnjim kolegom. Pravi, da je Albert Kovačić bil priča, morda pa celo pomočnik pri umoru zakoncev Marković. V kovčku v spalnici so našli dnevnik, ki ga je Slavica pisala kot deklica. V njem so zapisi, ki dokazujejo, da je zastrupila svoja starša, ker sta jo hotela odpeljati v tujino in jo proti njeni volji spraviti v bolnišnico za duševne bolnike. Zato je pregovorila Alberta, naj ji priskrbi dve veliki skrinji, domnevno za knjige, ki jih je želela vzeti s sabo v Ameriko.”
“Za knjige?”
“Ja, knjige. No vidiite, Joe, jaz ne berem ničesar, razen kar moram.”
“Morda je bil tudi Albert duševno moten. Vsaj zdelo se mi je tako. Ampak tako živeti in umreti je žalostno.”
“Ja, ja, priklenjena sta bila eden na drugega. Vi pa ste se znašli ob napačnem času na napačnem mestu.”
“Ja, ampak po naključju kot vedno.”

Izaći ću odavde

Silvija Hinzmann

Bilo je već kasno jesensko poslijepodne kad je Joe Prohaska svoj stari kabriolet zaustavio pred kapijom, ugasio motor i izašao. Iako ga je navigacija dovela, nije bio siguran radi li se zaista o kući u kojoj je sa svojim roditeljima proveo nekoliko dana kod obitelji očevog prijatelja u ovom gradiću u Slavoniji. Ali adresa Novakova 17 je bila točna, znao ju je još napamet. Jednokatnica otrcane fasade i prozorima na kojima su rolete kako se mu činilo već godinama bile spuštene, stajala je iza visokih crnih čempresa u žbunjem zaraslom drovištu.
Prohaska nije bio sentimentalan. Odavno je prestao razmišljati o razlozima zbog kojih je njegov otac krajem šezdesetih godina otišao u Njemačku. Tamo je započeo novi život i kad se kasnije oženio Njemicom, a što su mu neki iz obitelji zamjerili, dolazio je s njom i sinom Josefom na more u Istru i rodni kraj. Tijekom godina Jozefova su sjećanja na ovaj provincijalni gradić tonula u magli zaborava. Ali kad je prije dva dana zbog srmtnog slučaja u obitelji stigao ovamo, odlučio je ipak potražiti kuću u Novakovoj ulici koja se nalazila na periferiji. Stajao je na pločniku i razmišljao ima li smisla zakucati na vrata. Kuća je nenastanjena, to mu je je bilo jasno. Izvukao je mobitel iz džepa traperica, napravio nekoliko fotografija i pošao prema autu.
“A šta vi tu imate slikati? Ovo je privatna kuća”, povikne čovjek koji se odnekud pojvio u dvorištu iza ugla kuće i prišao kapiji od zahrđalog kovanog željeza. Imao je možda sedamdeset godina, lice mu je bilo blijedo i neobrijano, a rijetka sijeda kosa padala mu preko ovratnika košulje.
Prohaska se nasmiješi.
“O pardon, htio sam samo na brzinu, za uspomenu… Tu su nekad stanovali prijatelji mojih roditelja. Slučajno sam u gradu, pa sam stao da …”
Promatrajući Prohasku kroz debela stakla naočala, čovjek se nasmiješio.
“A, tako, kažete samo za uspomenu? Onda dobro. Znate, ima kod nas svakakvog svijeta. Nikad se ne zna, s kim čovjek ima posla. Nedavno sam tu zatekao neke balavce koji su iza kuće pušili travu i pili pivo. Ja sam protiv droga i kriminala. Kako ste rekli da su se zvali ti ljudi i kada je to bilo?”
“Negdje krajem sedamdesetih, bilo mi je devet ili deset godina”, odvrati Prohaska bez da odgovori na prvi dio pitanja. Nešto u pogledu starca potaknulo ga da bude oprezan. To mu je bila stara navika.
“Zaista, davno”. Starac priđe još bliže kapiji. “Dozvolite da se prestavim: Albert Kovačić, nastavnik engleskog jezika u mirovini.”
“Ja sam Jozef Prohaska, ali me zovu Joe.”
“Dobro, Joe, jeste li za kavu? Ja stanujem odmah tu preko.” Albert mahne rukom prema kući u susjednom dvorištu koja se skrivala ispod jednog ogromnog hrasta.
“Hvala, moram dalje, ne bih htio smetati.”
“Ma, ne smetate.” Albert odmota hrđavi lanac, otvori škripeću kapiju, pruži Prohaski ruku i povuče ga za sobom. “Evo, vidite kako kod nas sve propada. Kad se sjetim kako je prije bilo, sve uređeno, čisto. Al’ to su bila druga vremena. Sad sve odlazi k vragu. ObiteljMarković, Olga i Vladimir, bili su zadnji vlasnici. Dobro smo se slagali, stvarno, nikad im nije bilo teško da drugima pomognu. Odselili su se u Ameriku početkom devedesetih, odmah po početku rata. Šta da kažem? To vam je ta prokleta politika. Njihova kći Slavica je otišla snjima. Ali takav je život, gubimo uvijek ono najdraže. Kuća je godinama bila prazna, sad je skoro ruševina. Prije nekoliko godina došao je neki mangup, navodno odvjetnik iz Zagreba, pa se raspitivao za vlasnike, htio kuću navodno kupiti ili prodati, al’ sam mu nisam vjerovao ni rječi, potjerao sam ga i poslao u znate već kud, da ne budem prost. Kako ste rekli da je bilo ime?”
“Prohaska, Joe Prohaska.”
“Da, znam, mislim oni prijatelji vaših roditelja.”
“Zvali su se Horvat.”
Došli su do visoke živice u kojoj se nalazio uski prolaz u Albertovo dvorište.
“Horvat, Horvat?”, ponovi je Albert. “Tu ih ima jako puno, a bilo je to vjerojatno prije nego što su se moji ovamo doselili.”
“Nije toliko važno”, promrmlja Prohaska mrzovolno jer mu je tek sad uspjelo izvući ruku iz Albertove šake. Stari nije primijetio da ga vodi kao da je malo dijete.
Popeli su se na terasu iza Albertove kuće.
“Sjednite, idem po kavu.” Dalje nešto mrmljajući u bradu Albert nestane u kući.
Prohaska se spusti na tvrdu, moljcima izgriženu fotelju, izvadi iz džepa paketić cigareta, zapali jednu razmišljajući zašto je uopće pristao na tu blesavu kavu i da li bi bilo bolje da prenoći u hotelu ili da vozi dalje. S jedne strane nije imao volje gubiti još više vremena, a s druge strane mu se nije dalo provesti najmanje pet sati za volanom jer ga kod kuće nitko ne čeka.
Nakon nekoliko minuta Albert se vrati, stavi dve šalice s kavom, šećer i pepeljaru na stol na kojem je ležala razbacana hrpa starih novina i časopisa, gurne papire na stranu i sjedne na klimavu stolicu.
“Vi tu stanujete sami?”, upita Prohaska tek tako da nešto kaže.
“Da, da, sam. Ponekad mi dođe jedna žena pospremiti, sve drugo mogu sam. A čime se vi inače bavite?”
Prohaska se nasmješi. Opet to pitanje, na koje je nerado odgovarao. Do prije tri godine bio je glavni komisar krim- policije u Stuttgartu sa više od dva desetljeća staža. Kad mu je jedan muškarac kojeg su trebali uhiti jer se zatvorio u stan bivše žene, kojoj je uspjelo pobjeći van, i prijetio da će ubiti njihovu malu kćer, pa onda sebe. Nije im uspjelo nagovoriti ga na malu pusti i da se preda. Provalili su vrata, upali u stan i došlo je do pucnjave. Čovjek je jednog kolegu pogodcem u prsa na mjestu ubio, Prohaska je povredio otmičara hitcem u ruku, a mala otrčala Prohaski u naručje. Čovjek je još u padu pucao i Prohaski razmrskao potkoljenicu. Drugi kolege su čovjeka svezali, a Prohaska je završio u bolnici. Nakon operacije proveo je nekoliko tjedana na rehabilitaciji, onda napustio posao i postao rani umirovljenik. Da nesreća bude veća, njegova supruga je naglo urmla. Joe Prohaska se preselio u Istru, kupio staru kamenu kuću u Kloštaru, selu iznad Limskog kanala, i obnovio je. U Rovinju je živio njegov prijatelj iz djetinjstva, Ivo Horvat, sin očevog prijatelja iz Slavonije. Ivo se rodio u Istri, bio je oženjen, a od svekrva je naslijedio prodavaonicu fotoaparata i opreme. Joe Prohaska je u međuvremenu bio njegov poslovni partner.
“Radim kao fotograf”, odgovorio je kratko.
“A, razumijem, onda ste zato slikali tu kuću. Prvo sam bio pomislio da ste neki agent za prodaju nekretnina. Gdje ste rekli da živite?”
“U blizini Rovinja.”
“Lijepo, lijepo, ali Rovinj je prilično skupo mjesto?”
“Da, imate pravo.” Prohaska ugasi cigaretu i krišom pogleda na sat. “Hvala na kavi, ali sad moram stvarno na put.”
Ustali su i rukovali se. Prohaska siđe s terase, prođe kroz živicu i već je bio skoro na ulici, kad je čuo neku galamu i viku koja je dolazila iz Albertove kuće. Bez razmišljanja on se okrene i potrči natrag. Vika je prestala u trenutku kad se vratio na terasu. Uđe oprezno u kuću, prođe kuhinju i zaviri u hodnik. Vrata dnevnog boravka bila su otvorena, soba je bila u polumraku, ali Alberta nije bilo.
“Alberte, gdje ste? Halo, je li sve u redu?”, vikne Peohaska.
Ali mu nitko ne odgovori.
Iza vrata sobe na kraju hodnika čuo se tihi plač. Prohaska odgurne vrata nogom. Na ormariću pokraj staromodnog bračnog kreveta svjetlila je zućkasta svjetiljka. Na krevetu pretrpanom jastucima, pokrivačima i odjećom ležao je rasklopljen kofer. Na rubu kreveta sjedila je postarija žena. Drhtala je cijelim tijelom, zurila u prazno, a veliki kuhinjski nož držala u desnoj ruci. Albert je raširenih ruku ležao pred njom, između kreveta i zida. Tamne mrlje krvi na njegovoj košulji postajale su sve veće.
Prohaska uže u sobu, čučne uz Alberta i opipa mu bilo na vratu, alo ono se nije osjetilo.
Žena se trgne, pogleda Prohasku i polegne nož na krevet.
“Nema mu spasa, gotov je”, rekla je hrapavim glasom.
“A tko ste vi?”, upita Prohaska uspravi se.
“Ja nisam nitko i ništa! Ali sad mogu ići kud god mi je volja. Moram još brzo spakovati kofer. Baš sam to htjela, ali Albert se vratio i počeo galamiti i htio me udariti. Sad je konačno mir i tišina. Budite dobar, pozovite mi taksi. Idem kratko u kupaonu umiti se i oprati ruke. Toliko krvi svuda.”
U šoku je, pomisli Prohaska.
“Naravno, odmah ću nazvati. Recite mi kako se zovete.”
“Pa Albert vam je rekao.”
“Vi ste ta koja mu ponekad čisti kuću?”
“Da, da, samo što ne dolazim nego odlazim, i to zauvijek. Ja tu čistim odkako se ono desilo.”
“Ono desilo? Ne razumijem.”
“Nije važno. Zovite mi taksi, odmah!”
“Vi ste Slavica Marković.”
Žena se nasmješi. “Upravo ta.”
“Ali Albert je rekao da ste otišla u Ameriku.”
“Pa vidite da nisam. On mi nije dao da odem. Držao me kao u zatvoru, kao svoju robinju. Bio je nasilan. Nitko nije imao pojma da sam tu. Vi ste prvi nakon ne znam ni sama koliko godina kome je dozvolio da uopće uđe u njegovo dvorište. Čak vam je i kavu ponudio. Ne znam što je od vas htio. Ali vi ste me spasili. Zato sam počela pakovati.”
“Zašto ga niste ranije napustili? Mogla ste tražiti pomoć kod susjeda, pozvati policiju?”
Slavica skoči na noge. U ruci joj je bio nož.
“To su moje moje privatne stvari. Nazovite taksi i idite!”
“U redu, u redu. No, problem je taj da ste Alberta ubili. Zato ne možete nikuda, moram pozvati policiju.”
“Prvo taksi. Kad odem, zovite koga hoćete.” Zamahnula je nožem, ali se Prohaska izmakne, zgrabi je za ruku, zavrne iza leđa, a nož padne na pod.
“Sad je dosta, smirite se!” Projaska je posjedne na krevet, držeći je jednom rukom, dok je drugom pokušao izvući mobitel iz džepa. Ali Slavica se sagne i ugrize Prohasku za dlan, tako da je na trenutak ipak pustio. Ona se brzo okrene na drugu stranu kreveta i pobjegne van. Prohaska skoči za njom, ali je žena nestala kao da ju je progutala crna zemlja.
Prohaska stane na terasi, zapali ljutito cigaretu i nazove policiju.
Kad je nakon desetak minuta stigao policijski auto s dvojicom mladih policajaca, trebalo mu je skoro pola sata da im objasni situaciju. Upisali su njegove podatke, pozvali kolege kriminalističkog odjeljenja i tehičare za osiguranje dokaza, pa kad su ovi stigli, pretresli su Albertovu kuću i staru šupu u dvorištu. Prohaska je inspektoru rekao da je prije i sam radio kod policije, ali čovjeka to nije zanimalo. Odvratio mu da je bolje da se ne miješa u njegov posao. Prohaska mu ipak predloži da se treba pretresti i susjedna kuća.
“Tamo je Slavica Marković prije stanovala.”
“To sam tako i tako upravo htio narediti”, odgovori policajac nevoljko.
Morali su razvaliti ulazna vrata. Pretražili su sve prostorije. Nisu imali dovoljno ljudi i ni rasvjete jer struje naravno nije bilo. Spustila se noć. Na ulici se skupilo mnoštvo znatiželjnih susjeda, došla je i jedna TV-ekipa.
Slavicu su našli u podrumu prerezanih žila na podlakticama. Prerezala ih je krhotinom vinske boce. Ležala je između dvije škrinje u kojima su kasnije pronašli skeletirana tijela njezinih roditelja.
Prohaska je ostatak noći proveo u hotelu “Slavonija” i slijedećeg se jutra vratio u Istru.
Dva dana kasnije nazvao ga je Giovanni Rossi, inspektor kriminalističkog odjeljenja policijske postaje Rovinj. Znali su se otkako je Prohaska tu živio, sprijateljili se.
Našli su se u jednom kafiću na rivi.
“Eto, stvar u Slavoniji je rješena. Telefonirao sam sa tamošnjim kolegom. Kaže da je Albert Kovačić bio svjedok, a eventualno i pomoćnik kod ubojstva bračnog para Marković. U koferu u spavačoj sobi našli su dnevnik koji je Slavica pisala kao djevojka. Tamo ima zapisa koji dokazuju da je ona svoje roditelje otrovala jer su je htjeli povesti u inozemstvo i protiv njene volje smjestiti u bolnicu za duševne bolesnike. Zato je nagovorila Alberta da joj nabavi dve velike škrinje, navodno za knjige koje je htjela ponijeti u Ameriku.”
“Za knjige?”
“Da, knjige. Eto vidite, Joe, ja ne čitam ništa osim ono što moram.”
“Možda je Albert bio isto duševno poremećen. Meni se bar nekako pričinilo. Ali tako živjeti i tako umrijeti zaista je žalosno.”
“Da, da, oni su bili okovani jedan uz drugog. A vi ste se našli u krivo vrijeme na krivom mjestu.”
“Da, ali kao uvijek samo igrom slučaja.”